Jožef Smej, škof, teolog, pesnik, pisatelj in prevajalec, * 15. februar 1922, Bogojina; † 21. november 2020, Lenart v Slovenskih goricah.

• Če bi prelistali vse slovarje, ne bi mogli najti bolj osrečujočih besed, kot sta 'oče' in 'večno življenje'. Kjer je oče res oče v pravem pomenu besede, tam so otroci, tam je dom, tam je bližina, tam je toplina.
• Velika razlika je med poznavanjem neke osebe in med našo privrženostjo njej. Četudi vemo, kdo je Kristus, smo lahko do njega brezbrižni.
• Marija je križišče, kjer sta se za večno srečala in zedinila Bog in človek in kjer se kristjan v polnosti sreča s Kristusom.
  
• Zadnje besede nima greh, marveč Božje usmiljenje.
• Marijina navzočnost sredi apostolov pred binkoštmi razodeva, da Cerkev ni hladna organizacija, marveč živ organizem, dom, ki ima mater.
• Kalvarije ni bilo in ne bo brez Marije. Če se z daritvijo svete maše ponavzoči kalvarijska daritev in prenese v naš prostor in naš čas, potem ne moremo izločiti iz te daritve Kristusove matere.
• Bog nam daje na voljo čas, minuto za minuto, dan za dnem. Nikoli nam ne daje dve uri hkrati, marveč eno za drugo, da bi jo izpolnili po njegovi volji.
• Naglica je posebna značilnost naše dobe. Za nobeno stvar ni več časa. Toda kar svet stoji, je imel dan štiržindvajset ur. Izgovor, da za molitev ni časa, ni umesten.
• Eno je res: nisem sad slepega naključja, marveč sem od Boga hoten in ljubljen že pred začetkom sveta. Ustvarjen sem za blaženi cilj onkraj meja človeške bednosti.
• Vsak trenutek je korak proti večnosti. Čas je božja lastnina, mi ga moramo odkupljati z dobrimi deli.
• Ne moremo govoriti o Kristusovih rokah, ne da bi pomislili na to, da so bile pribite na križ. Ne moremo govoriti o duhovniku, ne da bi pomislili na to, da nastopa v Kristusovi osebi.
  
• Samo enkrat, le enkrat mi je določeno živeti na zemlji in samo enkrat umreti. V tem je vsa resnost mojega kratkega popotovanja.
• Če zapravljamo, zabijamo čas, s tem ranimo večnost. Ni mogoče namreč zapraviti časa, ne da bi bila s tem ranjena tudi večnost.
• Zakonca postaneta deležna Kristusove ljubezni, ki se podarja na križu. Biti zvest svojemu partnerju v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju vse do smrti, tudi to zahteva žrtev.
• Marija je srce Cerkve kot usmiljena posredovalka milosti, podobno kot se mati imenuje srce družine.
• Cerkev je živ organizem, v njej je Mati, v njej je srce Marija. Brez nje bi bila Cerkev le brezdušna poslovalnica.
• Nadarjenost sama ne zadostuje. Potrebno je nenehno oblikovanje. Bog je sicer blagoslovil zemljo, vendar brez človekovega truda in znoja ne rodi.
• Ločitev kulture od evangelija je pretresljiv, žalosten in tragičen dogodek naše dobe. Prava umetnost vedno znova išče transcendenco.
  
• Sodobni človek išče bučno zabavo in čuti potrebo po njej, samo da se izogne temu, da bi mu ne bilo treba dati računa o svojem najglobljem "jazu".
• Vsakemu izmed nas je dano 1.440 minut na dan, nič več in nič manj. Če traja človekovo življenje osemdeset let, je to približno 29.200 dni.
• Marijina navzočnost sredi apostolov, naj bi razodevala, da Cerkev ni hladna organizacija, marveč dom, ker ima Mater.
• Če sodobni človek opušča molitev, je to zaradi tega, ker čuti pred seboj praznino. Če ne ve, na koga naj naslovi svojo molitev, stoji tako rekoč pred zaprtimi vrati.
• Arškega župnika je bilo treba le videti, kako mašuje ali tudi le poklekuje, gredoč mimo tabernaklja, pa je bilo dovolj, da se je marsikdo spreobrnil.
• Liturgično leto je Kristus sam, ki živi v Cerkvi in nadaljuje pot svoje ljubezni do ljudi, ki jo je začel s svojim učlovečenjem.
• Duhovni poklic je kakor talent, ki ga je treba razvijati. Marija ga je sprejela. V božjih rokah ni bila pasivno orodje, temveč je napredovala in sicer ne samo v svetosti, ampak tudi v spoznavanju odrešilnih Božjih načrtov.
  
• Najvišji mir je Kristus, kruh deljeni, / in več kot sebe nam ne more dati, / ko smo v skrivnost njegovo potopljeni.
• V evharistiji je strnjeno veselo oznanilo, ki ga lahko razčlenimo v petih točkah: Bog je, Bog nas ljubi, Bog je prišel k nam, Bog nam odpušča, Bog nas čaka k sebi domov.
• Tu in tam še zmeraj slišimo govoriti, naj bi molili le takrat, ko čutimo nagnjenje do molitve! To ne drži. Molitev je služba.
• S pokrižanjem izrazimo, da pripadamo troedinemu Bogu. Križ pa je hkrati tudi znamenje posebnega božjega varstva.
  
• Ljubezen, srce, posebno materinsko, kot je Marijino, vidi več in jasneje kakor oči.
  
• Vera staršev in življenje po veri dajeta otrokom odločilen pečat za vse življenje.
  
• Evharistija je neizčrpen vir tistih kreposti, ki jih današnji svet najbolj potrebuje: medsebojne ljubezni, spoštovanja in razumevanja.
  
• Ravnati se po Kristusovi zapovedi ljubezni pomeni živeti polnost bratske ljubezni in zidati tudi zunanjo vzajemnost.
  
• Kako drugačna bi bila zgodovina sveta, če bi človeštvo zmeraj zidalo na tem trdnem temelju: Slava Bogu, mir ljudem.
• V luči Božjega razodetja je živ človek več vreden kot vsa zemlja, kot vse vesolje in kot vsi vekovi brez ljudi. 
  
• Diplomati delajo za mir za okroglo mizo, še bolj pa spovedniki v spovednici. Kakor ima namreč vsaka reka svoj izvir, tako ima tudi mir na svetu izvir v človekovem srcu.
  
• Roka lahko blagoslavlja, pokriža, lahko pa, žal, tudi zgrabi za orožje in ubija. Tudi jezik lahko rani in zabije žebelj v srce.
• Bog nas nenehno ohranja v bivanju. Drži nas nad breznom niča, kamor bi mogli vsak čas zdrkniti. Bog nas ohranja pri vsakem dejanju.
• Nihče ne more biti prej mojster kot vajenec, poprej učitelj kot učenec.
• Evharistična daritev nam dan na dan kliče: Kvišku srca! Naš pogled usmerja proti končnemu cilju, v Očetovo hišo, v nebesa. Toda kako bi mogli biti tam skupaj, če se na zemlji sovražimo? Kako bi mogli drug v drugem trajno gledati brate, če odklanjamo skupnega Očeta?.

zbira Marko Čuk

DAG HAMMARSKJOELD

ŠVEDSKI EKONOMIST, PRAVNIK, DIPLOMAT, SEKRETAR OZN, KRŠČANSKI MISTIK (* 1905 - † 1961 )

+ Ohrani me v svoji ljubezni, kakor hočeš, da bi tudi drugi ostali v moji ljubezni. O, da bi bilo vse v tem mojem bitju tebi v čast. O, da ne bi nikdar obupoval! Kajti v tvoji roki sem in vsa moč in dobrota sta v tebi.

+ Kaj je katera koli zemeljska sreča v primerjavi z Jezusovo obljubo: "Da boste tudi vi tam, kjer sem jaz"?

+ Ne sanjaj o prihodnosti: ne bo ti povrnila preteklosti, tudi ti ne bo uresničila drugih sanj po sreči! Tvoja dolžnost, tvoja nagrada in tvoja usoda so tukaj in zdaj!

+ Da odpustimo samemu sebi? Ne, to nima nobenega pomena. Drugi nam mora odpustiti. Toda v odpuščanje lahko verujemo le tedaj, če sami odpuščamo.

+ Bog tedaj, ko nehamo verovati vanj, ne umrje. Mi pa umremo tisti trenutek, ko naše bitje ni več prežeto z njegovo svetlobo.

+ Vsak dan je kot celo življenje. Vsako jutro moramo povzdigniti skodelico svojega življenja, da prosimo, da sprejemamo, da dajemo nazaj.

+ Za minulo: hvala! Za prihajajoče: da!

+ Več velja iz vsega srca storiti dobroto enemu človeškemu bitju kakor žrtvovati se za človeštvo

+ Da odpustimo sami sebi? Ne, to nima nobenega pomena. Drugi nam mora odpustiti. Toda v odpuščanje lahko verujemo le tedaj, če sami odpuščamo

+ Daj nam duha čistosti, da te bomo videli; duha ponižnosti, da te bomo slišali; duha ljubezni, da ti bomo služili; duha vere, da te bomo živeli

+Ohrani me v svoji ljubezni, kakor hočeš, da bi tudi drugi ostali v moji ljubezni. O, da bi bilo vse v mojem bitju tebi v čast!

+ Vsak dan je kot celo življenje. Vsako jutro moramo povzdigniti skodelico svojega življenja, da sprejemamo, da prosimo, da dajemo nazaj.

+ Prevzeti moramo odgovornost za svoj neuspeh, ne gre pa nam čast za uspeh. Človekova svoboda je svoboda, da Boga izda. Da nas Bog ljubi, je prav gotovo - odgovor pa je prostovoljen.

+ Ne meri višine gore, dokler ne dosežeš njenega vrha. Tam boš videl, kako nizka je

misli:

+ Od Svetega Duha ne prihaja samo vsa resnica, ampak tudi vsa dob­rota, pravičnost, lepota, globina molitve, sijaj modrosti. Tola­ži nas, ko vidimo, kako je Duh na delu, da bi v polnosti razodel Kristusovo skrivnost.

+ Marija je v celotnem teku svojega življenja vse sprejemala od Boga. Prav v tem je veličina njenega poslanstva, ki se skrivnost­no nadaljuje v Cerkvi: vse izvira od Gospoda, prihaja od zgoraj.

+ Jezus nima takšnega spomina kot jaz; ne samo da odpušča in da od­pušča vsakomur, ampak celo pozabi, da je odpustil.

+ "Ni svetnika brez preteklosti, ni grešnika brez prihodnosti..." Pred Gospodom, ki nas je združil v svojem imenu, je naša pretek­lost vsa v njegovem usmiljenju, naša prihodnost v njegovi nes­premenljivi zvestobi.

+ Naše upanje nima trdnosti, če ne temelji na božji besedi, na skrivnosti Kristusovega križa in njegovega veličastnega vstajenja.

+ Življenje je največja, neprecenljiva dobrina, ki jo Bog daje ljudem. Vsak trenutek življenja je treba živeti v Bogu in po Bogu. Za vsakogar od nas ima življenje svoja obdobja, vsako je pomembno in lepo, vsako ima svojo lastno lepoto.

+ Smrt je nekaj najresnejšega v našem življenju, med vsemi pre­izkušnjami je največja, dokončna: je vrhunec našega življenja, poslednje darovanje, ki smo ga sposobni Bogu tukaj na zemlji.

+ Umetnost gostoljubja lahko postane apostolat gostoljubja. Živite tako, da bo vsak, ki obišče vašo družino, želel živeti tako kot vi.

+ Družina mora biti vir svetlobe, ki razsvetljuje temo sveta. Ko bi le bilo več družin takšnih, bi svet postal ena velika, srečna družina, polna svetlobe in upanja.

+ Hliniš, da si ponižen, ko odkloniš neko funkcijo; ponižnost ni izgovor za izogibanje dolžnosti izročitve Bogu, tudi če bi izročitev tvegala polomijo in nemilost v očeh sveta.

+ Naučiti se moramo zahvaljevati se drug drugemu: kdor prejme, ker je prejel ljubezen in pomoč, kdor daje, ker ima veliko priložnost za rast v ljubezni.

+ Ko bi vsi drugi govorili: »Ta človek je zate prava pokora!«, reci: »Ta človek je orodje, ki ga Bog uporablja za to, da bi me preoblikoval.«

+ Človekova sreča ne izvira iz bogastva ali družbenega položaja, ampak iz ljubezni, ki je vsebina njegovega življenja.

+ Bog ti je dal ljubečo nevesto ali ženina in lepe otroke, da bi vama pomagali, da postaneta sveta. Kaj si napravil iz tega?

+ Iščeš prijatelja, ki bi te tolažil, nekoga, ki bi blažil tvojo osamljenost. Zakaj ne bi iskal prijatelja, ki te nikoli ne bo zapustil in ki ti bo vedno blizu, kjer koli boš?

+ Za kristjane ljudje ne umrejo. Vsi naši rajni živijo. So udje Kristusovega telesa, prav kakor mi. V veri smo med seboj povezani.

Charles de Foucauld

+ Naša ljubezen se nikoli ne bo mogla približati tisti ljubezni, ki jo ima Bog do nas. Prosimo ga, da bi mu mogli dati vsaj vso tisto ljubezen, ki smo je sposobni.

+ Trpeti za tistega, ki ga ljubiš, je najbolj prepričljiva pot da dokažeš ljubezen ... In večje ko je trpljenje, bolj prepričljiv je dokaz, bolj globoka je ljubezen,ki jo izpričujemo.

+ Ljudje vere bomo, če bomo v vsakem človeku, za vsemi zagrinjali in za videzom, videli nedopovedljivo sveto bitje – del Kristusovega telesa. Vsakega ubogega, vsakega bolnega, ki pride k nam, moramo imeti za sveto bitje, v katerem živi Jezus.

+ Naj se zgodi kar koli: če sem dober, bo moj mimohod po tej Zemlji za duše koristen. Če pa sem slab ali povprečen, bom morda veliko delal, toda po mojih rokah se ne bo izvršilo veliko dobrega.

+ Najboljša molitev je tista, ki je v njej največ ljubezni. Tem boljša je, čim bolj so pogledi duše prežeti z ljubeznijo, čim nežneje, čim bolj ljubeče se duša zadržuje pred svojim Bogom.

+ Ker si ti, o Bog, moj Oče, tako dober do mene, moram biti tudi jaz dober do drugih. Ker hočeš biti moj Oče in Oče vseh ljudi, moram biti vsakemu človeku kar najljubeznivejši brat.

+ Ko nam Bog zapoveduje, da nekaj napravimo, hoče, da damo vse od sebe, da bi tisto udejanili, pridrži si pa, ali bo tistemu naklonil uspeh ali ne, v skladu z načrti svoje Modrosti.

+ Rojen sem za vas, rojen v votlini, decembra, v mrazu, v zapuščenosti, sredi zimske noči, v revščini, ki je ne poznajo najrevnejši, v osamljenosti in zapuščenosti, ki je ni večje na svetu ... Česa vas učim, otroci moji, s tem rojstvom? Verovati v mojo ljubezen.

+ Najboljši način, da ti ničesar ne manjka, je, da vselej zelo velikodušno deliš z ubogimi in gledaš v njih Jezusa samega.

+ Duša napravi toliko dobrega, kolikor je sveta, ne pa, kolikor je učena in bistroumna.

+ Iti moram ne tja, kjer je zemlja najbolj sveta, ampak tja, kjer so duše v največji stiski.

+ Bati se pomeni delati našemu Gospodu dvojno krivico: prvič, pozabljati nanj, pozabljati, da je z nami, da nas ljubi in da je vsemogočen; drugič, ne se pokoravati njegovi volji.

+ Če lahko trpimo in ljubimo, je to veliko: to je največje, kar zmoremo na tem svetu.

+ Poklicani smo k temu, da smo prijatelji tistih, ki so brez prijateljev.

+ Imejte globoko vero, ki ji ni nič nemogoče, zato ob njej skrb, nevarnost in strah izgubijo svojo moč.

+ Bodimo ljudje hrepenenja in molitve. Ničesar ne imejmo za nemogoče: Bog zmore vse.

Jean Vanier

- V vsakem izmed nas rana, ki ji skušamo ubežati, lahko postane mesto srečanja z Bogom, z brati in sestrami; lahko postane mesto blaženosti in večne gostije. Osamljenost in občutki manjvrednosti, pred katerimi bežimo, prerastejo v kraj osvoboditve in odrešitve.

- V vsakem človeškem bitju je velika žeja po občestvu z drugimi; je klic po ljubezni in razumevanju, ne po graji in obsojanju, je globoko hrepenenje po tem, da bi bili prepoznani za dragocene in enkratne.

- Ko sprejmemo, da imamo slabosti in napake, da smo grešili pred Bogom, pred svojimi brati in sestrami, a da nam je odpuščeno in da lahko rastemo k notranji svobodi in resničnejši ljubezni, tedaj lahko sprejmemo šibkosti in napake drugih.

- Vse, kar je v meni ranjenega, hoče Jezus gledati. Jezus gleda vsakega od nas, njegovo najbolj ranjeno, ubogo stran, in nam govori: »Daj mi piti! Daj mi, da bom deležen tvojega studenca!«

- Iskreno lahko ljubimo svoje sovražnike in vse, kar je v njih ranjenega, ko začnemo ljubiti vse, kar je ranjenega v nas samih.

- Dokler bodo v človeškem srcu strahovi in predsodki, bodo na svetu vojne in krivice. Šele ko bodo srca ozdravljena, ko se bodo odprla in postala ljubeča, bodo rešeni veliki politični problemi.

- Trpljenje vsakogar izmed nas ohranja majhnega in ponižnega; sili nas, da v molitvi kličemo k Bogu in da si prizadevamo razumeti in ljubiti resnico, bolj kot svoje ideje.

- Nikoli ne smemo pozabiti, da je satan sovražnik ljubezni in edinosti. Sovraži skupnost, kjer ljudje rastejo v ljubezni in poznavanju Jezusa.

- Zakon ni le medeni mesec, je tudi čas izgubljanja. Vsakdo izgubi svojo osebno neodvisnost. Vsak žrtvuje svoj sebični jaz zaradi odnosa, v katerem mož in žena postaneta eno.

- Mi smo obraz Jezusa Kristusa, mi smo njegove roke, mi smo njegove besede, mi smo zdaj njegova ljubezen. Zato je vsakdo od nas prejel njegovega Duha, da bi njegovo veselo oznanilo lahko oznanjali ubogim, da bi lahko podirali pregrade, ki nas med seboj ločujejo, da bi postali ustvarjalci miru med seboj

- V vsakem od nas je nekaj zlaganega. Bistvena lastnost zlaganega pa je, da ne želimo gledati tega, kar je v nas slabega. Potreben je čas, da vstopimo v svojo notranjost in da odkrijemo svoje rane.

- Veste, da je rodovitnost najbolj pomembno vprašanje današnjega časa? Ko je človek poln upanja, si želi dati življenje .Če nimaš upanja, ne moreš dati življenja.

- Izredno je to: ko damo življenje za druge, postanemo sami bolj živi. In prav za to je prišel na svet Jezus, da bi mi imeli življenje v izobilju in da bi bili zelo srečni ljudje. Božje veselje je sad tega, da svoje življenje darujemo za druge.

- Skrivnost Jezusovega odnosa do Marije je v tem, da je bil majhen, da je potreboval mater, ker je potreboval njeno ljubezen. In zato je mogla biti ob križu.

- Skrivnost Jezusovega odnosa do Marije je v tem, da je bil majhen, da je potreboval mater, ker je potreboval njeno ljubezen. In zato je mogla biti ob križu.

- Preveč je ljudi, ki umirajo osamljeni ... Če skupnost postane mlačna, bodo ljudje umrli od žeje. Če ne obrodi sadov, bodo ubogi umrli od lakote.

- Ljubiti ljudi pomeni priznati njihove darove in jim jih pomagati razvijati; pomeni sprejeti njihove rane in biti z njimi potrpežljiv in sočuten.

Lev Nikolajevič Tolstoj

* 9. september 1828, Jasna Poljana, Tulska gubernija, Ruski imperij, † 20. november 1910, Astapovo, Tambovska gubernija, Ruski imperij

- Kdor Kristusov nauk doume, ima enak občutek kot ptič, ki vse dotlej ni vedel, da ima peruti, pa se nenadoma zave, da more leteti, biti svoboden, in se mu ni treba ničesar več bati.

- Sklenili smo, da bomo živeli samo svojo radost, in jasno je, da se nam slabo godi, kakor se mora slabo goditi delavcu, ki ne izpolnjuje gospodarjeve volje. Gospodarjeva volja pa je izražena v evangeljskih zapovedih. Ljudje naj le izpolnjujejo te zapovedi, pa bo na zemlji ustanovljeno kraljestvo božje, in ljudje bodo dosegli naj višjo srečo, ki jim je dostopna.

- Greh je na začetku v tvoji duši tujec, potem gost; ko pa se nanj navadiš, postane gospodar.

- Vera je posvečena ljubezen. Še bolj moramo ljubiti, potem se ljubezen spremeni v vero.

- Najpomembnejša stvar v življenju je ljubezen. Ljubiti pa ne moreš niti v preteklosti niti v bodočnosti. Ljubiti je mogoče vedno samo v sedanjosti.

- Čas ne obstaja. Obstaja samo trenutek in v tem trenutku je naše življenje. Zato moramo v ta trenutek vložiti vse svoje moči.

- Ne poznam nobenega bolj zanesljivega znamenja zrelosti kot je dobrota.

- Skoraj vselej, ko pogledamo vase, najdemo isto napako, ki jo obsojamo pri drugih. Če ne vidimo prav iste napake, poglejmo globlje, in odkrili bomo še večjo.

- Lahko brez ljubezni cepimo drva, žgemo opeko ali kujemo železo, s Človekom pa moramo vedno ravnati samo z ljubeznijo.

- Boga je težko spoznati, vendar to ne pomeni, da ga ni, temveč je to znamenje njegovega veličastva in naše slabosti. Bog je kot čista voda, ki bi jo hoteli piti, toda ne morete čiste vode naliti v umazano posodo in potem soditi o njeni čistosti.

- Bog ne želi, da bi ljudje živeli vsak sam zase in jim zato ni razodel, kaj vsak zase potrebuje; hoče, da ljudje živimo v občestvu, v skupnosti, in zato nam je razodel, kaj je vsem potrebno, zase in za vse druge ... Kdor živi v ljubezni, živi v Bogu in Bog živi v njem, kajti Bog je ljubezen.

- Po dolgem, dolgem pogovoru se skušaj spomniti vsega, kar se je govorilo in začudil se boš, kako nepotrebno, prazno in pogosto tudi slabo je bilo vse, kar se je govorilo.

Blažena Mati Terezija

- Kadarkoli Bog pogleda na dlan svoje roke, te vidi tam. Zapomni si: vedno si v božjih rokah!

- Ne spomnim se, da bi Gospod kdaj govoril o uspehu. Govoril je le o zvestobi v ljubezni. Gospod me je poklical k zvestobi v ljubezni. To je edini uspeh, ki kaj velja.

- Ob spoznanju, da nosi v svojem telesu Jezusa, je Marija takoj odhitela služit drugim. Sad Jezusovega prihoda je vedno potreba, da ga prinašamo tudi drugim.

- Največji greh je pomanjkanje ljubezni, brezbrižnost do bližnjega. Nobena bolezen, niti gobavost, ne more tako popačiti človeka, da v njem ne bi prepoznala brata in sestre – še več: trpečega Jezusa.

- Gospod, možje in žene kar naprej padajo na križevem potu življenja. Pomagaj nam dvigniti tiste, ki ležijo potrti pod težo nerazumevanja in malodušnosti.

- Najboljši način, da Bogu in ljudem pokažete svojo hvaležnost, je, da vse sprejmete z veseljem. Veselo srce je normalen učinek srca, ki gori v ljubezni.

- Gospod, naše oči so ugasnile v brezbrižnosti. Gospod, povrni nam oči, da bomo videli bolečino tistih, ki jočejo.

- V upanju se popolnoma prepustite vsemogočnosti njega, ki je dejal: »Brez mene ne morete ničesar storiti.«

- Gospod, daj, da se bo naše življenje kakor "pšenično zrno, ki je padlo v zemljo", v tebi znova rodilo.

- Dajte Jezusa svojim ljudem, ne z besedami, ampak z zgledom, s svojo ljubeznijo do njega; z izžarevanjem njegove svetosti in s širjenjem vonjave njegove ljubezni.

- Denar ne zadošča. Ljudje potrebujejo predvsem vaše roke, da jim služijo, in vaša srca, da jih ljubijo.

- Marija, naša Gospa, je začetek našega veselja. To je njena vloga, ki jo zvesto izpolnjuje. Ali se res zavedamo, zakaj jo tako zelo ljubimo? Zato, ker je neomadeževano ogledalo Božje ljubezni.

- Jezus terja od mene samo to, da se zanesem nanj; kajti samo vanj popolnoma zaupam, njemu izročam sebe brez pridržka.

- Bolečina in trpljenje morata priti v vaše življenje, vendar si zapomnite, da so bolečine, trpljenje in žalost samo Jezusov poljub - znamenje, da ste mu prišli tako blizu, da vas lahko poljubi.

- Če Jezusa nimamo, ga ne moremo dati. Zato potrebujemo evharistijo. Samo evharistija, samo Jezus nam more dati veselje, da izvršujemo svoje delo s smehljajem.

- Ni nam treba iskati sreče. Če imamo ljubezen do drugih, nam bo dana. Je namreč božji dar.

- Poslušati, kadar nihče drug noče poslušati, je čudovita stvar.

- Vera v dejanju je ljubezen in ljubezen v dejanju je služenje. Vero je treba udejanjati v ljubezni, da bo živela.

- Kristus je glava družine, tihi poslušalec vsakega pogovora, nevidni gost pri vsakem obedu.

- Molite lahko med delom. Delo ne ustavlja molitve, molitev pa ne prekinja dela. Za molitev je potrebno samo, da svoje misli povzdignemo k njemu.

- Pravo srečo lahko najdemo samo takrat, ko smo v ljubezenskem odnosu z Bogom.

- Če smo polni grehov, nas Bog ne more napolniti, kajti tudi Bog ne more napolniti nečesa, kar je polno. Zaradi tega potrebujemo odpuščanje, da bi postali prazni in bi nas Bog mogel napolniti s samim seboj.

- Trpljenje je radost, če ga skupaj sprejemamo in prenašamo. Zapomnite si, da se Kristusovo trpljenje vedno zaključi z radostjo njegovega vstajenja.

- Vsak dan preživite eno uro v adoraciji pred Gospodom in nikoli ne storite nič takega, za kar veste, da je narobe. Potem bo vaše življenje polno.

- Bog je prijatelj tišine. Boga moramo poiskati, vendar ga ne moremo najti v hrupu. Poglejte, kako narava - drevesa, cvetice, trava - rastejo v globoki tišini. Glejte, kako se gibljejo zvezde, mesec in sonce v tišini.

- Naš Gospod nam je naročil, naj ne skrbimo za jutrišnji dan, ki je v božjih rokah... Jezus je isti danes in jutri in samo on je pomemben.

- Molitev je preprost pogovor z Bogom. On nam govori, mi poslušamo. Pripovedujemo mu, on posluša. Postopek v obe smeri: govorjenje in poslušanje.

- Ne moremo delati velikih stvari - delamo lahko le majhne stvari z veliko ljubeznijo.

- Če želimo, da ubogi spoznajo Kristusa v nas, moramo najprej mi spoznati Kristusa v ubogih.

- Bog prebiva v nas. To je tisto, kar nam daje čudovito moč. Sploh ni pomembno, kje si, dokler si čist v srcu. On je tukaj s teboj in v tebi štiriindvajset ur na dan.

- Kristusa moramo oznanjati z načinom, kako govorimo, kako hodimo, kako se smejemo, s svojim življenjem, tako da bo vsakdo spoznal, da pripadamo njemu. Oznanjevanje ni pridiganje; oznanjati pomeni biti.

- Z denarjem lahko nahranimo lačnega Kristusa. Vendar ni lačen le kruha, temveč ljubezni, tvoje navzočnosti, tvojega človeškega pristopa.

- Svet je izgubljen zaradi pomanjkanja miline in ljubeznivosti. Ljudje koprnijo po ljubezni, ker se vsakemu tako zelo mudi.

- Mislim, da je današnji svet postavljen na glavo in da ljudje toliko trpijo, ker je tako malo ljubezni po domovih in v družinskem življenju.

- Ohranite veselje ljubečega Boga, ljubečega Jezusa v svojem srcu in razdelite to veselje z vsemi, ki jih srečate.

- Naš napredek v svetosti je odvisen od Boga in od nas samih od božje milosti in od naše volje.

- Marija je v trenutku, ko je začutila, da je polna Jezusa, hitro šla, da bi takoj podarjala naprej, kar je bila prejela.

- Bistvo svetosti je veselo izpolnjevanje božje volje. Zvestoba ustvarja svetnike

- Bog ne more sovražiti, Bog ljubi, ker je ljubezen, nečistost pa preprečuje, da bi ga videli. Nečistost ni le greh nečistosti, ampak vsaka navezanost na zemeljsko, vse, kar nas odmika od Boga, vse, kar nas dela manj podobne Kristusu.

- Raje vidim, da delate napake iz dobrote, kot pa čudeže brez dobrote. Pogosto je dovolj ena beseda, en pogled, eno nepremišljeno dejanje - in tema napolni srce človeka, ki ga ljubimo.

- Bog je tako ljubil svet, da nam je dal svojega Sina - prvi veliki dar. čeprav bogat, je postal ubog zame in zate. Povsem se nam je dal. Pa to še ni bilo dovolj. Želel nam je dati nekaj več: možnost, da bi se mi dali Njemu.

- Sad tišine je molitev. Sad molitve je vera. Sad vere je ljubezen. Sad ljubezni je služenje.

- Veselo oznanilo je, da Bog še vedno ljubi svet preko tebe. Ti si božje veselo oznanilo. Ti si božja ljubezen v delovanju. Vsak trenutek prihaja kdo v stik z nami; ljudje morajo postati drugačni in boljši, ker nas srečujejo. Mi moramo izžarevati božjo ljubezen.

- Če dobro mislite o drugih, boste tudi dobro govorili o drugih in drugim. Česar polno je srce, to usta rada govore. Če je vaše srce polno ljubezni, boste govorili o ljubezni. Nasilje jezika je zelo resnično - ostrejše od vsakega noža, globoko rani in ustvarja grenkobo.

- Vere primanjkuje zato, ker je med ljudmi toliko sebičnosti in koristoljubja. Vera, zares prava vera, pa mora biti darujoča. Ljubezen in vera hodita skupaj. Druga drugo dopolnjujeta.

- Evharistija pomeni razumevajočo ljubezen. Kristus je razumel, da imamo strašno lakoto po Bogu. Razumel je, da smo bili ustvarjeni za ljubezen. Zato je samega sebe napravil za kruh.

- Prosimo našo Gospo, naj nam pomaga ohraniti naša srca čista, da bomo mogli ljubiti Kristusa, njenega Sina, z nežno ljubeznijo.

Emilijan Cevc

- Bog nam je kruh podaril, da ga vsaj košček vrnemo v roke njegovih ubogih, kajti vse prejemamo le v svojo veliko zadol-žitev.

- Spomin božičnih večerov: duh kadila in kaplje blagoslovljene vode, svetloba svečk pred jaslicami in napev božične pesmi. Tako lepo je moliti: "ki si ga Devica rodila"! Med vsemi rožnovenskimi skrivnostmi mi je ta najljubša.

- Luč nas združuje. Nobene razlike ne dela. Ne dobrih ne slabih ljudi ne pozna, kajti za razlikovanje med njimi je treba, da smo sami z obojnim obloženi, s slabim še bolj kot z dobrim. Živim in mrtvim sveti.

- Ne sme biti žalostnih ljudi. Vsi se moramo veseliti preprostih darov, ki se nam vsak dan in vsem darujejo.

- Stvari nas ljubijo, kolikor jih ljubimo mi. Učijo nas največjih dejanj: ljubezni, razdajanja, služenja, hvaležnosti, pohlevnosti, miru ... Živijo z nami ter nas spremljajo s svojim dobrim mirnim bivanjem.

- Mož ali žena, ki je družinski molek prvi posvetil s svojo molitvijo, že zdavnaj počiva v Bogu, toda rožni venec nas še druži z njim. Kakor plezalci smo, ki so v gorski steni navezani na rešilno vrv in to vrv drži sama Mati božja v rokah. Vemo, da ne bomo padli, dokler se je bomo oklepali

- Zakaj segaš v globino neznanega in nisi zvest svoji otroški podobi? Ali ni pisano: "Če pa ne boste kakor otroci..." Zakaj iščeš jezo, ko si našel ljubezen...

- Nič ni lepšega na svetu kakor so nedeljska in praznična jutra, ko je miza pregrnjena, da je kakor oltar, ki nanj prinašamo darove nedeljskega blagoslova.

- Zapomnite si: kjer je odprto srce, so tudi vrata vsakomur odprta.

- Ne smelo bi biti žalostnih ljudi. Vsi se moramo veseliti preprostih darov, ki se nam darujejo vsak dan vsem.

- Odkar vem, da nam vsak dan zapiše svojo besedo v srca in zariše svojo potezo v obraze, sem prenehal biti otrok ...

- Naša srca morajo biti kakor srca otrok in dobrih modrijanov, ki so še obdarjena z milostjo ... Srca, ki v sleherni stvari še slutijo odtis Stvarnikovih rok, ki še znajo ljubiti.

- Tedaj, ko vsi človeški otroci spe, Marija še vedno pestuje svoje Dete v znamenju sredi vasi.

- O rožni venec, čudež božje tehnike, nebeški telefon. Po njem se pogovarjava z Bogom - in veliko si imava povedati.

- Bog nam je kruh podaril, da mu ga vsaj košček vrnemo v roke njegovih ubogih, zakaj vse prejemamo v veliko zadolžitev.

- Skrivnost vere nas povezuje mimo vseh časov kakor plezalce, ki so v gorski steni navezani na varovalno vrv, to pa drži v rokah sama Mati Božja.

- Oče mi je govoril: "Ne jezi se na uro in ne preklinjaj luči. Nekoč ti bo bila zadnja ura in svetila zadnja luč." Še se mi zde te besede kot enajsta božja zapoved.

- Preveč je prazne učenosti, preveč votlega bogastva v naših srcih. Predaleč smo od tistega prvinskega občutja očetov, ki so vsako stvar poimenovali s pravim imenom.