Sveto leto 1983: 1950-letnica odrešenja

Zgodilo se je drugače, kajti papež Janez Pavel II. je na koncu srečanja s kardinalskim zborom 26. novembra 1982 dejal, da bo leto 1983 izredno sveto leto ob 1950-letnici odrešenja, Jezusove smrti na križu. Ko so mu kardinali in člani rimske kurije 23. decembra 1982 prišli voščit božične praznike, jim je v dolgem nagovoru razgrnil svojo zamisel izrednega svetega leta odrešenja. »Bližnji jubilej hoče priklicati v zavest tisto obhajanje odrešenja, ki se v Cerkvi nenehno slavi in obnavlja. Njegov posebni pomen je klicati k poglobljenemu razmišljanju o dogodku odrešenja in o njegovi konkretni povezavi z zakramentom sprave.« Na praznik Gospodovega razglašenja, 6. januarja 1983, je bila objavljena bula, ki se začenja z znamenitimi besedami: “Odprite vrata Odrešeniku”, ki jih je izrekel ob nastopu svoje papeške službe 22. oktobra 1978. »Od tistega trenutka so bila moja čustva in moje misli vedno bolj usmerjene h Kristusu Odrešeniku, k njegovi velikonočni skrivnosti, vrhuncu božjega odrešenja in najvišje uresničitve usmiljenja do ljudi vsakega časa ... Res, da je vsako liturgično leto proslava našega odrešenja, toda jubilejna obletnica odrešilne Kristusove smrti nas vabi, da se take proslave bolj zavzeto udeležimo. Že leta 1933 je papež Pij XI., blagega spomina, posrečeno hotel obhajati 19. stoletnico odrešenja z izrednim svetim letom, puščajoč ob strani vprašanje datuma Gospodove smrti na križu.« Ta papeška listina je določala, da se bo izredno sveto leto odrešenja začelo 25. marca 1983, na praznik Gospodovega učlovečenja, zaključilo pa 22. aprila 1984, na praznik Gospodovega vstajenja. 25. marca je papež Janez Pavel II. odprl sveta vrata bazilike sv. Petra. Obred se je pričel s spokorno procesijo, ki se je razvila iz cerkve sv. Štefana znotraj vatikanskega obzidja, enega najstarejših svetišč na rimskih tleh. Pred papežem je stopal zbor strežnikov, semeniščnikov in bogoslovcev, za njimi pa štirideset mladih z vsega sveta, ki so nosili velik lesen križ. Papež je stopil k bronastim svetim vratom, ki jih je za sveto leto 1950 izdelal italijanski umetnik Lodovico Consorti. Trikrat je potrkal na vrata z istim kladivom, ki ga je uporabil papež Pij XI., ko je 1. aprila 1933 odprl sveta vrata za izredno sveto leto ob 1900-letnici odrešenja. V levi roki je držal patriarški pastorale (škofovsko palico), ki ga papeži rabijo samo ob posebno slovesnih prilikah. Vrata sta od znotraj odprla dva najstarejša uslužbenca bazilike svetega Petra. Nato je kot prvi svetoletni romar vstopil v baziliko. Med mašno homilijo je dejal: »Glejte, odprli smo sveta vrata izrednega svetega leta in skoz nje vstopamo v baziliko svetega Petra. To je simbol. Vstopamo ne samo v to častitljivo rimsko baziliko, vstopamo tudi v najbolj sveto razsežnost Cerkve – v razsežnost milosti in rešenja, ki jo Cerkev vedno črpa iz skrivnosti odrešenja. Črpa jo vedno in brez prestanka. V tem letu, ki ga danes začenjamo, pa vendar želimo, naj bi se Cerkev še bolj zavedala dejstva, da odrešenje v njej traja kot dar božjega Ženina ... Želimo, da bi se vsi njeni otroci oklenili božjega Odrešenika, Njega, ki je vrata, skozi katera moramo vstopiti, če hočemo biti rešeni.« Istega dne so kardinali, papeževi odposlanci, odprli sveta vrata drugih treh rimskih bazilik: sv. Janeza v Lateranu, Marije Velike in sv. Pavla zunaj obzidja.
zanimivosti 12 2015 SL4Papež je v svojem predbožičnem nagovoru kardinalom dejal, da se bo jubilejno leto obhajalo istočasno v vsej Cerkvi, tako v Rimu kot v krajevnih Cerkvah v razdobju tega leta. Svetoletni odpustek je bilo mogoče dobiti v cerkvah, ki so jih določili škofje. Pri izbiri teh cerkva so bile na prvem mestu stolnice. Verni ljudje pa so si kljub temu svetem letu želeli romati v Rim, središče krščanstva. To upravičeno željo je imel v mislih papež, ko je rekel, da se Rim “s svojim edinstvenim značajem, s svojimi apostolskimi spomini, z obhajanjem praznika v papeževi navzočnosti odpira vsem vernikom”. Bilo je veliko romanj v Rim z vseh koncev sveta. Romarji so obiskali štiri velike rimske bazilike, udeleževali so se srečanj s svetim očetom ob sredah, ki so imela v svetem letu značaj molitvenega bogoslužja. Razen splošnih avdienc ob sredah bile še razna druga srečanja in pobožnosti. Slovensko svetoletno romanje v Rim je bilo od 22. do 26. februarja 1984. Zaradi težav pri potovanjih v tujino (depozit!) se ga je udeležil le okoli 1000 romarjev iz domovine, ki so se jim v Rimu pridružili rojaki iz zamejstva in Rima. Skupaj so obiskali velike rimske bazilike ter imeli tam svetoletne pobožnosti. 24. februarja je bilo srečanje s papežem Janezom Pavlom II. v dvorani Pavla VI., ki jih je prisrčno nagovoril. Med drugim je dejal: »Obhajanje svetega leta naj vam da novega poguma in zagona. Utrdi naj vaše prizadevanje za dobro, da bi bili tako v družbi, v katero vas je postavila božja previdnost, prepričani in učinkoviti pričevalci resničnosti našega odrešenja.«
Nadvse veličastno je bilo svetoletno romanje mladih z vsega sveta, ki je trajalo pet dni cvetnega tedna – od 11. do 15. aprila 1984. Ob začetku je bilo v večnem mestu okoli 35.000 mladih romarjev, ob koncu pa vsaj desetkrat več – nad 350.000. Med molitvenim bedenjem na cvetno soboto jih je nagovoril. »Kaj je vaša naloga, dragi mladi? Dejal bi, da morate sprejeti nekakšno preroško vlogo: delajte tako, da bo vaša dejavnost obtožba obstoječega zla, nastopite predvsem zoper tako razširjeno kulturo smrti. Vedno morate ceniti življenje in storiti vse, da ga bodo tudi drugi cenili.«
Na veliko noč, 22. aprila 1984, po slovesni praznični maši na Trgu svetega Petra je papež Janez Pavel II. zaprl sveta vrata bazilike in s tem dejanjem zaključil izredno sveto leto ob 1950-letnici odrešenja, ki je bilo najdaljše sveto leto v zgodovini, saj je trajalo 13 mesecev. Potem ko je vrata zaprl, je mladim izročil svetoletni križ: »Ponesite ga v svet znamenje ljubezni Gospoda Jezusa do človeštva in oznanite vsem, da je samo v umrlem in vstalem Jezusu odrešenje.«
Silvester Čuk

Ognjišče (2015) 12, str. 61-62

Zajemi vsak dan

Po krščanski viziji človek po telesni smrti ne samo ohranja svoje življenje, ampak ga ohranja v nepredstavljivo višji obliki.

(Alojz Rebula)
Ponedeljek, 20. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh