28. marec

LETA 1483 ROJEN RAFAEL SANTI

ITALIJANSKI RENESANČNI SLIKAR IN ARHITEKT (po nekaterih virih rojen 6 aprila) († 1520)

Dočakal je samo sedemintrideset let, toda v svojem kratkem življenju je ustvaril izredno veliko. Večina njegovih del je v Vatikanu, kajti delal je predvsem za papeže tiste dobe, velike ljubitelje in podpornike umetnosti, najdemo jih tudi v raznih cerkvah in galerijah. Rafaello je imel slikarski dar v krvi. Obogatil ga je pri svojem prvem učitelju Peruginu (1450–1523) ter pri svojih dveh velikih sodobnikih Leonardu da Vinciju (1452–1519) in Michelangelu Buonarottiju (1475–1564. Znane so Rafaellove čudovite Madone – upodobitve Marije z Jezuščkom – s katerimi je ustvaril nov tip ženske lepote. Po mnenju Rafaellovih učencev, je mojster svoji slikarski genij najpopolneje izrazil v obrazu Kristusa v veliki sliki Spremenjenje. Iz del tega umetnika diha njegov vedri, odprti in ustvarjalni značaj.

več:
S. Čuk, Raffaello Santi: Priloga, v: Ognjišče 4 (1983), 50-58.
S. Čuk, Veličastni Rafaelo 500 let po smrti: Priloga, v: Ognjišče 4 (2020), 50-57.

LETA 1515 ROJENA sv. TEREZIJA AVILSKA

ŠPANSKA KARMELIČANKA, MISTIKINJA, CERKVENA UČITELJICA († 1582)

Rodila se je na današnji dan v Ávili v Španiji, zato se po rojstnem mestu imenuje Ávilska. Oče je bil dvakrat poročen: v prvem zakonu je imel tri otroke, v drugem pa devet. Terezija je bila tretja iz drugega zakona. Njena mati se je poročila komaj štirinajstletna. Bila je lepa pa tudi 'polna čednosti' Oba starša sta rada molila in tudi otroke navajala k molitvi. Terezija "je bila očetova ljubljenka in ne brez razloga", pravi sama. Spominja se, kako pobožna je bila v teh letih: »Da bi zmolila vse svoje ustne molitve, sem se zatekala v samoto. Rada sem molila zlasti rožni venec, do katerega je mati čutila posebno ljubezen.« Ko ji je bilo nekaj več kot trinajst let, ji je umrla mati. »Komaj sem se zavedala, kaj sem z njo izgubila, že sem vsa žalostna stopila pred podobo naše ljube Gospe in jo med solzami prosila, naj mi bo poslej mati.« Ko je odraščala v dekle, se je »začela lepo oblačiti in se z negovano zunanjostjo predajati spogledljivosti«, vendar ni imela slabih namenov. V hišo je zahajala sorodnica njenih let, ki je nanjo slabo vplivala. »Če bi smela staršem kaj svetovati,« piše Terezija, »bi jim rekla, naj pazijo, s kom se otroci v tej dobi družijo.« S šestnajstimi leti jo je oče poslal v samostan, v katerem so se vzgajala dekleta iz plemiških in premožnih družin. Sprva se je tam počutila utesnjeno, kasneje pa je bila "srečnejša kot doma pri očetu". Ob neki vzorni redovnici je začutila v sebi redovni poklic. Oče ji ni pustil iti v samostan, zato je kar pobegnila od doma in kasneje ji je oče ta korak odpustil...

več:
S. Čuk, sv. Terezija Velika: Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 10 (2014), 16.
S. Čuk, sv. Terezija Ávilska, učiteljica molitve: Priloga, v: Ognjišče 3 (2015), 58-65.

nekaj Terezijinih razmišljanj:

• V tem, da smo si na jasnem, kako Božjo postavo najpopolneje izpolnjujemo, je vsa naša sreča.
  
• Komur Bog ne podari telesne moči, pomeni, da je ne potrebuje. Gospod je zadovoljen, če mu vsakdo da, kar ima.
  
• Naše življenje je le kakor ena sama noč v ubožnem prenočišču.
  
• Če Bog da komu jasno spoznanje, kaj je svet in koliko je vreden, in da je še drug svet in kakšna je razlika med obema, da je ta večen, oni pa le svet sanj, bo tak človek ljubil povsem drugače od tistih, še niso prišli tako daleč.
  
• Ni treba ugajati nikomur razen Bogu in povsem gotovo je, da boš imel kup prijateljev, ko ne boš potreboval nobenega. Tako me vsaj uči izkušnja.
  
• Življenje in molitev morata sloneti na trdnih tleh... Prvi temeljni kamen je čista vest.
  
• Zemeljski otroci izpovedujejo svojo ljubezen z vrtnicami, Gospod pa kot glasnike svoje ljubezni pošilja trnje.
  
• Da bi se mogli bolj in bolj naučiti vzidavati v večnost vsak dan in vsako uro – k temu si hočemo medsebojno pomagati v molitvi.
  
• Moj Bog, kakšna nesreča, da je naša vera tako uspavana; niti tega se prav ne zavedamo, da nas neizbežno čaka plačilo ali kazen!
  
• Kdor Boga resnično ljubi, ljubi vse dobro, hoče vse dobro, pospešuje vse dobro, se vedno druži z dobrimi, jih podpira in brani, ljubi le resnico in kar je resnične ljubezni vredno.
  
• Kdor ljubi Boga z veliko ljubeznijo, je po njegovi sodbi zmožen, da zanj veliko trpi; kdor pa ga ljubi malo, premore le malo trpljenja. Merilo, ali more kdo nositi velik ali majhen križ, je po moje ljubezen.
  
• Božje delovanje se ne meri s časom in pogosto Gospod dá v enem trenutku več kakor v mnogih urah.
  
• Treba je znati prijeti Boga za srce. To je njegova šibka točka.
  več:
  

LETA 1566 UMRL SIGISMUND HERBERSTEIN

HABSBURŠKI DIPLOMAT, POTOPISEC, MISIJONAR IN KARTOGRAF (* 1486)

"Sigismund (Žiga) Herberstein je bil po rodu in mišljenju sicer Nemec, po materi pa je prešla tudi slovenska kri v njegove žile," je zapisal neznani avtor v Koledarju Goriške Mohorjeve družbe za leto 1927 v dolgem in zanimivem sestavku, posvečen štiristoletnici drugega potovanja tega znamenitega moža v Rusijo. "Dobro je znal in cenil slovenski jezik in v slovenski zgodovini zasluži še posebno zaradi tega častno mesto, ker si je pridobil naslov 'drugega razkritelja Rusije'." To se je zgodilo v prvi polovici 16. stoletja, ko je bila Rusija za Evropejce "neznana dežela". Herberstein je tja potoval dvakrat (1516-1518 in 1526-1527). Pri drugem potovanju mu je cesar naročil, naj poleg diplomatskih nalog proučuje še verske razmere. Tako je nastala njegovo latinsko pisana knjiga Rerum Moscovitarum comentarii (Dunaj 1549). Knjiga je doživela številne natise in prevode; slovenski prevod ima naslov Moskovski zapiski (1951).

več:
S. Čuk, Sigismund Herberstein: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2006), 38-39.

LETA 1811 UMRL DOSITEJ OBRADOVIĆ

PISATELJ, FILOZOF IN LJUDSKI PROSVETITELJ (* OKOLI 1739, PONEDKOD 1742)

Dositej Obradović je bil ena najpomembnejših in najvplivnejših osebnosti srbskega naroda 18. in na začetku 19. stoletja. Zavzemal se je za uporabo narodnega jezika v književnosti, za osvoboditev ženske iz suženjskega položaja. Zavzemal se je za rabo domačega jezika v književnosti.

LETA 1860 ROJEN JOSIP MANTUANI

UTEMELJITELJ SLOVENSKE GLASBENE ZGODOVINE († 1933)

Muzikolog in glasbeni zgodovinar Josip Mantuani je bil vsestranski delavec: pisal je razprave s področja glasbene in umetnostne zgodovine, arheologije in etnologije. Mednarodni ugled si je pridobil s študijami iz glasbene zgodovine, zlasti slovenske, za katero je postavil temelje. Po njegovi zaslugi je Jakob Gallus, kranjski rojak, dobil ustrezno mesto v razvoju evropske glasbene kulture.

LETA 1868 SE JE RODIL MAKSIM GORKI

RUSKI PISATELJ, († 1936)

Ruskega pisatelja kratkih zgodb,romanov in dramskih del štejejo za 'očeta sovjetske književnosti', pomagal je utrditi književno smer socialističnega realizma, ki je sovjetske pisatelje spremenila v politične propagandiste. Novela Šestindvajset mož in dekle (1899) vsebuje osrednjo misel vsega njegovega dela – da lahko močni, samozavestni posamezniki premagajo moralno in telesno bedo. Junakinja dela Mati (1906) je Gorkijevo najbridkejše utelešenje boja med junaštvom človeškega duha in ponižujočim okoljem.

njegova misel:

• Živeti moraš tako, da lahko vedno samega sebe spoštuješ.

LETA 1881 JE UMRL MODEST PETROVIČ MUSORGSKI

RUSKI SKLADATELJ (* 1839)

Musorgski je bil skladatelj Ruske peterke. Svoje glasbene ideje je večinoma črpal iz zgodovinske zakladnice narodne folklore, s svojimi inovacijami pa močno vplival na tedanje glasbene ustvarjalce. Njegova najbolj znana dela so opera Boris Godunov, simfonična pesnitev Noč na golem brdu in klavirska suita Slike z razstave.

LETA 1922 UMRL MIHAEL NAPOTNIK

TEOLOG, FILOZOF, ZGODOVINAR, PISATELJ, KNEZ IN ŠKOF (* 1850)

"Slomšek je bil, kakor da bi ga med ljudstvo dalo nebo od zgoraj, z drugega sveta, zato so o njem govorili s svetim spoštovanjem, res kakor o svetniku. Napotnik pa je bil s tega sveta, dvignjen visoko nad ljudstvo, zato so govorili o njem s tresočim spoštovanjem," je zapisal dr. Anton Trstenjak, ko je kot psiholog presojal osebnost mariborskega škofa Mihaela Napotnika (1889-1922), drugega naslednika bl. Antona Martina Slomška, ki je bil po značaju njegovo nasprotje.

več:
S. Čuk, Mihael Napotnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2002), 16-17.

LETA 1943 UMRL SERGEJ VASILJEVIČ RAHMANINOV

RUSKI SKLADATELJ, PIANIST, DIRIGENT (* 1873)

Rojen v Onegu pri Novgorodu v družini nadarjenih glasbenikov. Leta 1891 je po končanem konservatoriju v Sankt Petersburgu že nastopal kot pianist. V prvih letih 20 stol. je bil dirigent v Bolšoj teatru, kasneje živel in koncertiral v Nemčiji, po oktobrski revoluciji pa za vedno odšel v ZDA. Veliko je skladal (predstavnik pozne romantike) in kot pianist nastopal po vsem svetu. Znan je po štirih klavirskih koncertih in drugih klavirskih skladbah (po vzoru Čajkovskega), ki jih danes tudi največ izvajajo, predvsem Rapsodijo. Napisal je tudi številne samospeve.

LETA 1974 UMRL SILVESTER ŠKERL

PREVAJALEC, ZALOŽNIK, IGRALEC, PESNIK (* 1903)

Tržačan Silvester Škerl je bil sprva igralec v raznih slovenskih gledališčih (Trst, Ljubljana, Maribor). Poskusil se je tudi kot režiser in veliko je o gledališču pisal. Pesmi, ki jih je objavljal v raznih literarnih revijah in so izšle v zbirki Stopnice v stolpu (1924), razodevajo vpliv Antona Podbevška. Najbolj pa je pomembno njegovo prevajalsko delo. Slovenskim bralcem je posredoval svoje odlične prevode iz nemške, italijanske in francoske proze.

LETA 1985 UMRL MARC CHAGALL

RUSKO-FRANCOSKI SLIKAR JUDOVSKEGA RODU (* 1887)

Rodil se je v Viterbsku, v židovski družini. Slikarstva se je začel učiti v rojstnem kraju, nadaljeval pa v Peterburgu, vendar je bil preveč nemirne narave in v šoli ni zdržal. Bolj se je ravnal po navdihu kot po "po knjiugah". Zato je leta 1910 odšel v Pariz, kjer so ustvarjali Picasso, Matisse, Modigliani ... Med oktobrsko revolucijo ga spet najdemo v Rusiji, toda socialistični realizem ni bil zanj ... vrnil se je v Pariz, se poročil z ljubljeno Belo in ustvaril družino. Začel je slikati v svetlih barvah ... spomine na otroštvo, leta 1930 pa se je lotil ilustriranja Svetega pisma. "Po mojem prepričanju se popolnost v umetnosti in v življenju poraja iz Svetega pisma," je zapisal. Ko si človek ogleduje njegove umetnine, dobi občutek, da imajo osebe in stvari na slikah krila in letijo .... Ustvaril je prelepe ilustracije celotnega Svetega pisma. ... Svetovno znana so njegova barvna okna za sinagogo medicinskega centra univerze Hadasa v Jeruzalemu (visoka so 3,40 metra in široka 2,50 metra). Umetnik je ob odprtju dejal: "Ves čas, ko ustvarjal ta okna, sem čutil, da me moj oče in moja mati gledata prek ramen in za njima stojijo Judje, milijoni Judov od včeraj in izpred tisoč let." Glavni čar teh Chagallovih oken so barve, s katerimi je mojster znal preliti trdo snov v svetlobo. Mojzesova postava prepoveduje upodabljati človeka, ki je podoba Boga, zato je Chagall na teh oknih upodobil celo kraljestvo zvezd, naravnih prvin, živali.

več:
S. Čuk, 90-letni Marc Chagall in njegovo svetopisemsko oznanilo: Zapis, v: Ognjišče 9 (1977), 26-27.
S. Čuk, Dvanajst Izraelovih rodov: Priloga, v: Ognjišče 3 (2003), 45-56.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Bog mi bo dal moč, da bom v platna vdihnil svojega duha: duha molitve in otožnosti, molitve odrešenja in prerojenja.
• V mojih slikah ljudje lahko poiščejo in najdejo neki mir, neko duhovnost, neki smisel življenja. Te slike predstavljajo sence ne le enega (judovskega) naroda, temveč vsega človeštva.
  
• Vsako življenje neizogibno teče proti koncu; naša naloga je, da mu v času njegovega trajanja damo barve ljubezni in upanja. V tem je smisel življenja in bistvo vere.
• Ko sem poslušal branje Svetega pisma, se mi je zdelo, da stvari dobivajo krila in da letijo proti obljubljeni deželi. Po mojem prepričanju se popolnost v umetnosti in v življenju poraja iz Svetega pisma.

LETA 1994 UMRL EUGENE IONESCO

FRANCOSKI DRAMATIK ROMUNSKEGA RODU (* 1909)

Eugene Ionesco, francoski dramatik romunskega rodu, je sprva pisal liriko v romunščini, nato pa se je posvetil dramatiki in postal eden glavnih predstavnikov gledališča absurda, ki se je izoblikovalo v Parizu v 50. letih. V svojih dramah je prikazoval odtujeno, prazno življenje meščanski družbi, junaki so lutke brez osebnosti, govoreči stroji, življenje poteka na ravni besed, jezik je zvočna gmota brez smisla.

iskalec in zbiralec Marko Čuk