Čas (so)čutenja

Med res odlično večerjo smo klepetali o preprostih stvareh vsakdanjega življenja. Ko se je na belih porcelanastih krožnikih pokazal prostor za dodatek (ne le za telo, pač pa da nahranimo/obogatimo tudi spoznanje), smo teto Angelo izvali, da nam postreže iz svojih izkustev spoznanje za naše življenje. 

»Za vse v življenju je potreben čas. Za to, da se skuha, zaužije, pa da se predela za neko korist …« je spregovorila. Potem je zastala kakor, da zbira misli. Z zvedavo dobrohotnostjo smo zrli tja k njenemu življenju in pričakovali, da nam ‘postreže’. Segla je vase, zbirala misli …

»Ne vem, če veste, da sem dvakrat pokopala moža …,« je spregovorila.

»Dvakrat ste bili poročeni?« je vprašal dedek.

»Ne! Samo enkrat.«

»Kako to mislite?« je bil v zvedavosti nestrpen Beno. »En mož vam je dvakrat umrl?«

»Prvič, ko me je prevaral,« je izrekla z muko. »To dejanje je v meni ubilo odnos do njega … In potem, zdaj bo že več kot deset let, mi je umrl tudi drugič, ko je odšel s tega sveta.« Angela je globoko vzdihnila. (Vedno znova ugotavljam, kako so pavze/postanki v pripovedovanju pomenljivi, da se lahko sporočilo umesti/ugnezdi v poslušalce – da besede zazvenijo, dobijo pomen in prebudijo so-čutenje.) Potem je nadaljevala: »Prva smrt je bila hujša od druge. In obakrat sem jo morala preboleti …«