3. avgust

LETA 1882 ROJEN ALOJZ GRADNIK

03 08 1882-Alojz-Gradnik PESNIK, SODNIK IN PREVAJALEC († 1967)

Spominjamo se rojstva pesnika Alojza Gradnika, čigar lirika je razmišljujoča. "Čustvene in duhovne stalnice Gradnikovih pesmi so: ljubezen, smrt, življenje, zemlja, narava, domovina, mati, Bog" (F. Zadravec). Literarni zgodovinar Anton Slodnjak je o njem zapisal: "Že v mladih letih je zaslutil, da se človek začne odkrivati v svojem bistvu šele spričo ljubezni in smrti. In prikazovanju tega poglavitnega trenutka v svojem in vsakterem človeškem bivanju je po prilično dolgih učnih letih posvečal poglavitno ustvarjalno pozornost."

... več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 08_2002

nekaj njegovih verzov, misli:

  • O Bog, ko padem, naj odpadem zrel, / naj me tvoj dih pred žetvijo ne sname, / naj ne bom gnil in trpek in ko slame / in listja osušen pepel.
  • Samo smrt svobode zor je: / v nji spet najdeš, kar si ljubil, / večnosti ti vrne morje / kar si ljubil in izgubil.
  • Bila pomlad je in bilo je poletje, / zoreli so in dozoreli klasi, / siveli so in osiveli lasi, / poišči zdaj pred zimo si zavetje!! // Odloži jo, če je že prazna kupa! /Če vina ni, boš moral jo v osami / polniti samo s svojimi solzami. / O blažen, blažen tisti, ki še upa!
  • Samo en gost je, ki še mora priti. / Ne bo povedal, ob kateri uri, / ne bo zahteval jesti in ne piti / in samo tiho bo zaklenil duri.
  • »Kolikokrat sem rekel mu: „Razum, / povej, razreši mi: odkod in kam? " / In čakal sem zaman in bil sem sam / in vedno bolj mi venel je pogum. / Zdaj ne sprašujem več in le srca / utrip poslušam, sok njegov in tok, / ko vzburjen trka: „Zunaj je tvoj Bog, / odpri mu vrata ...
    več:

 

LETA 1898 UMRL JANEZ ČEBULJ

03 08 1898-Janez-CebuljDUHOVNIK, MISIJONAR (* 1832)

Bogoslovje je študiral v Ljubljani in bil nekaj časa kaplan v Kranju, od koder je na povabilo škofa Ireneja Barage odšel v ZDA. Tam je deloval med ameriškimi staroselci in priseljenci; vmes je bil krajši čas v Evropi in Egiptu. Njegove misijonske postaje so bile na območjih Michigana, Wisconsina in Minnesote. Govoril je več jezikov in nekaj indijanskih narečij.

 

LETA 1901 ROJEN STEFAN WYSZYNSKI

03 08 1901-Stefan-WyszynskiPOLJSKI ŠKOF, PRIMAS IN KARDINAL, OČE PAPEŽA POLJAKA († 1981)

Takoj po vojni je bil imenovan za škofa v Lublinu, kasneje je postal varšavski nadškof in primas Poljske (1948). Kardinal pa je postal 12. januarja 1953, vendar ga je komunistični režim za nekaj časa celo interniral v samostan, kljub temu pa se vseskozi zavzemal za spravo med državo in Cerkvijo. "Častiti in ljubljeni kardinal primas, dovoli, da ti čisto preprosto povem, kar čutim: na Petrovem sedežu bi ne bilo tega papeža Poljaka, če bi ne bilo tvoje vere, ki se ni ustrašila ne ječe ne trpljenja; če bi ne bilo tvojega junaškega upanja, tvojega brezmejnega zaupanja v Mater Cerkve; če ne bi bilo Jasne Gore in naše narodne zgodovine," je dejal papež Janez Pavel II., ko je 23. oktobra 1978, dan po nastopu najvišje službe v Cerkvi sprejel svoje rojake. Kardinal Wyszynski mu je ob izvolitvi, 16. oktobra, "prerokoval", da bo Kristusovo Cerkev povedel čez prag 3. tisočletja.

več o njem preberite v pričevanju 10_2001

nekaj njegovih misli:

  • Pravim ti: služil boš samo svojemu Bogu, kajti človek je preveč plemenit, da bi služil komur koli, razen Bogu.
  • Vse ima svoj smisel v križu. Zato ni brez križa nobena cerkev; nobene daritve, nobenega posvečenja in nobene službe ni brez križa. Ni mogoče vzdržati in zmagovati brez križa. Vsak, kdor zmaga, zmaga v križu.
  • Če so tla prekrita s travo, jih celo najmočnejši vihar zlepa ne more odnesti, četudi bi bila peščena. Če pa tla postanejo puščava, so silno lahko ranljiva.
  • Kristjani nimamo sovražnikov. Imamo samo brate, ki zaenkrat še nočejo vedeti za vezi, ki nas združujejo.
  • Od evharistije se naučimo, da se nikoli ne zgodi nič takega, da ljubezen ne bi mogla še kaj povedati. Toda na ljubezen moramo gledati kot na nekaj, kar ne izhaja iz nas, temveč iz Boga, ki je Ljubezen in nenehno seje semena svoje ljubezni ter jih obilno trosi v srca ljudi.
  • Utrudljivo delo skušati prepričati druge, da Boga ni, najpogosteje dejansko ni nič drugega, kot nenehen spomin na Boga. Bog ostaja uganka in nerešljiv problem, ki se na koncu razreši ali v prekipevajočo ljubezen ali v strastno sovraštvo.
  • Pozabil sem vse hudo, ki so mi ga storili. Mi kristjani si ne smemo dovoliti najmanjšega čustva zagrenjenosti do kogar koli.
  • Drznost ni najvišja krepost. Največji kreposti sta ljubezen in modrost. Danes potrebujemo predvsem modrosti.

 

LETA 1905 ROJEN FRANZ KONIG

03 08 1905-Franz-KonigAVSTRIJSKI ŠKOF IN KARDINAL († 2004)

Kardinal Franz König, dolgoletni dunajski nadškof (1956-1985), spada med velike osebnosti Cerkve dvajsetega stoletja. Vidno vlogo je odigral na drugem vatikanskem koncilu, po koncilu pa je nad petnajst let vodil Tajništvo za neverujoče. Po "stažu" je bil najstarejši kardinal, saj ga je v kardinalski zbor poklical še papež Janez XXIII.

... več o njem si preberite v pričevanju 09_2000

... nekaj njegovih razmišljanj:

  • Zakon pomeni najvišjo obliko ljubezni, ki jo lahko doživimo na svetu, ko oba sogovornika spoznata, da je ljubljeno bitje vredno več kot lastni jaz... Fant in dekle sta zrela za zakon, kadar se njuna ljubezen spremeni v predanost.
  • Ljubezen je čudež popolne povezanosti. Pomeni, da je človek povezan z Bogom kakor mladika z vinsko trto, pomeni, da tisto, kar nas povezuje z ljudmi, črpamo v Bogu. Pomeni, da jih ljubimo, razumemo in spoznavamo v božjem imenu.
  • Če ljubimo, doživljamo čudež - nekdo drug nam pomeni več kot mi sami. Njegovo življenje nam velja več kot naše, ki ga bomo z veseljem žrtvovali zanj. Do tistih, ki jih ljubimo, čutimo spoštovanje in odgovornost.
  • Ljubezen do bližnjega pomeni človeško dobroto, prijaznost, dobro besedo; marsikaj slabega se je zgodilo zaradi slabih odnosov, ker ljudje živijo drug ob drugem, ne da bi pokazali vsaj nekoliko medsebojnega razumevanja.
  • Če bo odraščajoči otrok spoznal, da starši tudi sami ravnajo tako, kot učijo njega, jim bo še naprej verjel, spoštoval njihova načela, jim zaupal probleme, s katerimi se bo srečeval, in tudi želel njihov nasvet.
  • V vrednotah človeka spoznamo vrednote večnosti, ki so nam potrebne, da se ne ločimo od Boga.
  • Vera nam omogoča; da vztrajamo na pragu Skrivnosti, obenem pa nam dovoli, da spoznamo tudi božjo moč, ki oplodi in preoblikuje vsako življenje.
  • Predvsem potrebujemo zaupanje. Kajti prihodnost religij je prihodnost človeka. Morda se ne zavedamo vedno dovolj, da je Bog ustvaril človeka za prihodnost.
  • Trpljenje je človekova usoda. Od svojega prvega do zadnjega dne trpi tisočere bolečine - skrb, strah, tesnobo, bolezen, starost, smrt... Tako kot si sledita dan in noč, tudi mi doživljamo svetle in mračne trenutke.

 

LETA 1920 ROJEN LADKO KOROŠEC

03 08 1920-Lahko-KorosecOPERNI IN KONCERTNI PEVEC († 1995)

V Zagorju ob Savi rojeni Ladko Korošec je bil eden najvidnejših slovenskih opernih pevcev in odličen igralec v 20. stoletju. Petje je študiral na Glasbeni akademiji v Ljubljani, hkrati pa je obiskoval tudi dramsko šolo. Poslušalcem se je najbolj vtisnil v spomin po mojstrskih interpretacijah komičnih (bufo) vlog (Kecal v Prodani nevesti, don Bartolo v Seviljskem brivcu itd.). Nastopal je tudi kot koncertni pevec. Bil je trikratni dobitnik Prešernove nagrade, o svojih gostovanjih je napisal knjigo Na tista lepa pota (1973).

 

LETA 1929 UMRL KAROL GROSMAN

03 08 1929-Karol-GrosmanPRAVNIK IN PIONIR SLOVENSKEGA FILMA (* 1864)

Doma iz Drakovcev blizu Male Nedelje. Po poklicu je bil odvetnik, od leta 1901 pa je služboval v Ljutomeru in leta 1905 je posnel svoja prva dva kratka filma Odhod od maše v Ljutomeru in Sejem v Ljutomeru, leto pozneje pa še tretji film Na domačem vrtu.

 

LETA 1932 UMRL OSKAR DEV

02 12 1868-Oskar-DevPRAVNIK, SKLADATELJ IN ZBOROVODJA (* 1868)

Doma s Planine pri Rakeku, študiral je pravo in vzporedno tudi glasbo, za katero se je navdušil že na novomeški gimnaziji (Hugolin Sattner). Obiskoval je šolo Glasbene Matice v Ljubljani in cerkveno glasbeno šolo na Dunaju, kjer je tudi diplomiral iz prava. V času študija na Dunaju je bil tam zborovodja društva Slovenija in Slovenskega pevskega društva. Služboval je kot sodnik v Škofji Loki, Kranju in Mariboru, kjer je 1919 ustanovil Glasbeno matico Maribor, kateri je bil vrsto let predsednik in zborovodja, ter vrsto zborov in glasbeno šolo. Zložil je več skladb za moške in mešane zbore in samospevov s spremljavo klavirja (v izdajah Glasbene Matice in v Novih Akordih). Nabiral in harmoniziral je narodne pesmi, med temi okrog 400 koroških.

 

LETA 1949 UMRL SLAVKO GRUM

03 08 1949-Slavko-GrumDRAMATIK IN PISATELJ (* 1901)

"Posebno mesto v našem slovstvu gre zaradi izvirnih lirskih črtic in dramskih poskusov Slavku Grumu," je zapisal Anton Slodnjak v svojem Slovenskem slovstvu (MK, Ljubljana 1968). "Kot medicinec dunajske šole je poznal in v pisateljevanju tudi uporabljal nauke in izsledke psihoanalitika Sigismunda Freuda, sicer pa kot avtor ni bil pristaš nobene znanstvene ali slovstvene doktrine. V nasprotju s Cankarjevo umetnostjo, iz katere je sicer izhajal, je iskal samo novega izraza za globoko sočutje, ki ga je občutil spričo najrazličnejših oblik človeškega trpljenja, ter se je kot pisatelj znašel nekako tam, kjer so bili francoski nadrealisti." Njegovo najpomembnejše delo je igra v dveh dejanjih Dogodek v mestu Gogi (1927). "Goga je groteskno simbolična podoba vase zaprtega, v zaprašeni negibnosti dušečega se majhnega mesta, v katerem ljudje, ujeti v svoja prebivališča in zaznamovani s preteklostjo, napeto čakajo na velik, usoden dogodek, ki naj bi osvobajajoče sprostil njihovo življenje" (Andrej Inkret). Po Slavku Grumu, ki se ga spominjamo ob obletnici rojstva, nosi ime najvišje priznanje za slovenskega dramatika – Grumova nagrada.

... več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 08_2011

 

LETA 2008 UMRL ALEKSANDER ISAJEVIČ SOLŽENICIN

03 08 2008-Aleksander-Solzenicin-RUSKI PISATELJ, DOBITNIK NOBELOVE NAGRADE ZA KNJIŽEVNOST (* 1918)

"Ne pozabimo, da nasilje ne živi samo in ne more živeti samo od sebe: prav gotovo je prepleteno z lažjo. Med njima je najbolj sorodna, najbolj naravna globoka povezanost: nasilje se more skrivati samo za laž, laž pa more obstati samo z nasiljem. Kdor razglasi nasilje za svojo metodo, si mora neizprosno izbrati laž za načelo... Preprost korak preprostega možatega človeka je, da ne sodeluje pri laži, ne podpira zlaganih dejanj. Tudi če to pride na svet in celo zavlada na njem - naj se to ne zgodi po meni. Pisatelji in umetniki pa imajo na voljo še več: zmago nad lažjo." Tako je v svojem predavanju, ki bi ga prebral pri podelitvi Nobelove nagrade za književnost v Stockholmu 10. decembra 1970 zapisal Aleksander Isajevič Solženicin, največji ruski pisatelj 20. stoletja. Nagrado je lahko prejel šele štiri leta kasneje kot izgnanec iz domovine (1974). Po dvajsetih letih se je vrnil v Rusijo, saj si ni mogel misliti, da bi živel kje drugje kakor v svoji lastni domovini. V svojem stanovanju v Moskvi je 3. avgusta 2008 umrl, zadet od možganske kapi, v 89. letu življenja.

--- več o njem v rubriki pričevanje 09_2008

nekaj njegovih misli:

  • Zame je vera temelj in opora za življenje človeka.
  • Čutim, da je smrt zadnji, nikakor pa ne končni mejnik človekovega bivanja.
  • Nikakršno taborišče ne sme zlomiti duševne lepote človeka.
  • Kljub vsemu ne smemo pozabiti, da je prvo, čemur pripadamo, človeštvo. Človeštvo pa se je ločilo od živalskega sveta z mislijo in govorom. In naravno je, da morata biti svobodna. Če pa ju vklenemo, se vračamo v živali.
  • Dušo si kuje sleherni sam zase, iz leta v leto. Treba si je prizadevati, da bi si skoval, da bi si zbrusil takšno dušo, da bi postal ČLOVEK.
  • O, daj mi, Gospod, da se ne bom prelomil ob udarcih! Da ti ne bom padel iz roke.
  • Ne motimo se zato, ker bi bilo težko videti, kaj je prav; motimo se zato, ker je to udobnejše.
  • Ne ženem se, da bi vse zajel: pametnega na svetu je veliko, malo je dobrega.

 

LETA 2017 UMRL VILKO OVSENIK

09 11 1928 Vilko OvsenikGLASBENIK, SKLADATELJ, ARANŽER (* 1928)

Doma v Begunjah, kjer je gostilna pri Jožovcu delovala že od leta 1844. Župnik je očetu predlagal, da se prepišejo na nekdanji družinski priimek Ovsenik (Slavko se je kasneje prepisal nazaj na Avsenik in tako sta imela brata različne priimke). Oče je bil velik ljubitelj glasbe, in Vilko je prvo izobrazbo dobil pri organistu, igral je harmonij in klavirsko harmoniko, zanimala ga je ljudska pesem, kasneje pa se je navdušil za diatonično harmoniko. Kot gimnazijec se je ves čas ukvarjal z glasbo, seznanil se je s klarinetom, saksofonoim. Z bratom Slavkom sta začela igrati leta 1946, igral je klarinet, brat pa harmoniko, pridružil se je še prijatelj z basom. Ker izvirnih viž takrat ni bilo, sta jih z bratom sproti skladala. Takrat še ni mislil, da bi glasbenik, študiral je pravo obenem pa še klarinet in saksofon na Akademiji za glasbo (diplomiral 1961). Kasneje je bil sprejet v Plesni orkester Radia Ljubljana (vodil ga je Bojan Adamič, kasneje Jože Privšek), kjer je igral do leta 1963. Ko je v Ljubljano prišel brat Slavko, so na Radiu Ljubljana iskali nove talente in Slavko je tako prišel na Radio, najprej nastopal sam, potem s triom, potem pa je Vilko prišel do nove formule: dodal klarinet in trobento in nastal je ansambel, ki je najprej nastopal kot Gorenjski kvintet, kasneje pa sta ga preimenovala v ansambel bratov Avsenik. Pri zvenu ansambla je imel Vilko odločilno vlogo, ves čas je tudi skrbel, da so bila besedila domača, izvirna, slovenska... Deset let je bil zaposlen tudi na Radiu LJ kot glasbeni urednik, kasneje je bil med ustanovitelji Helidona, kjer je bil do upokojitve glasbeni urednik in producent. Vilko je bil soavtor večine skladb v repertoarju slavnega ansamla Avsenik (več kot 800 skladb).

nekaj njegovih misli:

  • Glasba mi je v mladosti pomenila neke vrste dopolnilo v življenju, seveda pa tudi dopolnilo pri študiju. Tedaj niti pomislil nisem, da bi se kdaj resno ukvarjal z glasbo.
  • V Ljubljani sem igral v prvem orkestru Radia Ljubljana (v Adamičevem Plesnem orkestru), resno sem delal tudi po deset ur s klarinetom, zraven pa sem študiral pravo.
  • Ugotovil sem, da na narodnozabavnem področju deluje malo ljudi, da ne nastopajo veliko, igrajo pa s srcem. To mi je povedalo, da je pri glasbi prvi in glavni občutek, šele potem pa tehnična brezhibnost.
  • Slovenija je v svetovnem merilu res majhna dežela (...) toda v glasbi je bila izredno smela. Veliko si je upala, ponudila je svetu vzorec, ki je izviral iz ljudske glasbe.
  • Vsaka skladba je bila narejena z ljubeznijo in lepo mislijo, vse je bilo plod načrtnega ustvarjanja.
  • Besedilo je sestavni del glasbe in pisec besedila mora čutiti, kaj je želela povedati glasba. Pri besedilih je premalo samo dobra misel in lepa rima, pisec mora predvsem globoko začutiti glasbo.
  • Kot radijski urednik sem želel vzbuditi v ljudeh moč, da se bodo začeli glasbeno izražati in tako smo radijski program z domačo glasbo precej razširili, z avtorji in ansambli ..
  • Moje življenjsko geslo je bilo vedno: delaj, ustvarjaj, spoštuj konkurenco. Živi v sodelovanju, odprtosti, poštenosti ... to je bilo glavno.
    Glasba je zame največje hrepenenje duše, največja ljubezen.
  • Morda Slavkova moč res ne bi prišla tako do izraza brez najinega tesnega sodelovanja. Vsak motiv je treba znati obdelati in ga ustrezno dopolniti.

brat Slavko o njem:

  • Največje priznanje moram vseeno dati svojemu bratu Vilku Avseniku. Bil je strokovna in pedagoška roka in brez njega Avsenikov ne bi nikoli bilo.

 več o Avsenikih:

M. Turk, Slavko Avsenik: Moj pogled, v: Ognjišče 1 (2009), 24-26.
U. Jeglič, Ansambel Saša Avsenika: Mladinska priloga - Glasba, v: Ognjišče 6 (2022), 68-70.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh