26. marec

LETA 1770 ROJEN LUDWIG VAN BEETHOVEN

17 12 1770-Ludwig-van-BeethovenNEMŠKI SKLADATELJ FLAMSKEGA RODU († 1827)

Poznavalci pravijo, da je med vsemi glasbenimi umetniki v zgodovini glasbe najbolj odločilno vlogo odigral Beethoven, rojen v Nemčiji (1770), umrl na Dunaju. Njegovo umetniško pot delimo na tri obdobja: učno (do 1800), do 1817 je trajalo drugo obdobje, za katero je značilna naraščajoča naglušnost, v obdobju zrelosti je ustvaril največje umetnine (Missa solemnis, Deveta simfonija).

več:
S. Čuk, Ludwig van Beethoven: Priloga, v Ognjišče 12 (2020), 46-53.

nekaj njegovih razmišljanj:

  • Če ti je samoto naložila Božja volja, se je ne smeš bati.
  • Življenje je strašna preizkušnja. Sili vas k dejavnosti, poriva vas naprej, polno je neizprosnih in bridkih spopadov. Vzdigneš se do nebeških višav, da padeš do brezen pekla. In ko si opomoreš, takrat razumeš, da je bila med vsemi dobra samo ena stvar, da je ena sama stvar imela neko vrednost, neko resnično pomembnost, neki cilj - to, da si iskal Boga, mnogokrat ne da bi bil vedel.
  • Narediti moramo čim več dobrega, nad vse moramo ljubiti svobodo in nikoli ne smemo izdati resnice.
  • Križi v življenju človeka so kot križi v glasbi: označujejo višaj.

 

LETA 1838 ROJEN JANEZ MENCINGER

26 03 1838 Janez MencingerPISATELJ, PESNIK, PREVAJALEC IN ODVETNIK († 1912)

V Brodu pri Bohinjski Bistrici se je na današnji dan rodil slovenski pripovednik in publicist Janez Mencinger (umrl 1912). Med študijem na Dunaju je bil v stikih z vajevci in Stritarjem, tam se je odločil predvsem za pripovedništvo. Mladostno prozo, ki je bila večinoma objavljena v Slovenskem glasniku (1859–1865), predstavljajo kmečke realistične povesti Jerica, Vetrogončič, Bore mladost, Skušnjave in izkušnje. S povestjo Zgubljeni pa spet najdeni sin (1860) je bil prvi izvirni avtor Slovenskih večernic. Za drugo obdobje, ki se je po daljšem premoru začelo z ustanovitvijo Ljubljanskega zvona (1881), v katerem je objavljal, pa je značilno poučno vzgojno in družabno zabavno pripovedništvo. Znan je po svojem utopičnem romanu Abadon (s podnaslovom »bajka za starce«) po zgledu ameriškega pisatelja in socialista Bellamyja, v katerem svari pred posledicami gmotnega napredka, in najboljšem delu – potopisnem eseju Moja hoja na Triglav, v katerem je z dobrodušnim humorjem prikazal slovenske kulturne in zgodovinske razmere ter oživil spomine na svoje sodobnike.

več:
S. Čuk, Janez Mencinger: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2002), 16-17.

nekaj njegovih razmišljanj:

  • Vest, hči vere, je tista nikdar speča opominjevalka, ki nam vedno glasno govori, kaj je prav, kaj napačno in da naj poravnamo, kar smo zakrivili. Vest šele dela nravstvene resnice trdne ter stanovitne ter njih izpolnjevanje zaslužno.
  • Drugim, ki drugače mislijo, ne prikimujmo iz same ponižnosti ali zato, da bi se jim laskali; kadar nam je povedati svojo pravo pošteno misel, jo povejmo glasih no, da se bo razumela razločno. Zakaj kdor zataji svojo misel, zataji svoje poštenje.
  • Čim ožje je človeku duhovno obzorje, tem širša mu je osebna razdražljivost. Če imaš opraviti s takim človekom, ne dotikaj se slabosti niti njegovih niti njega svojcev.
  • Za spoznanje moralnih resnic pravzaprav ne potrebujemo ne nižjih ne višjih šol, ker že bistvo teh resnic zahteva, naj bodo tako preproste in samoumevne, da smemo njih znanje zahtevati pri vsakem količkaj razsodnem človeku.
  • Naša morala bi bila malo vredna, ako bi človek svojo sebičnost in svobodo krotil samo toliko, kolikor se mu je bati kazni od človeške oblasti. Morala torej potrebuje močnejše zaščitnice, in to je vera.
  • Zlato je najtežja reč na svetu. Zato ni čudno, da čestokrat celo može visokoletečih misli tako potlači k tlom, da lezejo podlo po blatu in prahu in da jim v živem telesu mrje njih poštenje.
  • Laž je navadno blago, ki je vedno na trgu, resnica pa je redko zlato. Zato oprezno ravnaj z resnico.

 

LETA 1884 UMRL JOVAN VESEL KOSESKI

26 03 1884 Jovan Vesel KoseskiGLAVNI PESNIK BLEIWEISOVIH NOVIC (* 1798)

Kmečki sin iz Kosez pri Moravčah, finančni uradnik, je svojo prvo pesem v slovenščini – sonet Potažva – objavil leta 1818. Spet se je oglasil leta 1844 z napihnjeno odo Slovenija cesarju Ferdinandu I. in postal prvi pesnik Bleiweisovih Novic in staroslovenskega kroga, katerega geslo je bilo "Vse za vero, dom, cesarja!". Užival je nezasluženo slavo. Z Levstikovo kritiko in Stritarjevimi napadi ne njegovo neizvirnost in jezikovno prisiljenost je ugled Koseskega upadal. Tak je tudi jezik njegovih prevodov (Schillerja, Byrona).

več:
S. Čuk, Jovan Vesel Koseski (1798-1884): Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2018), 42-43.

njegovi verzi

  • Naj žuga svet, gorijo naj puščave. / Vihar valove morja naj dervi, / Na zemljo tresk, po zraku grom verši, / Divjajo naj snežnikov goličave; / / Na puštinjah porušene planjave / Naj ljutih vojsk sirovi krik doní, / Pred njim, za njim nemili glad morí / Vekšaje strah raztrešnice kervave: // Ta tužni dol, te britke časne sanje,/ Nevihti cilj, zaupnem sercu lom, / Ni bitju tem, ni duhu mojmu stanje! // Čez groba noč beseda vedno sveta / Mi kaže tje – mi kaže krasni dom, / Moj stalni dom: veseli dom Očeta! (Potažba, 1852)
  • Mi čvrsti Slovenci smo, gremo na boj / Za pravdo, za dom, za Cesarja, / Zakonu domačimu vitežki roj, / Protivnimu groza viharja. / Obraze bojari nam hrabrosti blesk, / Desnica, če vdari, razruši ko tresk. / Ude trum ločimo, / Grade naskočimo, / Tabor pred nami drobi se ko pesk. // Podravske, posavske planave so nas / Iz krepkiga jedra rodile / Neplažba, sloboda, premaga tačas / So tri rojenice nam bile. / Železo nam perva je dihnula v dlan, / Sloboda domovja naročila bran. / Zmaga le gledala, / Nekaj povedala, / Slišali boste, če bliža se dan. (Vojaška)

 

LETA 1905 ROJEN VIKTOR FRANKL

26 03 1905 Viktor FranklAVSTRIJSKI NEVROLOG IN PSIHIATER († 1997)

Rodil se je na Dunaju, kjer je tudi študiral in leta 1930 doktoriral iz medicine, kasneje pa še iz filozofije. Zelo ga je zaznamovala tudi izkušnja nacističnega taborišča Theresienstadt, ko je moral svoja spoznanja o »kljubovalni moči duha« v lastnem življenju kot Jud preizkusiti na najbolj krut način. Preživel je štiri taborišča smrti, tehtal je le 38 kilogramov, izgubil ženo, brata, starše ... Ko se je vrnil na Dunaj je namesto obupa iz njega prebudila neizmerna volja po življenju, nepremagljiva želja, da bi trpljenje, ki ga je izkusil, preoblikoval v izkušnjo smisla. Po vojni je bil profesor nevrologije in psihiatrije na Univerzi na Dunaju, veliko pa je gostoval po svetu (menda je predaval na 209 univerzah na vseh celinah in prejel okrog trideset častnih doktoratov) veliko na ameriških univerzah , v Kaliforniji so tudi ustanovili katedro za logoterapijo – šolo psihoterapije, katere utemeljitelj je bil. Ta smer je v strokovnih krogih znana tudi kot tretja dunajska šola psihoterapije. Frankl je poznal tudi prvo in drugo (psihoterapijo Sigmunda Freuda, in individualno psihologijo Alfreda Adlerja), vendar je šel svojo pot. Frankl je avtor številnih knjig o logoterapiji. Ta se ukvarja predvsem s smislom človeškega bivanja, kakor tudi s človekovim iskanjem tega smisla. Po logoterapiji je človekovo prizadevanje, da bi v svojem življenju našel smisel, njegova glavna gonilna sila. Frankla smo spoznali tudi v Sloveniji s pomočjo dr. Antona Trstenjaka, dr. Jožeta Ramovša in po delovanju Inštituta Antona Trstenjaka ter s prevodi njegovih del (Zdravnik in duša, Volja do smisla, Kljub vsemu rečem življenju da - vse MD Celje), dvakrat pa je tudi obiskal Slovenijo (1992 je predaval v unionski dvorani o smislu, ki je najboljše zdravilo proti samomoru).

več o obisku V. Frankla v Sloveniji v Ognjišču 12_1992)

nekaj njegovih misli:

  • Živeti navsezadnje ne pomeni nič drugega kot: nositi odgovornost za pravo odgovarjanje na življenjska vprašanja, za izpolnitev nalog, ki jih življenje vsakomur postavlja, za izpolnitev zahtev te ure.
  • Našel sem smisel svojega življenja s tem, da sem drugim pomagal najti smisel njihovega življenja.
  • Pravila igre življenja od nas ne zahtevajo, da za vsako ceno zmagamo, temveč da se nikoli ne nehamo bojevati.
  • Strpnost ni v tem, da z drugim delim njegovo mnenje, ampak le v tem, da mu priznavam pravico do drugačnega mnenja.
  • Po mojem mnenju o Bogu sploh ne moremo govoriti kot o "njem", temveč ga moremo ogovarjati samo kot "ti".
  • Življenje samo je tisto, ki človeku postavlja vprašanja. Ni na njem, da bi spraševal, temveč življenje sprašuje njega, on pa mora življenju odgovarjati in za življenje prevzeti odgovornost.
  • Človek ne ravna zgolj v skladu s tem, kar je, temveč tudi postaja, kakor ravna.
  • Biti svoboden je malo, je nič – če ne veš, čemu. Toda tudi biti odgovoren še ni vse – če ne veš, pred kom.
  • Vrednosti ne ohrani tisto, kar obdržim; ampak kar darujem, dobi vrednost.
  • Človeku se moram zazdeti vreden ljubezni, potem me bo tudi ljubil.
  • Če človek najde smisel, tedaj (ampak resnično samo tedaj) je srečen po eni strani, kajti po drugi strani je tedaj tudi zmožen trpljenja.
  • Trpeti pomeni delovati in rasti. Pomeni pa tudi zoreti. Kajti človek, ki preraste samega sebe, dozoreva v sebi.
  • Življenje dobesedno do svojega zadnjega trenutka, vse do našega zadnjega diha, ne neha imeti smisla.
  • Radi govorimo Kjer je volja, tam je pot. Upam si trditi: Kjer je cilj, tam je volja.
  • Upravičeno smemo tisto ali tistega, kateremu govorimo, na katerega se obračamo, ko smo čisto sami s seboj, imenovati Bog.

 

LETA 1920 UMRL AVGUŠTIN STEGENŠEK

26 03 1920 Avgust StegensekDUHOVNIIK, UM. ZGODOVINAR, KONSERVATOR (* 1875)

V Tevčah nad Laškim rojeni Avgust Stegenšek je eden od pionirjev slovenske umetnostne zgodovine. Po mašniškem posvečenju leta 1898 je tri leta študiral arheologijo in umetnostno zgodovino v Rimu. Poučeval je cerkveno zgodovino in cerkvene očete ter nekaj let tudi cerkveno pravo na mariborskem bogoslovnem učilišču. Začel je izdajati knjižno zbirko Cerkveni spomeniki lavantinske škofije. Od leta 1911 je proučeval zgodovino križevega pota v Jeruzalemu in leta 1913 preživel dva meseca v Sveti deželi.

 

LETA 1941 ROJEN JOŽE FELC

26 03 1941 Joze FelcZDRAVNIK, NEVROPSIHIATER, PESNIK, PISATELJ (+ 2010)

Sin rudarske družine iz Spodnje Idrije se je po maturi na gimnaziji v Idriji odločil za študij medicine; diplomiral je leta 1966 ter leta 1973 opravil izpit iz nevropsihiatrije. Leta 1967 se je zaposlil v Psihiatrični bolnišnici v Idriji, kjer je deloval kar 42 let; od leta 1973 do 2005 je bil tudi njen predstojnik-primarij. »Za svoj odnos do življenja se moram zahvaliti tudi mojim pacientom, ki jih lahko imenujem tudi prijatelji.« Doživljanje sveta, v katerem je živel, je izpovedal v svojih številnih knjigah.

več:
B. Rustja, dr. Jože Felc. "Boga prosim, da bi skozi moje delo uresničeval svojo zamisel in namen.": Gost meseca, v: Ognjišče 7-8 (1993), 9-13.

nekaj njegovih misli:

  • Naporno je biti posameznik, to dobro vem. Še bolj neznosno pa je biti brezosebni del še tako k sreči in preobrazbi sveta naravnane množice.
  • Vsak dan sem srečen že zato, ker živim … In ko prosim Boga za sebe in za svoje bolnike, ga prosim, da bi skozi moje delo uresničeval svojo zamisel in svoj namen.
  • Uresničevanje tistega, kar je v Svetem pismu na kratko opredeljeno kot prva in največja zapoved, je pogoj človekovega fizičnega in duhovnega preživetja.
  • Zelo pomembno je, da bolniki spoznajo, kako imajo ob sebi človeka, ki se jim je voljan popolnoma posvetiti.
  • Najpomembnejše vprašanje na tem svetu je vprašanje ljubezni.

 

LETA 1944 UMRL ANTON BREZNIK

26 03 1944 Anton BreznikDUHOVNIK, JEZIKOSLOVEC, OČE SLOVENSKE SLOVNICE IN PRAVOPISA (* 1881)

Anton Breznik je kot mlad duhovnik na željo škofa Jegliča šel v Gradec študirat slavistiko. Leta 1910 je postal profesor na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu. Trideset let je poučeval slovenščino ter latinščino in grščino. Sestavil je Slovensko slovnico (1916), ki je slovenskim dijakom delala družbo do konca druge svetovne vojne, in Slovenski pravopis (1920), dopolnjeno izdajo z dr. Franom Ramovšem (1935), ki je obveljala do Slovenskega pravopisa 1950.

več:
S. Čuk, Anton Breznik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2001), 22-23.

nekaj njegovih razmišljanj:

  • Izobraženci žive iz knjige in časnikov, kmet pa ima svoje vire jezika; on živi iz govorice svojih dedov, in le redko sprejme besedo, ki jo bere v knjigi ali sliši od izobražencev.
  • Po jeziku se sodi kulturno stanje naroda. Čim večje je število tujih izrazov v kakem jeziku, tem večji je bil vpliv tuje omike. Tuje besede v jeziku so torej znamenje narodove siromaščine.

 

LETA 2008 UMRL ALOJZIJ GERŽINIČ

11 06 1915 Alojzij GerzinicSKLADATELJ IN PROFESOR (* 1915)

Številni ugledni Slovenci, ki so zaradi svoje zvestobe vere in krščanskim načelom morali po zavladi komunizma morali zapustiti domovino, je bil tudi skladatelj, slavist in pisec znanstvenih del Alojzij Geržinič. Bil je vsestranski delavec med Slovenci v Argentini kot profesor in pisec šolskih ter drugih knjig. V matični domovini je nepoznan, ker je spadal med 'zamolčane'. Kot odličen skladatelj je napisal oratorij 'Irenej Friderik Baraga' na besedilo pesnika Vladimira Kosa.

več:
S. Čuk, Od Save do Srebrne reke. (Priporočamo, berite), v: Ognjišče 6 (2016), 120.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh