Hvalnica stvarstva

800 let od zapisa Pesmi brata sonca

V letošnjem svetem letu, posebno v prazničnih dneh, smo romarji upanja. Kot pastirji, kot kralji hvaležni stojimo ob jaslicah z vsemi, ki prinašajo svoje darove: angeli svojo pesem, nebo zvezdo, kralji darila, pastirji svoje češčenje, zemlja votlino, puščava jasli, mi ljudje pa deviško Mater.

Sveti Frančišek nam je, poleg jaslic, podaril še s svojo pesem hvale in zahvale za sonce, zemljo, luno in zvezde, zrak in čisto vodo … Z jaslicami in Pesmijo brata sonca (Sončno pesmijo) je pokazal pot do vesoljnega bratstva, do čudeža ljubezni, do miru, ki so ga v sveti noči oznanjali angeli.

Romarji upanja

Praznujemo sveto leto odrešenja. Spominjamo pa se tudi 800-letnice Frančiškove Sončne pesmi, ki jo je svetnik napisal kot veliko oporoko za svoje brate. Frančiškova Hvalnica stvarstva se lepo ujema z geslom svetega leta Romarji upanja in ga na neki način dopolnjuje že v prvem verzu – z vsem stvarstvom tvojim – in tako poudarja vidik vesoljnega bratstva in odgovornosti do vsega ustvarjenega. 

800-letnica Pesmi brata sonca je priložnost, da se znova poglobimo v Frančiškovo Hvalnico stvarstva … Od nas zahteva korake od preproste materialne razlage k poglobljenemu branju, da bi v širjavah duha in globinah srca spoznali in prepoznali njeno sporočilo za nas.

Nastanek

Kakšni dve leti pred srečanjem s sestro smrtjo, utrujen, bolan in obtežen z nesoglasji med brati, se je Frančišek želel vrniti domov, nazaj k svojim začetkom, tja, kjer je slišal naročilo Križanega: Pojdi in popravi mojo cerkev. Več kot 20 let dolga duhovna pot. Bratje, ki so skrbeli za klarise v samostanu pri sv. Damijanu, so mu, zaskrbljeni glede njegovega zdravja, na vrtu zgradili majhno kolibo iz šibja, da bi v njej imel svoj mir in bi lažje prenašal bolezni in težave. Ne samo zaskrbljeni bratje, sv. Klara in njene sestre, tudi Frančišek sam je čutil, da se njegovo zemeljsko življenje nagiba k zatonu. Pesem brata sonca je napisal potem, ko je že prejel rane na La Verni in ko je bratom predal svojo duhovno dediščino. Tudi neposredni povod, da je v kolibi na vrtu samostana pri sv. Damijanu napisal pesem, je bil dramatičen. Zaradi bolezni in operacije oči je trpel hude bolečine, bil skoraj slep in nis mogel prenašati svetlobe sonca podnevi ne ognja ponoči. Iz ran je neprestano krvavel, mučile so ga še številne druge bolezni in težave. Poleg tega pa je še posebej trpel zaradi različnih nesoglasij znotraj bratstva. Napolnilo ga je silno malodušje, da si je po mnenju nekaterih frančiškologov na vrtu pri sv. Damijanu v nekem trenutku zaželel odstopiti od vsega, kar je živel in delal. V teh dramatičnih trenutkih preizkušnje se je Frančišek zasmilil samemu sebi in vzdihnil: Gospod, pridi mi na pomoč (prim. Ps 71,12) v mojih boleznih, da jih potrpežljivo prenašam! Nato je v svoji notranjosti zaslišal tolažilni in hrabrilni Božji glas, ki mu je zagotovil: Imej se v prihodnosti tako varnega, kot da si že v mojem kraljestvu. Samo mislimo si lahko, kakšna radost in veselje se je naselila v Frančiškovo dušo po tem odrešujočem dogodku. Gotovost, da je bila njegova pot, pot križa in trpljenja, prava, je tako razveselila in napolnila njegovo dušo, da je pljusknila čez rob in se prelila v Pesem brata sonca. Zapis v Compilatio Assisiensis pravi, da je naslednje jutro sveti Frančišek spregovoril svojim bratom o prejeti tolažbi, sedel, začel razmišljati in izrekel prve besede pesmi: Najvišji, vsemogočni, dobri Gospod! …

Magistrale Frančiškovega življenja

Frančišek je bil človek mnogih talentov, med katerimi močno izstopa njegov pesniški genij, ki se je razvijal, kakor se je razvijala njegova notranja pot duha. Saj skoraj ni mogoče, da bi Frančišek na hitro napisal samo eno pesem, in to takoj največjo med največjimi. Pesem brata sonca ima zagotovo svojo predzgodovino. Frančišek je morda že kot trubadur in vitez napisal vsaj kakšno pesem. Različni viri pa potrjujejo, da je že pred letom 1218 na oltarni antipendij v kraju Cesi di Terni dal narisati različna bitja in ob njih dodal preprosto pesnitev, ki omenja Marijo, ljudi, živali in zemeljske elemente ter povabilo – Vsi, ki to berete, slavite Gospoda. Iz celotnega Frančiškovega življenja – iz njegovih odnosov, pisem, molitev, antifon pa lahko opazujemo njegovo pesniško dušo, izjemno občutljivo za vse, kar je po Božji vsemogočnosti ustvarjeno. Vse to se je nalagalo v njegovi duši, ki je pri sv. Damijanu pod težo težke preizkušnje svetu podarila Pesem brata sonca. Frančišek je torej Hvalnico stvarstva ustvarjal – nosil v svojem srcu skozi vse življenje – napisal pa leta 1225 v kolibi pri sv. Damijanu. Pesem brata sonca je kot nekakšen povzetek celega njegovega življenja, nekakšen magistrale življenja. Ali je Sončno pesem napisal na mah ali pa v krajšem časovnem obdobju, ni tako pomembno. Gotovo pa je zadnji dve kitici dodal pozneje.

Največji Frančiškov izum v Sončni pesmi

Sv. Frančišek je svoj čas zaznamoval z dvema izjemnima duhovnima izumoma, ki segata v današnji čas. Prvi je postavitev posebnih jaslic v Grecciu in drugi poimenovanje živih in neživih stvaritev z brati in sestrami. To je velika novost, saj tega do Frančiška ni storil še nihče. Sv. Bonaventura pravi, da je imel sv. Frančišek občutljivo srce. Imel je milost, navdih za dojemanje svetih skrivnosti, ki jih je zaobjemal v veri in obnebju Božje ljubezni. Za vsem stvarstvom je čutil Božje očetovstvo, videl njegovo stvariteljsko roko. Zato, ker vse prihaja od najvišjega dobrega Gospoda, ki ga človek ni vreden imenovati – Frančišek ljudi prepoznava in čuti kot svoje brate in sestre. Ta velika Frančiškova skrivnost vesoljnega bratstva je v današnjem svetu neka oddaljena resničnost, čeprav domuje v srcu slehernika. Frančiškova pesem nas more predramiti (želja sv. Frančiška je bila, da bi jo bratje vedno prepevali, ko hodijo po svetu), saj v nas vzbuja posebne občutke radosti, miru, simpatije in empatije. Usmerja nas in nam odpira duhovne oči, da se ob njej začutimo kot bratje in sestre vesoljnega – kozmičnega bratstva, ki ga je ustvarila Božja stvariteljska moč. Tukaj pa smo že pri globljem doživljanju in umevanju Frančiškove Sončne pesmi, ki ga Rafko Vodeb preprosto, a natančno povzame, ko zapiše: Frančišek vnese v vesolje človeške in družinske odnose.

Skrivnostne globine

Frančiškova pesem ni preživela 800 let zaradi svoje preprostosti, ampak zaradi svojih globin. Mistične globine Frančiškove vere, globoka ponižnost izjemnih spoznanj in Božjih navdihov Frančišku dovoljuje, da vidi onkraj in globlje.

Pri Frančišku so vsa bitja sad iste Božje ustvarjalne ljubezni, le da se izraža na različne načine. Zato Frančiškova Sončna pesem zahteva tudi poglobljeno branje. Gre za to, da si ustvarimo notranjo duhovno držo, ki v nas ustvarja obnebje dojemljivosti za podobe in simbole, ki nam jih Frančišek predstavlja kot brate in sestre in nas prek njih in po njih usmerja k Najvišjemu, ki jih je ustvaril. Na primer sonce v prvi strofi ni zamišljeno in ovrednoteno samo kot izvor svetlobe, ampak globlje, kot temeljni izvir življenja. Prav to potrdi zadnja vrstica kitice – Tebe, Najvišji, predstavlja. Tako nedvomno pove, da sonce ne nagovarja samo oči, ampak nagovarja dušo. Sestra zemlja, ki obrodi najrazličnejše sadove, je mati, ki v sebi nosi skrivnost življenja. V bratu Ognju, polnem moči, se kaže nepremagljivo veselje – veselje svetlobe, ki premaga temo. Vodi, ki je tako koristna, dragocena in čista, Frančišek da celo moralno krepost, ko poudari, da je ponižna.                                                             

Pesem brata sonca je pesem Frančiškove duše, ki je v sebi združila to, kar je združeno v Kristusu – človeško in Božje, končno in neskončno, časovno in večno. Zato tudi Frančiška spremlja naziv – alter Kristus – drugi Kristus.

Vir navdiha

Sv. Frančišek, njegovo življenje in njegova pesem so neprestani vir navdiha že skozi stoletja. Pri pozornem branju njegove pesnitve hitro ugotovimo, da nam po njej Frančišek daje in sporoča nekaj več. Prav zaradi svoje duhovne, verske in kozmične dimenzije Frančiškova pesem danes po toliko stoletjih postaja vedno bolj aktualna podoba svetnika – njegovo življenje pa tudi prek pesmi vir navdiha. Tudi za papeža Frančiška, ki si je takoj po izvolitvi leta 2013 nadel njegovo ime: papež Frančišek. Na Frančiškovem grobu je v knjigo spominov zapisal: Zame je sv. Frančišek vedno znova vir navdiha. Pesem brata sonca pa ni vir navdiha samo za tiste, ki jih zanima Frančiškovo življenje in duhovnost, ampak tudi za teologe, umetnike, jezikoslovce, slikarje, glasbenike, filmarje, ekologe, razna duhovna in mirovna gibanja … Posebno velik navdih in izziv ter vir navdiha pa je za prevajalce njegove duhovne, mistične genialne pesnitve. Čas, v katerem živimo, je zahteven čas, ki ne prenese (več) samo površinskega branja Sončne pesmi, ampak kar kliče k poglobljenemu branju in spoznavanju resnične duhovne moči in sporočila vesoljnega bratstva. K temu pa lahko prispeva prevod, ki čim bolj približa to, kar je Frančišek nosil v svoji duši, to, kar je on, ki je po pričevanju življenjepisca Čelanskega videl stvari, ki jih mi ne vidimo, zares zapisal. To pa je po mnenju mnogih prevajalcev skoraj nemogoče, saj gre pri prevajanju Pesmi brata sonca za neizčrpno duhovno, prevajalsko, pesniško in jezikovno nalogo.

Zgradba

Zgradba pesnitve nam pomaga h globljemu razumevanju pesmi Frančiška, Božjega ljubljenca širokega duha in ponižnega srca. Res je, da je to na prvi pogled zelo preprosta pesnitev, toda različni avtorji in razlagalci nas popeljejo prek enostavnih rešitev do izjemno zanimivih in poglobljenih analiz, ki izpričujejo genialnost Frančiškove Pesmi brata sonca, ki se v samem začetku – v prvi kitici – kakor lahkotna ptica dvigne naravnost kvišku do najvišjih višin, do gospoda brata sonca, nato se na krilih vetra ponižno spušča k skromnejšim stvarem – luna, zvezde, veter, voda, ogenj, zemlja … na koncu nas pripelje do nas samih, ko pravi: Hvalite in slavite Gospoda in služite mu v veliki ponižnosti.
Morda je najboljšo razlago glede zgradbe Sončne pesmi podal frančiškolog Eloi Leclerc, ki pravi, da je pesem sestavljena iz sedmih kitic, ki tvorijo premišljeno celoto. Avtor dve zadnji kitici, ki sta nastali pozneje, obravnava ločeno, čeprav priznava, da sta tudi ti dve sestavni del hvalnice, ker je tako želel Frančišek in ker izhajata iz istega temeljnega navdiha. V Sončni pesmi prepozna tri bratske pare, ki niso naključno tako razporejeni:

• brat sonce – sestra luna in zvezde
• brat veter – sestra voda
• brat ogenj – sestra naša mati zemlja.

Vsi našteti bratski pari pa kakor da počivajo v naročju – znotraj dveh velikih kozmičnih dlani: gospoda brata sonca – moške nebeške podobe, ki odseva Najvišjega, in ženske slike naše matere zemlje, ki vse živi in vodi. Tako vsi elementi kozmosa (sestra luna in zvezde, brat veter, brat ogenj …) počivajo v varnem zavetju očetovske in materinske dlani. Ta simbolični jezik hvaljenja elementov iz vesoljstva, ki jim Frančišek daje poimenovanja brat – sestra, nagovarja globine v človeku.

Frančišek je dve kitici dodal julija 1226. Zadnjo pa malo pred svojo smrtjo, oktobra 1226. V tem dodatku je slog nekoliko trši. V ospredju je človek in njegovi odnosi do bližnjega, do bolezni, smrti … Frančišek ju je hotel priključiti Sončni pesmi, saj izhajata iz istega temeljnega navdiha bratske navzočnosti v svetu – kozmične in ljudske.

Oda današnji ekologiji

Frančišek v svoji edinstveni pesmi in molitvi našo zemljo z ljubeznijo imenuje sestra in mati. V njej hvali Gospoda za lepoto vsega stvarstva, ki jo današnji ljudje komaj še vidimo – komaj še zaznamo. Odpira nam oči in srce, da bi se nemara le zavedali, da je zemlja naša sestra in mati in se vprašali: Zakaj ranimo, teptamo in smo nasilni do naše matere, zakaj smo nasilni do svoje sestre, zakaj jo tepemo? S kakšno pravico? Ali je naše srce danes res okamnelo? Čas je torej, da se premislimo! Obletnica Sončne pesmi nas vabi. Vabi k temeljem, k prvinskosti – k ekologiji srca!

Frančišek se je v polnosti zavedal evangeljskih besed, da iz človekovega srca, iz njegove notranjosti prihaja tisto, kar je dobro in tisto, kar ga omadežuje. Tako gre pri Frančišku najprej za ekologijo srca. Iz čistega srca lahko privre čista ljubezen do vsega ustvarjenega od Boga. Vse se začenja v mojem srcu – tu je moja odgovornost, tukaj jaz odločam!

V svojem Vodilu in drugih zapisih opominja, še več – zapoveduje svojim bratom, naj se ne prepirajo, ko hodijo po svetu … Naj ne sodijo drugih, ampak naj bodo krotki … Naj si ničesar ne prilaščajo …         

Na koncu svoje pesnitve blagruje in hvali Boga – za vse, ki odpuščajo, prenašajo bolezni in slabosti … Frančišek s celotno svojo življenjsko držo – z vsem svojim bitjem opozarja na ekologijo srca in duha, ki je postala za nas ljudi današnjega časa nekakšna oddaljena resničnost. Roko na srce – vsi mi tam, kjer smo, onesnažujemo naše medčloveške odnose s svojimi grdimi in nespametnimi besedami, kletvicami, ogovarjanjem bližnjih … Frančišek je pri prizadevanjih za ekologijo srca šel tako daleč, da je sproti čistil svoje srce tudi vseh slabih in nizkotnih misli, s katerimi bi lahko prizadel svoje odnose do drugih. Vemo, da je pri prizadevanjih za mir šel z mirom že na pot. Če bomo ob obletnici     začeli slediti Frančiškovim prizadevanjem za ekologijo, bomo naredili velik korak – ne naprej, ne nazaj, ampak korak in obrat k sebi – navznoter, k zavedanju, da se resnično prizadevanje za ekologijo začenja v mojem čistem srcu, ki čuti z vesoljnim bratstvom in po Frančišku zares prepozna in začuti, da je zemlja moja mati in sestra, ki jo imam rad in ji ne morem – ne smem narediti nič žalega! 

Pozabljeno Frančiškovo naročilo

Do konca svojih dni Frančišek ni pozabil velike zapovedi, ki jo je prejel od Križanega v cerkvi sv. Damijana: Frančišek, pojdi in popravi mojo cerkev. Ko je v kolibi pri sv. Damijanu napisal Sončno pesem, je v njej začutil in videl novo priložnost za oznanjevanje in hvalo Najvišjega. Poklical je k sebi brate in jim naročil: Pojdite po svetu in prepevajte to pesem. Eden od bratov naj pridiga o miru – drugi naj prepevajo … Tako je Frančišek v svoji Pesmi brata sonca videl novo priložnost za uresničenje Kristusovega naročila – Frančišek, pojdi in popravi mojo cerkev. Njegova hvalnica je dramilo in krepčilo tudi za današnji svet in za slehernega med nami. Naš notranji duhovni pogled usmerja k tistemu, kar je bistveno v našem krščanskem življenju – k ljubezni do Stvarnika in vsega, kar je ustvaril. Pojdimo torej in veseli prepevajmo novo pesem. Uresničimo, kolikor je v naši moči, Frančiškovo naročilo in povsod tam, kjer je naš delež odločilen, gradimo ozračje miru, sprave in ohranjanja stvarstva, da bomo v duhu in resnici – romarji upanja z vsem stvarstvom.

Najstarejše besedilo v italijanskem slovstvu

Pesem brata sonca velja za eno od mojstrovin svetovne literature. Nastala je leta 1225 in je najstarejše pesniško besedilo v italijanski literaturi, katere avtor je znan. Pesem je Frančišek napisal v starem italijanskem jeziku v umbrijskem narečju, ki ga je govoril. Zaradi svoje preprostosti, globoke verske izpovedi, umetniške vrednosti in edinstvenega pomena v italijanski in svetovni literaturi je vedno znova predmet raziskav in novih prevodov.

Različna poimenovanja: Hvalnica stvarstva, Sončna pesem, Pesem brata sonca …

To je le nekaj različnih naslovov Frančiškove pesnitve, ki jih najdemo med slovenskimi prevodi. V naslovu našteti in še drugi (Frančišek poje, Hvalospev brata Sonca …) dobro zaobjemajo vsebino pesnitve, upoštevaje različne naslove pesmi in zapise v latinskem ali italijanskem jeziku. Najstarejši zapis Frančiškove pesnitve je v knjižnici Sacra conventa v Assisiju v kodeksu 338, napisanem okoli leta 1250, kjer zapisovalec v uvodu zapiše: Tu se začne hvalnica stvarstva, ki jo je spesnil bl. Frančišek, ko je bolan ležal pri sv. Damijanu. Ta zveneči vsebinski naslov zapisovalca se zdi, je že zelo zgodaj nekako zasenčil Frančiškov izvirni naslov Pesem brata sonca, ki se danes zopet vse bolj uveljavlja. Ob 800-letnici bi bilo prav in pravično do avtorja te preproste, a genialne versko-mistično-kozmične pesnitve, da ji naslov povrnemo ali da se vsaj seznanimo z njim, ki ji ga je dal Frančišek in mu je po zagotovilih nekaterih dobrih poznavalcev Frančiškovega življenja bil zelo ljub. Znano je iz njegovega življenja, da je večkrat govoril, da je sonce lepše od drugih (u)stvaritev. Že v prvi kitici pravi, da je sonce najlepša prispodoba za Boga, ki v Svetem pismu sam sebe imenuje sonce (prim. Mal 3,20; Lk 1,78). Tistemu, ki najbolj žari, ki je lep, ki Najvišjega pomen odstira in ga noben človek niti imenovati ni vreden … Tistemu pripada prvo, najodličnejše – najvišje mesto, vse ostale stvaritve mu sledijo in hvalijo Gospoda v njegovi luči. Kako bi zemlja obrodila sadove brez sonca, kako bi brez njega svetila luna, kako bi se porodil veter … To so po mnenju nekaterih razlagalcev razlogi, zakaj je celotno pesnitev naslovil po prvi kitici, posvečeni soncu, ki ga postavlja kot prvega med stvaritvami, ki slavijo Gospoda, in ga je od vseh neživih stvari najbolj ljubil. Naslovil ga je celo z gospod brat sonce messer lo frate sole. V zapisu Compilatio Asisiensis iz leta 1311 je zapisano: Hvalnico Gospodu – Najvišji, vsemogočni, dobri Gospod … je poimenoval Pesem brata sonca, ker je sonce najlepše od vseh ustvarjenih stvari in ker se lahko najbolje primerja z Bogom.

---

p. Janez Šamperl – minorit, objavljeno v Ognjišču 2025/1, str. 44