19. junij

LETA 1623 ROJEN BLAISE PASCAL

19 06 1623-Blaise PascalFRANCOSKI MATEMATIK, FILOZOF IN FIZIK († 1662)

Blaise Pascal je znan po svoji teoriji verjetnosti, odkril pa je pravilo o deljivosti števil in sestavil po njem imenovan Pascalov trikotnik. Nesrečni dogodek v novembru leta 1654, ko se je Pascal s konjsko vprego prevrnil in komaj ostal živ, pa je močno spremenil nadaljnji potek njegovega življenja. V njem je namreč zaznal skrivnostno opozorilo, da so njegove matematične dejavnosti vse prej kot po Božji volji. Odločil se je, da se poslej posveti izključno premišljevanju o veri in Bogu. Kmalu zatem se je pridružil skupini zavzetih kristjanov, ki se je zbirala okrog samostana Port Royal, in ji ostal zvest do smrti. Lotil se je pisanja zagovora krščanstva, a je njegovo delo ostalo nedokončano. Prijatelji so po smrti zbrali gradivo na lističih in ga izdali pod naslovom Misli.

več:
S. Čuk, Blaise Pascal in njegova stava. (zapis), v: Ognjišče 1 (1974), 14-15.

nekaj njegovih misli:

  • Vera dobro pove to, česar čuti ne povedo, s to ni nasprotno tistemu, kar ti vidijo. Je le nad njimi, ne pa proti njim.
  • Človek je očitno ustvarjen za to, da misli. V tem je vse njegovo dostojanstvo in vsa njegova vrednost. Tudi njegova dolžnost je vsa v tem, da misli, kakor je treba. Vrstni red misli pa je ta: da začneš pri sebi, pri svojem počelu in svojem cilju.
  • Samo milost more iz človeka napraviti svetnika. Kdor o tem dvomi, ne ve, kaj je svetnik, ne kaj je človek.
  • Hudobneži so ljudje, ki poznajo resnico, a se je drže le toliko, kolikor jim je v prid; kolikor jim ni, se ne zmenijo zanjo.
  • Tisto, kar smo modri ljudje spoznali na višku učenosti, je naša vera naučila otroke.
  • Ničesar ni na zemlji, kar bi ne kazalo na človekovo bedo ali pa na božje usmiljenje; na človekovo nemočnost brez Boga ali na moč človeka z Bogom.
  • Ker ljudje niso mogli iznajti zdravila zoper smrt, bedo in nevednost, so se domislili, da bodo srečnejši, če na vse to ne bodo mislili.
  • Srce ima svoj red, pamet ima svojega, ki se drži načel in dokazovanja. Srce ima drugačnega. Človek ne dokazuje, da mora biti ljubljen, s tem da suhoparno razlaga vzroke za ljubezen: to bi bilo smešno.
  • Moč kreposti nekega človeka se ne sme meriti po tem, kakšni so njegovi izjemni napori, ampak po tem, kakšen je njegov vsakdan.
  • Človek ni ne angel ne žival. Nesreča pa hoče, da tisti, ki bi rad iz sebe napravil angela, napravi žival.

... več Pascalovih misli:

 

LETA 1688 UMRL MATIJA KASTELEC

19 06 1688 Matija KastelecDUHOVNIK, KANONIK, LEKSIKOGRAF, PREVAJALEC IN NABOŽNI PISATELJ (* 1620)

"Matija Kastelec je znamenit iz dveh razlogov: program dotedanjih katoliških pisateljev, ki so pisali samo za cerkev in duhovščino, je razširil tudi na ljudstvo in v slovensko književnost je vpe­ljal barok," piše literarni zgodovinar Martin Jevnikar. Kot duhovnik je prizadevno oznanjal evangelij tudi s pisano besedo. Po mnenju poznavalcev je bil po dolgih letih prvi pisec, ki se je načrtno lo­til obsežnega dela in v marsikaterem pogledu navezal svoje delo tudi na slovstvo slovenskih protestantov, na njih pisavo in jezik.

več:
S. Čuk, Matija Kastelic. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 1 (2000), 20-21.

 

LETA 1890 UMRL JERNEJ KRIŽAJ

19 06 1890 Jernej KrizajDUHOVNIK, PISATELJ, PREVAJALEC Manzonijevih Zaročencev (* 1838)

Rojen v Orehku pri Postojni se je šolal v Trstu, kjer se je dobro seznanil z italijanskim jezikom. Po mašniškem posvečenju leta 1866 je služboval po raznih župnijah v hrvaški in slovenski Istri, nazadnje pri Sv. Antonu nad Koprom. Svoje pesniške prvence, ki se jim pozna Prešernov vpliv, je objavil v Slovenskem glasniku. Bolj se je uveljavil kot prevajalec iz ruščine, predvsem pa iz italijanščine: Silvia Pellica in Leopardija. Prevajal je tudi znameniti Manzonijev roman Zaročenca.

 

LETA 1899 PAPEŽ LEON XIII.

GORIŠKEGA NADŠKOFA JAKOBA MÍSSIO

19 06 1899 Jakob Missia
IMENOVAL ZA KARDINALA

Jakob Missia, rojen na Štajerskem (krščen v Križevcih pri Ljutomeru), je bil trinajst let ljubljanski škof, nekaj manj kot štiri leta pa goriški nadškof. Kot duhovnega voditelja škofov habsburške Avstrije ga je papež Leon XIII. na današnji dan leta 1899 imenoval za kardinala. Ob njegovi smrti so časniki pisali, da so avstrijski škofje "izgubili svojega glavarja". V oporoki je izrazil željo, naj ga pokopljejo v baziliki na Sveti gori.

več:
S. Čuk, Kardinal Jakob Missia. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (1998), 20-21.

 

LETA 1902 ROJEN br. FRANCE DROBNIČ

19 06 1902-France-DrobnicJEZUITSKI BRAT, MISIJONAR († 1963)

»Misijonar mora biti vsem vse. Silno ga teži skrajno uboštvo, s katerim se uboštvo v naših krajih ne da primerjati ... V takih razmerah je težko govoriti o Kristusu in veri. Kako naj jih to zanima, ko so komaj napol živi! Vendar skušamo tudi v teh siromakih vzbuditi zaupanje v Boga. Silno težko nam je, ker so darovi iz domovine tako presahnili. Od ust si pritrgujemo, da se tudi tem sirotam vreča malo napolni, saj prazna ne more stati. Ne boste mi verjeli, če vam povem, da se mora misijonar revežu dostikrat izogniti, ker mu nima kaj dati, čeprav bi mu od srca rad dal.« Tako je iz Bengalije, indijske pokrajine, kjer je deloval kot misijonar, pisal v domovino jezuitski brat France Drobnič. O njem je p. Miha Žužek, njegov sorodnik, napisal knjižico Misijonar pod Himalajo (Mala knjižnica Ognjišča, Koper 1985). »Pri pisanju tega delca me je vodila osebna hvaležnost,« pove na začetku. »Ko sem kot droben fantič gledal korenjaškega brata Drobniča, ki se je v beli misijonarski obleki – široko nasmejan, sijoč od sreče – poslavljal od domovine in znancev (leta 1929), se je v mojem majhnem srcu zasidrala neka velika misel. Od takrat mi je bilo vedno jasno, kam bo vodila pot mojega življenja.«

več:
S. Čuk, Misijonar br. France Drobnič (1902-1963). (Obletnica meseca), v: Ognjišče 10 (2013), 48-49.

 

LETA 1902 ROJEN ALOJZIJ ODAR

19 06 1902-Alojzij-OdarDUHOVNIK, PREDAVATELJ CERKVENEGA PRAVA IN PUBLICIST († 1953)

Doma iz Jereke, v šolo je hodil v Bohinjsko Bistrico, nekaj časa tudi v Gorico. Gimnazijo je obiskoval v Zavodu svetega Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani, odšel v bogoslovje in bil 1926 posvečen v duhovnika. Na ljubljanski univerzi je čez dve leti doktoriral iz teologije. Leto zatem (kurat v ženski kaznilnici v Begunjah) so ga poslali na študij cerkvenega prava v Rim in leta 1931 je postal docent na teološki fakulteti v Ljubljani. Leta 1945 je odšel najprej v Italijo (Praglia), nato pa v Argentino (Adrogue) Njegova zasluga je, da so Slovenci med prvimi na svetu dobili prevod Zakonika cerkvenega prava (1944)

 

LETA 1905 ROJEN LOJZE ILIJA

04 11 1982 Lojze IlijaPISATELJ, PRAVNIK, UREDNIK († 1982)

Iz kmečkega doma na Spodnjem Brniku je šel v šolo v Cerklje, v Kamnik in Ljubljano. Iz bogoslovja se je preselil na študij prava, kruh pa si je služil kot časnikar, kasneje s priložnostnimi deli. Leta 1947 je odšel v Venezuelo. Pisati je začel že v dijaških letih, večino objavljenih del je napisal v Venezueli. Leta 1958 so izšle Domače zgodbe, zbirka 20 črtic, v povesti Huda pravda (1971) je želel osvetliti nastanek slovenskega domobranstva. Zadnje delo, povest Zadnja velesovska nuna, je izšla po njegovi smrti (2006).

 

LETA 1921 ROJEN LOJZE FILIPIČ

19 06 1921 Lojze FilipicDRAMATURG, ESEJIST, KRITIK, PUBLICIST (+ 1975)

Zibelka mu je tekla v Lahoncih v Slovenskih goricah. Po vojni je študiral na igralski akademiji v Ljubljani. V letih 1951–1955 je bil umetniški vodja in dramaturg Slovenskega ljudskega gledališča v Celju, zatem je nekaj let delal v ljubljanski Drami, od leta 1962 do smrti (1975) je bil direktor, dramaturg in umetniški vodja Mestnega gledališča ljubljanskega. Velja za utemeljitelja moderne slovenske dramaturgije. Po njem se imenuje priznanje za najvišje dosežke v dramaturgiji, ki se podeljuje od leta 1979.

 

LETA 1923 ROJEN IVAN HRIBOVŠEK

19 06 1923 Ivan HribovsekZAMOLČANI PESNIK, FILOLOG (+ 1945)

Ivan je po končani osnovni šoli doma v Radovljici nadaljeval šolanje na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu, kjer je v glasilu Domače vaje je objavil prve pesmi. Leta 1936 ga je zelo prizadela smrt očeta, čutil se je odgovornega za družino, prepisal se je na klasično gimnazijo v Ljubljani. Poleti je bil na počitnicah pri družini Resman v počitniški koči na Jelovici, kjer je  dobil navdih za številne pesmi (posvetil jih je prijateljici Anici Resman). Potem ga je zajela vojna, ki jo je prebil na Gorenjskem pod nemško okupacijsko oblastjo. Maturiral je v Beljaku (1943) in odšel študirat klasično filologijo na Dunaj (do leta 1944), kjer so se mu odprli razgledi v svetovno literaturo in tam je napisal večino svojih pesmi (Pesmi Marjana Gostiša). Njegov študijski ‘vodnik’ ter literarni kritik in mentor je bil dve leti starejši rojak Janez Remic. Rokopisni izvod je izročil v varstvo Anici Resmanovi, ki ga je 1964 predala Ivanovi sestri Pavli v Argentini. Jeseni 1944 se je Hribovšek pridružil slovenski osvobodilni vojski, domobrancem. ... Med množico mladih mož in fantov, vrnjenih iz Vetrinja, in pomorjenih na Teharjah, v Kočevskem Rogu, Hudi jami in drugod, je bil tudi pesnik Ivan Hribovšek. Najbrž nikoli ne bomo izvedeli ne za datum njegove smrti ne za njegov grob.
Leta 1965 je Tine Debeljak v Argentini dal natisniti vse dosegljive Hribovškove pesniške rokopise pod naslovom Pesem naj zapojem. Pri nas pa se je nad njim “zgrnil popoln molk, ki je trajal dvajset let”. Njegovo ime se je v naših povojnih literarnih zgodovinah prvič pojavilo leta 1971. Širša predstavitev Hribovškovega življenja in dela se je začela leta 1989. Neprecenljive zasluge pri tem ima literarni zgodovinar France Pibernik, ki mu po pravici gre naslov ‘apostol zamolčanih’

več:
S. Čuk, Ivan Hribovšek. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (2015), 48-49.

njegova razmišljanja

  • Odkar mi je padel brat, me obhaja čudna misel, da bo z menoj naš rod umrl … Pa kakor koli naj že bo, življenje ni absolutna dobrina, ne življenje rodu, najmanj pa življenje posameznika. Naučil sem se iskreno moliti: Fiat voluntas Tua! (Zgodi se Tvoja volja).
  • Zase sem odločen kot prej: rajši častno umreti, častno pasti kot izdati samo za trenutek pošteno in pravično stvar ...

  • Tvoje skrbi so precej odveč. Jaz nimam nobene skrbi, kaj bo z nami, tudi če pride do najhujšega – kar pa najbrž ne bo, vsaj upanje imam do zadnjega – me ne bo strah (in upam, da tudi mnogih drugih ne), saj se ne more zgoditi nič takega, kar bi nas uničilo popolnoma ali nas umazalo za zmeraj. Če bo že tako treba, vsaj zavest bom ohranil, da nisem bil umazan kramar in špekulant s krvjo nedolžnih, da nisem bil izdajalec, ki je po mojem najprej tisti, ki laže, da se bori za svobodo, pa mu gre le za oblast in revolucijo.« (pismo prijateljici, 10. aprila 1945)

 

LETA 1934 ROJENA LOJZKA BRATUŽ

19 06 1934 Lojzka BratuzLIT. ZGODOVINARKA, ORGANISTKA IN ZBOROVODKINJA, KULTURNA DELAVKA († 2019)

Z bratom Andrejem sta po očetu Lojzetu – skladatelju in zborovodju – podedovala glasbeno nadarjenost, čut za leposlovno in strokovno ustvarjalnost pa je dobila po mami Ljubki Šorli – pesnici upora, upanja in ljubezni; po obeh pa "neomajno zvestobo in predanost slovenstvu in živetemu krščanskemu izročilu". Dve leti stara je doživela očetovo mučeniško smrt ,ki so ga fašisti zastrupili v Podgori leta 1936, otroštvo je med vojno zaznamovala mamina aretacija in mučenje v tržaških zaporih. Med vojno se je družina pred fašizmom zatekla v Tolmin, kjer je Lojzka končala osnovno šolo, leta 1952 maturirala na klasičnem liceju v Gorici in končala študij na filozofski fakulteti v Trstu. Poučevala je na različnih slovenskih šolah v Gorici in okolici, od leta 1978 do upokojitve pa slovensko književnost na fakulteti za tuje jezike in književnosti videmske univerze. Ukvarjala se tudi z leksikografijo in slovaropisjem. Izdala je sedem samostojnih knjig, sourejela je zbornike ter poskrbela je za več glasbenih publikacij.  (...) Za svoje delo je prejela več priznanj: bila je častna članica Slavističnega društva Slovenije, leta 2000 je prejela papeško odlikovanje Proecclesiaetpontifice, Republika Slovenija ji je 2004 podelila red za zasluge, tudi Republika Italija ji je podelila priznanje (2007), Društvo slovenskih izobražencev v Trstu pa ji je 2010 namenilo nagrado Vstajenje.

 

LETA 1949 UMRL VLADIMIR NAZOR

19 06 1949-Vladimir NazorHRVAŠKI PESNIK, ESEJIST, ROMANOPISEC IN PREVAJALEC (* 1876)

Eden najpomembnejših hrvaških pesnikov je etične in narodnostne ideje nakazal že v prvih pesmih in ustvaril svoj osebni lirski stil že v prvi pesniški zbirki Lirika (1900). Nazor na strah in tegobe odgovarja z udarnostjo in ogorčenostjo. Ne pozna pasivnosti in resignacije. V teh pesmih so že vse zasnove pesnikove kasnejše lirike: lirsko-refleksivno doživljane sveta, vezano na naravo, iz katere jemlje simbolne podobe, poudarjanje narodne identitete, ki obsega pravico do svobode in prihodnosti, in boj med dobrim in zlim, med nasiljem in svobodo, kjer je filozofsko-etnične probleme razrešuje tako, da si človek in narodna skupnost svojo pravico ustvarjata z dejavnostjo, z optimistično vero in zanosom. Upiral se je dekadentnemu valu modernizma in ostal pesnik življenjske moči in radosti, in čeprav zelo tankočuten za osebno doživljane, pesnik moralnega zdravja svojega hrvaškega naroda.

 

LETA 1960 UMRL IVAN NAPOTNIK

19 06 1960 Ivan NapotnikKIPAR ( * 1888)

Svoje kiparsko šolanje je pričel v rezbarski delavnici v Celju in šoli za umetno obrt v Ljubljani; v letih 1908–1912 pa je študiral na kiparskem oddelku Akademije upodabljajočih umetnosti na Dunaju. Naučil se je predvsem tehničnih veščin dela z dletom. Njegov najljubši kiparski material je bil les. Ustvarjal je v različnih kiparskih delavnicah. Prvič je razstavljal leta 1912 v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani. Stalna kiparska zbirka Ivana Napotnika (okoli 70 del) je od leta 2010 na ogled v vili Mayer v Šoštanju.

 

LETA 1980 UMRL LOJZE PERKO

19 06 1980-Lojze-PerkoSLIKAR (* 1909)

Zdi se mi, kot da bi bilo to včeraj, ko je slikar Lojze Perko prihajal na naše uredništvo v Koper, ker je z veseljem ugodim naši prošnji, da bi opremil in ilustriral katero naših knjig. Najprej je s svojimi risbami poživil drobno mladinsko povest Luč z gora (1969), ilustriral je podlistek Danijela (1971) ter opremil knjigo Berač iz Granade (1971), življenjepisni roman o sv. Janezu od Boga. Njegovo 'največje delo' za našo založbo pa je bila čudovita oprema knjige Materina ruta pisatelja Lojzeta Kozarja, ki jo je obogatil s številnimi ilustracijami (1973). Ko je prišel k nam, je prinesel s sabo svojo krpanovsko šegavost in prijateljsko srce, ki se je nekaj dni po prometni nesreči za vedno ustavilo 19. junija 1980, ko je dopolnil komaj 71 let in je bil sredi ustvarjalnega poleta. Njegove slike so tople in ljudem ljube. Lojze Perko je kot slikar "v bistvu poet nekega za vedno se poslavljajočega sveta" (Stane Mikuž).

več:
S. Čuk, Lojze Perko. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 4 (2009), 76-77.

njegova misel:

  • Veliko sem hodil po svetu in vedno sem bil srečen, kadar sem se vračal na domača tla. Čutil sem, da je slovenska zemlja lepa kot molitev.

 

LETA 1992 UMRL RADO BORDON

16 11 1915 Rado Bordonpesnik, prevajalec in pravnik (* 1915)

Ob nastopu fašizma se je družina iz Trsta preselila v Strnišče pri Ptuju, kjer je Rado obiskoval osnovno šolo, gimnazijo in študij prava v Ljubljani. Pred vojno je bil dalj časa v tujini, po vojni pa je deloval kot časnikar in urednik. Izdal je dve pesniški zbirki: Večne zanke (1955) in Nes/p/odobne pesmi (1966). Veliko je tudi prevajal in sicer ‘veliko’ (zahtevnejšo) literaturo iz raznih jezikov (angleščine, francoščine, nemščine, italijanščine). Iz ruščine je prevedel ter z opombami in uvodom opremil Puškinovega Evgenija Onjegina.

nekaj njegovih verzov:

  • Le dvoje strun lahko se združi v zvok, / le iz ljubezni, ki je v dveh spočeta, / zvené ubrano vrisk in smeh in jok (Trio)
  • Karkoli si, lepota: le utvara / željivih čutov, blodnih sanj privid, (...) četudi iščem te svoj živi dan / in  dasi te nikoli ne izmerim, / sem bil, sem še in vselej ti bom vdan. // In v zvestobi se ti izneverim, // naj bom ob tebi z žejo prikovan // in vate zroč, s slepoto kaznovan! (Lepota)
  • Vse na svetu uklanja se menjavi, / in edini pričevalec - čas / se nikomur in nikjer ne ustavi. (...) Tudi človek vznikne le za hip / in izgine v bliskovitem teku; / vendar Zemlji v svojem kratkem veku / menja lice vsak človekov gib. // Čas podobo nosi po človeku. (Človek in čas)
  • Kot pravnik se borim za čast pravice, / se ženem za poštenje, pamet, red; / kot basnopisec, sem za isto vnet, / zatorej bičam laž, pohlep in - strice.

 

LETA 1997 UMRLA MILKA HARTMAN

19 06 1997-Milka-HartmanPESNICA, UČITELJICA, VZGOJITELJICA IN POSREDOVALKA LJUBEZNI DO SLOVENSTVA (* 1902)

»Kadar ljudstvo, narod proslavlja človeka-umetnika, velikega, svetovno znanega, ali malega, komaj poznanega, ne slavi zgolj njegove osebe, marveč predvsem njegovo delo. Delo, ki je bilo posvečeno, darovano ljudstvu. Pravim: delo, ker umetnost je sad njegovega truda. Kajti na podlagi svojega talenta se umetnik trudi in žrtvuje, da ustvari umetnino. Talent pa je dar božji. Bog – večni umetnik – je človeku dal talent zato, da ga izkoristi. Če bi človek iz lenobe ali malomarnosti svoj talent zapravil, zakopal, bi grešil proti dobroti božji, bi grešil nad seboj in nad narodom. Saj smo vsi poklicani, da vsak s svojim talentom, s svojim delom in trudom dajemo čast Bogu in služimo narodu.« Tako je koroška pesnica Milka Hartman nagovorila dijake slovenske gimnazije v Celovcu, ki so pripravili proslavo njej na čast. Njene besede je potrjevalo njeno življenje: s svojim pesniškim darom in z vzgojnim delom je v zavesti odgovornosti pred Bogom neutrudno služila slovenskemu občestvu na Koroškem. Častitljivo dolgo življenje Milke Hartman, ki se je spominjamo ob obletnici smrti, je bilo zares polno dobrih del.

več:
S. Čuk, Milka Hartman. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 2 (2012), 50-51.

nekaj njenih verzov:

  • Vzel, Gospod, si zemlje mrtvo glino, / jo pomešal s svojo božjo slino / in naredil si iz nje piščal / s svojim dihom glas ji dal. // In zdaj poje ta piščal / pesmi teh domačih tal; / pela bo, dokler je ne bo strla / roka tvoja, Bog, ko bom – umrla.
  • Zemlja / kaj utripa srce / plaho v grudih tvojih? / Veš, da vsa in z vsem / v rokah si mojih?! // Vi / mogočneži, / ki strašite z atomi - / veste li, / da roka moja / vašo silo zlomi?! (Božja beseda)
  • Duh moj vpije, prosi: / Pridi orel lahkokrili, / dvigni me v višavo / večnega Poeta, / kjer nešteta / čuda so / v nebeški himni peta! (Nemirni duh)
  • Oče, daj mi ognja, prave luči! / Nerazsodnosti tema me muči, / ko vrtim se v protislovni zmedi, / ko ne vidim več poti po sredi. // Srednja pot je zlata, k tebi vodi - / taka moja sodba je – a ti razsodi! / Smer mi pravo – v zmedi – razodeni / in me z mirom svojih rok odeni. (Molitev)
  • Misel mi kot jezero je tiha; / divji ves nemir je v njej zaspal, / v težo vseh prevar spokojnost diha. / Le čolniček še spominov niha, / ki ga ziblje davnih srečanj val. (Mir na jezeru)
  • Ah, moja kitara, / družica mi stara - / sladkost, hrepenenja mi v srcu budiš. / Vse lepe spomine, / radost in bolečine, / tegobo samote ti z mano deliš. (Moja kitara)
  • Vdano hodi težko pot, / ki se navkreber oži; navzgor upri oči, ne toži / z veseljem stori, kar ti stan nalaga, / saj veš, da dobra volja vedno zmaga. (Nasvet)
  • Kakor jerbas sem, ki čaka, /da nesó ga iz dneva v noč - / sleherno minuto vezan / le na tujo je pomoč. // Ali – hvaljen Bog! – ne bode / prazen stari jerbas moj: / v njem so zbrane vse kreposti, / dobra dela, trud in boj. (Starost)

Pripravlja Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh