7. marec

LETA 322 pr. KR. UMRL ARISTOTEL

GRŠKI FILOZOF (* 384 pr. KR.)

Sin zdravnika Nikomaha iz Stagire (Makedonija), s sedemnajstimi leti je prišel v Atene in postal Platonov učenec in kasneje učitelj in vzgojitelj izbranih sinov, njegov učenec je bil tudi Aleksander Makedonski, ki mu je kasneje pošiljal razne redke zbirke in dragocene starine – ustanovil je prvo knjižnico in prvi botanični vrt v Evropi, ... Iznašel je strokovni jezik, ki ga posamezne znanstvene panoge uporabljajo še danes, bil je izredno velik sistematik, ukvarjal se je z biologijo, filozofijo, matematiko, logiko, astronomijo, etiko, politiko,... S petdesetimi leti je ustanovil samostojno filozofsko šolo Peripatos (odprto sprehajališče) v Liceju (blizu Aten). Dopoldne je imel predavanja za učence, zvečer pa je predaval na javnih nastopih. Obsodili so ga brezbožništva, zato je zbežal in umrl na otoku Evboja ... Po Platonu, največji mislec starega veka: njegova filozofija je večplastna; glede na Platonov idealizem je realist (zavrača nedokazljive domneve), hkrati pa je z bogom kot čisto formo stopil tudi v platonistične vode. Znana je njegova razdelitev filozofije na teoretično, praktično in poetično ... Z besedo fizika (tudi naslov njegovega dela), označuje znanost o naravi in bi jo danes prevedli kot naravoslovje. Zanimati se moramo za svet tukaj (materialni svet, ki nas obdaja). Zanima nas konkreten človek. Po Aristotelu ideja kot bistvo stvari ne more biti ločena od tega, česar bistvo je. To je temeljna in hkrati izhodiščna točka vsake kritike takšnega idealizma, ki ločuje bistvo od stvari. Po njegovem mnenju ima vsaka posamezna stvar neskončno veliko plati, torej bi morala biti deležna neskončnega števila idej. Prva filozofija zajema ontologijo in teologijo. Kritiziral je svet idej: »preveč onostranski (nadzemeljski, abstrakten).«

nekaj njegovih misli:

• Platon je moj prijatelj, še večja prijateljica je resnica.
  
• Človek sam je velika globina.
  
• Vsi ljudje po naravi težijo k vedenju ...
  
• Tisti ki vedo, naredijo; tisti, ki razumejo, učijo.
  
• Prijateljstvo je ena duša v dveh telesih.
  
• Korenine izobrazbe so grenke, a sadovi so sladki.
  
• Sreča je odvisna od nas samih.
  
• Vsi hočemo biti srečni. Če nismo, hočemo postati in ostati srečni. Srce imamo tam, kjer pričakujemo srečo.
  
• Prava pot in prava krepost sta na sredini. Recimo, drznost je ena skrajnost, strahopetnost pa druga. Na sredini je krepost, ki ji pravimo pogum ...
  
• Ljudje se srečujemo zato, da bi se pogovarjali, ne pa, da bi se pasli.
  
• Ne dela pravičnost pravičnih ljudi, ampak delajo pravični ljudje pravičnost.

LETA 1274 UMRL SV. TOMAŽ AKVINSKI

CERKVENI UČITELJ, FILOZOF, TEOLOG (* 1225)

»Tomaž Akvinski se med sholastičnimi učeniki najbolj odlikuje; on je knez in mojster vseh. Ker je tako spoštoval stare svete učenike, je tako rekoč povzel učenosti njih vseh. Tomaž je njihove nauke kakor raztresene ude enega telesa zbral in združil, jih v čudovitem redu sestavil in z obilnimi podatki tako pomnožil, da po vsej pravici velja za posebno oporo in okras katoliške Cerkve.« Tako je leta 1880 zapisal papež Leon XIII. v svoji okrožnici, s katero je ukazal naj vse bogoslovne šole poučujejo filozofijo v duhu Tomaža Akvinskega in po njegovih spisih, med katerimi je najpomembnejša Summa Theologica (Vse o teologiji). Za štirimi cerkvenimi očeti prvih krščanskih stoletij je bil Tomaž prvi, ki ga je Cerkev leta 1567 razglasila za cerkvenega učitelja. Papež Leon XIII. ga je leta 1880 postavil za zavetnika cerkvenih šol, zlasti bogoslovnih (teoloških) fakultet.

več:
S. Čuk, Sv. Tomaž Akvinski (1225-1274): Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 1 (2012), 24.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Sprejmem te (Jezus), ti cena mojega odrešenja. Iz ljubezni do tebe sem študiral in delal; tebe sem oznanjal in učil.
  
• Bolje je šepati na poti za Kristusom, kakor izven te poti krepko hoditi. Saj tisti, ki na poti šepa, se približuje cilju, čeprav počasi. Tisti pa, ki hodi izven poti, se tem bolj oddaljuje od cilja, čim hitreje teče.
  
• Boga častimo z molkom; ne zato, ker o njem ne bi mogli ničesar vedeti ali ničesar povedati, temveč zato, ker uvidimo, da smo neznansko daleč od tega, da bi ga doumeli.
  
• Najmanjše spoznanje, ki ga je mogoče doseči o najvišjih stvareh, je bolj zaželeno kakor najširše spoznanje o manjših rečeh.
  
• Katero koli dejanje ljubezni zasluži večno življenje.
  
• Velika skrivnost svetosti je v tem, da veliko ljubimo.
  
• Ni večje usluge, kakor voditi ljudi od zmote k resnici.
  
• Razumnost nima naloge obravnavati najvišje stvari, ki so predmet modrosti, ampak narekuje poti, po katerih naj človek pride do modrosti.
  
• Gospod, naredi red v mojem življenju: daj, da spoznam, kaj želiš, da storim; daj mi, da to dovršim, kakor je treba in kakor je koristno napredovanju moje duše.

LETA 1785 ROJEN ALESSANDRO MANZONI

ITALIJANSKI PESNIK, PISATELJ IN DRAMATIK († 1873)

Po razburkani mladosti se je ta mož umiril in leta 1827 je izšel njegov znameniti roman Zaročenca, v katerem izpoveduje svojo vero v božje vodstvo, ki bedi nad malimi in velikimi ter zmeraj dosega svoje cilje, naj ljudje delajo zanje ali zoper nje.

več:
S. Čuk, Pred dvesto leti se je rodil Alessandro Manzoni, pisatelj "Zaročencev" in "Svetih himen": Obletnica, v: Ognjišče 3 (1985), 24-25.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Življenju ni usojeno, da bi bilo mnogim breme, redkim pa praznik, temveč vsem naloga, ki jo je treba izpolniti in bomo zanjo nekoč da­jali odgovor.
  
• Če bi ljudje bolj kot na to, da se počutijo dobro, mislili na to, da delajo dobro, bi se nazadnje vsi počutili dobro.
  
• Bog ne skali veselja svojim otrokom, razen če jim hoče pripraviti še večje in zanesljivejše veselje.

LETA 1861 ROJEN JOŽEF PETKOVŠEK

SLIKAR (* 1898)

Umetnostni zgodovinar France Mesesnel je v svoji knjižici Jožef Petkovšek, slovenski slikar (1940) zapisal: "O slovenskih umetnikih, ki so živeli, ustvarjali in umirali v 19. stoletju, je naš narod bore malo vedel ... Toda tako malo, kot so vedeli o slikarju Jožefu Petkovšku, niso napisali niti o privandranih slikarjih tujih narodnosti, ki so pri nas za dober kruh opravljali malo pomembna dela; o smrti tega moža noben slovenski list ni zabeležil najmanjšega podatka ... Njegova dela, ki so prišla leta 1908 v roke Rihardu Jakopiču, ko je pripravljal retrospektivno razstavo slovenske umetnosti, so tedaj prvič doživela posmrtno umetnostno oceno in so pričala o posebnem razvoju, ki je bil močno različen od umetnostnega tipa Petkovškovih sodobnikov." Petkovškova najbolj znana slika je Doma (1889), s katero je izpovedal občutek samote in odtujenosti. Ivan Cankar je podobo mojstrsko opisal v črtici Petkovškov obraz (1914).

več:
S. Čuk, Jožef Petkovšek: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2011), 48-49.

LETA 1875 ROJEN MILAN KLEMENČIČ

UTEMELJITELJ LUTKARSTVA NA SLOVENSKEM, SLIKAR, FOTOGRAF († 1957)

Rojen v Solkanu, pri sedmih postal sirota. V Gorici se je kot otrok srečal z marionetnim gledališčem in za odrom je pomagal pri delu z lutkami. To je bilo odločilno za njegovo nadaljnjo pot. Po končani gimnaziji je študiral na beneški slikarski akademiji, na akademiji Breri v Milanu in na Kraljevski bavarski akademiji upodabljajoče umetnosti v Münchnu. Leta 1903 se je z družino preselil v Šturje (Ajdovščina) in tu je preživel najlepše obdobje svojega življenja. Ukvarjal se je s slikarstvom (portreti, številne razstave), fotografijo (pionir slovenske barvne fotografije) in prav tu (kar na svojem domu) je 22. decembra 2010 tudi pripravil prvo lutkovno predstavo Mrtvec v rdečem plašču (spominsko obeležje so postavili leta 2010). Pri tem mu je pomagal tudi Veno Pilon. Po prvi svetovni vojni se je preselil v Ljubljano, kjer se je ukvarjal samo še z lutkarstvom - ustanovil je Slovensko marionetno gledališče in od leta 1930 je bil tudi častni predsednik Jug. lutkovne zveze ...

LETA 1875 ROJEN MAURICE RAVEL

FRANCOSKI SKLADATELJ († 1937)

Maurice Ravel je že s sedmimi leti kazal nadarjenost za glasbo. S štirinajstimi se je vpisal na konservatorij (klavir in kompozicija), med osemnajstim in dvajsetim letom je napisal Antični menuet s katerim je vzbujal občudovanje tedanjih glasbenikov. Odzivi kritikov so bili negativni, toda Vodne igre so jih prepričale o bolj pristnem Ravelu, ki je leta 1902 napisal še Godalni kvartet v F-duru, po tem mojstrskem poskusu v komorni glasbi, pa se je lotil klasičnih oblik (Trio, Sonata za violino in violončelo). Po Habaneri se je vračal k španskim temam (Burkeževa podoknica, Španska rapsodija), to tematiko pa je uporabil tudi v najbolj slavnem Boleru. Pomembna je tudi njegova opera Španska ura, med baleti pa poleg Bolera še Dafnis in Hloa, Valček in Čarovna beseda Za njegova dela sta značilna ritem in instrumentalna barvitost.

LETA 1876 GRAHAM BELL

IZUMIL TELEFON

Naprava, ki omogoča pogovor na daljavo in brez katere si danes življenja skoraj ne moremo zamisliti, se imenuje telefon (gr. tele - daleč + phone - glas). Za izumitelja telefona velja Američan Alexander Graham Bell, za "rojstni dan" te iznajdbe pa uradno velja 7. marec 1876, ko je Bell svoj izum patentiral - pred drugimi izumitelji.

LETA 1880 ROJEN IVAN GRAFENAUER

LITERARNI ZGODOVINAR, ETNOLOG († 1964)

"Vse moje delo je živ dokaz, da se zavedam odgovornosti pred Bogom, da mi je živa vera s harmonijo naravne in razodete resnice najtrdnejše zaupanje, da, dokler pri svojem znanstvenem delu po svoji vesti služim resnici in samo resnici, najsibo včasih tudi neprijetna, ne bom prišel v nasprotje z razodeto resnico," je leta 1917 zapisal v reviji Dom in svet Ivan Grafenauer, jezikoslovec, literarni zgodovinar in etnolog. Njegovo življenje, napolnjeno z znanstvenim delom se je začelo na današnji dan. Če hočemo tega velikega moža bolje spoznati, bomo vzeli v roke njegovo knjigo Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva (Mohorjeva družba, Celje 1973), kajti v njenem drugem delu najdemo izčrpen Grafenauerjev življenjepis "iz prve roke": napisal ga je namreč njegov sin Bogo, priznan zgodovinar in akademik.

več:
S. Čuk, Ivan Grafenauer: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (1994), 20-21.

LETA 1891 UMRL FRANC MIKLOŠIČ

FILOLOG, JEZIKOSLOVEC IN SLAVIST (* 1813)

Prlekija (po narečni besedi 'prle', t.j. 'prej'), slovenska pokrajina, ki obsega vzhodni del Slovenskih goric ter Ptujsko in Mursko polje, si po pravici lasti posebno mesto v kulturnem življenju našega naroda. Iz te deželice so namreč izšli Številni možje, ki so s svojim ustvarjalnim delom prispevali pomemben delež na raznih področjih: npr. pisatelji in pesniki Ksaver Meško, Stanko Cajnkar in Edvard Kocbek, dramatik Bratko Kreft, literarni zgodovinar Anton Slodnjak ter priznani psiholog in bogoslovni pisatelj Anton Trstenjak. Med vsemi Prleki pa se je najvišje povzpel Franc Miklošič, ki si je s svojimi temeljitimi znanstvenimi spisi prislužil naslov največjega slovenskega jezikoslovca 19. stoletja. Dosegel je tudi visoke akademske časti: bil je profesor na dunajski univerzi, večkratni dekan njene filozofske fakultete, leta 1854 pa celo rektor univerze. 7. marca 1891 je na Dunaju končal svoje plodovito življenje.

več:
S. Čuk, Franc Miklošič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1991), 67-68.

LETA 1897 UMRL SIMON ROBIČ

DUHOVNIK, PRIRODOSLOVEC (* 1824)

Doma iz Kranjske Gore, leta 1850 je bil posvečen v duhovnika in služboval v različnih krajih, nazadnje je bil župnik v Šenturški gori, kjer je tudi umrl. Med šolanjem na ljubljanski gimnaziji ga je botanik Franc Hladnik navdušil za prirodopis. Zbiral in opisoval je rastline, žuželke in druge členonožce, polže ter kamnine, ki jih je pošiljal tudi drugim raziskovalcem in objavljal svoja odkritja v različnih strokovnih publikacijah.

o njem:

• Bil je mož posebne sorte. (...) Vse ga je zanimalo: cvetlice, živalce tudi najmanjše in najneznatnejše, dejal bi, najbolj skrite. In nabiral je razne, posebno redkejše vrste, celo po strmih gorah in nevarnih prepadih in jamah svoje domovine. Imel je velike zbirke: največjo je oddal deželnemu muzeju kranjskemu ... (Frančišek Lampe v Domu in svetu)

LETA 1904 ROJEN EDO DERŽAJ

PLANINSKI IN MLADINSKI PISATELJ († 1980)

Ljubljančan Edo Deržaj je končal učiteljišče in služboval po raznih slovenskih krajih. Študiral je tudi slikarstvo. V tridesetih letih je bil samostojen slikar in književnik. Uveljavil se je tudi kot ugleden alpinist. Njegovi literarni področji sta bili mladinska in planinska književnost. Vse svoje knjige je sam ilustriral. Posebnost njegove planinske književnosti je satiričnost (Gruh), posebnost njegove mladinske književnosti pa slikanica brez besedila (Življenje hudobne kavke Katke).

LETA 1907 ROJEN PATER PLACIDO CORTESE

MINORITSKI REDOVNIK, BOŽJI SLUŽABNIK († 1964)

V Rižarni v Trstu, kjer so bili od jeseni 1943 do konca vojne nacistični zapori in kjer je bilo v krematoriju sežganih več tisoč žrtev, tudi mnogo Slovencev, je bil 15. novembra 2003 sklepni obred škofijskega dela postopka za razglasitev za blaženega p. Placida Corteseja. Ta mladi minoritski redovnik, doma z otoka Cres, je v letih 1942 -1944 z nadčloveškim pogumom reševal življenje mnogim slovenskim in hrvaškim jetnikom v koncentracijskem taborišču Chiesanuova pri Padovi. 8. oktobra 1944 sta ga ugrabila dva esesovska agenta. Odpeljali so ga v Trst, kjer ga je gestapo v bunkerju na Oberdankovem trgu strahovito mučil. Po mučeniški smrti 15. novembra 1944 so njegovo telo sežgali v krematoriju Rižarne.

več:
S. Čuk, p. Placido Cortese. "Pomagal sem trpećemu Kristusu": Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2004), 38-39.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Kristus je moral trpeti, preden je stopil kot zmagovalec smrti v svoje kraljestvo. Njegova pot je naša pot, če se hočemo v vsem zgledovati po Njem. On je trpel in prenašal bolečine za nas, ker ni hotel, da bi naše življenje vodila slepila in prazni upi.
  
• Ko je božja ljubezen pregnana s tega sveta, zavlada sovraštvo: sovraštvo, ki uničuje, sovraštvo, ki tepta vsak zakon, tudi najsvetejšega.
  
• Danes moramo biti orodje v božjih rokah, da bi s svojimi deli ljubezni in s svojimi molitvami omogočili vrnitev miru na svet.
  
• Vse moje življenje naj bo ljubo Gospodu, kajti v preskušnji se spozna resnična vrlina vojaka. Mar naj se jaz, ki sem bil izbran za Kristusovega vojaka, ustrašim nevarnosti? Nikdar! Da bi mogel tej obljubi ostati zvest, mi je potrebna Gospodova milost, zato vas prosim: molite zame.
  
• Težko je breme, toda še večja je nagrada, ki jo Gospod pripravlja svojim služabnikom, ki pustijo vse, da bi vse dni svojega življenja hodili za njim in nosili svoj križ.
  
• Vera je breme, ki se ga nikoli ne naveličaš nositi, temveč dušo vnema za vse večje žrtve, celo do te, da daš življenje v obrambo vere, da umreš v mukah kot krščanski mučenci.
  
• Kristusovo vstajenje nam govori o našem prihodnje vstajenju in o vstajenju naših dragih, ki so šli pred nami v večnost in obhajajo veliko noč tam gori.
  
• Popolnost je zelo daleč od nas: priznavamo, da smo polni pomanjkljivosti in bede, imamo pa tako veliko zaupanje v božjo dobroto, da v tej luči najdemo moč za nove dobre sklepe.
  
• Ko se bomo vrnili k Bogu, bomo našli vse izgubljene dobrine, predvsem pa bomo znali gledati na dogodke, ki pretresajo svet, s tistim čutom krščanskega optimizma, ki veruje, da se tudi iz slabega rodi dobro. In dobro mora slaviti zmago na svetu.

LETA 1919 ROJEN JANEZ BOLE

GLASBENI PEDAGOG IN ZBOROVODJA († 2007)

Glasbeni pedagog in zborovodja Janez Bole, rojen pod varstvom Marije Pomagaj na Brezjah, je v svojem dolgem umetniškem delovanju ustanovil ali na novo oblikoval in vodil enaindvajset zborov, med njimi Slovenski oktet, Akademski pevski zbor Tone Tomšič, zbor Slovenske filharmonije in Slovenske madrigaliste. S slednjimi je leta 1968 posnel prvo ploščo Gallusovih motetov in madrigalov ter z njimi večkrat gostoval na uglednih festivalih komorne glasbe v več državah.

LETA 1925 UMRL ANTON GREGORČIČ

duhovnik in politik (* 1852)

Rojen je bil na Vrsnem, po končanem študiju (dr. bogoslovja) pa kot duhovnik služboval na Barbani in kasneje na Travniku v Gorici. Vstopil je tudi v politično življenje (društvo Sloga), v goriškem deželnem zboru je zastopal gospodarske in narodnostne interese goriških Slovencev ... bil je tudi predsednik novo ustanovljene stranke SLS. Prizadeval si je, da bi združeval različne politične interese, pa tudi Slovence in Italijane. Dal je tudi pobudo slovenski otroški vrtec, zasebno slovenski dekliško šolo. Ustanovil je tudi šolsko društvo Šolski dom, ki je skrbelo za organizacijo pouka in nove prostore. Ustanovil je tudi Narodno tiskarno, Goriško matico in Narodno knjigarno.

LETA 1958 UMRLA LILI NOVY

PESNICA IN PREVAJALKA POEZIJE (* 1885)

"Živeti - umreti - živeti- / saj konca nikoli ne bo," je svojo vero v življenje po smrti v pesmi Hodim izpovedala slovenska pesnica in odlična prevajalka Lili Novy. Pisala je tudi pesmi za otroke, ki so po njeni smrti izšle v dveh zbirkah: Pikapoka (1968) in Majhni ste na tem velikem svetu (1973). Obiskovala je šole in otrokom brala svoje pesmi.

več:
S. Čuk, Lili Novy: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1998), 20-21.

nekaj njenih verzov:

• Vsak jo nosi, neko rano, / ki jo vsakemu zastira, / materi celo prikriva. / Z lastno jo krvjo izpira, / z lastno solzo jo umiva / sam.
  
• Hodim in dvigam glavô / preganjam pretečo prikazen / in strah, ki je jalov in prazen. / Živeti – umreti – Živeti – / saj konca nikoli ne bo.
  
• Slovo je vse. Ni rojstvo že slovo / od matere, ljubezen od zasnutka / ljubezni? Ni življenje vse zato / tako lepo, / ker je slovo od vsakega trenutka?
  
• Jesen. Znova slutim vso višino / in čutim vso globino kot drevo, / ki mu razklala strela je sredino / in ki odmira in mu je lepo.

LETA 1965 UMRL pater ANTON PREŠEREN

DUHOVNIK, TEOLOG, EKUMENSKI DELAVEC (* 1883)

"Bog nam je v preteklosti pošiljal velike može, ki so kot svetilniki vodili naše korake," je zapisal Marko Benedik v svoji knjigi Ambasador Cerkve na Slovenskem, v kateri lepo prikaže življenje in delo p. Antona Prešerna, ki je bil več kot tri desetletja (1931-1965) najbolj znana in najvplivnejša slovanska osebnost v Rimu, središču katoliške Cerkve. Vsa ta leta je bil asistent jezuitskega generala za slovanske province. Neki visok vatikanski prelat je dejal o njem: "Pater Prešeren ima ključ do srca papeža Pija XII." V hudih časih med drugo svetovno vojno in takoj po njej so mnogi Slovenci pribežali v Rim in v p. Antonu Prešernu našli iskrenega prijatelja, ki jih je reševal iz njihovih stisk. Kot posrednik pri papežu in vatikanskih uradih je bil nepogrešljiv pomočnik svetniškemu nadškofu Antonu Vovku, ki osebno ni mogel iti v Rim. Z njegovim imenom je povezano še marsikaj, med drugim tudi Papeški zavod Slovenik v Rimu. Ta naš veliki rojak, ki pa je pri nas skoraj nepoznan, je bil leta 1908 v večnem mestu posvečen v duhovnika.

več:
S. Čuk, Pater Anton Prešeren. Imel je ključ do papeževega srca: Pričevanje, v: Ognjišče 8 (2008), 34-35.
S. Čuk, Pater Anton Prešeren (1883-1965): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2015), 48-49.

LETA 2007 UMRLA s. ANGELA KOTNIK

USTANOVITELJICA DRUŽINe KRISTUSA ODREŠENIKA (* 1921)

Že od otroških let je globoko čutila s Cerkvijo kot z mističnim Kristusom, zlasti v letih po vojni, ko je bila Cerkev pri nas preganjana. Po navdihnjenju je spoznala, da je rešitev v doslednem življenju po evangeliju in služenju ubogim. Iz tega spoznanja se je rodila skupnost posvečenega življenja Družina Kristusa Odrešenika (DKO), ki je bila leta 2000 povzdignjena v svetni inštitut in dobila pravila. Sestre DKO z zaobljubami evangeljskih svetov darujejo Kristusu Odrešeniku sebe, svoje življenje in delo.

iskalec in zbiralec Marko Čuk