Misli Emilijana Cevca

Emilijan Cevc

– Bog nam je kruh podaril, da ga vsaj košček vrnemo v roke njegovih ubogih, kajti vse prejemamo le v svojo veliko zadol-žitev.

– Spomin božičnih večerov: duh kadila in kaplje blagoslovljene vode, svetloba svečk pred jaslicami in napev božične pesmi. Tako lepo je moliti: “ki si ga Devica rodila”! Med vsemi rožnovenskimi skrivnostmi mi je ta najljubša.

– Luč nas združuje. Nobene razlike ne dela. Ne dobrih ne slabih ljudi ne pozna, kajti za razlikovanje med njimi je treba, da smo sami z obojnim obloženi, s slabim še bolj kot z dobrim. Živim in mrtvim sveti.

– Ne sme biti žalostnih ljudi. Vsi se moramo veseliti preprostih darov, ki se nam vsak dan in vsem darujejo.

– Stvari nas ljubijo, kolikor jih ljubimo mi. Učijo nas največjih dejanj: ljubezni, razdajanja, služenja, hvaležnosti, pohlevnosti, miru … Živijo z nami ter nas spremljajo s svojim dobrim mirnim bivanjem.

– Mož ali žena, ki je družinski molek prvi posvetil s svojo molitvijo, že zdavnaj počiva v Bogu, toda rožni venec nas še druži z njim. Kakor plezalci smo, ki so v gorski steni navezani na rešilno vrv in to vrv drži sama Mati božja v rokah. Vemo, da ne bomo padli, dokler se je bomo oklepali

– Zakaj segaš v globino neznanega in nisi zvest svoji otroški podobi? Ali ni pisano: “Če pa ne boste kakor otroci…” Zakaj iščeš jezo, ko si našel ljubezen…

– Nič ni lepšega na svetu kakor so nedeljska in praznična jutra, ko je miza pregrnjena, da je kakor oltar, ki nanj prinašamo darove nedeljskega blagoslova.

– Zapomnite si: kjer je odprto srce, so tudi vrata vsakomur odprta.

– Ne smelo bi biti žalostnih ljudi. Vsi se moramo veseliti preprostih darov, ki se nam darujejo vsak dan vsem.

– Odkar vem, da nam vsak dan zapiše svojo besedo v srca in zariše svojo potezo v obraze, sem prenehal biti otrok …

– Naša srca morajo biti kakor srca otrok in dobrih modrijanov, ki so še obdarjena z milostjo … Srca, ki v sleherni stvari še slutijo odtis Stvarnikovih rok, ki še znajo ljubiti.

– Tedaj, ko vsi človeški otroci spe, Marija še vedno pestuje svoje Dete v znamenju sredi vasi.

– O rožni venec, čudež božje tehnike, nebeški telefon. Po njem se pogovarjava z Bogom – in veliko si imava povedati.

– Bog nam je kruh podaril, da mu ga vsaj košček vrnemo v roke njegovih ubogih, zakaj vse prejemamo v veliko zadolžitev.

– Skrivnost vere nas povezuje mimo vseh časov kakor plezalce, ki so v gorski steni navezani na varovalno vrv, to pa drži v rokah sama Mati Božja.

– Oče mi je govoril: “Ne jezi se na uro in ne preklinjaj luči. Nekoč ti bo bila zadnja ura in svetila zadnja luč.” Še se mi zde te besede kot enajsta božja zapoved.

– Preveč je prazne učenosti, preveč votlega bogastva v naših srcih. Predaleč smo od tistega prvinskega občutja očetov, ki so vsako stvar poimenovali s pravim imenom.

zbira Marko Čuk