• 1
  • 2
  • 3
  • 4
  • 5
Franc Sodja

+ Ko bi mogel vedno premisliti, preden odprem usta: ali vem, kaj hočem povedati? Pa je dostikrat tako, da se šele potem spomnim, ko je prepozno. Žal mi je, a beseda je bila izrečena. In če je ranila, je rana ostala. Morda skušam popravljati, a docela popraviti je redko mogoče.

+ Največja nesreča je, če si z zapahi zagrenjenosti zapreš svoje srce. Ko je toliko ljudi na svetu, ki čakajo na tvojo ljubezen, morda prav majčkeno pozornost! In če bi jo dal, bi ne bil več berač. Odkril bi srečo v samem sebi.

+ Naše šmarnice naj bodo naša hvalnica Bogu, ki nam je dal takšno Mater ... Naša odlika je, da smo božji otroci, ki se ob Marijini roki bližajo Kristusu, ki je življenje našega življenja, razodetje večne ljubezni.

+ Kakšno moč nosijo v sebi matere! Zato je tako pomembno, da nikdar ne obupajo nad nobenim od svojih otrok: kakor Marija jih morajo spremljati v njihovem življenju. Nevsiljivo, od daleč. Brez večnega pridiganja, z veliko ljubeznijo, s trpljenjem in z nenehno molitvijo.

+ Dobrota ni razpoznavni znak samo svetega Miklavža. Biti bi morala razpoznavni znak vsakega kristjana. Zmaličeno je 'krščanstvo', če ni dobrota spontan izraz srca, pa naj bo v besedi ali v dejanju.

+ Včasih je en dan daljši kot pol življenja. Včasih je ena ura bogatejša kot deset let.

+ Marija, Slovencev kraljica! Vse je odvisno od tega: ali je Marija samo obliž na našo slabotno vernost ali pa preživljamo svoje življenje pred Marijinimi očmi in zato s krščansko odgovornostjo.

+ Kaj pa je ljubezen brez trpljenja? Ni to prazna lupina? In kaj naj bi pomenilo trpljenje brez ljubezni? Brneč bron, zveneče cimbale. Vpitje v prazno. Krik sebičnosti.

+ Med tremi nadangeli nam je gotovo najbližji Gabrijel, ki je naznanil Mariji božje materinstvo.Čutimo pa v današnjih demonskih časih, kako nam je potrebna silna moč borca Mihaela. In ko ves svet postaja ena sama bolnišnica, nam je potrebno 'božje zdravilo', in v zblodelosti na poti življenja vodnik, Rafael.

+ Sestavni del moje večerne molitve mora biti misel na smrt. Bolje povedano: misel na vstop v večnost. Takrat ne bo važno, kaj sem imel, kaj sem bil. Važno bo samo eno: ali sem z ljubeznijo vzel vsak svoj dan in ga v ljubezni preživel, ali sem napolnil svoj čas z dobrimi deli, sem notranje bogat?

+ V votlini svet ljubezni se smehlja, / Otrok ročice hrepeneče širi / kot hotel bi jih spet krog sveta, / da srca razviharjena umiri.

+ Lepa duša, vedra duša, ki izžareva veselje in srečo - to bi morala biti duša vsakega kristjana. To bi morala biti vsak dan moja duša! In če ni? ... Nekdo me čaka. Zato je prišel, da me osreči. Srečanje s Kristusom mi bo prineslo lepoto in vedrino in veselje in srečo.

+ Če čakaš, da boš storil dobro delo jutri, morda ta 'jutri' ne bo nikdar prišel in znašel se boš v večnosti praznih rok.

+ Gotovo: odrešiti je treba celega človeka, tudi v njegovem družbenem življenju, a pravo odrešenje je le notranje odrešenje

+ Zame je pomembno: dajal bom odgovor Bogu za vsako svojo besedo, za vsako svoje dejanje. Mislim, da bo lažje dajati odgovor Bogu kot nepoštenim ljudem.

+ Tudi rožni venec ima le to poslanstvo, da vedno trdneje verujem in vedno bolj postajam človek upanja, predvsem pa vedno bolj zares ljubim.

+ Človek tako rad svojo bedo skrije za umišljeno veličino. Najusodnejše je, če sebi samemu ne upam pogledati v obraz. Za tak pogled je treba poguma, resnicoljubnosti.

+ Sestavni del moje jutranje molitve mora biti prav to: v živi zavesti božje pričujočnosti se Bogu darujem.

+ Ko srce obnemore, usahne življenje. Tako usiha življenje posameznih duš in usiha življenje Cerkve, če zamre evharistično življenje.

+ Ni raja na zemlji za nikogar, tudi za poročene ne. Lahko pa je lepo skupno življenje v eni ali drugi družbi košček raja na zemlji.

+ Hrepenenje po Bogu, ki naj zdaj prihaja vame s svojo milostjo, to je moj letošnji advent. Čim bolj hrepenim po Bogu, tem bolj pristno bom doživel svoj božič, letošnji božič.

+ Če kdo ubija, ljudje obstrme v grozi. Da pa v lastni hiši včasih z grobostjo ljudje, ki so vsako nedeljo pri maši, ubijajo življenje drug drugemu, je nekaj "normalnega".

+ Srce. Ni mogoče misliti na mater brez srca. Materinstvo brez srca je poteptano ženstvo.

+ Če res delam za Boga, se ob uspehu ne bom veličal. In če ne uspem kljub temu, da sem ves svoj trud in vse svoje sposobnosti vložil v delo, ne bom strt in obupan.

+ Božič, začetek nove zgodovine. Vse niti se spletajo okoli njega - Kristusa. Zavestno ali nezavestno, odslej je sleherni človek vpleten v to zgodbo odrešenja.

+ Kdor se večno vrti okoli svojega jaza, ostane pritlikav. Morda v življenju ne bo storil nič slabega. Pa tudi resnično dobrega ne.

+ Za svoj preprosti dan si morem prevzeti misel: Moli in delaj. Dve vesli. Če eno ali drugo odvržem, ostanem samcat sredi valov.

+ Gospod, daj, da bom vsak dan prisluhnil udarcem tvoje ure in stiskam bratov. Ne daj, da bi me zaposlovale zgolj osebne skrbi!

+ Vsak dan znova! To pomeni: vsako jutro se zavem svojega bivanja, vsak dan je pred menoj moje poslanstvo, vsak dan začenjam z novo močjo, vsako jutro sprejmem svoj dan, da ga napravim lepega, bogatega.

+ Največji dobrotniki človeštva niso tisti, ki grade mostove čez reke in prekope. Največji dobrotniki so tisti, ki grade mostove od srca do srca, od duše do duše.

+ V postavi ljubezni so srečanja in v postavi srečanj je bolečina.

+ Molitev rožnega venca je družinski katekizem za stare in mlade, je vez edinosti vernih med seboj in z Bogom.

+ Kdor je željan resnične lepote, se ne sme plašiti krščanske "kozmetike": odpovedi, zatajevanja, tudi trpljenja.

+ Vsak sam je arhitekt svojega življenja. Ob odločitvah je postavljena pred izpit moč in zrelost osebnosti.

Kraljica - Mati. "Proseča vsemogočnost." Mati vlada z ljubeznijo, prav to je materinsko.

+ Preteklost je v božjem usmiljenju, bodočnost v rokah Previdnosti, današnji dan pa je moj. Napraviti ga moram lepega, bogatega.

+ Očetovstvo in materinstvo je težek, resen poklic. Spočeti, roditi, to ni vse. Sledi najtežje: popeljati otroka v dozorelo življenje, ga vzgojiti tako, da ne bo več potreboval ne očeta ne matere.

+ Ti rad bi venomer cvetel / in svet naj bi nad tem strmel? / A vedi: za izreden cvet / je treba včasih mnogo let.

+ Ime Ana pomeni: ljubezen, milost, molitev. In to troje naj bi bila odlika vsake matere. Vsaka mati naj bi bila sredi družine in občestva verujočih ljubezen.

+ Vsakdo od nas ima svoje poslanstvo, svojo nalogo, ki je namesto nas nihče ne bo opravil. Vprašanje je, če smo dostopni za božji glas. Vprašanje je, če imamo zaupanje v moč Svetega Duha.

+ Prva krepost, ki nam je potrebna, je preprostost. To je isto kot iskrenost. Izkušnja uči, da iskrene duše kljub slabostim zmagajo in dosežejo cilj.

+ Koliko je danes mladih, ki tavajo v prazno! Nimajo oporne točke. Imeli so moža, ki je spočel njihovo življenje. Imeli so ženo, ki jih je rodila. Toda imeli niso niti očeta niti matere.

+ Skrivnost svetnikov je v tem, da so začeli vsak dan znova z isto dobro voljo, z isto odločnostjo in pogumom, kakor da jim vsak dan na njihovo pripravljenost odgovarja Kristus: vstani!

+ Ali znamo molčati pred Bogom? To je tisti veliki molk, ko stojimo pred svojim Bogom brez dopovedovanja in prošenj, samo pazljivo poslušamo, kakšno besedo bo v tem svetem molku spregovoril Bog prav za nas.

+ Vsak dan znova! To pomeni: vsako jutro se zavem svojega bivanja, vsak dan je pred menoj moje poslanstvo, vsak dan začnem z novo močjo, vsako jutro sprejmem svoj dan, da ga napravim lepega, bogatega.

+ Se zavedam, kaj pomeni biti kristjan? Ne samo nositi milost, iz milosti moram živeti in milost moram razdajati. Biti moram luč. Je kdo v meni srečal vstalega Kristusa?

+ Ena sama beseda, pa je vzrok gorja. Ena sama beseda, pa je velik blagoslov. Kolike važnosti je, da imam v oblasti dar govora. Za skupno življenje in za skupinsko delo prvi pogoj.

+ Človek ni velik po tem, kar ima, človek je velik po tem, kar je. Čim plemenitejša duša, čim bolj globlja osebnost, tem večji je človek.

+ Aleluja. Vrisk veselja. Če ima kdo pravico do veselja, je to kristjan, ki veruje v vstajenje. Če ima kdo vse možnosti do veselja, je to kristjan, ki živi iz velikonočne skrivnosti.

+ Prišel bo čas, ko bomo morda zavzeti spoznali, da je bila za slovenski narod blagoslov preprosta hribovska žena, ki se je s košem na hrbtu znova in znova zagrizla v skalnati hrib, da je preživela in vzgojila kopo otrok.

+ Rožni venec ima le to poslanstvo, da vedno trdneje verujem in vedno bolj postajam človek upanja, predvsem pa vedno bolj zares ljubim.

+ Čim več svojih dragih smo izgubili, čim več jih imamo v večnosti, tem lažje bo tudi naše slovo. Če nas je res vezala iskrena ljubezen, nas veže neugnano hrepenenje, da se spet srečamo.

+ Mnogi ljudje prekrižarijo svet, ko iščejo svojo srečo. Zaman. Pri vsem mrzličnem iskanju so pozabili na eno samo stezo - na pot v svojo lastno notranjost. Srečo je treba ustvariti v sebi.

+ Ne smem se delati velikega in Bogu dopovedovati svoje modrosti. Le eno je potrebno: molčati, sveto molčati pred Bogom in mu vsak dan darovati ta molk kot del svojega življenja.

+ Velika noč: praznik moje vere, praznik moje moči, praznik silnega upanja, da zmoremo nositi težo življenja brez obupa.

+ Kako je mogoče razumeti, da je še komu potrebna zapoved nedeljske maše. Kaj ni po sebi razumljiva? Kaj ne kriči naša duša po njej?

+ Pred ljubeznijo je težje vzdržati kot pred pravičnostjo. Na kolena ne sili pravičnost, pač pa ljubezen.

+ Koliko ljudi krije v sebi bogastvo, a životarijo v povprečju. Nikdar niso še prebudili v sebi spečih sil.

+ Dragocen je vsak dan in vsak trenutek, v katerem smo z veselim in preprostim srcem, pa polni Božje ljubezni, izpolnili svojo dolžnost.

+ To je vsebina mojega krščanskega življenja: spremeniti se moram - stari človek mora, kot pšenično zrno, umreti, da bo živel novi; in to umiranje in ta rast je moja nenehna daritev.

+ V duhovnem življenju je odločilnega pomena, če imamo pogum vsak dan znova začeti in nikdar ne odnehati, pa četudi doživljamo neuspehe.

+ Ko bi mogli reči o meni: dobro srce. Potem bi lahko vse drugo pozabili.

+ Ohranimo v sebi mir in urejenost! Pogoj za to je: ne bežimo pred seboj, ampak živimo bolj v svoji notranjosti kot na zunaj.

+ Prosil sem Marijo, naj nam da svetnikov. Tedaj se je v meni oglasilo vprašanje, ki me je vznemirilo: zakaj tega ne prosiš sam zase?

+ Veličina našega življenja je v zvestobi poklicnim dolžnostim. To je pot popolnosti, vse drugo je utvara.

med rojstvom in smrtjo si gradimo večnost. Od prvega trenutka so naša srca žejna večne ljubezni.

+ Krščen sem. Za vsak dan dosti velika misel: tempelj božji, Pavlovo doživljanje krščanstva. Za vsak dan dovolj močna tolažba: nisem sam.

+ Vedno za viharji posije sonce. Noben oblak ni tako težak, da ga ne bi odnesel veter. Počakaj! Potrpi! S seboj! In celo z Bogom!

+ Kakor je otrokovo življenje prazno brez matere in njene ljubezni, tako je okrnjeno, mrzlo krščansko življenje brez Matere Marije.

+ Srce se mora vedno bolj širiti in prirojena sebičnost mora zamenjati razdajajoča se dobrota. Mar ni ves evangelij veselo oznanilo dobrote?

+ Pri Žalostni Matere božji lahko vsi iščemo ne le pomoč in tolažbo, ampak predvsem zgled, kako je treba trpljenje sprejeti, ga nositi in ga darovati.

+ Če iskreno ljubim Kristusa, bom spoštoval vsakogar, ki resno išče in dela. Četudi malo drugače misli kot jaz, saj mu Bog daje svobodo in pravico.

+ Eno mi mora biti jasno: dokler kristjani ne bomo eno, tako dolgo ne moremo sveta prepričati, da je Kristus pot, resnica in življenje.

+ Šola življenja je božja šola. Sprejeti je treba tudi udarce. A kovali nas bodo v krščansko osebnost le tedaj, če bomo v dnu duše prepričani, da kladivo vihti roka Boga, ki nas ljubi.

+ Vse naše življenje mora biti evharistično. Ne samo pol ure našega dneva, celo naše življenje mora biti evharistično. + Vsako mašo in obhajilo moramo prenesti v življenje.

+ Blagodejna je molitev v tihoti evharistične skrivnosti. Ni krščanstva v kričanju. Veličina Cerkve je v nadnaravnem življenju posameznih duš.

+ Vsak Marijin praznik je dan, ko spet obnavljam svoj odnos do nje, ki je tudi meni Mati.

+ Za svojo večnost živim danes. Vsak dan mi je v ta namen podarjen. S spoštovanjem ga moram vzeti v svoje roke.

+ Moje vprašanje ni: ali je vredno? Moje vprašanje je: ali Bog od mene to hoče? Bom videl uspeh svojega dela ali ne, moram prepustiti Bogu.

+ Lepa duša, vedra duša, ki izžareva veselje in srečo - to bi morala biti duša vsakega kristjana. To bi morala biti vsak dan moja duša.

+ Kdor se večno vrti okoli svojega jaza, ostane pritlikav. Morda v življenju ne bo storil nič slabega, pa tudi resnično dobrega ne.

+ Vsaka maša mora biti moja maša. Maša se mora spreminjati v moj življenje, moje življenje mora postati ena sama sveta maša.

+ Vnebovzetje je zmagoslavje dvojne ljubezni: ljubezni Marijine do Jezusa in Jezusove do Marije, zmagoslavje te dvojne ljubezni nad smrtjo in trpljenjem.

+ Vsak ima svojo pot in svoje poslanstvo. Že to je v božjih načrtih, da živim. In če živim z osnovno molitvijo: zgodi se tvoja volja, je moje življenje smiselno in bogato.

+ Marija Pomočnica ni le zavetje za hudo uro. To je materinsko poslanstvo, da se po njej, ki je proseča vsemogočnost, po Svetem Duhu prenovimo v božje otroke.

+ En sam nergač poruši več, kot more s trudom ustvariti deset pametnih ljudi. Nergači so pomilovanja vredni, ker sebi grenijo življenje in ga grenijo še neštetim drugim.

+ Če prav pojmujemo svoje krščansko življenje, mora tudi delo biti molitev. Če sem z dobrim namenom posvetil vse, se najbolj navaden opravek spreminja v molitev.

+ Kričanje, obsojanje, godrnjanje – iz tega ne more nastati kaj dobrega, ker v tem ni Boga, ker pač ni ljubezni

+ Vsak ima svojo skrivnost. Ne smemo hoditi okoli s srcem na roki, pač pa z roko na srcu.

+ Molitev rožnega venca je družinski katekizem za stare in mlade, je vez edinosti vernih med seboj in z Bogom.

+ Treba je živeti na božji dlani. Vreden ali nevreden, to ni moja presoja. Bog me pozna natančno – On edini ve, kakšnega me je ustvaril.

+ Morda vse preveč govorimo. Zato tako zvodeni v besedičenju naša molitev. Preveč Bogu dopovedujemo. Pozabili smo, kaj je rekel Kristus: saj vaš nebeški Oče ve.

zbira Marko Čuk
Kategorija: Misli po avtorjih
sv. Favstina Kowalska

- Marija je moja učiteljica: ona me vedno uči, kako naj živim za Boga. Moj duh se razžarja v tvojem molku in ponižnosti, o Marija!

- Usmiljeni Jezus, srh me spreletava ob misli, da bom morala dajati račun o svojem jeziku. V jeziku je življenje, pa tudi smrt. Včasih zagrešimo pravi umor - in imamo to še za majhno stvar?

- Kar vidim dobrega pri drugih, me veseli, kot da bi bilo moje. Veselje drugih je moje veselje in trpljenje drugih je moje trpljenje.

- Z molitvijo se duša oboroži za katerikoli boj; duša mora moliti. Duša mora moliti v katerem koli stanju. Samo z molitvijo prejmemo razne milosti.

- Kako neskočno je Bog dober! Spremlja nas s svojo dobroto. Najpogosteje se zgodi, da mi Gospod podarja največje milosti takrat, ko jih sploh ne pričakujem.

- Trpljenje je največji zaklad na zemlji - očiščuje dušo. V trpljenju spoznamo, kdo nam je pravi prijatelj. Prava ljubezen se meri s toplomerom trpljenja.

- Ko prejemam Jezusa v svetem obhajilu; ga goreče prosim, naj ozdravi moj jezik, da bi z njim ne žalila ne Boga ne bližnjih.

- Nihče naj ne dvomi, pa naj bo še tako beden: dokler živi, more vsak postati velik svetnik, kajti velika je moč božje ljubezni. Le mi ne smemo zavračati božjega delovanja.

- Pomagaj mi, o Gospod, da bi bile moje oči usmiljene, da nikoli ne bi sumničila in ne sodila po zunanjosti, ampak iskala to, kar je v dušah mojih bližnjih lepo, in jim pomagala.

- Trpljenje je velika milost. Ob njem človek postaja podoben Odrešeniku; v trpljenju se kristalizira ljubezen. Čim večje je trpljenje, tem čistejša je ljubezen.

- Oče usmiljenja, kako majhno število ljudi te v resnici pozna! Kako goreče hrepenim, da bi ljudje poznali praznik usmiljenja! Krona tvojih del je usmiljenje, ti za vse skrbiš z občutjem najnežnejše matere.

- Človek, ki ljubi Boga in je vanj potopljen, opravlja svojo dolžnost s prav enakim nagnjenjem, kakor prejema sveto obhajilo.

- Usmiljenje je cvet ljubezni; Bog je ljubezen, in usmiljenje je njegovo delo; začenja se v ljubezni in v usmiljenju se razkriva.

- Svetost Boga je razlita na božjo Cerkev in na vsako osebo, ki v njej živi - vendar ne v enaki meri- So duše, ki so popolnoma pobožanstvene, a so tudi duše, ki komajda živijo.

- Ne se meniti za človeške ozire, ampak upoštevati, kar nam narekuje lastna vest. Boga imeti za pričo svojega delovanja.

- Pomagaj mi, Gospod, da bi bil moj jezik usmiljen, da bi o svojih bližnjih nikoli ne govorila zaničljivo, pač pa da bi imela za vsakega besedo tolažbe in odpuščanja.

- Najbolj smo podobni Bogu, ko odpuščamo bližnjim. Bog je ljubezen, dobrota, usmiljenje.

- Jezus, iz vsega srca te prosim, daj mi spoznati, kaj ti v meni ni všeč, in hkrati mi daj spoznati, kaj naj storim, da bi ti postala ljubša.

- Preteklost mi ne pripada več, prihodnost še ni moja, prizadevam pa si z vso svojo dušo izkoristiti sedanji čas.

- Bog nikomur ne odreče svojega usmiljenja. Nebo in zemlja se lahko spremenita, božje usmiljenje pa je neizčrpno.

- Pomagaj mi, Gospod, da bi bilo moje srce usmiljeno, da bi čutila vse trpljenje bližnjih in da nikomur ne odrečem svojega srca.

- Kaj zato, če sem obdana z neprijaznostjo src, ako imam polnost sreče v svoji duši. Ali kaj mi pomaga naklonjenost drugih src. če v svoji notranjosti nimam Boga?

- Sovražnik naj se boji nas, ne mi njega. Satan zmaguje samo nad ošabnimi in strahopetnimi, ponižni pa imajo moč.

- Čutim, da sem velika, ko sem združena z Bogom. Kakšna sreča, zavedati se Boga v srcu in z njim živeti v prisrčni medsebojni skupnosti.

- Glej, človek, zate sem na zemlji postavil prestol usmiljenja. Ta prestol je tabernakelj in s tega prestola usmiljenja želim stopiti v tvoje srce.

- Usmiljenje je največja božja lastnost; vse, kar me obkroža, mi o tem govori. Usmiljenje je življenje duš, njegovo usmiljenje je neizčrpno.

- Če je na svetu kakšna oseba resnično srečna, je lahko samo resnično ponižna oseba.

- Uresničenje usmiljenja je trojno: usmiljena beseda - z odpuščanjem in tolažbo; drugo - kjer ne moreš z besedo nič opraviti, tam moli - tudi to je usmiljenje; tretje - dela usmiljenja.

- Nikoli nisem iskala Boga kje daleč, ampak v svoji notranjosti; v globini svojega bitja se družim s svojim Bogom.

- Molk je moč v duhovnem življenju. Blebetava duša nikoli ne bo prišla do svetosti. Ta moč molčanja odseka vse, kar se hoče obesiti na dušo.

- Živim pod deviškim plaščem Božje Matere. Ona me varuje in poučuje: mirna sem ob njenem brezmadežnem Srcu.

- Bog nikoli ne dela nasilja nad našo svobodno voljo. Od nas je odvisno, ali hočemo sprejeti božjo milost ali ne; ali bomo z njo sodelovali ali pa jo bomo zapravili.

- Vse, kar je to leto obsegalo, je odšlo v večnost. Nič dobrega se ne izgubi; veseli me, da se nič ne izgubi.

- Ljubezen je vrednota in daje našim delom veličino; čeprav so naša dela sama po sebi majhna in vsakdanja, bodo zaradi ljubezni postala velika in mogočna pred Bogom.

- Nič mi ne kali globine miru. Z enim očesom gledam v brezna svoje bede, z drugim očesom pa v globine tvojega usmiljenja.

- Poznam tvoje neskončno usmiljenje, ne morem sprejeti tega, da bi se pogubila duša, za katero si toliko trpel. Jezus, daj mi duše grešnikov, da se tvoje usmiljenje odpočije v njih.

- Tiste, ki širijo češčenje mojega usmiljenja, bom varoval vse življenje kakor ljubeča mati svojega otročička, ob smrtni uri pa jim ne bom sodnik, temveč usmiljeni Odrešenik.

zbira Marko Čuk
Kategorija: Misli po avtorjih
Johann Wolfgang von Goethe

- Veliko lažje je prepoznati zmoto kot pa najti resnico. Zmota je namreč na površju, zato jo hitro odkrijemo, resnica pa je skrita v globini in le malokdo jo tam išče.

- Najbolj čudovita od vseh knjig je knjiga ljubezni. Pazljivo sem jo prebiral: vsebuje malo strani radosti pa cele pole trpljenja.

- Začetek vsega je lahek, zadnje stopnice dosežemo najtežje in zelo redko.

- Ljudi ne moremo spoznati, če pridejo k nam; iti moramo k njim, da spoznamo, kako je z njimi.

- Boj se tega, kar si želiš v prvem delu življenja, ker boš v drugem delu to dosegel.

- Če srečamo nekoga, ki nam je dolžan zahvalo, se tega takoj spomnimo. Kako pogosto pa morda srečamo nekoga, ki bi mu morali izraziti hvaležnost, pa na to ne pomislimo.

- Priznati moram, da sem prave nesebične značaje našel samo tam, kjer sem odkril trdno ustaljeno religiozno življenje.

- Izkušnje so kot žitna zrna, iz katerih poganja modrost.

- Če ne bilo oko bi sončno v nas, / ne moglo sonca bi zazreti. / Če božja moč ne bi živela v nas, / kako bi božje moglo nas prevzeti?

- Komu da veruješ naj, poslušaj me: veruj življenju; / ono, prijatelj, uči bolje od knjig in besed.

- Če nočeš, da bi leto teklo v prazno, ga moraš pravočasno začeti.

- Resnično živi smo le takrat, ko se veselimo sreče drugih.

- Vedno je tako: globlje spoznanje drugega je mogoče le ljubečim ljudem.

- Kristus je vstal iz grobne temine, / moč vam je dal se vzpeti v višine. / Njega slavite / pa brate tešite, / povsod jih učite, / ljubezen delite, / tolažbo budite.

 

zbira Marko Čuk
Kategorija: Misli po avtorjih
Simone Weil

+ Človek na tem svetu potrebuje ne kakršnokoli stvar, marveč katerokoli osebo, ki mu podari občutek pomembnosti.

+ V ljubezni do bližnjega posnemamo božjo ljubezen, ki je ustvarila nas same kakor tudi vse naše soljudi.

 + Ljubiti s čisto ljubeznijo pomeni zavestno sprejeti in spoštovati razdaljo med seboj in tistim, kar ljubiš.

+ Kadar resnično ljubimo nesrečnika, ga ne ljubimo v Bogu, temveč ga Bog ljubi v nas. Če pa smo sami nesrečni, je Bog v nas tisti, ki ljubi ljudi, kadar nam hočejo dobro.

+ Le tisti, ki ima čut za božje, more upati, da ga bo odkrilo in našlo ... Človeku ni dano, da bi se približal Bogu, le Bog se more približati človeku.

+ Da je duša šla skozi ogenj božje ljubezni, ne prepoznam po tem, kako kdo govori o Bogu, ampak po tem, kako govori o božjih stvareh.

+ Milost je napolnitev, ki se uresniči samo tam, kjer je praznina, katera jo more sprejeti - in to praznino ustvarja milost sama.

+ Če ne ljubimo stvarstva, ki ga vidimo, kako bomo mogli z resnično ljubeznijo ljubiti Boga, ki nam je neviden? Nič namreč ni lažjega kot ljubiti z namišljeno ljubeznijo.

+ Moja stvar je misliti na Boga. Stvar Boga je, da misli name.

+ Človek le redko ve, da je boljše biti nesrečen kakor varan.

+ Prijateljstvo je čudež, ko človek privoli, da bo v neki razdalji in se ne bo prav nič približal osebi, ki jo sicer potrebuje kot kruh.

+ Vsak dogodek, ki se izvrši, je zlog, ki ga izreče glas Ljubezni same.

+ Svet je govorica, s katero nam govori Bog. Vesolje je Božja beseda.

+ Vera je izkustvo tega, da ljubezen razsvetli razum.

+ Bližnji je ogledalo, v katerem spoznavamo sebe, če bližnjega ljubimo kakor sami sebe.

+ Dva jetnika v sosednjih celicah se sporazumevata med seboj s trkanjem po zidu. Zid ju ločuje, toda isti zid jima omogoča stik. Vsaka ločitev nas lahko poveže.

 

zbira Marko Čuk
Kategorija: Misli po avtorjih

sv. Frančišek Saleški, škof, teolog, filozof, svetnik in cerkveni učitelj, * 21. avgust 1567 Thorens, † 28. december 1622, Lyon, Francija

+ Duša, ki iz greha vstaja k pobožnosti, je kakor zarja, ki teme ne prežene v trenutku, ampak počasi. Pravijo, da je zdravljenje popolnejše, če se vrši lepo počasi.

+ Le malokdaj je prilika, služiti Bogu z velikimi deli, z malimi pa vedno. Zveličar sam nas bodri: "Kdor je v malem zvest, ga bom čez veliko postavil." Delaj tedaj vse v imenu božjem, pa bo vse prav storjeno.

+ Včerajšnji dan ne sme soditi današnjega, a tudi današnji ne sme soditi preteklega. Samo zadnji dan sodi vse druge.

+ Zgodi se, da včasih taki, ki menijo, da so angeli, še dobri ljudje niso in da je v resnici pri njih več svetosti v besedah in govorjenju kakor v mišljenju in delovanju.

+ Zvečer zahvalimo Boga, da nas je današnji dan ohranil. Vprašajmo se, kako smo ta dan preživeli posamezne ure. Da nam bo laže, premislimo, kje smo bili, s kom smo govorili, kaj delali.

+ Vsakdo mora imeti vse kreposti, a ne v isti meri, marveč naj se vsak trudi za tiste, ki jih zahteva njegov poklic.

+ Kakor ptice najdejo zrak povsod, koder letajo, tako najdemo mi Boga povsod, kamor gremo in kjer smo.

+ Bližnjega dolžimo rahlih spodrsljajev, sebi pa spregledujemo hude napake.Prodajati hočemo zelo drago in kupovati karseda poceni.

+ Pobožnost je pozimi kot ogenj in poleti kot rosa... Veselje in žalost sprejema skoraj vedno z enakim srcem in nas napolnjuje s čudovito milino.

+ Med napisano evangeljsko besedo in svetniškim življenjem ni nobene druge razlike kakor med napisanimi notami in glasbeno izvedbo.

+ Božja ljubezen je vedno veliko večja, kakor more biti velika naša bolečina.

Kdor moli s srcem, ne misli na besede, ki jih izgovarja, ampak na Boga, s katerim se pogovarja.

+ Hvala je nečimrna, če si jo pripisujemo glede tega, kar ni v nas ali kar je sicer v nas, pa ni naše, ali kar je v nas in naše, pa ni vredno, da bi se kdo zaradi tega hvalil.

+ Molitev je blagoslovljena rosa, ki škropi rastline naših dobrih želja, da ozelene in se razcveto, naše duše čisti vseh nepopolnosti ter gasi strasti naših src.

+ Delaj kakor otročički, ki se z eno roko drže svojega očeta, z drugo pa nabirajo jagode ob ograji. Tudi ti zbiraj in oskrbuj z eno roko dobrine tega sveta, toda z drugo se vedno krepko drži svojega nebeškega Očeta.

+ Ali ni mar krivično in nespametno, bližnjega zavoljo malenkosti obsojati, sebe pa v važnih zadevah opravičevati?

+ Če nas pobožnost dela prikupne, bomo napravili pobožnost prikupno.

+ Božja dobrota vas ne bi nikdar poklicala na pot, po kateri hodite, če vam ne bi dala moči.

+ Nihče ti ne more vzeti tvoje duhovne samote, naj bi jih bilo še toliko okrog tebe, ker obdajajo le tvoje telo, ne pa tvojega srca. Tvoje srce je samo, čisto samo s svojim Bogom.

+ Tolažbe dajejo duši pogum, krepijo duha; voljnosti se pridruži sveto veselje in radost v pobožnosti, ki se izražata tudi na zunaj.

+ Pri pravi pobožnosti se skrb za družino umiri, ljubezen med možem in ženo postane prisrčnejša, služba gospodarjem zvestejša, vse vrste opravila prijetnejša in milejša.

+ Velika napaka ljudi je, da tako dobro vedo, kaj jim drugi dolgujejo, in tako malo čutijo, kaj so dolžni drugim.

+ Pri vodstvu duš je potrebna skodelica znanja, sod modrosti in morje potrpežljivosti.

+ Povsem naravno je, da človek skuša skriti svoje napake; toda če je tako, zakaj uživamo, ko pridejo na dan napake drugih?

Uspeh je spodbuda, da se lotiš česa večjega. Neuspeh pa je povabilo, da z zaupanjem znova začneš svoje poskuse.

+ Predvsem se moramo uriti v krepostih, ki so najbolj v zvezi z našimi stanovskimi dolžnostmi, ne pa v takih, ki so nam najbolj všeč.

+ Čmrlji delajo veliko več šuma in kažejo pri delu veliko več prizadevanja kakor čebele, a vendar nanosijo le nekaj satja, pa nič medu.

+ Ne omejuj svoje potrpežljivosti na to ali ono vrsto razžaljenosti in bridkosti. Tvoje potrpljenje naj objame in zajame prav vse neprijetnosti, ki ti jih bo Bog poslal in dopustil, da pridejo nadte.

+ Vaše prijateljstvo naj bo namenjeno le tistim ljudem, ki vam morejo pomagati, da si pridobite kreposti.

+ Za dobro ime moramo skrbeti, a ga ne oboževati. Kakor ne smemo žaliti očesa dobrih, tako si ne smemo prizadevati, da bi ugajali očem hudobnih.

+ Večkrat trdimo, da nismo nič, da nas je sama revščina, da smo zadnji na svetu, pa bi nas hudo zadelo, če bi nas kdo za besedo prijel in nas razglašal za take, kakršni pravimo, da smo.

+ Naša popolnost je prav v tem, da se borimo z nepopolnostmi; ne mogli pa bi se boriti, če bi jih ne imeli, in jih ne premagati, če bi jih ne srečavali.

+ Prevelik strah, da bi kdo ne izgubil ugleda, kaže, kako malo zaupa v njegovo podlago, to je v resnično zgledno življenje.

Zakon je drevesnica krščanstva, ki napolnjuje zemljo z verniki, da bi napolnila nebesa z izvoljenimi.

Da ne bomo sojeni, nam je enako potrebno, da ne sodimo drugih in da sodimo sami sebe. Gospod nam prvo prepoveduje, a apostol /Pavel/ drugo ukazuje.

Nekateri sodijo predrzno iz prevzetnosti. Domišljajo si, da toliko zvišajo svojo čast, kolikor jo znižajo drugim.

+ Človek ostane človek do sodnega dne. Nad človeštvom pa sije božji duh ter snuje božja misel.

+ Uspeh je spodbuda, da se lotiš česa večjega. Neuspeh pa je povabilo, da z zaupanjem znova začneš svoje poskuse.

+ Če hočeš biti dober, moraš biti poln krščanske ljubezni. Če pa hočeš biti pobožen, moraš imeti poleg ljubezni gibčnost in pripravljenost za dela usmiljenja.

Čim ostrejša je sulica, tem lažje se zabode v telo. In čim bolj je hudobna beseda priostrena, tem globlje se zadere v srce.

 Kdor si izbere post, misli, da je zelo pobožen, da se le posti, dasi ima srce polno sovraštva.

Ljubezen se boji, da bi morala srečati kaj slabega; kaj šele, da bi slabo iskala. Če pa vendar sreča zlo, se vstran obrne in ga prezre.

Kdor je res potrpežljiv, ne tarna nad svojim trpljenjem in ne želi, da bi ga pomilovali.

Ohraniti si dobro ime in biti v resnici taki, kakor ljudje o nas mislijo, je naša dolžnost, ki nas s krepko in blago silo spodbuja k plemeniti srčnosti.

Bog je ob stvarjenju sveta rastlinam zapovedal, naj vsaka rodi sad po svoji vrsti. Tako je zapovedal tudi kristjanom, živim rastlinam svoje Cerkve, naj prinašajo sad pobožnosti vsak po svoji zmožnosti.

zbira in izbira Marko Čuk

Kategorija: Misli po avtorjih

BLAISE PASCAL

+ Čudim se in strah me prevzema zaradi ravnodušnosti ob vprašanju, kjer gre v celoti za nas: večnost, ki jo nosi smrt s seboj, je tako pomembna in nas prizadeva tako globoko, da je izgubil vsako pametno razsodnost, kdor bi hotel ostati ravnodušen ob tem vprašanju.

+ Nič ni tako pomembno za človeka kakor usoda njegovega bitja, nič ni tako strašanskega kakor večnost; zato je nekaj nenaravnega, da obstajajo ljudje, ki jim ni nič mar, če zgubijo svojo bit ali se izpostavijo nevarnosti večne bede.

+ Dovolj je luči, da razsvetli izvoljene, in dovolj teme, da jih napravi ponižne. Dovolj je teme, da oslepi malopridneže, in dovolj svetlobe, da jih obsodi in jih napravi neopravičljive.

+ Človekova veličina je obsežena v tem, da ve, da je nesrečen. Drevo ne ve, da je nesrečno. Nesrečen je namreč le tisti, ki ve, da je nesrečen. A zato, ker ve, da je nesrečen, je tudi velik.

+ Le tri vrste ljudi so: taki, ki služijo Bogu, potem ko so ga našli; taki, ki ga resno iščejo, ker ga še niso našli; in taki, ki žive, ne da bi ga iskali in ne da bi ga našli. Prvi so pametni in srečni, zadnji so neumni in nesrečni, tisti v sredini pa nesrečni, a pametni.

+ Prav hitro bi zapustil greh, če bi imel vero, pravijo nekateri. Jaz pa vam pravim: Hitro boste dobili vero, če boste zapustili greh. Na vas je, da začnete.

+ Tako domišljavi smo, da si želimo, da nas pozna ves svet, celo tisti ljudje, ki bodo prišli, ko nas več ne bo; in tako nečimrni, da nam spoštovanje pet ali šest ljudi, ki žive v naši bližini, že dobro dene in nas zadovolji.

+ Poznanje Boga brez poznavanja svoje bede pelje v napuh. Poznavanje svoje bede brez poznanja Boga sili v obup. Poznanje Jezusa Kristusa vodi v sredo, saj v njem najdemo Boga in svojo bedo.

+ Življenje na zemlji ni popolnoma srečno, ker ni nebo, pa tudi ni popolnoma nesrečno, ker je pot v nebo.

+ Največja človekova nizkotnost je iskanje časti, a prav to je hkrati največje znamenje njegove odličnosti; kajti karkoli na zemlji naj ima v posesti, naj bo še tako zdrav in uživa še tolikšne ugodnosti; ni zadovoljen, če ga tudi ljudje ne cenijo.

+ Če bomo vse podredili razumu, ne bo v naši veri nič skrivnostnega in nadnaravnega. Če pa bomo kršili načela razuma, bo naša vera nesmiselna in smešna.

+ Človek ve, da je ubog. Ubog je tedaj prav zato, ker je tak; vendar je tudi zares velik, ker to ve.

+ Ljudje velikokrat zamenjujejo domišljijo in srce; mislijo, da so se že spreobrnili, brž ko pomislijo na spreobrnjenje.

+ Nevredno Boga je, da se je povezal z bednim človekom; ni pa Boga nevredno, da ga je potegnil iz njegove bede.

+ Bolje je, da se ne postiš in si zaradi tega ponižen, kakor da se postiš in si sam sebi všeč.

+ Skušnja nam kaže, da je ogromna razlika med pobožnostjo in dobroto.

+ Le dve vrsti ljudi sta: pravični, ki se imajo za grešnike, in grešniki, ki se imajo za pravične.

J+ ezusu Kristusu je lastno, da je vesoljen; Cerkev daruje daritev le za vernike, Jezus Kristus pa se je na križu daroval za vse.

+ "Molite, da ne padete v skušnjavo." Nevarno je biti skušan; tisti, ki so, so zato, ker ne molijo.

+ Človekova narava ni taka, da bi neprestano napredovala: pozna napredovanja in nazadovanja.

+ Srce ima svoje razloge, ki jih razum ne razume. To se kaže v tisoč stvareh.

+ Narava ima popolnosti, da pokaže, da je božja podoba, in pomanjkljivosti, ki kažejo, da je samo podoba.

+ Vera dobro pove, česar čuti ne povedo, a to ni nasprotno tistemu, kar ti vidijo. Je le nad njimi, ne pa proti njim.

+ Čim več spoznanj vznikne v nas, tem več veličine in tem več bede odkrijemo v človeku.

+ Ne le da Boga ne poznamo brez Kristusa, ampak tudi sami sebe poznamo le po Jezusu Kristusu.

+ Ni moč biti nesrečen, če tega ne občutiš: podrta hiša nikakor ni. Samo človek je nesrečen.

+ Postava je ukazovala nekaj, česar ni dala. Milost podarja, k čemur obvezuje.

+ Kapljica ljubezni je vredna več kot ocean volje in razuma.

+ V naravi duha je, da verjame, in v naravi volje, da ljubi. Kadar ne moreta do pravih, se morata navezovati na lažne predmete.

+ Brez Jezusa Kristusa ne vemo, ne kaj je naše življenje, ne kaj je naša smrt, ne kaj je Bog, ne kaj smo sami.

+ Ko bi ne bilo teme, bi človek ne čutil svoje pokvarjenosti; ko bi ne bilo luči, bi človek ne upal v ozdravljenje.

+ Vsak pogovor in govor mora biti tak, da tistim, ki se čutijo užaljene, lahko rečemo: "Čemu se pritožuješ?"

+ Čim bistrejši je kdo, tem več izvirnih ljudi odkrije. Povprečneži ne opazijo nobene razlike med ljudmi.

+ Za človeka je enako nevarno, če ve za Boga, ne da bi vedel za svojo bedo, ali če ve za svojo bedo, ne ve pa za Odrešenika, ki ga nje lahko ozdravi.

+ Ne naveličamo se jesti in spati dan na dan, ker se lakota in spanec vedno znova pojavljata: brez tega bi se človek dolgočasil - Tako bi se dolgočasili tudi brez lakote po duhovnih stvareh.

+ Ne čudite se, ko vidite, da preprosti in ponižni ljudje verujejo, ne da bi razumsko razglabljali. Bog jim vliva ljubezen do sebe... On nagiblje njih srce, da verujejo.

+ Brez Jezusa Kristusa ne vemo, ne kaj je naše življenje, ne kaj je naša smrt, ne kaj je Bog, ne kaj smo sami.

+ Vse naše zlo izhaja iz tega, ker nismo sposobni, da bi bili sami.

+ Vsakdo je sebi vse, kajti ko umre, zanj umrje vse. Zategadelj vsakdo misli, da je on vsem vse. A o naravi ne smemo soditi po sebi, marveč po njej!

+ Čeprav nekateri nimajo nobene koristi od tistega, kar govorijo, iz tega še ne smemo sklepati, da gotovo ne lažejo. So namreč ljudje, ki lažejo le zato, da lažejo.

+ Radi bi prišli do vere, a ne poznate poti; radi bi ozdraveli od nevere in iščete zdravila: učite se od tistih, ki so bili nemočni kakor vi in ki zdaj jamčijo z vsem, kar imajo.

+ Neverni so od vseh ljudi najbolj lahkoverni.

+ Ko ni bilo mogoče doseči, da bi bilo to, kar je pravično, tudi močno, storimo, da bo tisto, kar je močno, tudi pravično.

+ Vzrok, da so ljudje nesrečni, je en sam: da ne znajo mirno sedeti v svoji sobi.

+ K veri vas mora pripeljati vaše soglašanje s samim seboj in jasen glas vašega razuma – ne pa drugih.

+ Najprej moramo pokazati, da vera ne nasprotuje razumu da je vredna vsega spoštovanja. Nakar jo je treba prikazati kot vredno ljubezni, da si bodo dobri zaželeli, da bi bila resnična; in potem pokazati, da tudi je resnična.

+ Samo krščanska vera je primerna za vse, ker je v njej oboje: zunanje in notranje. Preproste ljudi dviga k notranjemu, prevzetne pa krca z zunanjostmi.

+ Človekova občutljivost za drobne stvari in neobčutljivost za velike je znamenje čudne sprevrženosti.

+ Kakšna domišljavost je slikarstvo, ki zbuja občudovaje zaradi podobnosti s stvarmi, ki se jim v izvirniku ne čudimo.

zbira Marko Čuk
Kategorija: Misli po avtorjih
Jean Guitton

+Kaj pomeni biti čist? Čista voda je tista, ki ni mot­na. Čisto nebo je nebo brez oblakov. Čista duša je prozorna in v njej odsevajo vse stvari kot v ogledalu. Čist pogled je glo­bok kot voda v vodnjaku. Otroci so lažje čisti kot odrasli ljudje, zaradi tega odrasli včasih nevede zavidajo otrokom.

+ Najtežje uresničujemo pravičnost v govorjenju. Ko govorimo o drugih, skušajmo molčati o njihovih napakah in raje govorimo o njihovih dobrih lastnostih.

+ Upati pomeni verovati v prihodnost. Kristjani verujemo, da nam bo prihodnost, če imamo čisto srce, v veliko veselje. Upanje temelji na božji dobroti, ki nas je ustvarila, da bi bili srečni.

+ Tolažiti sočloveka ne pomeni veliko govo­riti, ampak ga tiho in neopazno spremljati. Beseda, ki je ob­stala na ustnicah, govori glasneje kot izgovorjena. Tolažiti pomeni pokazati drugim, da smo z njim. Osamljenost je bolj utrujajoča kot trpljenje.

+ Kristjani so bili vedno prepričani, da Jezus ne more ničesar odreči ženi, ki si jo je izbral za mater. V molit­vi Zdrava Marija, ki jo tako pogosto ponavljamo, izročamo Ma­riji dva trenutka našega življenja: sedanjega in tistega ob uri naše smrti.

+ Po naši povezanosti z Bogom smo vsi dosti tesneje povezani z vsemi, kot smo povezani s svojimi najtesnejšimi prijatelji.

+ Če imaš več zdravja, več znanja, več vere, več denarja, ti ta 'več' ne pripada. Deliti ga moraš z drugimi.

+ Razdajati svoje srce pomeni tolažiti. Otroci so sposobni potolažiti odrasle, ko so ti žalostni. Omogočimo otrokom, da obujajo veselje do življenja, ki ga je polno njihovo srce.

+ Resnično vernega človeka čas skrbi manj kot večnost. Čas gleda v luči večnosti.

+ Manj ko se človek boji, da bo jutri umrl, bolj se umešča v življenje, kakor da mu nikoli ne bo treba umreti. Misli na svoje male zadeve in pozablja na veliko zadevo svoje usode.

+ Pri Bogu mi je všeč to, da vidi ljudi take, kot so, in da so tudi oni taki, kot jih On vidi.

+ Če bi v obhajilu čutili božjo prisotnost, bi ne bili več na zemlji, ampak v nebesih; to ne bi bila več vera, ampak gledanje. + V veri je veliko več ljubezni kot v gledanju.

+ Prava ljubezen je vesela, mladostna, čista; njen nasmeh je odkrit in jasnega pogleda... Prava ljubezen je darežljiva, ima velike načrte, okoli sebe želi videti veliko sreče, obogatiti more življenje.

+ Naravna vera je dvigovanje človeka k Bogu. Človeku ponuja samouresničitev. Bog je cilj v istem smislu, kot je vrh gore hribolazčev cilj.

+ Ko bi Bog ne bil težaven, bi bil na dosegu roke. Ne bi bil transcendenten in ne bi bil Bog. Če pa Bog je Bog, potem je med Njim in nami nesorazmerje. Nič čudnega torej, če moramo za to, da bi ga opazili, stopiti na prste duha.

+ Moja vera je tole: neki človek je bil Ljubezen. Nihče ni nikdar govoril tako kot on. Končno je bilo v svetu slišati Ljubezen. Vendar svet ne mara Ljubezni. Svet je brezčuten. Zato je bila Ljubezen izključena. Bila je zavržena.

+ Vedeti je več kakor videti. Verovati je več in lepše kakor vedeti, ker je v dejanju vere veliko ljubezni.

+ Vera v božjo besedo je dokaz naše ljubezni. Vera in ljubezen sta tesno povezani: vera vodi k ljubezni, ljubezen vodi k veri.

zbira Marko Čuk
Kategorija: Misli po avtorjih
RAOUL FOLLEREAU

+ Srce ki se ob bedi ne zgane, je zares bedno srce.

+ Svetost Je milost znati narediti najbolj preproste stvari v znamenju večnosti. Čudovita premoč srca: na zemlji Boga ne moremo do kraja spoznati, lahko ga z vsemi močmi ljubimo.

+ Ljudje smo predolgo živeli drug ob drugem. Danes smo doumeli, da moramo živeti drug z drugim. Naučiti se moramo, da bi jutri živeli drug za drugega.

+ Svetost je: milost znati narediti najbolj preproste stvari v znamenju večnosti

+ Vsakikrat, ko z namrščenim obrazom rečem: »Vse gre slabo!« je zaradi mene vse še slabše. Tako storim nespametno in hkrati slabo dejanje.

+ Ko bi mogel človek samega sebe do dna spoznati, kako bi se samemu sebi zasmilil!

+ Ni vam treba potovati po svetu, da bi našli svojo srečo. Vaša sreča je v dobrem, ki ga storite, v veselju, ki ga širite okoli sebe, v nasmehu, ki se razcvete zaradi vas, v solzah, ki jih osušite.

+ Najslajša in najžlahtnejša nagrada je tista, ko na dnu svojega utrujenega srca, ko so ti pošle že vse moči v neizenačenem boju, bereš zlate besede, ki jih je vklesala tvoja vest: »Jaz te nisem nikdar zaničevala!«

+ Brez ljubezni vse poklekovanje in vse zvonjenje in vsi posti nič ne koristijo; če ne ljubiš, nisi kristjan.

+ Prvi znak ljubezni je pravičnost. Sad pravičnosti je mir. Ljubezen ni naklonjeno usmiljenje dobro rejenega bitja, usluga, ki jo storimo, ampak dolžnost, ki veže nas vse.

+ Kaj ne deluje? Predvsem jaz. Ker sem sebičen, nezaupljiv, vase zaprt. Brž bi se v tem svetu nekaj spremenilo, če bi se potrudil razumeti svojega bližnjega in mu pomagati.

+ Ljubezen do lastne družine nam nalaga dolžnost spoštovati druga ognjišča. Kdo še more spoštovati tistega, ki je zatajil svoje starše?

+ Zanimaš se samo zase, samo za sebe in spet zase. To je tvoje vesolje? Pa naj bo! Samo nikar ne govori več, da si kristjan, niti ne sploh, da si kulturen človek.

+ Srce je ključ do nebes, v njem je skrita velika moč vesolja, ki je edina nepremagljiva, ki edina ustvarja.

+ Najbolj gotovo, kar vemo tu doli na tem našem svetu, je to: ljudje nas potrebujejo.

+ Vsako zrno ljubezni, ki smo ga zasejali, bo prej ali slej vzcvetelo.

+ V svojih majhnih srcih ustvarite veliko poletje; bodite pripravljeni umreti za bratstvo med ljudmi. Glasno kričite svetu svoj sen, kajti živeti pomeni boriti se-

+ Čudovita premoč srca: na zemlji Boga ne moremo do kraja spoznati, lahko pa ga z vsemi močmi ljubimo.

+ Veliko znati, a ne znati ljubiti, je nič, včasih celo slabše kot nič.

+ Ni dovolj krščanstva v naših srcih ali pa je neko krščanstvo, ki je na poti izgubilo svojo pričevanjsko silo in je postalo le neki nadomestek krščanstva.

+ Ljubiti ne pomeni darovati, ampak z nekom deliti.

+ Najbolj se bojijo smrti tisti, ki sploh nikdar niso živeli.

+ Brž bi se v tem svetu nekaj spremenilo, če bi se potrudil raz¬umeti svojega bližnjega in mu pomagati, če bi hotel uresničiti pravo ljubezen, ki se ne ozira na vero, družbeno stopnjo ali raso, in vidi v vsakem človeku spoštovanja in ljubezni vredno bitje.

+ Tudi če je krivica, ki nas doleti, ogromna, tudi če je preizkuš¬nja, ki nam je naložena, težka, nikoli ne bo tolikšna, kot je bilo trpljenje Nedolžnega. Nikdar nas ne bodo zatajili kot Njega, nikdar križali kot Njega. Vemo pa, da po veliki noči smrt ne uničuje več.

+ Čudovita premoč srca: na zemlji Boga ne moremo do kraja spoznati, lahko ga pa z vsemi močmi ljubimo.

+ Sreča je v tem, da znaš v svoji duši živeti tako visoko, da te človeške bednosti ne morejo doseči.

+ Treba je izbrati: ali znati umreti ali ne živeti. Najbolj se bojijo smrti tisti, ki sploh nikdar niso živeli. Ko bi človek mogel samega sebe spoznati do dna, kako bi se smilil samemu sebi!

+ Vaša mladost naj bo ustvarjanje, dviganje, služenje in radost. Svet boste spremenili le, če boste obogatili svoje srce.

+ Ne zaupajte zvenečim besedam, ki so toliko bolj prazne, kolikor bolj so zveneče. Tudi če jih pišete z veliko začetnico, ne morejo odsevati božjega obličja. S parolami ne boste odrešili sveta.

+ Zakaj ne bi svojega življenja, vseh dni svojega življenja, spremenil v eno samo dejanje ljubezni? Vsaka duša, ki smo jo pritegnili k Ljubezni, je že na poti k Bogu.

+ Nočete poslušati glasu svoje vesti? Pazite, da ne umolkne v duši vaših sinov!

+ Ali nehajmo govoriti, da smo v dvajsetem stoletju krščanstva, ali pa se potrudimo za svobodo, bratstvo in demokracijo.

+ Sveta ne bosta osvojila niti moč niti denar, ampak ljubezen. Ljubezen, brez katere nič ni mogoče in s katero nič ni nemogoče.

zbira Marko Čuk

 

Kategorija: Misli po avtorjih

Danes godujejo

Bertold_iz_Kalabrije.jpg

Bertold, Bert, Berto; Berta

Jona, Jon, Jonas, Jonatan, Joni

Karmel; Karmela

Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024
Na vrh