Gregor VII. (ok. 1032-1085)

25. maj

O papežu Gregorju VII., današnjem godovnjaku, ki je navidez izgubil boj z nemškim cesarjem Henrikom IV., ki si je hotel podvreči Cerkev, je neki zgodovinar zapisal: »Premagani papež je zmagal v svojih naslednikih.« Mirno lahko rečemo, da je Gregor VIL močno preokrenil tok cerkvene zgodovine v zdravo smer neodvisnosti in da je imel tudi za nevšečne korake vedno duhovno vzvišen in plemenit nagib. Osebno je bil zelo skromen, vse življenje je ohranil meniškega duha, ko pa je nastopil za pravice Cerkve, je znal biti neverjetno junaški. Dosledno se je ravnal po načelu, ki ga je potrjevala izkušnja: če hoče papež dobro opravljati svoje nadčasovno poslanstvo, mora biti svoboden in od nikogar odvisen, tudi od cesarja ne. V njegovem času se je razvnel tako imenovani 'investiturni boj' ali boj za podeljevanje cerkvenih služb. Ne sme jih podeljevati noben laik, tudi cesar ne. Za cerkvene službe je treba izbirati može, ki slovijo po veri in dobroti, ne pa po bogastvu in moči. Vsi, ki so svojo službo v Cerkvi – predvsem škofje in opati – kupili za denar ali so jih za denar prodajali, morajo te službe nemudoma zapustiti.

Gregor-VIITa mož se je rodil okoli leta 1032 v skromnih razmerah v mestecu Soana v Toskani. Verjetno je bil judovskega rodu, toda starši so bili že odločni kristjani in so mu pri krstu dali ime Hildebrand. Izredno nadarjenega dečka so rimski sorodniki izšolali in mu odprli pot v cerkveno službo. Pred tem je šel Hildebrand za nekaj časa k benediktincem, da se je utrdil v askezi. Papež Gregor VI., daljni sorodnik, ga je poklical v svojo službo. Ko je nemški cesar Henrik III. leta 1046 odstavil vse tri tedanje papeže, med njimi tudi Gregorja VI. ter tako naredil konec nesrečnemu 'mračnemu stoletju', je Hildebrand spremljal Gregorja VI. v izgnanstvo v Köln. Ko je leta umrl, je Hildebrand šel nazaj k menihom, pa ga je od tam poklical kasnejši papež sv. Leon IX. Hildebrand je bil med najsposobnejšimi in najbolj zvestimi sodelavci kar petih papežev. Po njegovi zaslugi je papež Nikolaj II. leta 1059 izdal zakon o papeških volitvah, ki določa, da imajo volilno pravico samo kardinali, svetne sile se v volitve ne smejo vmešavati, ljudstvo pa lahko le s pritrjevanjem potrdi odločitev kardinalov.

Po smrti papeža Aleksandra II. se je že med pogrebnimi slovesnostmi med ljudstvom sprožila zahteva, da novi papež ne sme biti nihče drug kot Hildebrand. Kardinali so takoj pristali na ljudski predlog in Hildebrand je moral izvolitev sprejeti, čeprav je to storil le nerad. V spomin na nesrečnega sorodnika Gregorja VI. si je kot papež vzel ime Gregor VII. Živo se je zanimal za splošne zadeve krščanskega sveta, največ moči pa je porabil za boj z nemškim cesarjem Henrikom IV. Ostro je prepovedal, da bi kak laik umeščal škofe. Vedel je, da je s tem prizadet stoletni upravni red v Nemčiji, kjer so bili škofje najmočnejša opora vladarju in bili tudi državni knezi. Papež se je hotel s cesarjem dogovoriti glede novih odnosov, cesar pa je še kar naprej umeščal škofe in celo zahteval, naj papež, katerega je imenoval 'lažnivi menih', odstopi. Papež ga je izobčil. Škofje so mu odrekli pokorščino. Henrik IV. je šel kot spokornik v Italijo in na gradu Canossa pozimi leta 1077 dobil odvezo, vendar je potem brž začel delati po starem.

Papež ga je znova izobčil, toda tokrat kazen ni bila tako učinkovita. Cesar je šel z vojsko nad Rim in bi mesto osvojil, če ga ne bi pregnali Normani, ki so prišli papežu na pomoč. Normanska vojska pa je plenila po mestu in zaradi tega se je papež Rimljanom zameril. Pred njihovo nevoljo se je z Normani umaknil v Salerno, kjer je v izgnanstvu umrl 25. maja 1085. Za svetnika ga je razglasil papež Pavel V. leta 1606.

Zajemi vsak dan

Naše ime bo sčasoma pozabljeno, nihče ne bo omenjal našega delovanja. Naše življenje bo prešlo kot sled za oblakom, razkadilo se bo kakor megla.

(Knjiga modrosti)
Sreda, 12. December 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh