Skip to main content

Marija, žena vsakdanjega kruha, daj nam razumeti, da kruh ni vse. Obložena miza človeka ne nasiti in jedi nimajo okusa, če je srce prazno resnice in v duši ni miru.(Tonino Bello)

Od prehodne zveze do spreobrnjenja in cerkvene poroke

Družina Dobnikar je v več pogledih zelo neobičajna – začne se z razliko v letih, saj je Urška kar nekaj let starejša od Mihaela, nadaljuje se z nevrodivergentnostjo, ki se razteza od ADHD-ja do nadarjenosti in še kam, ter se zaključi s cerkveno poroko po desetih letih civilnega zakona.

So radovedni, čustveni, delijo si ljubezen do pogovora in glasbe, znajo se spreti, a se tudi hitro pobotati in si povedati, da se imajo radi.

Pod radarjem

»Spoznala sva se na političnem do­godku,« se spominja Urška. »Kma­lu zatem sva začela prijateljevati, kar je bilo videti tako, da sva se ure in ure vozila in pogovarjala o vseh mogočih temah.« Bila je navdušena, da je imela končno sogovornika za svojo tisoč in eno idejo. Ker je bil Miha precej mlajši od nje, ga na začetku niti približno ni videla kot morebitnega partnerja. »Rada se pošalim, da je tako prišel k meni v bližino pod radarjem,« se zasmeje.

Celoten članek lahko preberete v avgustovski številki Ognjišča.