“Če mi vse vzameš, mi pusti, da bi zmogel imeti ljudi rad”
Salezijanski duhovnik Peter Pučnik je bil dolga leta vzgojitelj. Zaradi zdravstvenih težav, ki so posledica preteklih bolezni, je danes duhovni asistent v Želimljem. Pa saj tudi duhovni asistent vzgaja! Z njim smo se pogovarjali o vzgoji mladih, njihovi odprtosti za vero, odnosu staršev do otrok, pametnih telefonih in umetni inteligenci, pa tudi o njegovih hudih bolezenskih preizkušnjah, ki so močno zaznamovale njegovo osebnost.
Septembra začenjamo novo šolsko leto. Šola je tesno povezana z vzgojo. Danes pa slišimo učitelje in vzgojitelje govoriti, da postaja delo z mladimi vse zahtevnejše. Nekateri se celo bojijo stopiti v razred. Ti pa praviš, da si bil rad vzgojitelj. Zakaj?
Vzgoja mi je bila vsa ta leta blizu zato, ker sem odkrival, da je v vsakem mladem nekaj dobrega in lepega. To je zame življenjski izziv – v vsakem človeku poiskati iskrico dobrega in mu pomagati, da jo odkrije tudi sam.
Ljudje smo pogosto nagnjeni k temu, da preveč kritiziramo in zelo hitro opazimo napake. To se posebej pokaže, ko starejše generacije gledamo mlade. Sam sem star 55 let in zavedam se, da mladi živijo v drugačnem svetu. Ne morem pričakovati, da bodo oni vstopili v moj svet. Umetnost vzgoje je ravno nasprotna: jaz skušam stopiti v njihov svet ter v njem poiskati dobro, ki je v njih.
Da je to mogoče, vidim tudi po sadovih. Po petih, desetih ali petnajstih letih pride kdo do mene in reče: »Peter, ali bi me poročil?« Ali pa mi pove: »Toliko si mi dal v času mojega najstništva.« Devet let sem vodil tudi duhovne vaje za otroke in mladino. Danes mi nekateri pripovedujejo, da jim je prav tista izkušnja začrtala smer osebne vere. Iz družine in župnije so prinesli tradicionalno vero, toda v najstništvu mora vera postati osebna. Nekdo, ki je danes v Sloveniji precej prepoznaven, mi je pred kratkim povedal, zakaj pripravlja duhovne in izobraževalne vikende za mlade animatorje: »Ker sem na duhovnih vajah spoznal, da je vera lahko tudi lepa.«
Ali je kaj lepšega od tega? Če lahko mladim – ne samo pri veri, ampak pri vzgoji nasploh – pomagamo odpreti oči, da bodo življenje videli kot nekaj lepega, bodo začeli po tej lepoti tudi hrepeneti. To je bistvo vzgoje: v mladih prebujati odkrivanje lepote življenja in vrednot.
Celoten članek lahko preberete v septembrski številki Ognjišča.
