Rihard Jakopič

*12. april 1869, Ljubljana, † 21. april 1943, Ljubljana

Impresionizem je umetnostna smer v slikarstvu, katere začetnik je francoski slikar Claude Monet (1840-1920), ime je dobila po njegovi sliki Impression (Impresija). Impresionisti so odklanjali klasično in naturalistično slikarstvo. Resničnost so upodabljali optično: s stališča svetlobe in barv, tako da so barve, običajno čiste in svetle, razstavili po platnu v majhne in drobne lise ter poteze s čopičem. Njihove slike "beremo", ko jih gledamo bolj od daleč. Pri nas je impresionizem zaživel na začetku 20. stoletja. Njegovi predstavniki so Ivan Grohar, Matija Jama in Matej Sternen, glavni pa je bil Rihard Jakopič, ki ga predstavljamo ob 60-letnici smrti.

Študent dveh slikarskih akademij, a praktično samouk

"Živel sem mnogo v naravi, se seznanil in tesneje sprijaznil z njo ter se zlasti učil od nje," je ob obisku Izidorju Cankarju povedal slikar Rihard Jakopič, ki je bil rojen 12. aprila 1869 v tedanjem ljubljanskem predmestju Krakovo. Njegov oče je bil premožen trgovec s poljskimi pridelki. Rihard je v šestem razredu realke pustil šolo in se posvetil slikarstvu. "Najprej sem študiral na Dunaju, ki me je hudo razočaral. Bil sem naiven, hotel sem se umetnosti naučiti - to je bil vzrok, da sem se bolj pečal s teorijo kot z delom. Potem sem prišel na akademijo v Munchen, ki je bila boljša od dunajske, toda tudi ta ni vplivala name... Hodil sem v Ažbetovo šolo, pa moram reči, da sem bil v svojih umetniških težnjah neodvisen." Tam se je povezal s slikarjem Ferdom Veselom, s katerim sta eksperimentirala v krajini. V desetletju pred 1900 je bil v Munchnu zlasti v zimskih mesecih. Po letu 1900 se je za dalj časa ustalil v Ljubljani. V začetku je najraje slikal krajinske motive okoli Dobrove, Barje, škofjeloški svet, motive z obrežja Save. Leta 1904 se je poročil z Ano Czerny iz Škofje Loke, leta 1906 pa se je mlada družina preselila v Ljubljano, kjer je slikar ostal do konca svojega življenja. Naslednje leto je odprl risarsko in slikarsko šolo, sprva v sodelovanju z Matejem Sternenom, potem pa jo je vodil sam. Šola je imela prostore v Zoisovi hiši na Bregu, nato v umetnikovem domačem ateljeju, po letu 1909 pa v njegovi umetniški galeriji - Jakopičevem paviljonu, zgrajenem po načrtih arhitekta Maksa Fabianija. Pozimi je učil predvsem risanje in portretiranje ljudi, v poletnih mesecih pa je vodil študente v naravo.

Osrednja osebnost slovenskega impresionizma

Slovenski impresionisti so se javnosti predstavili leta 1900 na 1. razstavi Slovenskega umetniškega društva, katerega tajnik je bil Rihard Jakopič. Jakopičev vpliv je bilo čutiti v postavitvi 2. slovenske umetniške razstave (1902), pri kateri je bilo njegovo impresionistično slikarstvo grobo zavrnjeno. Zaradi tega bomo razumeli njegove trpke besede, izrečene po nekaj letih: "V naše občinstvo še ni prodrla misel, da smo mu potrebni. Toda stvar se bo morala pojasniti tako ali tako. Ali smo mi slovenski kulturi potrebni in tedaj naj občinstvo stori svojo dolžnost, ali pa smo za narod brezpomembni in brezkoristni, tedaj je bolje, da se lotimo pametnejšega dela." Zunaj domovine so slovenski impresionisti imeli večjo veljavo; njihov sloves je utrdila razstava v salonu Miethke na Dunaju (1904), kateri je sledila vrsta skupnih nastopov po raznih evropskih mestih. Za tretjo slovensko umetniško razstavo je bil v Ljubljani ob vhodu v Tivoli odprt Jakopičev paviljon, v katerem je imel Jakopič svojo slikarsko šolo in je tam do leta 1923 priredil 25 razstav. Leta 1910 je organiziral razstavo Osemdeset let upodabljajoče umetnosti na Slovenskem, prvi zgodovinski pregled slovenskega slikarstva v 19. stoletju. "Rihard Jakopič je impresionizem pojmoval predvsem kot likovno sredstvo, ki ga je treba najprej obvladati, nato pa porabiti za globoko, samolastno izpoved," piše umetnostni zgodovinar dr Ivan Sedej. On sam pa je dejal: "Umetnik mora biti individualen, ker je velik po tem, kar da iz sebe, in ne po tem, kar vzame iz svoje dobe.

"Po božji volji sem življenje posvetil umetnosti"

Jakopič je bil ne samo plodovit slikar (ohranjenih je okoli 1200 slik ter kakšnih 650 risb), ampak tudi prodoren pisec, ki je v številnih člankih in izjavah izpovedal svoje poglede na umetnost. Zanj je (impresionistično) slikarstvo "barvni izraz umetnikove duševnosti, zavedno razodevanje duhovnih doživljajev poglavitno z barvami". Jakopiča kot človeka je odlikovala velika osebna dobrota, topla naklonjenost do ljudi, ne oziraje se na njihov družbeni položaj ali izobrazbo. V svojih izjavah in spominih nam je Jakopič zapustil tudi čudovite misli o odnosu do življenja, narave in Boga, kajti "v poznih letih se je njegovemu panteističnemu humanizmu pridružila eshatološka nota in poglobljena religiozna duhovnost" (Tomaž Brejc). Bogo Jakopič v svojem spominskem zapisu (Bog in umetnik, Koledar celjske Mohorjeve 2003) navaja nekaj stavkov velikega mojstra čopiča. "Vse moje življenje je bilo po božji volji posvečeno umetnosti, naši umetnosti... Bog je vdihnil vsem bitjem svojo dušo. Človeku je rekel: Tebe, človek, sem si izbral za gospodarja zemlje. Dam ti vse, kar sem dal drugim bitjem. Povrhu pa ti dam še toliko pameti, da boš mogel modro, vestno in pravično izvrševati svoja opravila na zemlji. Poslušaj me, ubogaj me! Živi po mojih postavah! Srečen boš in osrečil boš svoj rod in vsa živa bitja, ki žive na zemlji. Živi, raduj se, trpi, dokler te ne odpokličem; kajti vse, kar je bilo kdaj rojeno, se mora nekoč razkrojiti, umreti. Le življenje je večno. Življenje pa sem Jaz." Reka njegovega bogatega življenja se je izlila v ocean Življenja na veliko sredo, 21. aprila 1943. Tisto leto je bila velika noč 25. aprila, kar se zgodi samo enkrat v stoletju.

(obletnica meseca 04_2003)

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh