17. februar

LETA 1600 UMRL GIORDANO BRUNO

17 02 1600 Giordano BrunoREDOVNIK DOMINIKANEC, FILOZOF, NARAVOSLOVEC (* 1548)

Rojstni datum Giordana Bruna ni znan, znano pa je, da so ga na današnji dan krstili na ime Fillippo. Najprej je deloval kot dominikanec, ko pa je zapustil samostan, je veliko potoval in predaval na številnih univerzah po Evropi. S svojo filozofijo narave je nasprotoval krščanskim dogmam in zavračal sholastiko. Smatral je, da sta filozofija in teologija nezdružljivi. Nasprotoval je krščanskemu pojmovanju Boga kot osebe in transcendentalnega; gradil je panteistični nazor, po katerem je vse sestavljeno iz večne in neskončne substance. ... Pomemben je v znanosti o Vesolju. Zavračal je Aristotelovo znanost o kristalnih kroglah okoli nepomične Zemlje in zapleteno gibanje planetov v Ptolemejevi teoriji. Razširil je Kopernikovo znanost, ki je nastala okoli pol stoletja prej, vendar jo je razširil na celotno Vesolje, ki je neskončno veliko. Po Koperniku je Osončje obdano s kroglo nepremičnih zvezd, Bruno pa je v vseh zvezdah videl sonca, ki imajo svoje planete, naseljene z živimi bitji kot Zemlja. Poudarjal je, da Zemlja in naše Sonce nista središčni vesoljski telesi. Univerzum je bil zanj neskončen in neminljiv, ureja in giblje pa ga notranja božja moč. Nagnjen je bil k okultizmu in magiji. Leta 1592 so ga inkvizitorji spravili zaradi njegovih idej za zapahe, po sedmih letih so ga 17. februarja 1600 v Rimu sežgali kot heretika.

 

LETA 1673 UMRL JEAN-BAPTISTE POQUELIN – MOLIERE

17 02 1673 Moliere Jean BaptisteFRANCOSKI DRAMATIK (* 1622)

Rojen v Parizu kot sin dvornega izdelovalca tapiserij se je šolal na College de Clermont in leta 1643 ustanovil gledališko skupino L'Illustre Théâtre, vendar ni doživel kakšnega posebnega uspeha. Zato se je 1645 pridružil potujoči gledališki skupini, s katero je dolga leta gostoval po vsej Franciji. Preživljal se je kot potujoči glumač, pisec veseloiger in vodja gledališke skupine. Po vrnitvi v Pariz si je leta 1658 pridobil kraljevo naklonjenost in bil do svoje smrti ugleden igralec, gledališki vodja in komediograf. Velja za enega največjih komediografov in najpomembnejšega predstavnika francoske klasicistične komedije. V 32 ohranjenih igrah se je izkazal kot mojster situacijske komike ter bister in duhovit opazovalec družbe in človeških napak. Nekaj njegovih najpomembnejših del: Don Juan ali kamniti gost, Ljudomrznik, Skopuh, Scapinove zvijače, Učene ženske, Namišljeni bolnik in Tartuffe

njegova misel:

  • Pravi kristjan se ne baha s svojo vero in svoje pobožnosti ne obeša na veliki zvon.
  • Odgovorni smo ne samo za to, kar storimo, ampak tudi za tisto, česar ne storimo

 

LETA 1831 ROJEN MATIJA VALJAVEC

17 02 1831 Matija ValjavecPESNIK, PRIPOVEDNIK, JEZIKOSLOVEC, ZBIRALEC LJUDSKEGA SLOVSTVA IN PREVAJALEC († 1897)

Od vseh del pisatelja in pesnika Matija Valjavca se je bralcem najbolj priljubila pripovedna pravljica Pastir (1859), ki je doživela več prevodov in številne ponatise. Kot slikanica je prvič izšla leta 1944. Matija Valjavec je bil že v dijaških letih zapisovalec ljudskega izročila, predvsem pesmi, ki so izšle v Štrekljevi zbirki Slovenske narodne pesmi.

več:
S. Čuk, Matija Valjavec: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1997), 28-29.

nekaj njegovih verzov:

  • Daleč sem od doma. / Duh pa vsak dan roma, / Roma, roma, roma / Dan za dnem do doma. // Vzeli so mi srečno / Upanje za večno. / Vendar roma, roma / Vsak dan duh do doma. (Hrepenenje)
  • Tak je bila stara mati, / ni imela žive duše, / razen sinčeka edinca. / Ta je pasel kravo dimko / po gozdeh in občnih pašah, / zraven bral je suho šibje / ter naprodaj nosil v mesto, / in kar za sehljad je skupil, / dal za kruh je vse denarje, / da živil je s tem zaslužkom / sebe in pa staro mater. // Dogodi se, da je nesel / ko navadno šibje v mesto / ga prodal in kruha kupil / in domov ga starki nesel. / Pa prišel je do pastircev, / ki so tolkli mlado ščene. / V srce se mu pes zasmili, / gre k pastirjem, pa jim reče: / »Čujte, ne morite psička, / ne morite, mar ga meni dajte!« / Tako mu reko pastirci: / »Koliko pa daš za njega?« / On jim reče: »Kaj čem dati? / Saj nič nimam ko ta kruhek.« - / »Daj nam kruh,« reko, »za kužka!« / Kup je gotov, da jim hlebček, / oni pa dado m u psička (...) (Pastir)

 

LETA 1832 ROJEN MATIJA TORKAR

17 02 1832 Matija TorkarDUHOVNIK, NABOŽNI PISEC († 1902)

Bajtarski sin iz Zasipa pri Bledu je leta 1855 prejel mašniško posvečenje. Kot kaplan je deloval v raznih župnijah ljubljanske škofije, nekaj časa tudi v krški (celovški) škofiji. Rad je prijel za pero ter z vezano in nevezano besedo marljivo sodeloval pri Zgodnji Danici in Novicah. Za Družbo sv. Mohorja je napisal 3. in 4. del Življenja svetnikov in svetnic božjih (1871–1874) in s tem dokončal delo Jožefa Rogača. Bil tudi odličen govornik in v tisku je izšlo nad 300 njegovih skrbno izdelanih pridig.

 

LETA 1856 UMRL HEINRICH HEINE

17 02 1856 Heinrich HeinePESNIK EVROPSKE ROMANTIKE (* 1797)

Nemški pesnik Heinrich Heine velja za zadnjega pomembnega pesnika evropske romantike, ki pa se je že močno približal realizmu. V svoje pesmi je rad vpletal prvine sarkazma, ironije in satire. Med njegove najbolj znane pesmi spada pesem Šlezijski tkalci s socialno in politično ostjo. Veliko njegovih pesmi je uglasbenih.

nekaj njegovih misli, verzov:

  • Odpravil sem se po svetu iskat ljubezen, toda nikjer je nisem našel. Vrnil sem se domov in tako dolgo iskano ljubezen našel pri svoji materi.
  • Pameten človek vse opazi, neumen človek dela o vsem opazke.
  • V mrakobnih očeh nobene solze več ni, / ob statvah sede, škripaje z zobmi: »Nemčija, mi tkemo mrtvaški ti prt, / vanj tkemo trojno prekletstvo in srd - / mi tkemo, mi tkemo! (...) Preklet naj bo kralj, ta kralj bogatašev, / ki nič ga ne gane pomanjkanje naše, / ki zadnje beliče iz nas izžme / in streljati daje nas kakor pse - / mi tkemo, mi tkemo (...) (Šlezijski tkalci)

 

LETA 1882 ROJEN FRANC TERSEGLAV

17 02 1882 Franc TerseglavPISATELJ IN PREVAJALEC († 1950)

Ljubljančan Franc Terseglav je bil ena najvidnejših osebnosti katoliškega gibanja na Slovenskem na začetku 20. stoletja in med obema vojnama. Študiral je bogoslovje, a ni postal duhovnik, temveč se je posvetil časnikarstvu, pisateljevanju in prevajanju. Prevedel je tudi izbor besedil velikega angleškega misleca, blaženega Johna Henryja Newmana, ki so leta 1981 izšla v založbi Kartuzija Pleterje z naslovom Premišljevanja in molitve.

njegovo razmišljanje v uvodu k prevodu Newmanovih molitev (Kartuzija Pleterje, 1981):

  • Newmanove molitve niso napisane samo za en sloj ali stan, marveč za vsakega katoliškega človeka. Naj bi katoliški Slovenci črpali iz njih več poguma, tolažbe in pobude za svojo in svojega naroda versko ob novo, kakor tudi načelno jasnost, srčno pobožnost in zvestobo do mističnega telesa Kristusovega – svete Cerkve, ki jo je veliki kardinal tako neizmerno cenil in otroško ljubil.
  • Kristjan po Newmanovem vzoru ne vidi Boga samo zunaj sebe kot vsemogočnega vladarja vesolja, ampak ga dojema tudi v svojem lastnem srcu, zavesti in vesti kot vodnika, sodnika in odrešenika ter svoj edini in najvišji blagor. Ta pobožnost ne zanikuje sveta, družine in družbe, ampak hvaležno sprejema vse, kar Bog po svojem stvarstvu človeku nudi dobrega in lepega, da svojo dušo žlahtni in končno zveliča ...

 

LETA 1885 ROJEN ROMANO GUARDINI

01 10 1968-Romano-GuardiniITALIJANSKI TEOLOG, FILOZOF IN DUHOVNIK († 1968)

Rojen v Veroni, ko je bil eno leto star, se je družina preselila v nemški Mainz. Med študijem naravoslovnih znanosti, kemije in ekonomske politike je vedno bolj spoznaval, da je njegova prava pot duhovništvo. Teologijo je študiral v Freiburgu, Mainzu in Tübingenu. V duhovnika je bil posvečen leta 1910. Po kratkem delu v pastorali se je vrnil v Freiburg, kjer je leta 1915 doktoriral iz teologije z disertacijo Odrešenje pri sv. Bonaventuri. Po petih letih dušnopastirskega dela so ga leta 1923 poklicali na teološko fakulteto bonske univerze, kjer je predaval kot docent. Tisti čas je bil v Berlinu imenovan za predstojnika katedre za katoliški svetovni nazor. Nacisti so mu odvzelči priofesuro, zatom se je umaknil v Mooshausen. Po vojni je bil imenovan za profesorja na univerzi v Tübingenu, tri leta pozneje v Münchnu. Zaradi šibkega zdravja se je odpovedal profesuri in tudi ni veliko sodeloval na drugem vatikanskem koncilu, kardinalski naslov je odklonil. Kot filozof, teolog, liturgični animator in vzgojitelj je Guardini proučeval modrost in znanje velikih mož preteklosti (Sokrata, Platona, Avguština, Danteja, Pascala ...) ter njihove nauke v krščanskem duhu razlagal in prenašal na razmere svojega časa. Osnoval ni nobene svoje filozofske ali teološke šole oziroma kakšnega svojega sistema. O sebi je rekel, da je »priložnostni mislec«. Vendar nam je zapustil zelo veliko neprecenljivih del s področja filozofije, teologije, duhovnosti, biblicistike, liturgije itd. Nekateri pa ga imajo celo za cerkvenega očeta 20. stoletja. Zaslužni papež Jožef Ratzinger je v svojih nastopih in knjigah vedno znova poudarjal, da želi hoditi po poti, ki jo je utrl Guardini ...

več:
S. Čuk, Romano Guardini - ob stoletnici rojstva (1885-1985). Cerkev se budi v dušah: v: Ognjišče 7-8 (1985), 36-38.

nekaj njegovih misli:

  • Kje bolj čutimo svojo revščino kakor pred Bogom? Postanemo majhni, hoteli bi še bolj pomanjšati svoj jaz, zavreči vso ošabnost. Zato se zmanjšamo za polovico, pokleknemo.
  • Gospod, nekaj je reči: »Pripravljen sem na vse, kar hoče Bog«, ko gre dobro, nekaj drugega pa je biti zares pripravljen, ko pride križ.
  • Poklican si. Bog te priteguje v snovanje svojega predvidevajočega ustvarjanja. Tvoja vest naj vidi, kaj je zdaj, v tem trenutku, najbolj prav.
  • Božja volja je tista moč, s katero deluje On, da moremo izpolniti, kar On zahteva. Tako gledano ima drugo ime: imenuje se milost.
  • Božja previdnost pomeni, da vse na svetu ohranja svoje bistvo in svojo resničnost, vendar služi nečemu, kar je vzvišeno nad ves svet: ljubeči Božji volji.
  • Še v slabem delu zna Bog videti dobro iskro in zanjo biti zaskrbljen. Prav zato, ker je Bog dober, je tudi potrpežljiv.
  • Ko se veselimo, je v tem veselju navzoč živi Bog. Ve za naše veselje, tudi on se ga veseli. In kadar trpimo, ne more biti brezbrižen do nas. Naša bolečina ga boli.
  • Kesanje v človeku ustreza odpuščanju pri Bogu. Bog, ki zmore odpuščati, je vreden živo verujočega človeka, ki je sposoben kesati se.
  • Držati se hočem Boga, da bodo moje življenje, moje trpljenje in moja smrt rodili večer sad.
  • Sleherni večer naj bo vaja v visoki umetnosti: dati življenju pravi smisel, ki ustvari vsemu preteklemu končno veljavno vrednost in večno obličje.
  • Kaj se pravi biti moder? Resnico tako povedati, da ne ruši, ampak gradi.
    več:

 

LETA 1902 ROJEN LOJZE BRATUŽ

17 02 1902 Lojze BratuzZBOROVODJA, ORGANIST IN SKLADATELJ, SVETNIŠKI KANDIDAT († 1937)

"Ni bil heroj, ni pripravljal zased, nikogar ni sovražil, ljubil je glasbo, imel je dva komaj rojena otroka, ljubil je življenje in poštenost," je na eni od številnih proslav ob 50-letnici muče­niške smrti skladatelja Lojzeta Bratuža v februarju 1987 dejala Nada Pertot. Tega evangeljskega moža, ki so ga fašisti zastrupi­li s strojnim oljem, da je v mukah umrl, je goriška Cerkev uvrsti­la v seznam krščanskih pričevalcev - svetniških kandidatov.

več:
S. Čuk, Lojze Bratuž: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2002), 22-23.

ženini verzi:

  • V okna veter se težak zaganja / Oh, kako nocoj je dolga noč... / Modra luč po stenah sence riše - / v me zajeda smrtna se nemoč. // „Monotono pojejo kraguljčki..." / Pesem moja... Ali slišim prav? / Moji fantje, moji dobri fantje / zadnji mi pošiljajo pozdrav. // Ni za sveto stvar težko umreti, / a še mnogo, mnogo dal bi rad... / V grob s seboj po sili hudobije / neizrabljen nesel bom zaklad. (Ljubka Šorli, Tožba umirajočega)

o njem:

  • Življenjska partitura Lojzeta Bratuža je vsa v enem svetlem ključu, v ključu ljubezni. (Alojz Rebula)

 

LETA 1910 ROJEN ALFRED ŠERKO ml.

17 02 1910 Alfred SerkoGEOGRAF IN RAZISKOVALEC KRASA († 1948)

Njegov oče Alfred Šerko starejši (1879-1938) je bil začetnik nevrologije na Slovenskem kot predavatelj na medicinski fakulteti novoustanovljene univerze v Ljubljani. Sin Alfred je po končanem študiju medicine (1934) diplomiral še iz geografije (1940). Po drugi svetovni vojni se je ukvarjal z raziskovanjem krasa in bil prvi upravnik Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni.

 

LETA 1910 ROJEN TOMAŽ KURENT

17 02 1910 Tomaz KurentCISTERCIJANSKI REDOVNIK, PREVAJALEC MISALA († 1987)

Starodavni stiški samostan je bil v času med prvo in drugo svetovno vojno žarišče liturgičnega gibanja, prizadevanja, da bi bogoslužne obrede, ki so se obhajali v latinščini, približali ljudem s tem, da njihova besedila prevedejo v domači jezik vernikov. Duša tega gibanja med stiškimi belimi menihi je bil p. Metod Turnšek, ki je po novi maši leta 1934 začel izdajati liturgični list Božji vrelci ter ustanovil liturgično knjižnico Živimo s Cerkvijo. K delu je pritegnil svojega vrstnika p. Tomaža Kurenta. Skupaj sta se lotila prevajanja zajetnega Rimskega misala, glavne bogoslužne knjige katoliške Cerkve. S tem delom sta za več kot dvajset let prehitela drugi vatikanski koncil, ki je uzakonil bogoslužje v ljudstvu razumljivem jeziku. Za ta prevod, ki je doživel tri izdaje (1943, 1960, 1964) in je bil lepa priprava na prenovo evharističnega bogoslužja po drugem vatikanskem koncilu, je p. Tomaž Kurent priredil odlomke svetopisemskih beril ter prevedel mašne prošnje. Kot vztrajen molivec je bil velik pričevalec Jezusove evharistične navzočnosti pod podobama kruha in vina.

Njegovo življenje je ob stoletnici rojstva opisal p. Anton Nadrah, bivši stiški opat, v glasilu Bernardove družine V Marijini šoli. Ob tej obletnici so v stiškem Muzeju krščanstva na Slovenskem odprli razstavo o tem malo znanem redovniku (odprta bo do 2. maja). Pater Nadrah piše, da p. Tomaž Kurent "spada med najbolj nadarjene in vsestransko izobražene stiške patre v času po obnovitvi stiške cisterce 1898, morda pa sploh v vsem njenem obstoju od davnega leta 1135 naprej. Bil je mož izredne kulturne širine in znanja na raznih teoloških in duhovnih področjih ... Čeprav je zelo veliko vedel, ni prav veliko napisal."

več:
S. Čuk, Tomaž Kuret. Prevajalec misala, glavne bogoslužne knjige katoliške Cerkve: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2010), 14-15.

 

LETA 1911 ROJEN IN LETA 1957 UMRL JOŽA VOVK

17 02 1911 Joza VovkDUHOVNIK, PESNIK IN PISATELJ

"Nič več ni sten, ne senc in ne zaves, / povsod je luč, povsod je blišč nebes. / Kot da sem z romanja se skrušen vrnil." Tako je kakor v slutnji skorajšnjega odhoda v eni svojih pesmi zapisal Jože Vovk, ki je kot župnik na Jezerskem umrl 17. februarja 1957, ravno na svoj šestinštirideseti rojstni dan. Bil je nadarjen pesnik in pisatelj. Zapustil je pesniški zbirki Izgnanci (1945) in Pesmi (1956) ter mladinski povesti Zaplankarji (1941) in Naš Buček (1943). Veliko neizpovedanega je odnesel s seboj v prerani grob.

več:
S. Čuk, Joža Vovk: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (1997), 28-29.

nekaj njegovih verzov:

  • Mamica. daj no, povej, / kdaj bova zopet doma. / Jutri? Pa morda čez teden? / Že davno od hiše sva šla.. // Mamica, ah, saj ti veš, / truden sem, lačen zelo, / v postelji pa bo gorko / in ti boš večerjo prinesla. // Vrt je gotovo že v cvetju, / ves dan se v njem bom igral, / mamica, rož bom natrgal, / tebi cel šopek jih dal. // Ko bo na večer zvonilo, / bova. lepo pokleknila, / za ateka bova molila. / potem mi boš čitala pravljice. // Mamica, daj no, povej, / kdaj bova zopet doma. / Jutri? Pa morda čez teden? / Meni se toži, ah toži hudo... // Sinko, od hiše do hiše greva / in le pri dobrih ljudeh sva doma, / sinko, nama so hišo prodali, / naju so v svet pognali...« (Izgnanca)
  • Pod nebo se vzpenjam / kot ob suši truden klas. / Komaj komaj droben glas / vaš me doseže. / Daleč, daleč šli ste vsi / pred mano. Zdaj sem sam. / Kot da pota ne poznam / v življenje in v nebo. / Ah, ne kličite me več, / dobro mi je, ko šibak / poslednji g r e m po poti / in ostanem sebi le enak. (Pesem poslednjega)
  • Bog, neutrudno / seješ seme / v mojo zemljo. // Jate mojih ptic / vsak dan prilete / in zrna pobero. // Ob dnevu žetve / s prazno mero / jokal bom pred Tabo / v bedi, v sili. // Ti, o Bog, takrat / se mojih ptic / usmili. (Jate mojih ptic)

 

LETA 1922 ROJEN MARIJAN TRŠAR

18 10 2010-Marjan-TrsarGRAFIK, SLIKAR, LIKOVNI KRITIK, PUBLICIST († 2022)

Marijan Tršar se je rodil 1922. v Dolenjskih Toplicah v družini finačnega stražnika. Likovnost mu je očitno tičala že v genih, zakaj tudi doma in v sorodstvu jih je bilo kar nekaj, ki so ne samo "lepo risali", ampak se odločali za umetniške poklice, najprej sestra, potem njegova hčerka za arhitekturo, bratranec Drago je postal vodilni slovenski kipar, tudi njegov brat in hčerka sta akademska kiparja. In še nekaj je sestričen ter bratrancev oblikovalcev pa fotografov. Kot je zapisal v knjigi Otroštvo, so bila najlepša leta rosne mladosti v rojstnem kraju, kateremu je zapustil barvno okno v kapeli topliške cerkve : v vitraj je prelil tisto iz otroških spominov skrbno ga motreče Božje oko, zakaj Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme.Tudi drugi dve njegovi knjigi za otroke sta črpali zgodbice iz teh otroških spominov. Pozneje mu v življenju ni bilo z rožicami postlano, kar več mesecev je preležal po bolnicah in povrhu prestradal še tri taborišča, po vojni najhujšega v Teharjih. O vsem tem je napisal avtobiografski Dotik smrti in ga opremil s svojim risbami, ki so se mu na srečo vse ohranile iz Gonarsa in Teharij. Veliko se je ukvarjal z likovno teorijo in kritiko, napisal več knjig in več TV scenarijev o likovni problematiki pa nekaj monografij o slikarjih in kiparjih. Magisterij je končal s študijo o Vasiliju Kandinskem, očetu abstraktnega slikarstva in velikem teoretiku, ter prevedel tudi vse njegove teoretske spise. Tudi to njegovo magisterialno, preko 300 strani obsežno delo zaradi prepovedi - kot tedaj običajno - "neznane osebe" ni smelo iziti, dokler ga ni končno, po osmih letih ležanja na založbi, že v "pomladi" izdal na lastne stroške. Svoj cikel risb in grafik iz Gonarsa in Teharij je podaril Zavodu sv. Stanislava, letos pa še cikel 20 platen z motiviko slovenskega holokavsta. Naj v teh prostorih, odkoder so po vojni odpeljali vrnjene domobrance na morišča v Rogu, spominjajo prihajajoče generacije o tej največji bratski moriji v naši zgodovini.

B. Rustja, Akademski slikar Marijan Tršar. Ničesar  nisem počel iz sovraštva ali iz želje po maščevanju: Gost meseca, v: Ognjišče 11 (2002), 8-12.
S. Čuk, Marijan Tršar (1922–2010): Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2022), 38-39.

nekaj njegovih verzov, misli:

  • Svetnike piš odnesel je z oltarja. / Brez vseh bregov plimuje naša kri: / saj enkrat samkrat se uživa in živi! / Strupen recept še bolj strupenega lekarja.
  • Človekovo bistvo nenehno hrepeni k najvišji popolnosti, pa naj jo imenujemo Lepota ali Resnica.

 

LETA 2000 UMRL ANDREJ HIENG

17 02 2000 Andrej HiengPISATELJ, DRAMATIK, REŽISER, SCENARIST (* 1925)

Rodil se je v ljubljanski meščanski družini. Študiral je režijo na igralski akademiji in bil režiser v Kranju in Celju. V šestdesetih je delal kot svobodni umetnik in režiser po raznih gledališčih, leta 1988 je postal umetniški vodja v ljubljanski Drami. Objavljati je v Slovenski mladini, po vojni so zbudile pozornost njegove novele Študije o nenavadnih značajih v petdesetih pa se je uvrstil med vodilne pripovednike, tudi dramatike. Za njegova dela je značilna psihološka in realistična tematika, uporablja psihoanalizo ... upodablja duhovni svet in sveta podzavesti ... veliko je notranjega monologa. Najvažnejša dela so: Usodni rob, Gozd in pečina, Čarodej, Obnebje metuljev, Čudežni Feliks, Cortesova vrnitev, ... Mark in Antonij, Krvava ptica, Nori malar. Nekaj njegovih dramskih del: Osvajalec, Lažna Ivana, Večer ženinov, Izgubljeni sin ... Pisal je tudi filmske scenarije, režiral film Kala (1958) in sodeloval pri nekaterih ... Hieng je za svoje umetniško delo prejel več nagrad: Župančičevo (1971), Prešernovo (1988), leta 1994 pa nagrado kresnik za roman Čudežni Feliks, ki je bil razpisan za esej na maturi leta 2009.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024
Na vrh