BI. Terezija (umrla 1250), Sancita (umrla 1229) in Mafalda (umrla 1257)

God: 17. junij

Vse tri so bile hčerke portugalskega kralja Sanca I. (1185–1211) in sestre njegovega naslednika Alfonza II. Debelega (1211–1223). Vse tri so dosegle čast oltarja kot blažene.

Terezija portugalskaNajstarejša TEREZIJA se je rodila leta 1178. Komaj trinajstletno je oče dal za ženo v Španijo leonskemu kralju Alfonzu IX. (1188–1230), a papež Klemen III. je razglasil njun zakon zaradi bližnjega sorodstva v drugem kolenu za neveljaven in ničen. Zakonca in nekateri škofje so se tej odločitvi upirali in so zagovarjali veljavnost zakona. Zakonca sta bila izobčena, Portugalsko in León pa je zadel interdikt. Kar ni dosegla niti cerkvena kazen, to je dosegla nevarnost, da bodo Mavri osvojili njihovo deželo. Ljudje so imeli to nevarnost za božjo kazen zaradi neurejenega zakona kraljevskega para in zaradi neposlušnosti cerkvenim zapovedim. Pritisnili so na kralja, naj odpusti kraljico Terezijo domov. Tudi njen oče je s tem soglašal. Skoraj po šestih letih srečnega skupnega življenja sta se zakonca leta 1196 ločila, ko sta imela že tri otroke. Terezija se je vrnila domov na Portugalsko v Coimbro in vzela najmlajšo hčerko Dulce s seboj. Starejša hči Sancija in sin Ferdinand pa sta ostala pri očetu. Skrbela je za hčerko in domačo družino namesto matere, ki je kmalu po njenem prihodu domov umrla.

V Tereziji se je polagoma oživljala želja po samostanskem življenju, ki se je porodila še pred njeno poroko, a se je poročila iz pokorščine očetu, ki je s poroko hotel pridobiti politične koristi. Prosila je očeta, da ji je prepustil staro in propadajočo benediktinsko opatijo Lorvao, oddaljeno štiri ure hoda od Coimbre. Benediktinski menihi so se preselili v drug samostan. Benediktinsko opatijo je do leta 1200 spremenila v opatijo cistercijank. Želela je tudi sama vstopiti v red sv. Bernarda, ki je bil takrat v Španiji in na Portugalskem v največjem razcvetu. Vendar še skoraj 30 let ni sprejela redovne obleke in naredila redovnih zaobljub, ker je morala še zahajati v svet in skrbeti za svojo hčerko. V samostanu je živela kot familiarka in se ravnala po samostanskih pravilih.

Leta 1229 je v Lorvau naredila redovne zaobljube in je še dvajset let preživela v samostanu v postu in pokori. Premoženje je podelila samostanoma Lorvao in Cellas, obdarila je služinčad, del premoženja pa je dala v različne dobrodelne namene, zlasti za uboge. Vestno je spolnjevala redovniške dolžnosti in opravljala različna, tudi naj nižja dela, čeprav je bila stara že več kot petdeset let. Nalagala si je zatajevanja, veliko noči premolila, se veliko postila ter si dajala med hrano pepel. Do sosester je bila zelo uslužna in ljubezniva. Ni dovolila, da bi imela kot kraljica in ustanoviteljica samostana kake prednosti. Bila je vratarica in blagajničarka, odklonila pa je, da bi jo izvolili za opatinjo. Po vsej Španiji in Portugalski so govorili o njeni svetosti in njenih čudežih, ki so jo spremljali. Sama pa se je zelo odlikovala v ponižnosti in se je imela za ubogo grešnico in veliko dolžnico pred Bogom. Zato je podvajala svoja nočna bedenja, post in molitve. Vsak dan je pred grobom sestre Sancije dolgo časa premišljevala o smrti. Zelo rada je stregla bolnikom in bedela pri umirajočih. Bog jo je obdaroval z mističnimi milostmi. Ker je z dovoljenjem še smela razpolagati s premoženjem, ga je delila v dobrodelne namene. Večkrat je za kratek čas še šla v svet, da je posredovala za mir.

V 73. letu svojega življenja, na dan, ki ga je vnaprej napovedala, 17. junija 1250, se je v cerkvi med petjem Marijinega speva Moja duša poveličuje Gospoda preselila v večno kraljestvo svojega božjega Ženina, kateremu je toliko let goreče služila. Namesto zemeljske krone, kateri se je odpovedala, je prejela nebeško. Pokopali so jo v samostanski cerkvi poleg njene sestre bl. Sancije, ki je umrla že leta 1229.

Njena mlajša sestra SANCIJA se je rodila leta 1180. Zaradi njene lepote in krepostnega značaja so se mnogi plemiči potegovali za njeno roko, a je vse zavrnila, ker se je hotela posvetiti samo Kristusu. Kneginja Sancija je živela na svojem dvoru s svojimi služabnicami kakor bi bila v samostanu. Zelo je skrbela za uboge, sama pa je živela spokorniško življenje. Po zgledu svoje sestre Terezije je v Coimbri leta 1216 začela z gradnjo samostana Cellas, ki je bil v treh letih pozidan in je imel prostora za trideset sester. Leta 1223 ji je v tem samostanu škof nadel redovno obleko cistercijanke, svoj dvor pa je prepustila frančiškanom za samostan. Ker je že prej živela v molitvi in pokori, ji redovniško življenje ni delalo težav. Mnogo noči je prečula v molitvi. Zlasti je prisrčno častila Devico Marijo. Posebno se je odlikovala in se sosestram priljubila zaradi iskrene ponižnosti in zaupljivosti. Ni marala, da bi ji zaradi kraljevskega rodu in kot ustanoviteljici izkazovali kakšne časti. Zase je izbirala naj nižja dela in nikoli ni sprejela službe predstojnice. S svojim zglednim življenjem je vplivala na sosestre, da so jo primerjale cvetočemu travniku, same pa so se imele za čebele, ki na cvetovih njenih kreposti srkajo med. Ko je leta 1229 na smrt zbolela, ji je ob smrtni postelji stala njena sestra Terezija. Sancija jo je pred svojo smrtjo spodbujala, naj postane cistercijanka. Sancija je umrla 13. marca. Po njeni smrti je Terezija njeno truplo skrivaj prepeljala k sebi v Lorvao.

Obe sestri je ljudstvo častilo kot svetnici takoj po smrti, zlasti zaradi mnogih ozdravljenj, ki so se godila ob njunih grobovih ali ob zatekanju k njima. Ko so leta 1617 odprli grob blažene Terezije, so našli njeno telo nestrohnjeno. Nestrohnjeno je bilo tudi telo njene sestre Sancije. Obe sestri je za blaženi razglasil papež Klemen XI. leta 1705.

Tretja sestra MAFALDA se je rodila leta 1184. Leta 1215 se je kot enaintridesetletna poročila z enajstletnim Henrikom I., kraljem Kastilije. Takšna nenavadna poroka je bila v tistih časih, ko so se poročali iz političnih razlogov, mogoča. Naslednje leto je papež Inocenc III. zaradi bližnjega sorodstva razglasil zakon za neveljaven. Mafalda se je vrnila domov na Portugalsko in se umaknila v samostan benediktink Arouca. Leta 1222 je s pomočjo cistercijank samostan reformirala v cistercijanskega in si tudi sama nadela cistercijansko obleko ter bila vzorna redovnica. S papeževim dovoljenjem je smela up r avl j ati svojo posest. Zelo je skrbela za uboge, bolnike in pomoči potrebne. Čeprav je bila šibkega zdravja, je živela v ostri pokori. Spala je na golih tleh, se ostro postila in pogosto noč prečula v molitvi. Podpirala je frančiškane in dominikance, ki so takrat prišli na Portugalsko. Zelo je častila sveto Trojico in Devico Marijo. Na povratku z nekega romanja je zbolela in 1. maja 1257 v sluhu svetosti svojo dušo izročila Bogu. Umreti je želela v spokorniški halji, na deski, posuti s pepelom. Njene zadnje besede so bile: »Vate, Gospod, sem zaupala.« K zadnjemu počitku so jo položili v grobnico v cerkvi v Arouci. Na njenem grobu so se dogajali številni čudeži. Ljudje so jo imeli takoj za svetnico. Ko so leta 1617 njeno telo prenesli v kamniti mavzolej, je bilo nestrohnjeno. Leta 1793 je papež Pij VI. dovolil Portugalski in cistercijanskemu redu njeno češčenje. Vse tri godujejo naTerezijin smrtni dan.

Zajemi vsak dan

Odnos do našega nebeškega Očeta zahteva in pospešuje občestvo, ki ozdravlja, podpira in krepi medčloveške vezi.

(papež Frančišek)
Ponedeljek, 22. Julij 2019
Na vrh