Kdo ali kaj nas straši?
Zakaj si strah želimo, ga vabimo in kupujemo ter zakaj se potem čudimo, če nas je strah?
Ob pogledu na jesensko reklamno in prodajno ihto se zdi, da vsi hrepenimo po nekem vznemirljivem dogajanju okrog 31. oktobra. Police v trgovinah so že nekaj tednov polne plastičnih buč, okostnjakov, ki se ob dotiku zarežijo, pajčevin v vrečkah in mask z bolj ali manj krvavimi nasmehi, še sladkarije so ovite v lobanje … V vrtcih in šolah otroci dolbejo buče ali pripravljajo kakšno zabavo s kostumi, povečini pa so v ospredju take in drugačne zabave, fešte, veselice in dogodki, kjer bi se naj imeli fajn, četudi je vse zavito v podobo groznega in strašljivega.
Noč čarovnic se je v nekaj desetletjih zelo udomačila tudi na slovenskih tleh in prevzela vlogo osrednjega dogodka na ta dan, čeprav bi v ospredju moralo biti vse kaj drugega. Po osamosvojitvi, od leta 1992 naprej, bi morala biti osrednja pozornost namenjena državnemu prazniku, dnevu reformacije, ki nas spominja na pomen zapisane slovenske besede. Vendar so ga gospodarski interesi ponudnikov strašljivega zabavljaštva povozili, ker nam v povezavi z državnim praznikom ne morejo kaj dosti prodati. In tako je v ospredju ostalo to vsiljeno pričakovanje strašnega. Le kdo se ob teh dneh še spomni, da je 31. oktober tudi svetovni dan varčevanja, ki smo ga v osnovni šoli posvetili pogovorom o hranilnikih in skrbnem ravnanju z denarjem? V današnjem času se zdi, da se – namesto da bi se učili, kako s prihranki premagati negotovost – učimo, kako si kupiti strah. Tudi to je svojevrsten paradoks.
Si strah želimo ali se ga bojimo?
Glede svojih odločitev smo ljudje pogosto hecna bitja. Koliko črnila je bilo že prelitega o tem, kako odpraviti strah, kaj strah sploh je, kako ne imeti strahu, kako se ne bati, a hkrati industriji zabavljaštva uspe v lepo zavitem celofanu strah celo prodati – in to po prodajnih številkah zelo uspešno!
Zakaj si strah ob koncu oktobra celo kupimo? Ga obesimo na vhodna vrata, se mogoče celo oblečemo v krvoločne maske in vso to navlako celo nekako praznujemo? In zakaj nas ta isti strah skoraj vse ostale dni v letu, ko pride brez maske in brez povabila, tako zlahka prestraši in ohromi? To vprašanje velja posebej za mlade, dijake in študente, ki se jim življenje šele zares odpira in ki so tudi zelo vneti udeleženci tovrstnih zabav ter dogodkov.
