Sumljiv samogovor

Neki mož hoče obesiti sliko. Žebelj ima, nima pa kladiva. Sosed ga ima. Zato naš mož sklene stopiti do njega in si ga izposoditi. Tedaj pa se v njegovi glavi porodi dvom: kaj pa, če mu sosed kladiva ne bo hotel posoditi? Včeraj me je že pozdravil tako bežno. Mogoče se mu je mudilo. Toda morda je bila naglica samo igrana in ima kaj proti meni? Jaz mu nisem storil nič žalega; on si nekaj domišlja. Če bi se hotel kdo od mene izposoditi kakšno orodje, mu ga bi takoj dal. Zakaj pa ne? Kako moreš sočloveku odreči tako preprosto zadovoljstvo? Ljudje, kot je ta tip, nam grenijo življenje. Potem si še domišlja, da imam kaj proti njemu. Samo zato, ker ima kladivo. Zdaj mi je pa res dovolj. – In tako oddivja do soseda in pozvoni. Sosed mu odpre, toda še preden mu lahko reče Dober dan, ga naš mož nahruli: »Kar obdržite zase tisto vaše kladivo, capin!« (sč).