06. Svetoletno romanje in bolniško maziljenje

6. romanje: 17. avgusta 1974

Sobota, 17. avgusta 1974, je bila najbolj vroč dan v vsem poletju, tako so poročali meteorologi. To so občutili tudi bolniki in invalidi, ki so se ta dan zbrali za svetoletno romanje na Brezjah. Občutili smo tudi mi, ki smo romanje pripravljali, a smo se tolažili z mislijo: bolje tako, kot če bi bil dež! Za lepo vreme smo pravzaprav molili, ne samo mi, ampak zlasti romarji – in Bog nas je uslišal. K sreči smo v navodilih našim romarjem napisali, naj prinesejo s sabo dežnik, ki jih bo varoval ali pred dežjem ali pa pred močnim soncem.

Ljudje so iskali zavetja v senci, ki pa je je bilo vedno manj. Kaže pa, da so za sonce bolj občutljivi zdravi, bolniki in invalidi so vajeni potrpeti in se niso pritoževali. 2000 stolov, ki smo jih s sodelavci nabrali od vsepovsod in pripeljali na trg pred cerkvijo, je čakalo romarje. Začeli so prihajati z vseh strani – računamo, da jih je bilo tudi letos nad 6.000.

Brezje RIBS 1974To je že šesto romanje, ki ga organizira Ognjišče, vodi pa eden od naših škofov. Letos je bil voditelj romanja mariborski škof dr. Maksimiljan Držečnik. Tako so se na Brezjah zvrstili že vsi naši škofje. Skupaj s škofom je somaševalo dvanajst duhovnikov (med njimi dva invalida). Berilo sta brala tudi dva invalida: prvo invalid na vozičku, Franc Lončarič iz Moravč, oče številne družine, drugo berilo pa je prebral mlad fant, ki se je morda zdel romarjem povsem zdrav. V resnici pa je bil to Bruno Ivetac, bogoslovec iz hrvaške Istre, ki se je zdravil na Onkološkem institutu v Ljubljani. Njegova največja želja je, da bi lahko daroval sveto mašo (želja se mu je izpolnila: 8. septembra 1974 je bil v Pazinu posvečen v duhovnika; maševal je samo trikrat, kajti že sredi oktobra je umrl).

Po škofovi pridigi so prvič na našem romanju na Brezjah škof in duhovniki delili sveto maziljenje bolnikom in invalidom, kot ga predvideva novi obrednik. Bolniško maziljenje namreč ni zakrament 'za umirajoče', kot mnogi mislijo in je bilo doslej tudi tako videti, ampak zakrament za težje bolnike, ki naj jim pomaga prenašati križ bolezni in jim odpusti grehe, da bodo ob prenašanju svojega križa imeli več zasluženja.

Zdravstvena ekipa kljub vročini ni imela prav veliko dela; zato pa so bili toliko bolj zaposleni naši pomočniki, ki so delili pijačo (čaj, kavo), po maši tudi sendviče. Pred mašo smo razdelili tudi spominske podobice in tiskano besedilo pesmi za to romarsko slovesnost, kar je tudi pripomoglo, da se je pesem močno razlegala pred Marijinim svetiščem, čeprav na odprtem ne odmeva tako kot v cerkvi.

Dragocenost teh romanj je, da se na njih tkejo prijateljske vezi med bolnimi in zdravimi in postajajo vsako leto močnejše. Naša domovina je tako majhna in bi si lahko bili vsi bratje, ko smo si že skoraj sosedje. Vsak je prispeval kamenček. Tisoč in več šoferjev, ki so žrtvovali en dan svojega prostega časa; stotine duhovnikov, ki so po svojih župnijah poiskali bolnike in invalide in jim preskrbeli prevoz; domači, ki so začutili, da se tudi drugi zanimajo za njihovega bolnika, invalida in so sami dobili več poguma, da mu vsak dan potrpežljivo stojijo ob strani. Mnogi stari ljudje, morda tudi zapuščeni, ki so enkrat le prišli v prve vrste, bili v središču pozornosti ... To in še marsikaj nam je letošnje svetoletno romanje povedalo.

Romanja bi radi napravili še lepša. Že sedaj nam je jasno, da bomo morali romanja prenesti na manj vroče 'čase' – najbrž kar na konec junija ali začetek julija, ko ni več šole, dopusti pa tudi še niso v največjem razmahu ... (oče urednik Franc Bole)
... se nadaljuje

pripravlja Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Danes si veliko ljudi prizadeva, da bi imeli čim več, da bi doživeli čim več, da bi se čim bolj uveljavili, da bi čim več pridobili – tudi na račun drugih. To človeka vedno bolj zapira v samega sebe.

(Alojzij Šuštar)
Torek, 25. September 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh