22. marec

 

LETA 1599 ROJEN ANTHONIS VAN DYCK

22 03 1599 Anthonis van DyckFLAMSKI SLIKAR († 1641)

Van Dyck je najbolj znan po izdelavi portretov. Kralj Karel I. ga je poklical na angleški dvor in v Angliji je hitro uspel. Naslikal je portrete Karla I., njegove žene kraljice Henriette, kraljevih otrok, številnih osebnosti na dvoru, ... Julija 1632 so ga povzdignili v viteški red in ga leta 1633 izbrali za kraljevega slikarja. Zelo je vplival na angleške portretiste, nekateri ga imajo za ustanovitelja angleške slikarske šole.

 

LETA 1648 ROJEN JANEZ SVETOKRIŠKI

22 03 1647 Janez Svetokriski(TOBIJA LIONELLI) KAPUCINSKI BAROČNI PRIDIGAR IN PISEC († 1714)

»Homilija (pridiga) se mora hraniti iz Božje besede. A ne le homilija, tudi celostno evangeliziranje sloni na Besedi, ki jo slišimo, premišljujemo, živimo, obhajamo in izpričujemo. Sveto pismo je izvir evangelizacije.« Tako naroča papež Frančišek v svoji apostolski spodbudi Veselje evangelija. Sveti Frančišek Asiški pa je v svojem Vodilu(redovnih pravilih) zapisal: »Svarim in opominjam brate, da so besede v njihovem pridiganju dobro preudarjene in dostojne, v korist in spodbudo ljudstva; naj jim oznanjajo pregrehe in čednosti, kazen in slavo, in to s kratkimi govori, ker kratkih besed je bil Gospod na zemlji.« Kapucinski red, ki je ena izmed vej reda Manjših bratov, ki ga je ustanovil sv. Frančišek Asiški, in ga je potrdil papež Klemen VII. leta 1528, je pridiganje smatral za svojo poglavitno nalog. K nam so kapucini prišli leta 1607, ko je bil ustanovljen njihov samostan v Ljubljani, kmalu pa tudi v drugih mestih. Ljudem so se priljubili kot odlični pridigarji. Najbolj je zaslovel Janez Svetokriški, ki velja za enega največjih slovanskih baročnih pridigarjev. Svoje pridige je izdal v petih zajetnih knjigah z naslovom Sacrum promptuarium (Sveti priročnik). Kapucinski brat Janez Svetokriški, v svetu Tobija Lionelli, je z njim dobro stoletje za Dalmatinom dosegel drugi vrh slovenskega knjižnega ustvarjanja, zato mu "gre ne le naslov očeta slovenskega cerkvenega govorništva, temveč tudi častno mesto v zgodovini slovenskega slovstva" (Mirko Rupel)

... več o njem v prilogi 10_2014

njegova misel:

Ta svet je ena komedija; inu ravnu kakor per komediji se ne gleda, kdo je krajl ali gospud ali kmet, temuč kdo zna dobru svojo peršono naprej prnesti (inu velikukrat ta, kateri ima peršono eniga kmeta per komediji, vekši šenkingo doseže, kakor ta, kateri ima krajlevo peršono) – taku tudi če en kmet, en delavc & c. dobro živi v svojim stanu, more tulikajn lona si zaslužit per Bogu kulikajn en krajl ali duhovni.

 

LETA 1800 ROJEN JURIJ GRABRIJAN

22 03 1800 Jurij GrabrijanDUHOVNIK, PESNIK, ORGANIZATOR(† 1882)

Doma v Adlešičih v Beli Krajini, župnik ga pošlje v latinske šole (gimnazijo) v Novo mesto, študij filozofije nadaljuje v Ljubljani, njegova sošolca sta Prešeren in Slomšek. Že v gimnaziji začne pisati pesmi, profesor Fran Metelko v njem zbuja zanimanje za slovenščino. Leta 1821 se vpiše v bogoslovje, navdušuje se nad Zedinjeno Slovenijo. Leta 1825 je posvečen v duhovnika, najprej je nekaj let kaplan, potem pa upravitelj župnije v Vipavi in do smrti župnik in dekan. Veliko je gradil: Marijini božjepotni cerkvi v Logu glavni zvonik, tudi kapelice križevega pota na Gradišče ... povabil je slikarja Janeza Wolfa, da je poslikal vipavsko cerkev ... organiziral je šolstvo, ustanovil osem enorazrednih šol, sezidal tudi šolsko poslopje v Vipavi ... Podpiral je tudi razvoj kmetijstva (vinarska in sadjarska šola na Slapu). Pokopan je v cerkvici na vipavskem pokopališču

 

LETA 1805 ROJEN JURIJ MIHEVC

22 03 1805 Jurij MihevcPIANIST IN SKLADATELJ († 1882)

Po študiju prava na Dunaju (kjer naj bi prijateljeval s Schubertom in Beethovnom) se je odločil za glasbeno pot in bil odličen pianist (kljub temu, da je imel zaradi bolezni v mladosti, skrivenčene roke). Leta 1846 se je preselil v Pariz, kjer je uspešno deloval: napisal je več spevoiger (Prav imajo planeti) in krajših klavirskih skladb (etude, poloneze, valčke, balete in operne priredbe in vse ta dela so mu založniki tudi izdajali. Bival je v visoki družbi, imel je veliko učencev in učenk, uspel je s salonsko lahko glasbo, ki je bila v tistem času silno popularna.

 

LETA 1832 UMRL JOHANN WOLFGANG GOETHE

22 03 1832 Johann.Wolfgang GoetheKRALJ NEMŠKIH PESNIKOV, PISATELJ, DRAMATIK, ... FILOZOF (* 1749)

Literarna zgodovina ne pozna tako vsestranskega besednega umetnika kot je bil Johann Wolfgang Goethe, ki je ustvaril, vrhunska dela kot pesnik, pisatelj, dramatik, kritik in teoretik. Poseben pomen ima njegova dramatična pesnitev Faust, ki je nastajala skoraj šestdeset let. Vsebuje močne alegorične in simbolne sestavine, napisane v različnih verznih in kritičnih oblikah, deloma tudi v prozi.

nekaj njegovih misli:

- Dolžnost je trda, pa ravno v dolžnosti mora človek pokazati, kaj je v njem. Samovoljno zna živeti kdorkoli.

- Kako boš spoznal samega sebe? Nikoli le z razmišljanjem, pač pa z delavnostjo. Skušaj izpolnjevati svoje dolžnosti, pa boš videl, koliko veljaš.

- Oh, kakšna razlika je, če presojamo sebe ali druge!

- Plemenite misli in čisto srce - to dvoje si moramo izprositi od Boga.

- Kdor hoče res kaj, treba da se zbere. / Ni mojstrstva brez omejitve, mere, / in samo zakon nam svobodo daje.

- Domišlja si mladi rod in je mnenja, / da svet se z njegovim rojstvom začenja.

- Rože so kot lepe besede in pisava narave. S tem nam Bog dopoveduje, kako nas ima rad.

- O mnogih stvareh se lahko pogovarjam samo z Bogom.

- Nehvaležnost je zmeraj znamenje majhnosti. Nikoli še nisem srečal velikih ljudi, ki bi bili nehvaležni.

- Ne učimo se spoznavati ljudi, če pridejo oni k nam; mi moramo iti k njim, da izkusimo, kako živijo.

- Ko srce poje, upa, hoče, blodi, / le k tebi, bistvu svojemu želi, / le tam živeti morem, kjer si Ti.

 

LETA 1875 ROJEN BARON ANTON CODELLI

22 03 1875 Anton CodelliKRANJSKI IZUMITELJ, VELEPOSESTNIK, PLEMIČ IN POLITIK († 1954)

Baron Anton Codelli je bil potomec na Kranjskem nekoč zelo vplivne italijansko-nemške plemiške družine, vsestranski tehnik in lastnik prvega avtomobila v Ljubljani. Izumil je vrsto izboljšav za udobnejšo vožnjo z avtomobili. Električni vžigalnik za motorna vozila, ki je bil zaščiten s patentom, preprečuje nevarnost vžiga za vozila. Mali hladilni in ogrevalni aparat iz leta 1903 je bil namenjen bolj avanturističnim voznikom na daljše proge, saj je omogočal zamrznitev in segrevanje hrane. Do leta 1909 je sledilo še nekaj izumov na drugih področjih: mehanična kosilnica, brezžični pogon oddaljenih aparatur, visokotlačni kompresor, visokofrekvenčni telefon, avtomatično določanje položaja ladij na morju. Ukvarjal se je celo z letalskimi načrti, konstruiranjem letal in zasnoval je rotacijski eksplozivni motor kot predhodnik Wanklovega motorja.

 

LETA 1907 ROJENA SESTRA LUCIJA

TRETJA VIDKINJA IZ FATIME († 2005)

Trinajsti dan meseca je bil dan Marijinih prikazovanj trem pastirčkom v Fatimi na Portugalskem leta 1917. Bilo jih je šest: od 13. maja do 13. oktobra. Dva od malih Marijinih izbrancev - Francek in Jacinta Marto, brat in sestra, sta bila ob času prikazovanj stara devet oziroma sedem let. Marija je izpolnila obljubo, da ju bo kmalu vzela k sebi, kakor je napovedala Luciji dos Santos, njuni sestrični, ki je tedaj imela deset let. Francek je umrl leta 1919, Jacinta pa leta 1920. Papež Janez Pavel II. ju je 13. maja 2000 v Fatimi razglasil za blažena. Takrat se je sveti oče, ki je bil 13. maja 1981 žrtev atentata na Trgu sv. Petra v Rimu, spet srečal s 94-letno sestro Lucijo, tretjo vidkinjo. 13. februarja 2005 je dokončala svojo življenjsko nalogo. Odšla je k Bogu in v očeh ljudi je že svetnica.

Lucija je bila edina od treh fatimskih vidcev, ki se je z Merijo ob prikazovanjih pogovarjala. Med drugim prikazovanjem (13. junija 1917) je prosila Gospo, naj jih vzame s seboj v nebesa, ona pa ji je odgovorila:"Da, po Francka in Jacinto pridem kmalu. Ti pa moraš še dalj časa ostati tu doli. Jezus se te hoče poslužiti, da bi me ljudje spoznali in vzljubili. Razširiti hoče po vsem svetu češčenje mojega brezmadežnega Srca." To je bila torej naloga njenega življenja, ki je trajalo skoraj polnih 98 let!

več o sestri Luciji v pričevanju Fatimska prikazovanja 01_1998 in pričevanju 04_2005

nekaj njenih misli:

○ Skrivnost sreče na zemlji in v nebesih je v Ljubezni. Bog nas je ljubil in se je daroval zaradi ljubezni do nas. Bog nas ljubi in je iz ljubezni v naših tabernakljih in čaka na naš ponižni odziv.

○ Starši morajo voditi korake svojih otrok po ravnih poteh božje postave in jih glede na svoje imetje in položaj zaupati strokovnim učiteljem, ki jih ne bodo speljali z začete poti.

○ Vera je temelj vsega duhovnega življenja. Z vero verjamemo v obstoj Boga, v njegovo moč, modrost, usmiljenje, odrešitveno delo, odpuščanje in očetovsko ljubezen.

○ Z vero vidimo Jezusa v naših sestrah in bratih, ki jih ljubimo, jim služimo in pomagamo, ko potrebujejo našo pomoč.

○ Vsi si želimo biti ljubljeni, spoštovani, cenjeni in upoštevani. To je teženje, ki ga je Bog vtisnil v človeško srce, saj nas je ustvaril iz ljubezni in za ljubezen.

○ Vstali Jezus je naše življenje in naše vstajenje: z Jezusom bodo vstali tisti, ki z Jezusom živijo.

○ Dom mora biti kot vrt, kjer se odpirajo novi rožni popki, ki prinašajo svetu svežino nedolžnosti, čisti in zaupljivi pogled na življenje in nasmeh vesele in čiste mladosti.

○ Laž je v celoti dvoličnost, hinavščina, pretvarjanje. Toliko večja je, kolikor večja je škoda, ki jo je povzročila božji slavi in bližnjemu.

○ Mnogokrat lažemo sami sebi, zavajamo sami sebe. Zaslepi nas strast in si obljubljamo srečo tam, kjer je ni.

 

LETA 1908 ROJEN LINO LEGIŠA

22 03 1908 Lino LegisaLITERARNI ZGODOVINAR, FILOLOG IN KRITIK († 1980)

V pravopisni komisiji Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki je leta 1962 pripravila novo izdajo Slovenskega pravopisa 1950, je bil tudi Lino Legiša. Ta neutrudni delavec je bil tudi urednik in soavtor odlične Zgodovine slovenskega slovstva, ki obsega sedem knjig in je izhajala pri založbi Slovenska matica v letih 1956-1971.

 

LETA 1920 UMRL MIHAEL LENDOVŠEK

22 03 1920 Mihael LendovsekPISEC LJUDSKIH IGER IN MOLITVENIKOV (* 1844)

Štajerski duhovnik Mihael Lendovšek, doma iz Rogatca, je služboval v raznih krajih, nazadnje v Makolah. Uveljavil se je tudi kot pesnik, dramatik, urednik in strokovni pisatelj. V rodoljubnih in ljubezenskih pesmih je čutiti tudi vpliv Prešerna. Napisal je več iger za ljudske odre (Kateri bo?, Mož beseda) in libreto (besedilo) za spevoigro Tičnik skladatelja Benjamina Ipavca (uprizorjena 1866 v Ljubljani). Pisal je tudi molitvenike in poljudne bogoslovne sestavke.

 

LETA 1924 ROJEN IVAN MINATTI

22 03 1924 Ivan MinattiPESNIK, PREVAJALEC IN UREDNIK († 2012)

Rojen v Slovenskih Konjicah, iz slavistike diplomiral v Ljubljani, zaposlen pri MK, od leta 1991 redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Njegove pesmi so mehko lirične, osebna, razpoloženjska in čustvena, slog impresionističen, novoromantičen, usmerja pa se tudi k ekspresionizmu. V njih opisuje tesnobo, samoto, dvom, negotovost, melanholičnost, pesimizem. Prelom s tem obdobjem pa je zbirka Nekoga moraš imeti rad, v kateri je tudi 'ponarodela' pesem z istim naslovom.

Nekoga moraš imeti rad, / pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen, / nekomu moraš nasloniti roko na ramo, / da se, lačna, nasiti bližine, / nekomu moraš, moraš, / to je kot kruh, kot požirek vode, / moraš dati svoje bele oblake, / bsvoje drzne ptice sanj, / svoje plašne ptice nemoči / - nekje vendar mora biti zanje / gnezdo miru in nežnosti -, / nekoga moraš imeti rad, / pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen / ker drevesa in trave vedo za samoto / - kajti koraki vselej odidejo dalje, / pa čeprav se za hip ustavijo -, / ker reka ve za žalost / - če se le nagne nad svojo globino -, / ker kamen pozna bolečino / - koliko težkih nog / je že šlo čez njegovo nemo srce -, / nekoga moraš imeti rad, / nekoga moraš imeti rad, / z nekom moraš v korak, / v isto sled - / o trave, reka, kamen, drevo, / molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov, / dobra, velika bitja, / ki spregovore samo, / kadar umolknejo ljudje.

 

LETA 1925 ROJEN BENO ZUPANČIČ

22 03 1925 Beno ZupancicPISATELJ, PUBLICIST IN POLITIK († 1980)

V Sisku rojeni slovenski pisatelj in publicist je najznačilnejši pripovednik mladega rodu slovenskih realistov. V mladih letih se je navduševal nad slikarstvom in kiparstvom, v najstniških letih je napisal nekaj pesmi, vendar jih nikoli ni objavil. Prozo je začel pisati po vojni, zelo dejaven pa je bil tudi kot publicist. S slogom in izbiro teme malega človeka je bil dedič socialnega realizma, kasneje pa je postalo njegovo pisanje že bolj modernistično. Piše odkrito, življenjsko, neposredno, kritično in samokritično, uporablja humor, ironijo, žargon. Pogosti so motivi in teme, povezani z življenjem v ilegali v okupirani Ljubljani in v taborišču, ukvarja se s psihološkimi in etičnimi vprašanji človeka med vojno in po njej. Sam je svoj postopek pisanja opisal kot lepljenko. Vedno in povsod je zbiral in si zapisoval na listke razne dogodke, situacije, misli, citate ter šele potem vse to gradivo razvrstil in oblikoval v sklenjeno obliko. V njegovih delih je veliko avtobiografskega, največ v romanu Plat zvona. Po noveli Veselica in romanu Sedmina sta bila narejena filma, novele Pogreb, Življenje in smrt in Brez naslova in junaka pa so bile ekranizirane za televizijo.

 

LETA 1943 ROJEN JOŽKO ŠAVLI

22 03 1943 Jozko SavliPROFESOR , PUBLICIST, RAZISKOVALEC, VENETOLOG († 2011)

Rojen v Tolminu, študiral v Ljubljani in na Dunaju (diplomiral iz socialnih in gospodarskih ved), poučeval v Kopru in Gorici. Že med študijem se je zanimal za kulturno in politično zgodovino Slovencev. Predvsem ga je zanimala simbolika: pisal je v grboslovju (Karantanski klobuk, najpristnejši slovenski simbol in Črni panter, najstarejši karantanski grb). Začel se je zanimati za Venete (lipa, drevo življenja, je razširjena povsod, kjer je ime Veneti in slovenska imena). Njegovim tezam, da so Slovenci potomci praslovanskih Venetov so slovenski zgodovinarji nasprotovali. Šavliju se je pri raziskovanju zgodovine Slovencev pridružil Matej Bor, s katerim sta izdala nemško izdajo o Venetih, ki je z dodatkom Ivana Tomažiča izšla leta 1989 tudi v slovenščini. Objavljal je v številnih revijah in časopisih, za Ognjišče je leta 1990 napisal prilogi: Slovenska znamenja (7/8_1990) in Grbi slovenskih dežel (10_1990), leta 1991(4) pa še Vladarska znamenja krščanske Evrope.

 

Pripravlja Marko Čuk

Zajemi vsak dan

O, dolga, dolga za menoj je pot … / Nevidna božja roka, ki vodila / korak je moj nenehno in povsod, / me z upanjem ljubeče je pojila.

(Ljubka Šorli)
Ponedeljek, 17. Junij 2019

Ognjišče na Facebooku

Na vrh