Amen – tako bodi, izrečeno osebno!

Ponedeljek, 4. november – na dan sv. Karla Boromejskega

Sonce se je povzpelo nad gorske vršace in me s svojimi žarki poiskalo tam v moji dolini. Objelo me je v svetlobo, ko sem stopil iz kapele – od Življenja k življenju, ki me je pričakovalo. Od daleč so prihajali glasovi. “Moram jim stopiti naproti,” sem pomislil. Morda so tisti, ki še ne vedo, kje, kako najti, kar iščejo …

“Ne bi Te iskal, če me ne bi že našel,” mi je zazvenel skozi misel verz pesmi. Ja, dobri Bog, ne bi Te iskal – k Tebi bi ne odpiral srca in globine duha, če me ne bi Ti že poprej pestoval v svoji mili blagosti tam nekje globoko v meni – v mojem najbolj osebnem. Tam se budi neustavljivo hotenje, da Te iščem in najdem. Tisto najbolj občutljivo, zaznavno – otrok v meni Te terja. Če bi zavrnil njegov glas, bi se odtujil od sebe, če bi zadušil notranji vzgib, da vstanem in Te iščem, bi (za)moril samega sebe. Kako se v Ljubezni veseli otrok v meni … Radost, igrivost … Tvoja Ljubezen me vedno znova rešuje in odrešuje. Prvi ‘pogan’ sem, ki ga moraš vedno znova (od)reševati. Vznemirjen, zbegan se v mrakobnih doživetjih prestrašim; misel in srce bi mi zdrsela v brezno temin, če Te ne bi klical z imenom, s katerim si mi Sopotnik, Rešitelj, Bližina … Jezus, ne kličem te, da bi te priklical k sebi, saj si z menoj; Tvoje ime kličem, da bi se povrnil k sebi in se našel v Tebi.

»Vstopimo na dvorišče k ‘poganom’,« je povabil že Benedikt XVI. in prav tja usmerja tudi papež Frančišek. Jaz pogan, ki ga Ti (od)rešuješ, stopam s Tabo v sebi na dvorišče k sobratom v iskanju Poti k Resnici Življenja. Ne jaz, Ti po/v meni si tisti, ki boš storil, kar je vredno in potrebno storiti v prostoru in času, ki mi je dan kot priložnost. Ti me vodiš v brezna k nemočnim, ki ječijo v tesnobah življenja. Ne jaz, Ti sam jih prebujaš v Svetlobi.