sv. Frančišek Ksaverij

3. december

Mladi doktor filozofije in profesor na slavni pariški univerzi Sorboni, Španec Frančišek Ksaverij, je imel pred seboj sijajno kariero. Srečanje s človekom, ki je evangelij vzel zares – to je bil njegov baskovski rojak Ignacij Lojolski – je njegovo življenjsko pot povsem obrnilo. Pustil je iskanje lastne slave in je svoje talente dal na razpolago Bogu. Odpovedal se je profesuri, zapustil Evropo in postal misijonar, eden največjih v zgodovini Cerkve. Skupaj s sv. Terezijo iz Lisieuxa ga častimo kot zavetnika katoliških misijonov.

Francisek-KsaverijPriimek Ksaverij je Frančišek dobil po gradu Xavier blizu mesta Pamplona, kjer se je rodil leta 1506. Njegov oče je bil predsednik Kraljevega sveta v Navari, državici med Pireneji in reko Ebro. Ko je bilo Frančišku pet let, je kralj Ferdinand Navaro pridružil Španiji. V bojih za samostojnost Navare je bil oče ubit, grad Xavier pa so porušili zmagovalci. Frančišek je moral materi obljubiti, da ne bo vojak. Šel je študirat v Pariz in ko mu je bilo 24 let, je postal doktor in profesor. Tedaj se je srečal z rojakom Ignacijem Lojolskim. Ta mu je pogosto ponavljal Jezusove besede: »Kaj pomaga človeku, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi?« Frančišek se je zamislil in uvidel je, da ima Ignacij prav. Kakor je bil prej ves predan knjigam in študiju, se je zdaj brez polovičarstva predal Kristusu. Bil je med tistimi sedmimi mladimi možmi, ki so se 5. avgusta leta 1534 v cerkvi na Montmartru v Parizu posvetili Bogu in s tem položili temelje Družbi Jezusovi.
Leta 1540, ko je bil red že potrjen in je bil Frančišek že duhovnik, je portugalski dvor prosil papeža, da bi poslal šest misijonarjev v jugovzhodno Azijo. Papež je poslal jezuite, ki jih je vodil Frančišek Ksaverij. Ladja, s katero je potoval, je izplula iz Lizbone 7. aprila 1541 in pristala na zahodni obali Indije 6. maja 1542.

    CERKVE PRI NAS
    Na slovenskih tleh je sv. Frančišku Ksaveriju posvečenih deset cerkva; župnijska v  Radmirju, devet podr., med njimi zelo znana božjepotna cerkev  na Veseli Gori (žup. Šentrupert).

Tam ga je čakalo strašno razočaranje: videl je, da se krščanski Portugalci obnašajo ne samo nekrščansko, ampak tudi nečloveško. Zato je najprej začel spreobračati nje, šele potem je začel z misijonskim delom med domačini. Znal se je vživeti v njihovo miselnost, naučil se je njihovega jezika. K njim je prišel kot služabnik, zato so mu zaupali. Na jugu Indije je v enem mesecu krstil 10.000 ljudi. Odšel je misijonarit na Malajski polotok, na Moluške otoke. Samostanske postojanke, ki jih je bil ustanovil, je zaupal sodelavcem, sam pa je šel dalje. Leta 1547 je prišel na Japonsko. Ko se je predstavil kot oznanjevalec prave vere, so mu Japonci rekli, da to ne more biti res, kajti če bi bilo tako, bi to vero gotovo poznali Kitajci. Frančišek je uvidel: na Japonskem ne bo imel uspeha, če si prej ne pridobi učencev na Kitajskem. Kljub temu, da je bila dežela tedaj za Evropejce zaprta, si je Frančišek prizadeval priti tja. Leta 1552 je bil že tik pred vrati Kitajske, toda 2. decembra ga je na otoku Sancian pobrala mrzlica, ko je imel komaj 46 let. Njegovo truplo so prepeljali v Indijo in zadnje počivališče je našlo v mestu Goa. Za svetnika je bil razglašen leta 1622.
V tistem času je bil Frančišek Ksaverij zelo češčen svetnik po vsem katoliškem svetu in tudi pri nas, o čemer priča zelo lepa, njemu posvečena kapela v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani, še bolj pa romarska cerkev sv. Frančiška na Stražah pri Radmirju v Savinjski dolini.

Ničesar drugega nisem iskal ali želel, razen tega, da se izčrpam z delom in da svoje življenje žrtvujem za odrešenje duš. (sv. Frančišek Ksaverij)

V teh krajih mnogi samo zato ne postanejo kristjani, ker nikogar ni, ki bi jih pokristjanil. Meni pa pride pogostokrat na misel, da bi obšel akademije po Evropi, zlasti pariško, in bi kakor iz uma vsevprek klical in tiste, ki imajo več znanja kot ljubezni, takole nagovoril: 'Oj, kako neznansko število duš je po vaši krivdi izključenih iz nebes ...,' (Frančiškovo pismo iz Indije Ignaciju Lojolskemu)

Ne morem se spomniti, da bi kje našel tako nenadkriljivo in trajno tolažbo kakor za teh otokih. Tudi nisem nikjer občutil tako malo telesne slabosti kakor tu, čeprav se stalno gibljem med sovražniki in imam tako malo prijateljev, kjer nimam prav nobenega leka proti boleznim in sem brez vsake človeške pomoči. (Frančiškovo pismo z otokov Moro)

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 316-17.

Zajemi vsak dan

Zazveneli so božični zvonovi … Trpljenje je praznovalo velik praznik upanja in zmagoslavja; utolaženi so bili, ki so izpregledali, da vodi čez Kalvarijo cesta v veselo večnost.

(Ivan Cankar)
Sreda, 11. December 2019
Na vrh