• 1
  • 2
  • 3
  • 4
  • 5
Ivan Cankar (* 10. maj 1876, Vrhnika, Slovenija, † 11. december 1918, Ljubljana)

 

+ Med štirinajstimi podobami, ki so se vrstile po mrzlih stenah v mraku in tišini ter se prijazno in odkritosrčno pogovarjale z menoj, kadar sem bil z njimi sam, je bila mojemu srcu najbližja četrta postaja, tista, kjer sreča Jezus svojo žalostno Mater . . . Tudi ona, Mati božja, je imela čisto otroški obraz. Ta ozki, beli obraz je pričaj brez solz in brez besed: »Čigava bolečina je večja od moje?«

+ Kako je mogoče, da ne bi bilo Boga, če se človek od prve do poslednje ure vojskuje z njim? ... Resnično in glasno mora nekje živeti vse tisto, kar nerazumljivo šepeče na dnu srca, kar šiloma orosi oči ob smrtni uri, kar kliče dušo k vam, nebeške zvezde!

+ Velikega petka je bilo treba za veliko nedeljo; smrti Boga samega je bilo treba, da je zazvonilo in zapelo ponižanemu človeku veličastno vstajenje

+ Srečna je pot, če je ljubezen vodnik . .. Treba je samo prijazne besede in prijaznega pogleda in ozdravljena je vsaka bolezen in vsaka žalost je pri kraju.

+ Poglej se v ogledalo, pa povesiš oči! Zatajil si lepoto in resnico v svojem srcu, zato ker si bil preslab in prebojazljiv, da bi po strmem potu dosegel to lepoto in resnico! Ostal si v dolini, ker si nisi upal na goro, pa se v svoji tenkonogi strahopetnosti posmehuješ mladim popotnikom.

+ Šele ob žaru ljubezni zagleda človek vse mnogoštevilne črne pege na svoji duši. Nobena ne ostane skrita, nobena ni pozabljena, niti ena se ne da za zmerom izbrisati. Spovednik odpušča grehe in daje odvezo, srce samo pa ne odpusti nikoli in ničesar.

+ Tako bogata je ljubezen, tako prepolna, da bolestno in nemirno išče struge, kamor bi se izlila. Zahvale neče ne odgovora – odprtih rok išče, da bi jih oblagodarila, odprtih src, da bi jih napolnila s svetlobo.

+ Resnica je posoda vsega drugega: lepote, svobode, večnega življenja. Dokler sem zvest resnici, sem zvest sebi; dokler delam v njenem imenu, bo moje delo rodovitno.

+ Resnice krščanskega nauka spoznava človek, kadar je prepozno. Ko sem bil še otrok, nisem razumel, kaj so 'nestorjena dobra dela'. Prvikrat je človek oskrunil svojo mladost kadar je prvikrat molčal, ko mu je srce ukazovalo, da naj govori. Iz živalske sebičnosti se je rodila strahopetnost

+ O povej, kako bi rasle / rože brez svetlobe sončne? / O povej, kako brez nade / moglo bi srce živeti?

Ječa je šele strašna, kadar je v srcu hrepenenje; lepa je noč človeku, ki ve, da vzide sonce.

+ Delo samo po sebi je veličastno, kakor je veličastno vse, v čemer počiva vsa človeška duša.

+ V božjem ogledalu je laž z zobmi šklepetaje slekla ukradeno oblačilo resnice in gleda sama svojo nagoto.

+ Lepota je kakor Bog: povsod in nikjer je ni utelešene, v popolnosti izražene, tako da bi hrepeneli in slutnji ne bi bilo več prostora.

+ To je bil dan, ko se je rodil Človek, in vsa srca so se odprla njemu v hvalo in ljubezen, vsa srca so zahrepenela k njemu. Napotila so se k njemu tisočera užaljena, ranjena srca. Vsi ubogi, zaničevani, zavrženi so se napotili, brezkončna procesija je bila... šli so in mu nesli srca naproti.

+ Spoznanje nehvaležnosti me je bolelo do krvi ... Kajti greh mi je bil pokazal lepoto, ki sem jo žalil, dobrotnost, ki je nisem ljubil.

+ V mojem srcu je materina podoba – lepota in blagost, kakor je nikoli in nikjer nisem videl, in ki jo bodo živo ugledale šele moje umirajoče oči ...

+ Vsak človek, tudi najsiromašnejši, ima v hiši svojega življenja posebno kamrico, za katero nosi ključ zmerom s seboj in ga ne posodi nikomur.

+ Preko gore trpljenja drži cesta v večno radost, preko gore smrti drži cesta v življenje... Teman je stal križ na Golgoti, kajti za njim je plamenela vsa daljava v zarji paradiža.

+ Svet je lep in dovršen, ne pozna nesoglasja, ne pozna nesreče. Ali ljudje, ki imajo nezdravo kri, opazijo pege celo na soncu, opazijo trnje na roži.

+ Odpustljiv je greh, ki ga je mogoče povedati z besedo, izbrisati ga s pokoro. Težak in pretežak, do zadnje ure krvaveč je greh, ki je ostal samo v srcu, kakor spomin brez besede in brez oblike.

+ Bog je kakor popotnik: željan je dobre besede in jo povrne!

+ Bili smo globoko verni; ne samo v meni, v nas vseh je ostal in ostane pač do konca dni skrit oltar, pred katerim darujemo čiste misli ob veselih in žalostnih urah.

+ V neznatnosti se pojavi duša, v polizgovorjeni, brezpomembni besedi, v pogledu, nikamor uprtim, v kretnji brez cilja.

Luč je in Bog je, radost in življenje! / Svetlejši iz noči zasije dan, / življenje mlado vre iz starih ran / in iz trohnobe se rodi vstajenje.

+ Ti si šla - Bog s tabo! - a luč je ostala, / sveto hrepenenje, ki si mi ga dala, / gori zdaj v meni vse dni in noči, / gori zdaj v meni sredi vseh bridkosti / in iz moje samotne, grenke mladosti / se svetijo tiho tvoje oči.

+ Bratje, jaz sem gledal raj! / In če ugasne luč na vekomaj / in če se vse noči razgrnejo / in če se zvezde vse utrnejo, / ostane v mojem srcu njen sijaj.

+ Ni je noči tako temne, da bi tam kje v daljavi ne trepetala ponižna rdeča luč, tolažba srcu; ni ga kraja tako pustega, da bi se med kamenjem ne skrivala zelena jasica.

 

zbira Marko Čuk
Kategorija: Misli po avtorjih
Fulton Sheen (* 8. maj 1895, El Paso, Illinois; 9. december 1979, New York)

 

+ Samo dveh vrst ljudje so našli Dete: pastirji in modri. Preprosti in učeni. Tisti, ki vedo, da ne znajo ničesar, in tisti, ki vedo, da ne znajo vsega. Nikoli človek, ki misli, da zna vse. Niti sam Bog ne more prevzetnežu ničesar povedati.

+ Marsikdo nikoli ne sreča svojega vzora. Bilo bi zelo žalostno, če tega vzora sploh ne bi bilo. Toda popolni vzor srca obstaja - Bog. Vsaka iskrena človeška ljubezen nas vodi v večnost.

+ Pristna ljubezen ne pozna kompromisov; osvobaja nas samoljubja in zaverovanosti vase. Pristni ljubezni služi svoboda tako, da se nepreklicno poveže z ljubljenim bitjem.

+ Če nas prijatelji zaradi naših del hvalijo, se jim za njihovo prijaznost zahvaljujemo. Ko Elizabeta hvali Marijo, le-ta hvali Boga. Hvalo sprejema, kakor sprejema zrcalo svetlobo.

+ Naš Gospod je potreboval tri ure, da nas je odrešil; tri leta, da nas je učil; trideset let, da bi napuhnjenemu svetu razodeval vrednost pokorščine.

+ Vsaka ljubezen mora sebi odmreti, če se hoče dvigniti z nižje ravni na višjo.

+ Ko molita neizobraženi in izobraženi človek rožni venec, se znajdeta na isti ravni: preprosta ljubezen napreduje v modrosti in modri razum v ljubezni.

+ Marsikateri križ, ki teži naša ramena, smo si stesali sami s svojimi grehi. Križ pa, ki ga je nosil Gospod, ni bil njegov križ, temveč naš križ.

+ Edino volja je popolnoma naša. Vse drugo nam Bog lahko vzame: bogastvo, zdravje, ugled, volja pa ostane večno svobodna.

+ Več prave moči ko premore človek, manj se hvali. Manj prave moči ko ima, bolj si prizadeva, da to nadomesti s hvalisanjem.

+ Če naš bližnji nima ljubezni, potem mu moramo dati mi del naše ljubezni. Tako ravna Bog z nami.

+ Mož je varuh narave, žena je varuhinja življenja. Izvrševanje te varo- vanjske, stvariteljske in vzvišene življenjske naloge je vir njene moči.

+ Naš sosed je morda reven, morda se ne zna lepo izražati, morda smrdi po česnu, morda je zoprn, toda njegova notranjost in njegova duša sta morda Bogu veliko ljubša kot naša^ Mi vemo edino to, kaj v nas ni prav, kako je pri drugih, lahko le slutimo.

+ Nemarnost, da bi se bojevali zoper sile, ki razdirajo pamet in dušo, je glavni krivec, da živimo v svetu, polnem zunanjih vojn. Kdor ne najde nobenega sovražnika v svoji notranjosti, ga bo našel zunaj. Karkoli se dogaja v duši, se dogaja tudi v svetu. Če duša živi v nepravičnosti, bo tudi svet raztrgan.

+ Devištvo ni v nasprotju z ljubeznijo, kakor tudi bogastvo ni v nasprotju s siromaštvom. Devištvo je višek ljubezni.

+ Cerkev ljubi smrt, ker gleda nanjo kot na pogoj za rojstvo. Zanjo kot za Kristusa ni možno velikonočno jutro, če ni prej velikega petka. Če ni trnove krone, ne more biti svetniškega venca. Če ni križa, ne more biti praznega groba.

 

zbira Marko Čuk
Kategorija: Misli po avtorjih

Janez XXIII. (rojen Angelo Giuseppe Roncalli, * 25. november 1881, Sotto il Monte, Bergamo, Italija, † 3. junij 1963, Vatikan, Rim, Italija)

 

+ Cerkev ni muzej, ladja je, ki pelje človeštvo v odrešenje. Cerkev je starodaven studenec, ki daje vodo današnjim rodo­vom, kot jo je dajala minulim.

+ Moje življenje mora biti kot kadilo. Če ga ne uporabljaš, je neoblikovana snov, če ga vržeš v ogenj, zagori in širi prije­ten vonj po Gospodovem svetišču.

+ Človeško življenje je posejano s križi in žrtvami. Vsakomur svoj križ in vsak ima svojo posebno obliko. Moj je čisto v stilu dvajsetega stoletja.

+ Najbolje živiš takole: zaupaj v Gospoda, ohra­njaj mir srca, vse glej z dobre strani in delaj dobro vsem, niko­li ne delaj zlega!

+ Najvišji zaklad življenja v družbi, najsvetlejša točka v zgodovini človeštva, predmet zaupljivega pričakovanja Cerkve in narodov je mir. Mir je stavba, ki jo gradiš dan za dnem in na trdnih temeljih. Mir je dom, dom vseh. Mir ne bo mogel zavladati v svetu, dokler se ne bo nastanil v človeškem srcu.

+ Petnajst rožnovenskih skrivnosti je petnajst oken, skozi katera gledam v božji luči vse, kar se dogaja na svetu.

+ Ne utrne se solza iz naših oči, ne izvije se vzdih iz našega srca, ne da bi Bog odgovoril.

+ Marija, ti bereš v mojem srcu, da bi rad spoznal resnico, da bi rad bil dober, da bi rad bil v življenju moder in pravičen, močan in potrpežljiv, da bi rad bil vsem brat.

+ Iščite radost v tem, da vnašate povsod pečat iskrenosti, poštenja in da se izogibate vsake laži in pretiravanja, da bo mogel iz vašega življenja kipeti nenehen val žive vode, ki bo vse dvigal do večnega življenja.

+ Moj osebni mir, ki napravlja vtis na ljudi, je v temle: biti pokoren, kot sem bil zmeraj, in si ne želeti, da bi prosil za daljše življenje, kot mi je odkazano. Pričakujem sestro smrt preprosto in veselo, tako, kot mi jo bo Bog poslal.

+ Dobroto je treba storiti blago. Ni se treba posluževati trdih načinov, da vzdržuješ red. Čuječa dobrota seže mnogo dlje kot strogost in bič.

+ Rad prepuščam drugim zvijače in tako imenovane diplomatske spretnosti, sam pa se bom zadovoljil z dobrohotnostjo in preprostostjo v besedah in ravnanju. Končni uspeh je zagotovljen tistemu, ki bo ostal zvest nauku in zgledu našega Gospoda.

+ Jezus je šel v nebesa s križem na rami, v spravo naših grehov, in nas vabi, da mu sledimo. Slediti mu pa se pravi, delati pokoro, pustiti se bičati in bičati se tudi sam.

+ Ob luči Jezusovega vstajenja nam oživi spomin tudi na naše umrle. Medtem ko mislimo nanje in jih priporočamo Bogu ob žrtvi križanega in od mrtvih vstalega Gospoda, so povezani z nami v najboljšem, kar imamo v življenju: v molitvi in v Bogu v nas.

+ Gospodova potrpežljivost nam zagotavlja vsakršen blagoslov. Tedaj se Gospod združi z nami, je v nas. Četudi položi na naša ramena malo svojega križa, nam ga on pomaga nositi, z odpovedjo, z ljubeznijo.

+ Gledati se moramo, ne da bi se izzivali; srečevati se, ne da bi se drug drugega bali; zabavati se, ne da bi se osramotili.

Izven božje volje zame ni nič zanimivega. To je skrivnost mojega življenja in zaman bi iskali drugih razlag.

+ Hvalimo Boga za njegovo odrešenje in prizadevajmo si biti ponižni, čisti in vdani v božjo voljo tako, kakor je bila ponižna, čista in vdana Marija.

+ Vedno ostani potrpežljiv in blag, ničesar se ne boj in v ničemer ne pretiravaj.

+ Treba je zaupati v Gospoda. Včasih se pusti čakati, toda vedno odgovori.

+ Kar velja, ni delati velike ali majhne stvari, vidne ali ne pomembne, ampak samo ljubezen, s katero so narejene.

+ Vedno živim v soncu. Sonce je zvesto: včasih se navidez skrije, pa brž znova zasije še svetleje kot prej.

+ Danes hočem biti srečen ob zavesti, da sem ustvarjen zato, da lahko osrečujem druge, vse ljudi.

+ Ena najbolj pogostih utvar je v tem, da se nastanimo tu doli, kot da smo večni gospodarji peščice zemlje, na kateri stojimo.

+ Kakor tečejo vse reke v morje, tako se vse naše solze izlivajo v Božje srce.

+ Umetnost vseh umetnosti je: oblikovati samega sebe v novega človeka.

+ Preprostost nima ničesar, kar bi nasprotovalo preudarnosti, ne nasprotno. Preprostost je ljubezen, preudarnost je razumnost.

+ Tiste, ki v boju za svoje pravice čisto pozabljajo svoje dolžnosti ali pa jih izvršujejo le površno, lahko primerjamo ljudem, ki z eno roko podirajo, kar z drugo zidajo.

+ Mir je dom, dom vseh. Ta ne bo mogel zavladati na svetu, dokler se ne bo nastanil v človeškem srcu.

+ Pomanjkljiva iskrenost, tudi do samega sebe, je višek brezvestnosti.

+ Ljubite družino! Vaše veselje, vaša sveta želja naj bo, da imate zdravo, pošteno, delavno družino, na kateri se lahko spočije Božje oko.

+ Vsak kristjan mora biti prepričan, da je njegova temeljna in prva dolžnost biti pričevalec resnice, v katero veruje, in ljubezni, ki ga je prerodila.

+ Višek filozofije je to: biti preprost, toda preudarno.

+ Kdor je voditelj, mora delati, dati delati, pustiti delati, vse usklajevati.

+ Danes si ne bo prizadeval spraviti v red nikogar razen samega sebe.

+ Pustiti dober vtis tudi v srcu slabega človeka se mi zdi dobro dejanje ljubezni, ki bo ob svojem času prineslo blagoslov.

+ Življenje, ki mi ostane, naj bo vesela priprava na smrt.

+ Biti vedno zaposlen in nikoli se predati naglici, to je košček nebes na zemlji.

+ Zavest moje majhnosti in mojega niča mi je vedno delala dobro družbo in me ohranjala ponižnega in mirnega.

+ Moja prva beseda je dobrota, druga spet dobrota in tudi tretja dobrota, iz katere se rodi pravičnost.

+ Vedno govori raje manj kakor več, in boj se, da ne bi povedal preveč.

+ Vse, kar ni Božja volja, je domišljija, je muhavost, je narava. Treba jo je hoteti in iskati v vsem in zato se boriti, moliti in čakati. Osvojimo jo počasi, dan za dnem.

+ Moja skrivnost je zelo preprosta: dati vse, ne ohraniti ničesar.

+ Nekateri pravijo, da je papež prevelik optimist, da vidi samo dobro. Toda ne morem biti drugačen od Gospoda, ki je delal in širil samo dobro.

+ Vsaka maša, ki jo darujemo, zaznamuje trenutek Gospodovega mimohoda. Zato je v Gospodovem svetišču vsak dan velika noč.

+ Stare ljudi moramo vedno obdajati z velikim spoštovanjem in nežno pozornostjo. Imajo pravi zaklad darov, s katerimi jih je Gospod spremljal na dolgi poti njihovega bivanja.

+ Posnemati moramo zvezde na nebu. Gospod jih kliče eno za drugo in one odgovarjajo: tukaj sem, pripravljena sem.

 

zbira Marko Čuk

Kategorija: Misli po avtorjih
Josip Stritar (* 6. marec 1836, Podsmreka pri Velikih Laščah, † 25. november 1923, Rogaška Slatina)

 

- Sin ne ljubi matere, ker je imenitna, gosposka, bogata; ljubi jo, ker jo mora ljubiti, ker ne more drugače.

- Šest dni poštenega dela, / potem bo nedelja vesela.

- Moško oko vidi bolje v daljavo, žensko je navadno bolj ostrovidno za to, kar je blizu. In tako je tudi prav, tako se mož in žena dopol­njujeta.

- Nikdar ni bil Kristus jezen, le ko je videl goljufe borsarje v templju in ko je videl hinavce, farizeje.

- Skrivnostna noč, ko se nebo odpira, / na stvar se stvarnik milostno ozira / in mir rosi v človeška srca trudna, / oj sveta noč, božična noč prečudna!

- Človek ne vidi samo sebe na svetu; brat mu je, kdor nosi njegovo podobo. Vesel ne more biti sam, če vidi brata trpeti. Ve, da če njemu pomaga, sebi pomaga.

- Umeti nisem nikoli mogel, kako je to mogoče, da nekateri ljudje tako radi grajajo, a hvala jim gre le stežka iz ust! Kaj ni to prijetno, če more človek komu kaj prijaznega povedati, če že ne storiti?

- Skrivnostna noč, ko se nebo odpira, / na stvar se stvarnik milostno ozira / in mir rosi v človeška srca trudna, / oj sveta noč, božična noč prečudna!

življenjski polom?

 

zbira Marko Čuk
Kategorija: Misli po avtorjih
Jože Rajhman (* 17. november 1924, Sromlje pri Brežicah, † 25. julij 1998, Maribor)

 

- Kdor začenja, mora vedeti, da ga spremlja božja potrpežljivost. Zanjo sta besedi "padec" in "neuspeh" vsakdanji besedi.

- Ne moreš se srečati s človekom, ki ga ne ljubiš. Ne moreš se srečati s človekom, ki tebe ne ljubi. Moreš se srečati s človekom, v katerem zazveni tvoja beseda.

- Kristjanova vera temelji na božjem trpljenju. Šele takrat, ko kristjan sprejme trpljenje, razume božjo skrivnost, dojame božjo neizrekljivost, božjo neizmerljivost.

- Ali ni človekovo pričakovanje vedno pričakovanje človeka? Ne nečesa drugega. Človek pričakuje človeka, ker ga potrebuje. Potrebuje končno Človeka-Kristusa.

- Če nova zaveza dopolnjuje staro, potem je dopolnitev ena najkorenitejših, meji na "nemogoče". Bog trpi. Trpi za človeka. Trpi namesto človeka.

- Človek pozablja, da je vsakdanja resničnost nekaj, kar ni povsem božje. Bog pozna "sedmi dan", dan počitka.

- Biti kristjan pomeni - delati za človeka, pomagati mu, da bo našel v sebi človeka Kristusa, ki je Bog. Biti kristjan pomeni biti človek, kajti Bog je postal človek.

- Nihče ni zapuščen od takrat, ko je bil Bog zapuščen na križu. To je vstajenjska resnica današnjega človeka.

- Pot do mojega srca pripravlja z menoj On. V meni raste njegova moč. Grešen človek sem, toda že doživljam svoj advent.

- Če bi mogel, bi vsem kristjanom predpisal dnevno dve tableti smeha: zjutraj in zvečer. Tako bi lažje pričali za krščansko radost.

- Srečanje z Jezusom je srečanje s križem. Kdor odklanja križ, ne bo mogel srečati Jezusa.

- Vsak nosi svojo podobo križa. Vsak jo doživlja v sebi in ve, da je neponovljiva; enkratna, največja, najtežja.

- Kristus je učlovečenje Boga, je trpljenje Boga, je vstajenje Boga; ni prišel razkazovat svoje božje veličine, prišel je na pomoč človeku v njegovi bivanjski stiski.

- Pričakovanje je odprtost za prihodnost. Pričakovanje je vera vernih in nevernih.

- Dokler ne bom razumel evangeljskega sporočila o svobodi, ki se skriva pod plaščem božjega otroštva, tako dolgo bom stal le na pragu božjega kraljestva.

- Krščansko oznanilo izgubi svojo pristnost, če ni bilo izčiščeno v tihoti Nazareta, v tihoti in skritosti vsakdanjega življenja.

- Bolje bi bilo več prepustiti Svetemu Duhu, če že ne moremo vsega; tako bi se lažje smejali, saj bi vedeli, da so stvari v dobrih in zanesljivih rokah.

- Srečanje z Bogom je vedno v srečanju s človekom. Ali ni vodoravno pred navpičnim? Bog je namreč postal človek.

- Ali ni bolje motiti se ob Jezusu, ki popravlja naše napake, kot biti prepričani o pravilnosti svojega ravnanja in doživeti življenjski polom?

 

zbira Marko Čuk
Kategorija: Misli po avtorjih
Otmar Črnilogar (* 15. november 1931, Šebrelje, † 27. april 1999, Podraga, pokopan v Šebreljah)

 

+ Gospod, vriskam, ko slišim, da me hoče tvoj Oče po svoji podobi. Na njegovo risbo bom skušal nanesti najlepše barve.

+ Človek ni nastal po naključni igri narave, ampak po skrajno premišljenem božjem načrtu. In če je Bog s svojim umotvorom zadovoljen, zakaj ne bi bili tudi mi?

+ Morda spočetka red straši kot breme, a se mu počasi človek privadi in red mu pride v kri ter postane odrešujoč.

+ Čeprav je naše življenje le kratek pomišljaj, je pa vendarle dovolj dolg, da ga izpišemo v veselje sebi in zadovoljstvo Stvarnika.

+ Molitev naj bi bila tista povezovalna nit, ki vse kristjanovo življenje in njegova dela splete v lepo čipko.

+ So trenutki, ki sami po sebi zvonijo k molitvi. Mladi jih najdejo v gorah, a obstajajo tudi doma.

+ Brat, vse, kar ljudi prizadene, mojega Očeta prizadene; kar prizadene Očeta, ljudi prizadene. Takšen je zakon med dobrim in zlim.

+ Predstavljajte si, da bi živeli pred vašo materjo in da bi jo lahko oblikovali po svoji zamisli. Mar je ne bi naredili najlepše izmed vseh mater, ki so kdajkoli živele na tem svetu?

+ Marija ni zid, ob katerem bi se odbile naše molitve, marveč je okenska šipa, skozi katero Kristus prihaja do nas in skozi katero se mi vračamo k njemu.

+ Ker je Marija v sebi oblikovala Kristusa, vemo, da ga lahko oblikuje tudi v nas. Ona namreč ve za skrivnost, kako se v človeku upodobi Kristus, ker ga pozna bolje kot kdorkoli.

+ V očenašu srečamo tudi "zgodi se tvoja volja". Jezus je pač že vedel, da je Božja volja za vsakogar najboljša življenjska varianta - če se že mora kakšna volja zgoditi.

+ Naša molitev in božja služba ne smeta postati neprijetno breme, ki ga moramo hočeš nočeš prenašati. Naj poganja iz veselega srca.

+ Koliko verskih vzgibov prinesejo v božične praznike jaslice, ki že s svojim duhom po mahu odišavijo vso svetopisemsko podlago ljubkega praznika! Kaj bi ostalo od božiča, če bi iz njega potrebili vse, česar ni mogoče zgodovinsko dokazati?

+ Bog nam je na preprost način sporočil, da nas ima rad. Vendar skozi besede Bogovega pisma to razume samo tisti, ki je pobožen, zaljubljen v Boga.

+ Bog je pustil, da si ga ljudje predstavljamo po svoje, po človeško. Zato se Bog tudi jezi, je žalosten, je vesel, da, celo preklinja človeški rod. Predvsem pa je Bog tisti, ki ni ničesar ustvaril, česar ne bi rad imel.

+ Bog ima z vsakim človekom jasno zarisan načrt, ki pa zanj človek ne ve. Ravno v tem je človeška tragika, da nam Bog tega načrta ne pokaže razločno, in tako ostane za človeka samo odrešilna brezpogojna vera v Boga in zaupanje vase.

+ Marija ni boginja, je pa tista, ki se z Bogom razumeta, ker sta postala pri odreševanju človeštva sodelavca.

+ Tvoja Mati pod križem ni omedlela. Stala je, dekla Gospodova. Ker si vajena stati, Mati, pomagaj mi stati!

+ Očetje smo, ki izgubljenega sina čakamo, da bi se vendarle spametoval in vrnil, starejšega pa prosimo, naj se udeleži gostije.

+ Nekaj stvari je takih, da zaradi njih ni treba hoditi v šolo niti brati knjig. Med te gredo ljubezen, hudobija, pa tudi trpljenje.

+ Zvestoba spada v tiste vrhunske, samo človeške lastnosti, kakor so svoboda, prijateljstvo, ljubezen, domovina, kruh. Zato pa je modro tudi dobro premisliti, na koga se boš zanesel, komu misliš biti zvest.

+ Resnična ljubezen je lahko samo popolna, ali pa je ni; lahko je samo trajna, ali pa je dejansko ni bilo.

+ V bistvu je Sveto pismo vodnik - vodnik za življenje od nastanka do prehoda. Besede smrt ne uporabljam.

+ Pred prvim pogojem za dobro spoved bi moralo stati: "Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče ne pogubil..." Prvi pogoj spovedi je torej dojeti veliko očetovsko Božjo ljubezen.

+ Mašnik ima v rokah samega Božjega Sina, s katerim stopa pred Boga ter prosi za zmago svojih vernikov, in to v neuničljivem zaupanju, da bo uslišan.

+ Ne smemo pozabiti, da je prav odreševanje človeštva božji interes, ne prvenstveno naš. Prepričani bodimo, da bo Bog svoj načrt izpeljal kljub morebitni naši revščini in skromnim talentom.

+ Najbolj je srečen tisti, ki iz osamelosti gre pred tabernakelj in se tam potoži tistemu Prijatelju, ki je svoje učence imenoval prijatelje.

+ Ni pomembno število talentov, ampak sodelovanje z njimi, prizadevanje posameznika. In če v talentih gledamo milost, bo koj jasno, kaj je Jezus imel v mislih v znani priliki.

+ Preveč je žena brez moža, preveč brez sinov in hčera, žena, ki jim svet je uničil otroka, žensk brez pravice človeka.

+ Draga Božja Mati, pred Tvojim Sinom, Bogom, poklekujem, predte pa prihajam. Rad bi se s Tabo pomenil, ker si prijazna in ker vem, da greš na roko vsem, ki jih je prevzel pogled Tvojega Sina.

 

zbira Marko Čuk
Kategorija: Misli po avtorjih
Alojzij Šuštar (* 14. november 1920, Grmada nad Trebnjem, † 29. junij 2007, Ljubljana)

 

- Vsak človek, veren ali neveren, pozna zakon vesti, ko se vest oglaša, ga spodbuja - živi dobro, delaj prav, ali ga vest svari - tega ne smeš storiti. Razlika med vernim in nevernim človekom pa je, da priznava verni še neko avtoriteto, za katero se neverni ne zmeni.

- Kdor ljubi, je hkrati svoboden in vezan. Svoboden je, ker se je za ljubezen odločil iz lastnega prepričanja in mu ljubezen pomeni srečo in popolnost. Vezan je, ker noče izbirati nič drugega kot ljubezen in v njej ostati.

- Verni pravimo: Bog nam pomaga. Vse, kar se v človeškem življenju dogaja, ima smisel, in če človek zares zaupa v Boga in prosi božje pomoči, se bo na koncu dobro izteklo.

- Bog noče nič drugega, kakor da bi človek čim popolneje uresničil samega sebe in bil srečen. Bog ni kak konkurent človeku in njegovi sreči, ampak porok, da bi dosegel tisto, po čemer hrepeni.

- Pred ljudmi se človeku posreči marsikaj prikriti in si nadeti masko, pred Bogom nikoli... Napačno pa bi bilo, če bi misel na vest, kjer je človek čisto sam s svojim Bogom, človeku vzbujala le strah. Ista resnica mu je in more biti neštetokrat v veliko talažbo!

- Ena temeljnih resnic je, da je Bog izredno zahteven, da se ne zadovolji s površnim odgovorom.

- Popolna vernost bi bila tista oblika življenja, ki prihaja iz resničnega notranjega prepričanja, ko je človek sprejel božjo besedo, jo doživel in sprejel odgovor iz osebne odločenosti ter potem poskušal na tej osnovi oblikovati svoje življenje.

- Komur je kaj do tega, da uresniči smisel življenja, da postane srečen in se vedno bolj razvija in živi v miru in zadovoljnosti v občestvu z drugimi, je za zapovedi in prepovedi ter za avtoriteto, ki jih oznanja in razlaga, hvaležen.

- Uveljavljanje lastne svobode ima svoje meje v spoštovanju drugih. Kar je drugim v škodo, tega človek v imenu svobode vesti ne sme storiti

- Človek mora iti vase, sebe iskreno in odkritosrčno spoznati, da bo vedel, kaj mora storiti. Ali ne ve mati iz svoje notranjosti, kaj je njena dolžnost do otroka?

- Srečeval sem vesele, srečne, dobre duhovnike, pa sem mislil, da bom tudi sam zmogel. Privlačilo me je, da bi za ljudi kaj dobrega naredil.

- Človek si ne oblikuje vesti z učenjem na pamet, ampak predvsem ob dejanjih... Dobro človek odkrije, če ga dela. Življenje po vesti je najboljša pot do razvite in zrele vesti.

- Odgovornost iz ljubezni je najgloblja in najmočnejša in ne potrebuje nobenih drugih predpisov ali sankcij.

- Kristjan mora biti v svoji osnovni usmeritvi človek upanja in zaupanja, v zavesti, da ima končno vse svoj smisel, tudi če ga trenutno takoj ne uvidi.

- Marija je tolažnica žalostnih in pomoč kristjanov le, ker je začetek našega veselja. To pa je zato, ker nam je dala Kristusa.

- Dostojanstvo in veličina človeka je v tem, da s svojim razumom spozna različne možnosti, jih presodi in se svobodno odloči za to, kar se mu zdi prav.

- V nekem smislu je vsak človek zvezna in ojačevalna oddajna postaja za svojega bližnjega. Vprašanje je le, ali je v zvezi s prvo oddajno postajo, ki je Bog.

- Vsak človek je naš bližnji, ki ima enako človeško dostojanstvo in zato zasluži spoštovanje, pomoč in ljubezen.

- Pravo vest ima, kdor ima razvit čut za vrednote, da se zaveda razlike med dobrim in slabim v nravnem smislu besede, ne samo med koristnim in škodljivim.

- Kjer človek v občestvu doživlja nravne vrednote, dobroto in ljubezen, dobi najboljšo podlago za življenje

- Naj se v tem mesecu maju pri nas v življenju nekaj premakne, spremeni in obrne na boljše, če res častimo Marijo.

- Vsakemu da Bog njegovo življenjsko nalogo. Komur da več talentov in tudi večje naloge, bo od njega tudi veliko več zahteval.

- Začeti je treba pri sebi, samo tako se bo kaj spremenilo, in to pomeni korak v boljšo prihodnost.

- Le če se človek za moralne vrednote odloči iz prepričanja, preide njegova negotovost v jasno in mirno svobodo odločenosti.

- Ob koncu šmarnic se moramo spet bolj jasno zavedati, kaj nam Marija naroča za nadaljnjo življenjsko pot, in biti prepričani, da nocoj ne jemljemo slovesa od Marije, ampak da nas ona spremlja vse dni.

- Kjer se v družbi kažejo znaki propadanja in razkrajanja, je to znamenje, da propada osebna odgovornost. Globlji vzrok za tako žalosten in usoden pojav pa je pomanjkanje čuta za človeške in etične vrednote.

- Vest je tisto notranje svetišče v človeku, kjer posameznik na svoj oseben in poseben način dozna in spozna nravno obveznost, mimo katere ne more nihče.

- Šele ko pride v pogovoru do veljave tudi odgovor v tej ali oni obliki, v potrditvi ali zanikanju, v sprejemanju ali zavračanju, imajo besede in govor med ljudmi svoj pravi pomen.

- Življenje je največja dobrina. Vera nam pravi, da nas je ustvaril Bog in da je gospodar življenja. Njemu bo vsak človek dajal obračun in prejel plačilo. Vsak bo moral odgovarjati, kaj je naredil s svojim življenjem in kaj je dobrega storil drugim.

- Človek brez odgovornosti škoduje sebi in družbi, družba brez jasne osebne odgovornosti vsakega posameznika mora nujno propasti.

- Vera, upanje in ljubezen so trije temeljni božji darovi, življenje po veri, iz upanja in v ljubezni so tri glavne nravne dolžnosti. Vse drugo je le njihova razlaga in aplikacija.

- Prizadevamo si za celostno človeško vzgojo. Ta pa je možna samo iz duha, v duhu in z duhom. Za nas kristjane to pomeni samo iz Božjega Duha, ki je duh resnice, svobode in ljubezni.

- Želim, da bi Slovenci ohranili tri stvari: prvo, da ne bi izgubili upanja; drugo, da bi vedno začeli pri sebi in zastavili vse svoje moči; tretje pa je: prevzeti nase odgovornost, tudi če je to naporno in zahtevno.

- Danes je najbrž največja nevarnost otopelost vesti, slepota in gluhota srca in lahkomiselna brezskrbnost.

- Odgovornost pred Bogom ne pomeni, da Bog kliče človeka na odgovor, da bi ga kaznoval, ampak da bi ga osvobodil krivde, ga odrešil in mu krivdo odpustil.

- Bolezen je tudi preizkušnja o tem, kaj nam pomeni vera, zaupanje v božjo pomoč in božjo previdnost, in kaj nam pomeni molitev.

- Izkušnja vedno znova potrjuje, kako prazno je življenje ljudi, ki nimajo nobene odgovornosti, ker jih nihče ne nagovarja, ki ne dajejo nikomur odgovora in se zato ne zavedajo nobene odgovornosti.

- Temelj odgovornosti pred Bogom je dejstvo, da je človek ustvarjen od Boga in po njegovi podobi kot tisti, ki ga Bog nagovarja in se z njim pogovarja in od njega terja odgovor.

- Vest je za človeka neizprosen, nepodkupljiv sodnik, njen glas se oglaša predvsem po slabih dejanjih in človeka opominja na njegovo odgovornost.

- Ohranimo veliko zaupanje za prihodnost. Za kristjane je pomembno tudi to, da se zavedamo, da smo v božjih rokah in zaupamo v božjo pomoč.

- Naše krščansko prepričanje je, da nam zadnja odgovornost in zadnji odgovor ne bo v smrt, ampak v življenje, ker verujemo, da živimo ne za smrt, ampak za življenje.

- Posebnost in dostojanstvo človeka kot osebe je, da se zaveda svoje odgovornosti. Kjer tega ni, je znak okrnjenosti in okvare.

- Le kdor spozna, koliko je v življenju odvisno od njegovega osebnega svobodnega odločanja, koliko lahko stori dobrega ali slabega zase in za druge, za skupno blaginjo in za prihodnost, se zaveda svoje odgovornosti.

- Potrebna je nenehna prenova, to velja povsod v življenju. Kjer ni stalnega prenavljanja, tam je umiranje in izumiranje.

- Človek ima pravico in dolžnost iskati in spoznati resnico. Le na podlagi čim popolnejšega spoznanja resnice se more človek v vesti svobodno odločati.

- Človek se čuti krivega, če ne izpolni svoje etične dolžnosti. Zavest krivde je najjasnejši dokaz odgovornosti pred lastno vestjo.

- Osebno cenim človečnost, pogovor, prijateljstvo, ljubezen, občutek doma – da vem, tukaj sem doma, tu me imajo radi, tu se lahko pogovorim, domači mi dajo vse, kar imajo, kar morejo.

- Vera kot vernost pomeni predanost Bogu. Našel sem neko trdno točko, na kateri stojim, našel sem nekoga, ki me je nagovoril in mu odgovorim, se mu izročim.

- V Svetem pismu je lepa beseda. ko Kristus pravi o sebi, da stoji pred vrati srca in trka, in če mu človek odpre, stopi k njemu ter pride do osebne skupnosti in osebnega doživetja.

- V Cerkvi je edina avtoriteta Kristus. Vsaka druga avtoriteta služi samo temu, da razlaga Kristusovo avtoriteto.

 

zbira Marko Čuk
Kategorija: Misli po avtorjih
Bernhard Haring (* 10. novembra 1912, Böttingen – † 3. julija 1998 Gars am Inn)

 

- Ko sem leta 1947 zadnjič obiskal očeta, sva šla na dolg sprehod v gozd in se pogovarjala. Zaupal mi je: "Ti in tvojih enajst bratov in sester se niste rodili slučajno. Vsi ste bož­ji blagoslov, ki sva ga izprosila z molitvijo in sva ga hvaležno spre­jela. Oba sva v molitvi že vnaprej blagoslavljala vsako pričo novega življenja. In kako pogosto sva tistih devet mesecev, ko ste bili še v materinem telesu, molila za vas za božji blagoslov. In dan krsta je bil za naju vselej velik zahvalni dan."

- Če razmišljam o vseh nevarnostih med drugo svetovno vojno, se ne čudim samo, da sem ostal živ, marveč tudi, kako je vse to bila zame šola, da sem lahko svoje življenje strastno posve­til služenju zdravilnemu, osvobajajočemu nenasilju, konstruktivnemu boju proti vojni in za mir, za spravo ter razumevanje med narodi.

- Vprašanje je, kako gledam na Jezusa iz Naza­reta? Zame je Sin človekov, to pomeni predvsem eden izmed nas, Božji sin, neprekosljivo razodetje in obljuba Očeta nam vsem, prerok, nena­silni, a mogočni razkrinkovalec vseh lažnih predstav o Bogu, vsakr­šnega potvarjanja religije, popolni molivec, ki časti Boga v duhu in resnici.

- Oznanjevalec odrešenja, ta, ki skrbi za odrešenje, ter tisti, na katere se obrača, morajo čisto neposredno čutiti, da nas Bog osvobaja za resnično življenje, s tem ko nam mogočno obljub­lja svojo ljubezen in nam podarja svojo milost. Predvsem hočemo biti služabniki veselja. Potem se bo pokazalo, da je veselje v Bogu največ­ja moč.

- Noben dan ni minil brez skupne jutra­nje in večerne molitve, noben obrok brez molitve pred jedjo in po jedi. Kako pogosto sem slišal besede: "Z božjim blagoslovom se vse prav izteče." Skratka: našo veliko družino sem doživljal kot Cerkev v malem, ki je bila privlačna, saj je v njej vladalo vzdušje vere, zaupanja v Boga, ljubezni in dobrote. Družina, iz katere izhajam, ne bi bila nikoli postala taka brez Cerkve, ki nam je oznanjala evange­lij, in brez mnogih ljudi, ki so nam vsem bili za zgled življenja po evangeliju.

- Bog nas je ljubil prej kot smo mi mogli ljubiti njega. Blagor nam, če potrpežljivo prenašamo nadležne in zagrenjene ljudi, če ljubimo take, ki še ne znajo biti hvaležni, ker še niso prejeli zadosti ljubezni.

- Nikoli ne govorimo o drugih z zaničevanjem! Imejmo veliko razumevanje in veliko spoštovanje do tistih, ki ne mislijo tako kakor mi; začnimo pri svojih najbližjih.

- Modernemu svetu manjka predvsem medsebojno zaupanje; do tega pa ne pridemo brez popolne odkritosrčnosti. Blagor čistim zahteva skromnost, ki nas napravi podobne Kristusu, služabniku.

- Najusodnejši greh je vsekakor obup. Najbolj dozorel in najbolj strupen greh je sovraštvo do Boga in sovraštvo do ljudi.

- Rast v pravi ljubezni do Boga in do soljudi, predvsem do tistih, ki nam ne morejo poplačati, je kraljevska pot do vedno globljega spoznanja Boga in kraljevska pot do večnega praznika ljubezni

- Bog ni ustvaril pekla. Človek, ki malikuje sam sebe, nosi pekel v sebi po meri svoje hudobije in ošabnosti.

- Božje zapovedi niso samovolja, temveč ljubeče navodilo ali svarilo. Prva tabla zaveze kaže pot pravega odnosa do Boga, druga tabla varuje medčloveški obstoj pred neredom.

- Kdor ima humor, se smehlja, ker ve, da je v življenju in v zgodovini vse resno, toda nič zares tragično, vse je pomembno, toda nič nepopravljivo.

- Jezus je za nas predvsem nenasilni, trpeči božji hlapec in je tako pot miru.

- Blagor mu, kdor zna darove nebeškega Očeta spremeniti v razodetje pravice in v ljubezen do bližnjega.

 

zbira Marko Čuk
Kategorija: Misli po avtorjih

Danes godujejo

Bertold_iz_Kalabrije.jpg

Bertold, Bert, Berto; Berta

Jona, Jon, Jonas, Jonatan, Joni

Karmel; Karmela

Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024
Na vrh