07. Stoletna romarica in mladi pomočniki

VII. romanje: 21. junija 1975

Letošnje romanje je že sedmo po vrsti – je bilo zapisano v majski številki Ognjišča 1975, kjer je bil ‘oznanjen’ spored romarskih slovesnosti. Zaradi spremenjenega datuma na bolj zgodnjo dobo upamo, da bo še lepše kot druga leta, z manj vročine, ki je velik problem, zlasti za težje bolnike. Ob koncu šolskega leta je mladina bolj prosta, vendar tudi še ni raztresena na počitnicah. Želeli bi ravno čimbolj aktivno sodelovanje mladine, ki naj se iz romanja uči velikih življenjskih resnic in se nauči odkrivati trpljenje drugih.

In kako je bilo na romanju? Prisluhnimo besedam očeta urednika.

Vsakoletno romanje invalidov in bolnikov smo letos pripravili dva meseca prej ... Po vaših predlogih smo tudi premaknili uro glavne maše od enajste na deseto. Oboje se je izkazalo za bolj ugodno, čeprav smo se letos za vreme precej bali. Vaše in naše molitve, zlasti pa trpljenje bolnikov in invalidov, ki so ga mnogi darovali za uspeh našega romanja, je doseglo milost – o tem smo prepričani – da je bilo ves dopoldan lepo vreme. Šele ko so naši pridni mladi pomočniki že spravili na tovornjake vse stolice in smo se šli hladit ob kokakoli v bližnjo gostilno, se je silovito ulil dež ...

Brezje RIBS 1975Romanje se je odvijalo po že ustaljenem in preizkušanem redu, ki ga vsako leto malo dopolnimo ali popravimo. Letošnje romanje je vodil koprski škof dr. Janez Jenko, ki je bil z nami na Brezjah pri prvem romanju leta 1969. V svoji pridigi se je dotaknil večnega problema – človeškega trpljenja. Trpljenje je posledica greha. Kristus je sicer za greh s svojim trpljenjem v polni meri zadostil. Zakaj moramo potem trpeti še mi? Mar njegovo trpljenje ni bilo dovolj? Sveti Pavel nam odgovarja, da smo tudi mi deležni Jezusovega trpljenja. »Na svojem telesu vedno nosimo okrog Jezusovo umiranje, da se tudi Jezusovo življenje razodene na našem telesu.« Trpljenje je preizkušnja naše zvestobe. Smemo moliti kot Jezus, da naj Oče vzame naš kelih trpljenja. ^e pa je v božjem načrtu določeno, da se ravno po tem trpljenju zveličamo, naj se zgodi božja volja. Marija nam lahko izprosi milost, da bi doumeli pomen trpljenja.

Bolniki in invalidi so sodelovali tudi pri bogoslužju: brali so berila, peli nekaj svojih pesmi. Trg pred cerkvijo, ki se je napolnil s pettisočglavo množico, je utripal ob ljudskem petju kot eno srce – trpeče srce, ki je za trenutek pozabilo na trpljenje, zavedajoč se božje, Marijine in bratske ljubezni. Mnogi od 600 šoferjev niso bili prvič na tem romanju in upamo, da tudi ne zadnjič. Olajšati trpljenje drugim, narediti jim veselje, pomagati tistim, ki so sključeni pod težo križa trpljenja, je tako kot pomagati Kristusu na križevem potu ...

V svoji sredi smo letos imeli tudi romarico, ki obhaja stoletnico rojstva: to je Katarina Hartman iz Suhe pri Škofji Loki. ^vrsto je stopala do sedeža v prvi vrsti, ki so ji ga določili. Njen brat duhovnik je že dvajset let med rajnimi. Dolga leta mu je gospodinjila in še sedaj vsako nedeljo pride k maši in obhajilu v domačo cerkev.

Moramo se zahvaliti vsem udeležencem, zlasti pridnim šoferjem, duhovnikom, ki so organizirali tudi večje skupine z avtobusi. Požrtvovalni mladini – pomočnikom, zdravstvenemu in pomožnemu osebju, ki so poskrbeli, da je vse potekalo v lepem redu ... V zavesti, da je za vse največje plačilo dobro delo, ki so ga storili, vam kličemo: nasvidenje pri brezijanski Mariji spet drugo leto!
Franc Bole
... se nadaljuje

pripravlja Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Kristjan ve, kdaj je čas govoriti o Bogu, in kdaj je prav o njem molčati in preprosto pustiti, da govori ljubezen sama.

(Benedikt XVI.)
Sobota, 17. November 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh