Leseno kolo

Opata nekega samostana so vprašali, kako je mogoče, da so menihi skupnost kljub svojemu različnemu poreklu, nadarjenosti in izobrazbi. Kako je mogoče, da lahko živijo skupaj?
Opat jim je odgovoril:
»Predstavljajte si kolo. Tu so platišče, špice in pesto. Platišče je zid, ki vse obdaja, toda le na zunaj drži vse skupaj. Od tega roba kolesa se stekajo špice k središču, kjer jih zadržuje pesto. Špice – to smo mi, posamezni člani naše skupnosti. Pesto je Jezus Kristus. Iz tega središča živimo. To nas združuje.«
Obiskovalci so bili presenečeni, kajti razumeli so nekaj pomembnega. Opat pa je še nadaljeval:
»Bolj ko se špice bližajo središču, bolj so blizu druga drugi. Če to prenesemo v naše vsakdanje življenje, moremo reči: ko se približujemo Kristusu, središču naše človeške in duhovne skupnosti, se zbližujemo tudi med seboj. Le tako lahko živimo drug z drugim, drug za drugega in vsi skupaj za druge.«

RUSTJA, Božo. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 6, str. 61.