2. julij

LETA 1566 UMRL NOSTRADAMUS

02 07 1566 NostradamusFRANCOSKI ZDRAVNIK IN ASTROLOG (* 1503)

Astrologija je lažna veda, razširjena zlasti v srednjem veku, ki je napovedovala človekovo usodo in prihodnost iz položaja zvezd (danes je spet zelo v modi). Med najbolj znamenite astrologe spada francoski zdravnik Michel de Notredame, imenovan Nostradamus.

 

LETA 1778 UMRL JEAN-JACQUES ROUSSEAU

02 07 1778 Jean Jacques RousseauŠVICARSKO-FRANCOSKI FILOZOF (* 1712)

Francoski pisatelj in filozof, ena najvidnejših osebnosti 18. stoletja, je v svojih filozofskih in pedagoških spisih zagovarjal prepričanje, da je človek po svoji naravi dober, pokvarila ga je civilizacija, ki je povzročila socialno neenakost in zlo. Če se hoče človek rešiti, se mora vrniti k naravi.

njegove misli:

  • Vest je glas duše, strasti so glas telesa.
  • Če lahko iz Sokratovega življenja in smrti prepoznamo modrijana, potem iz Jezusovega življenja in smrti prepoznamo Boga.
  • Veliko bolj dragoceno je, če te ljudje vedno spoštujejo, kakor da te včasih občudujejo.

 

LETA 1877 ROJEN HERMANN HESSE

02 07 1877 Hermann HesseNEMŠKI PISATELJ, NOBELOVEC, ZGLED IN VODITELJ ISKALCEV († 1962)

Nemški pisatelj Hermann Hesse je s svojimi številnimi deli, ki so povečini avtobiografske izpovedi (Stepni volk, Siddharta, Pod kolesom, Peter Camenzind...) osvojil množice mladih bralcev. V njihovih očeh je - proti svoji volji - dobil "avreolo posvetnega svetništva", postal je zgled in voditelj iskalcev resnice in življenjskih idealov.

nekaj njegovih misli:

  • Svetniki, to so pristni ljudje, mlajši bratje Odrešenikovi. Vse svoje življenje smo na poti k njim, z vsakim dobrim dejanjem, z vsako pogumno mislijo, z vsako ljubeznijo.
  • Vsak človek ni le on sam, temveč je tudi tisto enkratno, čisto posebno, v vsakem primeru pomembno in nenavadno mesto, na katerem se križajo pojavi sveta, le enkrat tako in nikoli več. Zato je zgodba vsakega člo-veka pomembna, večna, božja.
  • Večkrat so mi rekli, da danes ni več nobenega pobožnega človeka. Prav tako bi lahko rekli, da danes ni več glasbe ali sinjega neba.
  • Ni druge resničnosti kakor ta, ki jo imamo v sebi. Zato živi večina ljudi tako neresnično, ker imajo slike zunaj za resničnost, sploh pa ne pustijo spregovoriti svojega sveta v sebi.
  • Mladi mislijo, da bodo večno živeli in da zato lahko opirajo svoja pričakovanja in zahteve le na lastne sile. Starejši pa so že opazili, da je nekje vsemu konec in tisto, kar imaš in počneš le zase, nazadnje pade v prazni-no in nič ne velja. Zato iščejo neko večnost, neko vero, da ne delajo le za črve v jami.
  • Človek ima možnost, da se docela preda duhovnemu, da se poskusi približati božanskemu, idealu svetega. Narobe pa ima tudi možnost, da se docela preda nagonskemu življenju, poželenju svojih čutov in da vse svoje hotenje usmerja v pridobivanje trenutnega ugodja. Ena pot vodi k svetniku, druga vodi k razbrzdancu.
  • Naučite se za nekaj časa bolj misliti na druge kot nase! To je edina pot do ozdravljenja ... Naučiti se morate nekoga tako ljubiti, da vam bo njegova blaginja pomembnejša od vaše.
  • Biti star je prav tako lepa in sveta naloga kot biti mlad. Naučiti se umirati in umreti je prav tako dragoceno kot vsako drugo dejanje. Seveda pod pogojem, da se dopolni s spoštovanjem pred smislom in svetostjo vsega življenja.
  • Ničesar, kar je minilo, ni škoda, škoda je tega Zdaj in Danes, vseh teh neštetih ur in dni, ki jih izgubljam, ki jih samo prenašam, ki ne prinašajo ne daril ne pretresov.
  • Tako si mislim: mi, kar nas je ljudi z velikimi zahtevami, sploh ne bi mogli živeti, ko ne bi bilo mogoče poleg zraka tega sveta dihati še nekega drugega zraka, ko ne bi poleg časa obstajala še večnost, in ta je kraljestvo pristnega. Temu pripada Mozartova glasba in pesmi velikih pesnikov, temu pripadajo svetniki, ki so delali čudeže, ki so pretrpeli mučeniško smrt in dali ljudem velik zgled.
  • Kdor bere knjige tako, kot prisluhne prijatelju, se mu bodo odprle in bodo postale njegove. Kar bere, bo ostalo pri njem in ga bo razveseljevalo in tolažilo, kot znajo samo prijatelji.
  • Osamljenost in hudobija se vedno porajata tam, kamor ne pride ljubezen.
  • Srečo lahko občuti edinole duša, ne razum, ne želodec in ne nabita denarnica.
  • Zakon ljubezni je bolj kot zapoved povabilo k sreči.
  • Življenje vsakega človeka je pot k samemu sebi.
  • Vsakdo ima v življenju svojo nalogo, toda nihče tiste, ki bi jo hotel sam izbrati.
  • Vsakdo ve in je tudi že doživel, s kakšno lahkoto se je mogoče zaljubiti, toda kako težko je resnično ljubiti. Ljubezni ni mogoče kupiti, kakor ni mogoče kupiti nobene resnične vrednote.
  • Življenje vsakega čistega in velikodušnega človeka je vedno sveta in čudežna stvar; sprošča dotlej neznane sile, ki delujejo tudi na daljavo.
  • Kolikor bolj smo zmožni ljubiti in se žrtvovati, toliko smiselnejše postane naše življenje.
  • Mehko je močnejše od trdega. Voda je močnejša od skale. Ljubezen je močnejša od nasilja.
  • To, kar moremo in moramo spremeniti, smo mi sami: našo nepotrpežljivost, našo sebičnost, našo užaljenost, naše pomanjkanje ljubezni in obzirnosti.

 

LETA 1896 ROJEN CIRIL DREKONJA

02 07 1896 Ciril DrekonjaPISATELJ, PESNIK, ORGANIZATOR SLOVENSKIH UČITELJEV NA PRIMORSKEM († 1944)

"Rahlo upognjen kot vsi tolminski ljudje, ki so zrasli pod košem, prijazno nasmejan, a hkrati notranje zresnjen, kakor zamišljen nad krivicami, ki so teple njega in njegove rojake, takega ga vidim pred seboj. Tehtne, iz razmišljanja porojene besede, katerih vsaka je bila kot z žebljem pribita. Tako kot pri vseh hribovskih ljudeh, ki več razmišljajo, kot govorijo, in se jim notranji ogenj izraža le v lesku oči." Tako je o pisatelju Cirilu Drekonju, ki se ga spominjamo ob obletnici njegovega rojstva, zapisal njegov tolminski rojak in prijatelj pisatelj France Bevk v uvodu Drekonjeve povesti Listi bele marjetice, ki je izšla leta 1956 pri založbi Lipa v Kopru, napovedana pa je bila že leta 1934 pri Goriški matici (z naslovom Na vasi). V njej ta, večini Slovencev neznani pisatelj slika gorsko vas - svoje domače okolje, v katero je postavil trpko zgodbo o ljubezni med kmečkim fantom in dekletom, ki jo nazadnjaško okolje zaduši.

... več o njem v obletnici meseca 07_2006)

 

LETA 1897 ROJEN ANTON SUHADOLC

14 03 1983 Anton Suhadolc»PLEČNIKOV INŽENIR« († 1983)

Po osnovni in srednji šoli v rojstni Ljubljani je bil med prvo svetovno vojno vpoklican k vojakom. Po vojni se je vpisal na gradbeni oddelek ljubljanske Tehnike. Študij je nadaljeval in končal v Brnu na Moravskem. Leta 1923 se je seznanil z mojstrom Jožetom Plečnikom, in s svojim znanjem iz gradbeništva, zlasti statike, je postal eden najpomembnejših izvajalcev cele vrste Plečnikovih zamisli. Plečniku se je znal približati tudi kot človek – postal mu je najbližji prijatelj in pobratim.

njegova misel:

  • Očividno sem bil Plečniku všeč in sva bila skupaj skoro vsak dan, če ne v šoli, pa pozneje na njegovem domu.

 

LETA 1905 UMRL URBAN GOLLMAYER

21 05 1820 Urban GollmayerDUŠNI PASTIR IN DOMAČI UČITELJ (* 1820)

Zibelka mu je tekla v Žirovnici, župnija Breznica na Gorenjskem, po materi je bil pravi bratranec ‘velikana učenosti’ Matije Čopa. Po dveh letih študija prava v Gradcu je vstopil v ljubljansko bogoslovje. Posvečen je bil leta 1847 kot duhovnik tržaške škofije in skoraj trideset let je služboval po raznih župnijah hrvaške Istre, kjer takrat še ni bilo javnih šol, in poučeval je otroke v svojem stanovanju brezplačno. Od leta 1877 do smrti leta 1905 je bil župnik in dekan v Tomaju, kjer je zgradil samostan šolskih sester.

 

LETA 1913 ROJENA VERA BRNČIČ

02 07 1913 Vera BrncicPREVAJALKA IN LITERARNA ZGODOVINARKA, POSREDOVALKA RUSKE KNJIŽEVNOSTI ( † 1977)

Vera Brnčič se je pred poroko s pesnikom, pisateljem, kritikom in esejistom Ivom Brnčičem pisala Šermazanova - po rodu je bila Rusinja. Po drugi svetovni je poučevala ruščino na srednjih in višjih šolah, nato pa predavala rusko književnost na univerzi v Ljubljani. Veliko je prevajala iz ruščine in pisala študije o ruskih pisateljih 19. in 20. stoletja. Raziskovala je zveze med rusko in slovensko književnostjo.ž

 

LETA 1937 UMRL ANTON BONAVENTURA JEGLIČ

02 07 1937 Bonaventura JeglicŠKOF, USTANOVITELJ ŠKOFIJSKE GIMNAZIJE (* 1850)

Med največje može novejše slovenske zgodovine spada škof Anton Bonaventura Jeglič (1950-1037). S svojim vsestranskim delovanjem je vtisnil neizbrisen pečat ne le ljubljanski škofiji, katero je vodil 32 let, temveč vsej Sloveniji. V njegovem času je Cerkev na Slovenskem postala ne samo verska, ampak tudi družbena sila. Eno njegovih najpomembnejših del je ustanovitev Zavoda sv. Sta­nislava v Šentvidu nad Ljubljano s prvo slovensko gimnazijo (1905), ki je leta 1992 ponovno zaživela.

... več o njem preberite v obletnici meseca 05_2000

nekaj njegovih misli:

  • Kdor iz srca časti Devico in Mater Marijo, trdno stoji v kraljestvu božjem. Kjer vlada Marija, noče vladati sama, ampak hoče, da z njo in nad njo vlada Gospod Jezus Kristus. Ona se mu je prva klanjala, klanjala kot Bogu in svojemu kralju.
  • Gospod Bog je v Marijine roke položil naše odrešenje ... Zaupajmo torej, naša Mati nas ne bo zapustila, naša Mati bo storila vse, samo da nas pripelje k Bogu.
  • Gospod vse stori, kar Marija zaželi ... Iz tega sledi, da je ona vsemogočna po priprošnji, kakor je Gospod Jezus vsemogočen po naravi.
  • Truda se ne bojmo! Trud je sladak, trud šele nekako visoko dvigne vse naše življenje; trud, uspešen trud vzbuja vedno novega poguma in nagiba za vedno novo delovanje.

 

LETA 1961 UMRL ERNEST HEMINGWAY

02 07 1961 Ernest HemingwayAMERIŠKI PISATELJ, NOBELOVEC 1954 (* 1899)

Ameriški pisatelj Ernest Hemingway je bil med prvo svetovno vojno kot mladenič na soški fronti, najprej kot vojni poročevalec, nato kot sanitetni prostovoljec. Svoje izkušnje je opisal v romanu Zbogom orožje (1929). Vedno je pisal na podlagi lastnih doživetij. Med njegova najbolj znamenita dela spada novela Starec in morje (1952), ki mu je leta 1954 prinesla Nobelovo nagrado za književnost.

njegova misel:

  • Ko človek ljubi, se želi česa naučiti, nečemu služiti, se za kaj žrtvovati.

 

LETA 1994 UMRL GREGOR ZAFOŠNIK

02 07 1994 Gregor ZafosnikDUHOVNIK, ORGANIST IN SKLADATELJ (* 1902)

Glasbo je študiral na glasbeni akademiji na Dunaju, kjer je leta 1936 diplomiral iz gregorijanskega korala, orgel in dirigiranja. Med vojno je bil organist v Beogradu, kjer je vodil tudi slovenski pevski zbor. Po vojni je organiziral tečaje za organiste, in kasneje na mariborskem oddelku Teološke fakultete (ustanovljen 1968) predaval glasbo. Kot skladatelj si je prizadeval, da bi pisal preproste skladbe, da bi jih lahko peli tudi zbori, ki niso prav močni. Napisal je več maš, prazničnih in priložnostnih pesmi (Kratka slov. maša, Maša za ljudsko petje, Koralna maša za rajne, Velikonočne pesmi (1983), Postne pesmi (1984), Adventne in božične pesmi (1985)) ... Ob njegovi 90-letnici je leta 1992 pri Slomškovi založbi v Mariboru izšla zbirka njegovih skladb z naslovom Cerkvene pesmi in spevi za mešani zbor.

 

LETA 2009 UMRL JOŽA MAHNIČ

01 10 1918 Joza Mahnicliterarni zgodovinar, raziskovalec slovenske moderne, UREDNIK, PREDAVATELJ (* 1918)

Literarni zgodovinar Joža Mahnič je bil po študiju slavistike, romanistike in primerjalne književnosti predavatelj na filozofski fakulteti v Ljubljani in profesor na gimnazijah. Opravljal je še razne druge odgovorne službe: predaval je na igralski akademiji, bil je urednik raznih revij, dolgoletni predsednik Slovenske matice. Raziskoval je slovensko literaturo 19. in 20. stoletja, zlasti moderno, posebej Župančiča. Obdobje moderne je izčrpno predstavil v peti knjigi Zgodovine slovenskega slovstva (1964).

 

LETA 2015 UMRL SLAVKO AVSENIK

26 11 1929-Slavko-AvsenikGLASBENIK IN SKLADATELJ NARODNOZABAVNE GLASBE (* 1929)

Kdo ga ne pozna?! Slavko Avsenik, glasbeni genij, ki je skupaj bratom Vilkom in ansamblom osvojil srca mnogih, doma in v tujini. Na očetovo željo so leta 1936 ustanovili družinski orkester, v katerem je igral diatonično harmoniko. Navdušil se je za smučarske skoke, bil član državne reprezentance (osebni rekord 74 m). Na Radiu Ljubljana uspel na avdiciji, ustanovil trio, pozneje je ob pomoči brata Vilka trio razširil v kvartet (Gorenjski kvartet) v katerem so poleg Slavka igrali njegov brat Vilko Ovsenik na klarinetu, Franc Košir na trobenti in Franci Ogrizek na baritonu. Leta 1955 se jim je pridružil kitarist Lev Ponikvar in nastal je Gorenjski kvintet, v tujini pa so nastopali pod imenom Oberkrainer Quintett. Avseniki so nastopali po celem svetu ... leta 1988 je prevzel gostilno Pri Joževcu v Begunjah, zaradi težav z zdravjem je nehal igrati. Ansambel Avseniki je dobil v štiridesetih letih delovanja 31 zlatih, eno platinasto in eno diamantno ploščo. Leta 1999 je bil na pobudo Marjana Legata, Slavka in Gregorja Avsenika ustanovljen Hišni ansambel Jožovc predvsem za potrebe izvajanja Avsenikove glasbe v dvorani Pod Avsenikovo marelo. Zaradi prepoznavnosti se je preimenoval v Hišni ansambel Avsenik ...

več:
TURK, Miha. Slavko Avsenik (Moj pogled). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 1, str. 24-26.

 

LETA 2016 UMRL ELIE WIESEL

30 09 1928-Elie-WieselJUDOVSKI PISATELJ, NOVINAR, NOBELOV NAGRAJENEC ZA MIR ZA LETO 1986 (* 1928)

Pred petdesetletnico države Izrael je katoliška Cerkev izdala listino, v kateri izreka kesanje nad grehi, ki so jih proti Judom, zlasti med drugo svetovno vojno, zakrivili kristjani. Pogosto tudi s svojo brezbrižnostjo. Judovski pisatelj Elie Wiesel,ki je leta 1986 prejel Nobe­lovo nagrado za mir, pravi: "Brezbrižnost ob pojavu zla je zlo!" Mož, ki bo septembra dopolnil sedemdeset let, je šel skozi pekel Auschwitza, pa je kljub "molku Boga" ohranil vero vanj. O tem piše. Ena od njegovih 35 knjig nosi naslov Spremenite moje zgodbe v molitev. Elie Wiesel je glasnik kolektivnega spomina, ki mora nositi težo preteklosti, ki bi jo nekateri radi izbrisali, kakor da je ni bilo, drugi pa kar preprosto pozabili. "Predpogoj za mir in pravičnost, korenina pravičnosti je spoštovanje dostojanstva slehernega človeškega bitja," je dejal, ko je prejel Nobelovo nagrado za mir.

več:
S. Čuk, Elie Wiesel. Brezbrižnost je zlo: Pričevanje, v: Ognjišče 7 (1998), 62-63.

nekaj njegovih misli:

  • Zgodovina je lahko dobra učiteljica, če smo pripravljeni prisluhniti in sprejeti svojo odgovornost. Ko bi bolje poslušali nauk zgodovine tega stoletja, najbrž ne bi doživljali številnih množičnih ubojev nedolžnih, kot v Ruandi, v Bosni ali sedaj na Kosovu.
  • Globoko sem prepričan o veliki vrednosti verskega dialoga med Judi in kristjani ter o tem, da z dialogom verski voditelji vsega sveta pri­spevajo svoj delež k miru... Vere, bolje, verski voditelji imajo natanč­ne odgovornosti.
  • Odvisno je seveda od tega, kako gledajo na vero. Ali se vera omejuje zgolj na to, da Boga molimo? Ali pa vera pomeni Bogu služiti tako, da služiš soljudem, drugačnim, tujcem?
  • Ne moremo zvračati na Boga naših odgovornosti. Prav tako pa tudi ne smemo misliti, da se Bog ne meni za naš svet in za naše odločitve. Pro­test zoper Boga je hebrejska tema, ki jo najdemo v našem verskem izro­čilu.
  • Ko se ga poslužujem, ne dajem odgovora ali sodbe o Bogu, zastav­ljam samo vprašanje. Zakaj nedolžni trpijo in Gospod sveta molči? S tem vprašanjem nimam v mislih svojega trpljenja, ampak trpljenje drugih Obstaja razlika med protestom Joba, ki se pritožuje v svojem imenu, in Abrahamovim, ki se pritožuje v korist drugih.
  • Prepričan sem, da je brezbrižnost sama v sebi zlo. Brezbrižnost ob krivicah, ob trpljenju drugih, ob ljudeh, ki so potrebni pomoči. V brezbrižnosti ni trohice upanja... Nasprotje dobrega ni zlo, ampak brez­brižnost.
  • Nasprotje življenja ni smrt, temveč brezbrižnost. Nasprotje resnice ni zmota, pač pa brezbrižnost. Nasprotje lepote ni grdo ali po­pačeno, temveč brezbrižnost. Brezbrižnost je prva zaveznica zla v vseh njegovih oblikah in pogosto tudi njegova zagovornica.

 

iskalec in zbiralec: Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024
Na vrh