Janez Janež, zdravnik in kirurg, * 14. januar 1913, † 11. oktober 1990

• Ne iščem ne denarja ne slave ne priznanja. Reven sem bil in revno hočem živeti. Res se mi smejejo lepe plače, ki mi jih ponujajo razne bolnišnice. Kaj mi bo koristil denar, ko bom umrl? Za sedaj pa bo že Bog poskrbel, o tem sem prepričan.
• Ni na svetu denarja in časti, da bi zapustil svoje bolnike, ki so moj raj, ker sem v njem popolnoma srečen, če se na tem svetu lahko kdo srečen imenuje. Vem, da nisem nikdar pred člo­vekom padel na kolena, to storim le pred Bogom. Zato mi je Bog naklonil čast, da smem tako dolgo delati v misijonih...
• Najlepše v življenju vsak človek sam zase hrani in tega je na moji dosedanji življenjski poti ogromno! Moje življenje je tu in za bolnike. Za prihodnost imam samo eno željo: med delom bi rad naredil tisti veliki korak z zemlje v večnost.
• Pisati o meni zaradi odlikovanja "dober človek"? Ali ni žalostno za človeško raso, da mora taka imenovanja dajati? Ali je svet tako hudoben, da je treba med nami iskati dobre ljudi in jih odlikovati?
• Moje življenje je delo, moje največje odlikova­nje so številni bolniki, ki me iščejo in upajo, da jim bom v nesre­či lahko pomagal. Oni so moje največje osebnosti in največje odli­kovanje - videti nasmejane zapuščati bolnišnico.
• Da sem živ, se moram Bogu zahvaliti in mislim, da se za ta dar najlepše oddolžim s svojim delom za najbolj potrebne v nesreči. Znašel sem se na cesti, a imel sem dvoje: lep poklic ter vero v Boga.
• Sem kirurg in drugega ne znam. Za to bom dajal odgovor Bogu. Napravim vse, kar mi zdravniška veda in praksa narekujeta, nato pa prepustim Bogu, da on ozdravi; šele potem molim rožne vence. Jih vidite, koliko jih imam tam na kljuki, molkov? Življenje je najvišji zakon! Tudi v operacijski sobi.
• Svoboda ne bo pretveza za sebičnost, ki je korenina krize, razprtij in sovraštva, temveč ozračje, v katerem bomo drug drugega prehitevali v dobrem in si služili v ljubezni.
• Brez priznavanja Boga ni priznavanja človeka, človekoljubnost se rojeva in krepi v ljubezni do Boga.
• Dvakrat mi je bilo podarjeno življenje. Kar ga še imam, ga bom dal misijonom. Moja mama si je zelo želela, da bi postal duhovnik, bo pa vesela, da bom misijonski zdravnik.

zbira Marko Čuk

Dietrich Bonhoeffer, nemški teolog, pastor in antinacist, * 4. februar 1906, Breslau, Nemško cesarstvo, † 9. april 1945, Flossenbürg,

• Cenena milost je oznanjevanje odpuščanja, ne da bi zahtevali spokornost, krščevanje brez cerkvene discipline, obhajilo brez spovedi, odveza brez osebne izpovedi.
• Cenena milost je milost brez hoje za Kristusom, milost brez križa, milost brez živega in učlovečenega Jezusa Kristusa.
• Odraščali smo v izkušnji naši staršev in dedov, da človek more in mora načrtovati, graditi in oblikovati svoje življenje sam osebno, da bo življenje imelo neki cilj, za katerega se človek mora odločiti in ga potem mora in more z vsemi močmi doseči.
• Osvoboditev je v bolečini, kolikor izročimo svojo pravico v bož­je roke. V tem pomenu je smrt krona človeške svobode.
• V moji notranjosti je tema, toda pri tebi je luč; jaz sem sam, toda ti me ne zapustiš; prestrašen sem, toda pri tebi je pomoč; nemiren sem, toda pri tebi je mir; v meni je zagrenjenost, toda pri tebi je potrpežljivost; jaz ne razumem tvojih poti, toda ti poznaš mojo pot (iz molitve za tovariše v zaporu o božiču 1943).
• Božje veselje je šlo skozi revščino jaslic in skozi stisko križa, zato je nepremagljivo in nezadržno.
• Nihče nima Boga tako, da mu ga ne bi bilo več treba pričakovati. Vendar pa ne more čakati na Boga nihče, ki se ne zaveda, da Bog že dolgo čaka nanj.
• Ponavadi se v življenju sploh ne zavedamo, da človek neizmerno več prejme kot pa daje in da šele hvaležnost življenje obogati. Zlahka precenjujemo pomembnost svojega delovanja glede na to, da smo postali to, kar smo, po zaslugi drugih.
• Vsak dan moramo sprejeti, kakor da je zadnji, a ga preživeti z vero in odgovornostjo, kakor da bi bila pred nami še velika prihodnost.
• Bog je tako velik, da zanj ni ničesar, kar bi bilo premajhno.
• Življenju dajeta pravo usmerjenost spoštovanje preteklosti in čut odgovornosti za prihodnost.
• Boga moramo spoznati v središču življenja, ne pa šele na meji svojih zmožnosti.
• Kristjan ni kristjan zaradi kakšnega verskega dejanja, ampak zaradi udeleženosti pri Božjem trpljenju v življenju sveta.
• Prva usluga, ki smo jo dolžni bližnjemu, je, da ga poslušamo. Kdor ne zna poslušati brata, prav kmalu ne bo znal več poslušati Boga. Tudi pred Bogom bo vedno govoril on.
• Ne moreš biti zares član skupnosti, dokler se nisi naučil biti sam.
• V naših srcih je dovolj prostora le za eno vdanost in zvesti smo lahko le enemu Gospodu.
• Spoštovanje preteklosti in odgovornost pred prihodnostjo navdihujeta pravilen odnos do življenja v sedanjosti.
• Biti bližnji ni opredelitev drugega, marveč zahteva, ki je name usmerjena. Sleherni trenutek in v vsaki okoliščini sem izzvan k posluhu in delovanju ... Prisluhniti moram in ukrepati; drugemu moram postati bližnji.

zbira Marko Čuk

Louis Émile Clément Georges Bernanos francoski pisatelj, vojak v prvi svetovni vojni, * 20. februar 1888, † 5. julij 1948.

• Večina ljudi uresniči v svojem življenju le majhen delček, smešno majhen delček svojega bitja. Kot skopuhi, ki so umirali, ker so potrošili le najnujnejše. Svetnik ne živi le od najnujnejšega, marveč investira ves svoj kapital, vso dušo.
  
• Cerkve ne prenoviš drugače, kot da trpiš zanjo. Vidne Cerkve ne prenoviš drugače, kot da trpiš za nevidno … Cerkev ne potrebuje prenoviteljev, ampak svetnike.
  
• Volja velikega moža ima vedno nekaj neupogljivega v sebi. Nasprotno pa je volja svetnika svobodna, učljiva, čista. S čim mu hočete odkrito nasprotovati, kakšno past hočete podtakniti njemu, ki je v vsakem trenutku pripravljen dati vse?
  
• Svetnik se trudi, da bi se kar najbolj približal svojemu vzoru Jezusu Kristusu, to je tistemu, ki je bil človek na najboljši način, s tako popolno preprostostjo, da je povsem zmedel junake in vlil poguma drugim. Kajti Jezus ni umrl samo za junake, umrl je tudi za strahopetce.
  
• Spotika vesoljstva ni trpljenje, ampak svoboda. Bog je naredil svoje stvarstvo svobodno, to je spotika vseh spotik, kajti vse spotikanje izhaja iz nje.
  
• Ustvarjeni smo po božji podobi in sličnosti, ker smo sposobni ljubiti. Svetniki so geniji ljubezni.
  
• Neverjetno, kako se moje mišljenje spreminja, kadar molim!
  
• Vsak obraz, ki nam ga je dano spoznati na tem svetu, nam prinaša neko sporočilo od Boga. To sporočilo bi lahko razbrali, če bi imeli več jasnovidnosti ali samo malo več ljubezni.
• Z Bogom se človek nič ne pogaja, treba se mu je vdati brezpogojno. Dajte mu vse, on vam bo vrnil še več.
  
• Ko se je naš Gospod poročil z uboštvom, je dvignil siromaka v tako visoko dostojanstvo, da ga nihče več ne bo vrgel s tega podstavka.
  
• Ogorčenje ni še nikoli nikogar odrešilo, je pa verjetno pogubilo mnogo duš.
  
• Zasej hudobijo, kjerkoli hočeš, povsod bo vzklila. Nasprotno pa je za še tako skromno setev dobrega treba posebnega naključja, čudežne sreče, da se ne uduši.
  
• Najsi bomo boječi ali pogumni, pomembno je samo eno: vedno biti tam, kjer nas hoče imeti Bog in vanj popolnoma zaupati.
  
• Srečen je lahko samo človek, ki je zadovoljen; zadovoljen pa je samo tisti, ki pozna hvaležnost.
  
• Ali sem tam, kjer me hoče naš Gospod? Vprašanje, ki si ga stavim po dvajsetkrat na dan. Gospod, ki mu služimo, ne samo sodi naše življenje, marveč ga deli z nami, ga prevzema nase.
  
• Z Bogom se človek ne pogaja, treba se mu je vdati brezpogojno. Dajte mu vse, on vam bo vrnil še več.
• ...

zbira Marko Čuk

Zdenka Serajnik, pesnica, prevajalka, pedagoginja in pisateljica, * 4. avgust 1911, † 22. februar 2003.

• Marija, Mati ljubljena, / izprosi Ti nam milosti, / da vsi Boga poslušamo / z življenjem čast mu dajemo.
• O Bog, o Bog, ozri se vendar name, / naj nova se svetloba v duši vname, / ozdravi me in vsega me zajame, / da vstanem iz teme, globoke – jame.
• Življenja si nismo ne dali sami in si ga sami tudi ne moremo in ne smemo jemati. Veseli, zelo veseli moramo biti, da živimo. Zahvaljevati se Tistemu, ki nam je življenje dal, in to je Bog, vsak dan, vsako uro.
• Blagoslovljena, sveta Vnebovzeta, / zvenijo pesmi ti od vseh strani, / veselje, čast si vseh ljudi, / v vso večnost tvoja slava se razcveta.
• Ti, Mati, našim dnevom si vodnica, / ti kažeš pot nam v blaženo nebo, / s teboj hoditi varno je, lahko. / Blagoslovljena, o nebes Kraljica.
• Zdaj je čas, da vstanemo iz sna, / saj daleč se že noč je premaknila / in nov DAN nas zbuja iz mrtvila, / navzočnost živa kliče nas Boga.
• Kako bi zadržala smrt življenje, / kako bi živega zadržal grob? / Oko ozira v prazno se temo / zapelo v duši Božje je vstajenje.
• Kako velik je človek! Kako izbran! Kako odlikovan! Le česa bi še hotel? Kako opojna in dragocena je naša čaša! Vsak trenutek bi nam moral biti glasna hvalnica.
• Po Bogu so nam dnevi posvečeni, / saj Svetega Duha nas moč mazili; / odprto nad človeštvom je nebo.
• Oglasil se je zvon in vabi nas, / da pred Gospodov stopimo obraz, / pogledamo v srce in vprašamo, / kako porabljamo svoj dragi čas.
• Oglasil se je zvon in vabi nas, / naj resno vzamemo Gospodov glas / in mu z ljubeznijo prisluhnemo, / da Vsemogočni blagoslovi nas!.
• ...

zbira Marko Čuk

Paul Claudel, francoski dramatik, pesnik in diplomat, * 6. avgust 1868, † 23. februar 1955.

• Mladi ljudje, ki tako zlahka zapustijo vero, se ne zavedajo, koliko truda jih bo stalo, če se bodo hoteli k njej spet vrniti, in s kakšnimi mukami bodo morali to plačati.
• Nisem potreboval razlage o peklu, v njem sem sam prebil svoje obdobje. Teh nekaj ur milosti je bilo dovolj: jasno so mi pokazale, da je pekel povsod, kjer ni Jezusa Kristusa.
• V vsaki ženski, kakršnakoli je, moški znova odkrije podobo duše, tiste duše, ki jo je prejel od matere in mu jo je Bog dal, da bi ga spremljala skozi življenje kot služabnica, vodnica in uresničevalka.
• Sveto pismo je pretresljiva pripoved ne le o preteklosti, ne o nečem namišljenem, pač pa nekaj, kar se nadaljuje in je tesno povezano s travmo naše lastne eksistence, drama, o kateri ne bom rekel, da jo živimo, temveč rajši, da ona živi nas.
• Pridite k Bogu, ki vas kliče! Nikar ne verjemite tistim, ki vam pravijo, da je mladost ustvarjena za uživanje - ustvarjena je za junaštvo. Zares, mlademu človeku je treba junaštva, da se ustavi skušnjavam, ki silijo vanj.
• Krepost nas šele napravi človeka. Čistost te napravi močnega, lahkega, živahnega, bistrega, jasnega kot trobente glas in bleščečega kot jutranje sonce.
• Ne verjemite knjigam. Verjemite v naravno poštenje svoje vesti in v zagon svoje možatosti. Luč nikoli ni odrečena tistemu, ki jo išče.
• Tisti trenutek, ko sprejmete vase Boga, boste imeli gosta, ki vam nikoli ne bo dal počivati. "Nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč." To bo silni kvas, ki bo razgnal vse posode; to bo boj, boj proti strastem, boj proti teminam duha, nikakor pa boj premagancev, ampak bolj zmagovalcev.
• Nikar ne verujete tistim, ki vam govorijo, da je mladost ustvarjena za uživanje — ustvarjena je za junaštvo. Zares, mlademu človeku je treba junaštva, da se ustavi skušnjavam, ki silijo vanj.
• ...

zbira Marko Čuk

Mohandás Karamčand Gándhi, znan kot Mahatma Gandhi, indijski politik, odvetnik in aktivist, * 2. oktober 1869, Porbandar, Gudžarat, Britanska Indija, † 30. januar 1948, New Delhi, Indija.

Sleherni greh, ki ga bom storil, bom plačal pozneje, morda čez tisoč let … Členek, ki ga bom pustil zarjaveti, bo morda vzrok, da se pretrže celotna veriga.

Paziti moramo na čistost v mislih, besedah in dejanjih. Kdor ni čistega srca, ne more doumeti Boga. Kolikor čistejši je kdo, toliko bližji bo Bogu.

Nimam sporočil. Moje sporočilo je moje življenje.

Ne prizadevam si, da bi drugim dal svojo vero; hočem mu le omogočiti, da skozi mene vidi Boga, pod pogojem, da ga resnično imam in da ga moja vsakdanja dela dejansko razodevajo.

Vera je resnična samo tedaj, ko postane sestavni del našega življenja. Vera ni neki okrasek.

Po mojem skromnem mnenju je nesodelovanje z zlom prav tako dolžnost kot sodelovanje z dobrim.

Zakon tega življenja naj bo samoobvladanje. Zato pazi, s kom se družiš, kaj bereš, s čim se zabavaš.

Gospod, daj, da se moje ustnice ne bodo omadeževale z grdim govorjenjem. Bolje bi bilo zame, da bi bil nem.

Srce, ki ljubi, spremlja tudi tistega, ki zaide, in ljubi, tudi če ve, da bo ranjeno.

Paziti moramo na čistost v mislih, besedah in dejanjih. Kdor ni čistega srca, ne more doumeti Boga. Kolikor čistejši je kdo, toliko bližji je Bogu.

Če Bog prebiva v slehernem živečem, ali smemo misliti, da je kdo naš sovražnik?.

Vera je nekakšen šesti čut, ki se sproži, kadar razum ne ve odgovora.

Ljubezen je to, kar je na svetu najmočnejše, in vendar si ne moremo zamišljati ničesar bolj ponižnega.

Bog se vsak dan razodeva človeku, toda mi smo gluhi za njegov tihi glas.

Ti in jaz sva eno. Ne morem ti storiti nič žalega, ne da bi s tem ranil tudi sebe.

Samo svetloba globoke ponižnosti zmore pregnati temo sebičnosti.

Jezus bi živel in umrl zaman, če se od njega nismo naučili živeti svojega življenja po večnem zakonu ljubezni.

Ni mogoče častiti Boga in zapostavljati svoje brate: to dvoje je namreč neločljivo.

Noben človek ni nekoristen, če olajša breme kateremu koli drugemu.

Ostati hočem pri resnici. Nočem se ukloniti nobeni krivici. Nočem rabiti sile. Hočem biti prost bojazni. Hočem biti dobrohoten do vsakogar.

Kar je bilo doseženo z nasiljem, je mogoče ohraniti samo z nasiljem.

Če misliš, da je ta svet popolnoma slab, se spomni, da so na njem taki ljudje, kot si ti.

Božji mlini meljejo počasi. Dobrota hodi peš.

Ne spominjam se niti enega dneva v svojem življenju, ko mi božja previdnost ne bi vsaj v zadnjem trenutku prišla na pomoč.

Če mi poskrbimo za sedanji trenutek, bo Bog poskrbel za jutri.

Bolje je, da o nas govori naše življenje, kakor da bi govorile naše besede. Ne govorite nam o Bogu v zgodovini, temveč pokažite, kako živi v vas danes.

Ljudje, ki so brez zavisti, so hvaležni tudi za tiste zaklade, ki jih odkrijejo v drugih.

Če te lačni vpraša, kje je Bog, mu daj kruha, kruha ljubezni. In reci mu: Tu je.

Ponižnosti ne smemo zamenjevati z lenobo. Prava ponižnost je pogumna, dejavna, stalna služba človeku.

Kristus je največji izvir duhovne moči, kar jih je človek kdajkoli poznal. On je najplemenitejši vzor vsakemu, ki hoče vse dati, ne da bi kaj zahteval nazaj. Kristus ni last samo krščanstva, ampak vsega sveta.

Prepričan sem: če bi se Kristus vrnil, bi blagoslovil življenje mnogih, ki niso nikdar niti slišali njegovega imena, ki pa so bili s svojim življenjem živ zgled kreposti, ki jih je živel on: ljubili bližnjega kakor sami sebe, delali dobro in nikomur nič slabega.

Dovolj je ena sama minuta premišljevanja, pa spoznamo, da vse stvari niso nič. Če bi si domišljali,  da smo nekaj, bi postavljali pregrajo med seboj in Bogom.

zbira Marko Čuk

Romano Guardini (17. 2 1885 – 1. 10. 1968), nemški katoliški duhovnik, teolog in filozof

• Najgloblji smisel gostoljubnosti je v tem, da drug drugemu nudimo počitek na poti v večni dom.
• Večerna ura je ura dovršenja. Stojimo pred Bogom, sluteč, da bomo nekoč stali pred njim iz obličja v obličje v poslednji odgovornosti.
• Minljivost, to pomeni pepel. Našo minljivost, ne minljivost drugih. Našo, mojo! Moj konec mi napoveduje, ko mi mašnik v začetku postnega časa s pepelom nekoč sveže zelenih vejic minule cvetne nedelje začrta na čelo križ: »Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš!«.
• Kruh in vino nam je postal Kristus. Jed in pijača … Kruh je zvestoba in vztrajna stanovitnost. Vino je smelost, veselje čez vso mero, vonj in lepota, prostranost in poroštvo brez meja.
• To je ljubezen: združevanje z božjim plamenom po žaru in vendar brez kakršnega dotika. Zakaj Bog je dober in kdor ljubi dobro, živi le-to tudi že v njegovem duhu.
• Ne begaj pred svojo usodo! Vztrajaj! Ne vprašuj vedno, zakaj in čemu. Najgloblji smisel življenja je, da se v resnici in ljubezni za Boga použivamo kakor sveča v svetlobo in žar.
• Gospod, daj, da razumem, da ne zahtevaš, da pod križem ne smemo nikoli oslabeti, ampak le to, da moramo vedno spet vstati.
• Dan je pot – smer zahteva. Dan je delo,delo pa terja jasno voljo. Dan je vse tvoje življenje. Tvoje življenje je kakor tvoj dan. To pa hoče izraza.
• Vse naše trpljenje, naše darovanje in naša smrt je božja setev. Če smo združeni z božjo voljo, požene iz nje življenje, bogato življenje za nas in za druge.
•  ‘Pot’ pomeni, da je vsak korak nadaljevanje prejšnjega in priprava na naslednji; da hoja ima smer proti cilju, ki ga tisti, ki koraka, končno doseže; da človek more biti utrujen, a se sme tudi odpočiti; da hodi po pravi ali po krivi poti.
• Naše najbolj notranje bistvo odgovarja Bogu, zakaj neizbežno je njegova last. Od njega ustvarjeno in zanj, ni mirno, dokler ni združeno z njim. Saj vaš jaz nima nobenega drugega pomena, ko da se v občestvu ljubezni združi z Bogom.
  
• Radosti, ki jih je izkusil drugi človek, in bolečine, ki jih je trpel, postanejo prav tolikere strune, katerih tresljaji naše srce spravijo na nov način k razumevanju, k odgovarjanju. Nekaj takega, le v čisto drugačnem redu, se dogaja v molitvi rožnega venca.
• V dobroti je moč. Čim čistejša je dobrota, tem močnejša je; in popolna dobrota ima neizčrpno moč … a popolno dobroto najdemo šele tam, od koder prihaja vsaka krepost: pri Bogu.
• Moč blagoslavljanja lahko doseže le, kdor postane resnično čist, kdor ne išče več samega sebe, ampak hoče biti v službi življenja. Vselej pa je moč od Boga.
• Resnična čistost ni nekaj bolestnega. Ne umika se življenju, ne živi sanjarsko v umišljenih sanjah in previsokih vzorih. Resnična čistost ima rdeča lica življenjske radosti in krepak prijem pogumnega boja.
• Kakor plamen daje svetlobo, tako Bog daje resnico … In plamen oddaja žar; tako tudi Bog pošilja ogrevajočo dobroto. Kdor ljubi Boga, postane v dobroti eno z njim.
• K resnični dobroti spada potrpežljivost. Vedno znova prihaja trpljenje, ki ga moramo razumeti; vedno znova občutimo napake drugih in postanejo neznosne ravno zato, ker že na pamet vemo zanje. Vedno znova se mora dobrota pripraviti na to, da odpušča.
• Za vsakim človeškim obrazom in za sleherno človeško usodo bo stal On in jima bo dal svojo večnostno mero.
• Neprenehoma sprejemam samega sebe iz Tvoje roke. To je moja resnica in moja radost. Nenehno zre vame Tvoje oko in živim iz Tvojega pogleda… Uči me v tišini Tvoje navzočnosti razumeti skrivnost, da obstajam po Tebi, pred Teboj in za Tebe.

zbira Marko Čuk

Franc Bole duhovnik, urednik in publicist, * 9. avgust 1932, Koritnice, † 18. februar 2020, Koper.

• Vera nas uči, da imamo nad seboj dobrega Očeta, ki ne bo dopustil, da naše življenje ne bo uspešno, če le hočemo spolnjevati njegovo voljo.
• Kristus svoje učence prepričuje, da bodo odgovarjali za svoja dejanja, tudi če so skrita in nihče ne ve zanje.
• Nikomur še ni uspelo ustvariti raj na zemlji, mnogim pa je uspelo, da ta raj ustvarijo v duši. Mar ne bi bilo lepo, če bi bil tudi ti med njimi?
• Naša domovina ima tako čudovite planine, tako lepe stopnice do Boga. Če je le mogoče, se radi vzpenjajte po njih. Vem, da boste z njih prihajali bogatejši in srečnejši.
• Življenje je lepo šele takrat, ko vemo, kam potujemo in zakaj. Pot v neznano pa je težka kot mora.
• Vsakogar moramo imeti za dobrega, dokler se ne dokaže nasprotno. Zdi se, da danes velja nasprotno načelo: ne zaupaj nikomur!
• Vsako dragoceno stvar je treba plačati in kaj je dragocenejše kot srečna družina? Plačati jo moramo z odpovedjo sebičnosti in premagovanjem.
• Pri oblikovanju mladega človeka mora zaupanje imeti prvo mesto. Zaupanje vzbuja čut odgovornosti, brez katerega je nemogoča kakršna koli vzgoja.
• Bog se razodeva vsem ljudem na nevsiljiv način, zato da ga lahko iščemo in se odločamo zanj iz ljubezni.
• Mnoge naredi pobožnost za neživljenjske. Biti bi moralo ravno obratno: pri Bogu iščemo pomoč, da bi lahko bili dobri, plemeniti ljudje, vneti za dobra dela.
• Spoved je zakrament Božjega usmiljenja. Sami jo moramo iz nadležne obveznosti, kot smo jo morda čutili v otroških letih, spremeniti v sredstvo duhovne rasti.
• Bog hoče, da smo njegovi otroci, da ga ljubimo. Noben oče pa ne more otroka prisiliti, da bi ga ljubil. Čim je nekaj prisiljeno, ni več ljubezen.
• Koliko trpljenja bi bilo prihranjenega naši mladini, če bi že na začetku svoje življenjske poti razumeli, kako jim je Božja roka potrebna.
• Kritizirati je lahko in podirati tudi ni težko. Težko je zidati, ustvarjati kaj boljšega. Tudi med verniki je veliko takega duha.
• Sleherni človek kdaj pa kdaj začuti, da ni dovolj živeti za to, da hodi v službo, ima hišo, avto, hrano … Začuti, da mu manjka cilj.
• Žal tudi mnogi kristjani vozijo prazne vagone, ker je njihovo krščanstvo res samo napis na vagonu, ne pa koristen tovor.
• Od vseh zemeljskih ciljev še najbolj in najdlje osreči človeka prava ljubezen, ki se za ljubljeno bitje žrtvuje.
• Vso lepoto vezenine našega življenja bomo videli šele v večnosti, ko bomo gledali svoje življenje od zgoraj, s prave strani.
• Za vsako sožitje, zlasti v družini, je treba imeti dobro mero potrpljenja. Ni nam lahko sprejemati napore in obveznosti, ki nam jih narekuje vsakdanje življenje.
• Glavna Jezusova zapoved je zapoved ljubezni do vseh. Z dejanji se približaj veri in čutil boš, da ti je Bog blizu, da te razume in da ti njega razumeš.
• Bog nas je postavil v ta čas in to je naš čas, ki ga moramo oblikovati, kolikor je mogoče, in posvetiti.
• Sprejeti življenje, zdravje kot dar, ki se ti daje vsako jutro znova, pomeni biti ponovno obdarovan in s tem osrečen.
• Nagrada za to, da vzamemo vsak dan svoj križ in hodimo za Jezusom, je notranji mir in veselje ob tem, da tudi drugim pomagamo nositi njihove križe.
• Naše napake in slabosti nas silijo k priznanju, da smo grešniki. Bog ima rajši ponižnega grešnika kot ošabnega pravičnika.

zbira Marko Čuk