* 22. september 1917, Stražišče pri Prevaljah, † 5. marec 2009, Ljubljana.

Gradisnik Janez1»Skrb za lepo slovensko besedo je bila eno glavnih gibal v mojem življenju; tako z veseljem sprejemam priznanje, poimenovano po pesniku, ki je ustvarjalno presegel raven jezika. kakršen je zadoščal za rabo preprostega ljudstva, in povzdignil slovenščino med tedanje razvite evropske jezike ter je usposobil za vrhunsko pesniško izražanje. Prešeren, vnet za čast dežele, se je kakor le redki njegovi sodobniki zavedal, kakšen je pomen jezika kot narodotvornega dejavnika in najbolj vidnega znamenja narodove samobitnosti.« Tako je zapisal Janez Gradišnik v svoji zahvali ob podelitvi najvišjega slovenskega kulturnega priznanja – Prešernove nagrade leta 2008 “za življenjsko delo na področju književnosti, knjižnega prevajanja, pisateljevanja in jezikoslovja”. Dodati je treba še njegovo potrpežljivo delo pri urejanju revije Prostor in čas, ko se je moral na zunaj spopadati z oblastjo, na znotraj pa z nazorskimi razhajanji med sodelavci. Na vseh področjih je bil temeljit, vztrajen, vrhunski. Letos mineva sto let od njegovega rojstva.

PRI PETIH LETIH JE ŽE ZNAL BRATI
Življenje in delo Janeza Gradišnika je lepo orisal France Pibernik v dokumentarni monografiji, ki je kmalu po njegovi smrti izšla pri Celjski Mohorjevi družbi. Rodil se je 22. septembra 1917 v kraju Stražišče pri Prevaljah na Koroškem. Mati Amalija je bila doma s trdne kmetije, oče Ivan pa je bil orožniški podčastnik. Zaradi njegovega poklica se je družina večkrat selila. Leta 1920 je bil premeščen v Slovenj Gradec, kjer so ostali šestnajst let. Stanovali so v hiši, v kateri se je rodil skladatelj Hugo Wolf. Tu sta se Janezu pridružila brata Bogomir in Franc (Branko) ter sestra Marija. Ko je jeseni 1923 s šestimi leti šel v osnovno šolo, je že znal brati. Po končani osnovni šoli bi se rad vpisal na gimnazijo v Mariboru, toda moral se je zadovoljiti s slovenjgraško meščansko šolo. Leta 1931 je prišel na mariborsko učiteljišče; leta 1936, ko se je družina preselila v Maribor, mu je bil omogočen študij na pedagoški fakulteti ljubljanske univerze, kjer je diplomiral leta 1940. Ves čas študija, od srednje šole dalje, se je sam izobraževal, z vso vnemo se je učil jezikov (nemščine, francoščine, italijanščine, angleščine), že takrat se je ob spisih Antona Breznika ogreval za materinščino. Kot študent se je vključil v Kocbekov krog krščanskih socialistov. Avgusta 1939 se je udeležil 2. akademskega kulturno socialnega tedna v Bohinju, na katerem so sodelovali najodličnejši predstavniki tedanjega slovenskega katoliškega izobraženstva. Jeseni 1940 je šel na služenje vojaškega roka v Sarajevo. Po razsulu jugoslovanske vojske aprila 1941 je prišel v nemško ujetništvo. Poleti 1942 je prišel k svojim, ki so bili izgnani na Hrvaško. Ves okupacijski čas je bil brez prave vesti o dogajanju v Sloveniji. Vojna leta je imel za izgubljena leta.

VRHUNSKI PREVAJALEC LITERARNIH UMETNIN
Konec vojne je dočakal v ustaškem zaporu v Zagrebu. Junija 1945 so zagrebški Slovenci povabili Kocbeka za govornika na mitingu. Ob tej priložnosti je Kocbek nagovoril Gradišnika, naj pride k njemu za osebnega tajnika na ministrstvo za Slovenijo v Beograd. Avgusta se je v zagrebški cerkvi sv. Marka poročil z anglistko Ružo Tremski; v zakonu sta se jima rodila sinova Bogdan (1946) in Branko (1951). Z novim letom 1946 so ministrstvo za Slovenijo ukinili in Gradišnik je dobil službo v uredništvu DZS. V tem času je v reviji Novi svet objavil noveli Nekega dne v aprilu ter Obletnica mature, izbor njegovih novel je izšel v knjigi Pot iz noči (1949). Leta 1951 je pri DZS izšla znamenita Kocbekova zbirka novel Strah in pogum; Gradišnik je bil odpuščen iz službe in zaradi stikov s Kocbekom je prišel na seznam Udbe. Poklicno se je posvetil prevajanju, ker je bil to njegov vsakdanji kruh. Prevajal je različna besedila, ne samo literarna, ampak tudi strokovna. Z mojstrskima prevodoma romana ‘Oči in svetloba’ francoskega pisatelja Vercorsa in novele ‘Starec in morje’ Ernesta Hemingwaya si je prislužil ime v slovenski literarni javnosti. Mikalo ga je lastno pisateljsko ustvarjanje, ki pa ga je oviralo stalno in zahtevno prevajanje. Nastajal je dolg seznam vseh mogočih prevodov, nad to množico se dvigajo najvišji vrhovi svetovne književnosti. Njegova največja mojstrovina je prevod jezikovno večplastnega romana ‘Ulysess’ irskega pisatelja Jamesa Joycea (1967). Za to ‘težaško’ delo je prejel nagrado Prešernovega sklada (1969) in Sovretovo nagrado (1986). Po razpadu prvega zakona se je leta 1974 drugič poročil z literarno zgodovinarko in prevajalko Katarino Bogataj, dragoceno sodelavko pri pisanju in prevajanju.Gradisnik Janez0

MODRI UREDNIK IN JEZIKOSLOVEC
Leta 1969 je začela izhajati revija Prostor in čas, ki jo je ustanovila skupina 62 nazorsko in generacijsko zelo različnih ljudi. V njej so sodelovali katoličani in marksisti. Glavni urednik je bil Janez Gradišnik, odgovorni urednik pa pisatelj Vladimir Kavčič. Reviji je bilo usojenih samo šest let življenja. Zaradi svoje nazorske odprtosti je postala trn v peti vladajoči partijski garnituri. Leta 1974 so bili pritiski tako hudi, da revije ni bilo več mogoče obdržati. Gradišnik je vseh šest  let držal revijo na nogah, modro krmaril med boji z oblastniki in razhajanji med sodelavci. Za revijo je žrtvoval šest let svojega življenja z zavestjo, da pomaga slovenskim ljudem do bolj demokratičnega kulturnega življenja. »V teh letih nisem imel nič časa zase, nisem prevedel nobenega literarnega dela.«
Ob podelitvi Prešernove nagrade leta 2008 je Janez Gradišnik zapisal, da je bila “skrb za lepo slovensko besedo eno glavnih gibal” v njegovem življenju. »Čeprav ni šel skozi visoke jezikovne študije, saj slavistike ni mogel študirati, je z vztrajnim prizadevanjem v povojnem času postal vodilni praktični jezikoslovec z nesporno avtoriteto« (France Pibernik). Z jezikovnimi problemi se je srečal ob prvih prevodih in že v petdesetih letih je v reviji Jezik in slovstvo in drugod začel objavljati članke, v katerih je opozarjal na najpogostejše napake v naši publicistiki. Neutrudno je opozarjal na eno največjih nevarnosti, ki preti domači besedi, to je nepotrebno hlapčevanje tujim jezikom. Izdal je tudi vrsto knjig, v katerih je dopolnil pogled na žgočo problematiko naše materinščine v sodobnih družbenih razmerah: Slovenščina za Slovence (1967), Slovenščina za vsakogar (1974), Še znamo slovensko? (1981), Za lepo domačo besedo (1985), Naš jezik (1985), Slovensko ali angleško? (1993).
Dočakal je častitljivo starost – 92 let. Po novem letu 2009 je naglo pešal in 5. marca je umrl. Vstajenja čaka na ljubljanskih Žalah.
Čuk S. (Obletnica meseca), Ognjišče (2017) 9, str. 52-53.

* 22. december 1902, Rovte, Avstro-Ogrska, † 20. junij 1965, Buenos Aires, Argentina

Hladnik Janez1Pokvarjena noga ga je privedla pred oltar

V svojih spominih, ki so izšli leta 1978 pri Goriški Mohorjevi družbi, pripoveduje, kako čudovito bogato je bilo življenje v družini s štirinajstimi otroki. On je bil med starejšimi in je luč sveta zagledal 22. decembra 1902. Oče Nace, ugleden kmet na Petkovcu v župniji Rovte nad Logatcem, in mati Frančiška Čuk sta svojo družino vodila v duhu božje modrosti. Ko je bilo Janezu šest let, ga je brat usekal s koso v nogo, ki so jo sicer rešili, vendar je imel vedno težave z njo. Starši so menili, da pač ne bo za težko kmečko delo, zato naj gre v šole! Ko je moral oditi v šolo v Škofjo Loko, je njegovo srce trepetalo, kot da gre v smrt. Šolanje je nadaljeval v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Po maturi leta 1922 ni šel v bogoslovje, kakor je upala (pa nikoli povedala) modra mama, temveč na gozdarsko fakulteto v Zagreb, kjer pa je ostal le nekaj dni. Odšel je k stricu župniku v Šentvid pri Stični, naslednjo jesen pa se je odločil za "lemenat" (bogoslovje).

Hladnik Janez6V srednji šoli se je bolj težko učil, zdaj pa se mu je "odprlo": poleg bogoslovja je študiral celo časnikarstvo. Mašniško posvečenje je prejel 29. junija 1927, sloveno novo mašo pa je imel 17. julija v Rovtah. Po novi maši se je pogovarjal z Jezusom: "Tu me imaš, Gospod, takega, kot sem! Zahvalim te za pokvarjeno nogo. Brez nje najbrž nikdar ne bi prišel do oltarja... Pomagaj mi, da ti bom mogel koristno služiti!" Februarja 1920 je v 52. letu umrl oče, ko je mama nosila pod srcem štirinajstega otroka.

Baragov naslednik v Metliki

Hladnik Janez3Ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič je novomašnika Janeza poslal za kaplana v belokranjsko "prestolnico" Metliko, kjer je sto let prej (1828-1830) deloval kot kaplan svetniški Friderik Baraga, misijonar med ameriškimi Indijanci. Med dobrimi Belokranjci se je lepo počutil. "Starejša generacija je bila globoko verna in Cerkvi vdana," piše v svojih spominih. "Duhovnika morda nikjer niso tako cenili kakor v Beli Krajini." Spet je imel težave s svojo nogo in moral je na operacijo. Vse tegobe je mirno prenašal ob uspehih dela za duhovno prenovo ljudi. "Tedaj smo organizirali misijon. Cerkev je bila nabito polna pri vse govorih. Ko smo nazadnje pregledali uspeh, smo dognali, da je bilo samo enajst oseb, ki se niso približale, in samo 177 ljudi je ostalo brez spovedi in svetega obhajila." Dobro je čutil, kje je treba prijeti. "Naše delo je bilo rešiti mladino. Ustanovili smo otroški vrtec, v katerem so bili vsi najboljši otroci. Vsi so to smatrali za čast in tako so bili v naših rokah tudi otroci politično nasprotnih družin." Mnogim iz tega tabora ni šlo v račun, da ima duhovnik tak vpliv na ljudi. "Duhovnika je treba oblatiti, taka je peklenska postava, katero sovražniki vere dobro poznajo. Če ga umažejo, bo takoj manj veljala njegova beseda." Proti koncu leta 1933 je Janez Hladnik postal "duhovni oskrbnik" Slovencev v Zagrebu, ki jih je bilov hrvaškem glavnem mestu kakšnih 10.000. Tam je deloval natanko eno leto. Že tedaj se je v njem oglašala misel na Slovence v Argentini.

Graditelj slovenske vasi v Argentini

Hladnik Janez5Julija 1935 je šel k škofu Rožmanu in ga vprašal, kaj naj stori. Škof mu je dejal: "Gospod Janez, pojdite v Argentino! Bil sem v Severni Ameriki in videl, da je duhovnik našim ljudem v tujini nujno potreben... Kar pripravite se. Vas je poslala božja Previdnost. Pojdite!" Po slovesu od domačih, na katere je bil močno navezan, se je 4. februarja 1936 poslovil od domovine. Na argentinska tla je stopil 2. marca. V delo med slovenskimi rojaki, povečini Primorci, ki so odšli čez Atlantik, da so ubežali fašističnemu nasilju, ga je uvajal duhovnik Jože Kastelic. Kmalu mu je prepustil urejanje mesečnika Duhovno življenje. Ko se je Kastelic 7. marca 1940 v Andih smrtno ponesrečil, je moral sprejeti še težja bremena.

Hladnik Janez7Njegovo delovanje v Argentini lahko razdelimo na tri obdobja: skrb za slovenske izseljence med obema vojnama, prizadevanje za naselitev protikomunističnih beguncev po drugi svetovni vojni in nazadnje delo med domačimi verniki v enem najbolj revnih predelov Buenos Airesa. Po drugi svetovni vojni je dolgo časa brezuspešno trkal na vsa vrata, da bi se odprla za slovenske begunce. Ko mu je uspelo priti do samega argentinskega predsednika Juana Perona, je po Hladnikovem posredovanju nad 8.000 Slovencev našlo zavetje v Argentini. Hladnik jim je iskal možnosti za uveljavitev v novem svetu. Težave so mu povzročali tudi komunistični agenti, ki so sejali razdor med "starimi" in "novimi" izseljenci. Trajen spomenik si je Hladnik postavil z ustanovitvijo naselja Slovenska vas (Villa Eslovena) v Lanusu. Zadnjih petnajst let je bil misijonar med domačini. Njegovo bogato življenje se je izteklo 20. junija 1965: srce mu je zastalo zaradi kapi.

(obletnica meseca 12_2002)

* 26. maj 1891, Rodine, † 12. april 1966, Ljubno na Gorenjskem

Lepoto sveta, ki jo je v mnogih svojih povestih opeval, je Janez Jalen zagledal 26. maja 1891 pri Mežnarjevih na Ro­dinah kot deseti in najmlajši otrok Primožkovega Matija in Knafelinove Marijane. Oče je opravljal službo cerkovnika pri cerkvi sv. Klemena na Rodinah, ki je bila do 1821 žup­nijska (tedaj so sedež župnije pre­nesli na Breznico). »Moj oče je bil vzlictemu, da ni bil premožen, spo­štovan mož. Pri njem so se shajali možje iz vasi. Zimske večere so po­sedali ob peči, kadili tobak in si pripovedovali. Najraje so poslušali mojega očeta, ki je res izmed vseh največ skusil, obredel dosti sveta in znal lepo pripovedovati. Najbolj zvest poslušalec sem bil jaz.« To je bila prva šola malega Janeza, ki si je očetove zgodbe tako zapomnil, da jih je čez mnogo let uporabil kot okvirje za svoje povesti. Dejal je, da je Ovčarja Marka pravzaprav napisal oče. On je svojega najmlaj­šega rad jemal na planino pod Sto­lom, mu spotoma pripovedoval ču­dovite stvari, ga opozarjal na vsako divjad, na vsako sled, na vsako rožo in mu odpiral oči za lepote narave. Žal je ta odlični učitelj, ki ni znal ne brati ne pisati, umrl, ko je bilo Janezu komaj deset let. Takrat je že končaval štirirazredno šolo na Breznici. V višje šole (v Ljubljano in v Kranj, kjer je končal gimnazijo) je Jalena poslal tedanji brezniški žup­nik Tomaž Potočnik, ki ga je tudi podpiral. Po maturi je Janez vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil leta 1915 posvečen v duhovnika. Po no­vi maši je postal kaplan v Srednji vasi v Bohinju. V tem 'raju' se je počutil srečnega. Maja 1917 je bil poklican za kurata (vojaškega duhovnika): do konca vojne je deloval naj­prej med bolniki v Gradcu, zatem med taboriščniki v Lebringu. Po vojni je bil najprej nekaj mesecev v Besnici na­to je šel za kaplana v Črnomelj, čez pol leta v Staro Lo­ko, od tam v ljubljansko Trno­vo za kaplana k pisatelju Fin­žgarju. Nato je bil katehet v Mostah. V tem času je napisal scenarij za prvi slovenski igra­ni film Triglavske strmine. Ker ni šel na volitve, je bil kazensko premeščen za ekspozita v Notranje Gorice na Barju, kjer je začel tkati pisano vezenino o mostiščarjih, ki so živeli tod 3.000 let pred Kristusom. Po temeljitem študiju je nastala njegova napeta zgodovinske povest Bobri, ki je iz­šla (1942-1943) v treh knjigah: Sam, Rod, Vrh. Po drugi svetovni vojni je bil najprej župnik v Graho­vem pri Cerknici, zadnja leta (1958- 1966) pa v Ljubnem na Gorenj­skem.

V slovenski književnosti se je Janez Jalen oglasil razmeroma pozno in sicer najprej kot dramatik. Kot vojni kurat v Lebringu je začel pisati dramo Dom, ki je ena naših najboljših ljudskih iger in je prvi del dramske trilogije: sledili sta ji nam­reč še igri Srenja in Bratje. Osnov­na misel naj bi poudarjala delo za dom, za (vaško) skupnost, za člo­veštvo. Močnejši kot v dramah je Jalen v povestih, med katerimi je najbolj znamenita Ovčar Marko, ki je izhajala v dveh letnikih revije Mladika (1928 in 1929). Ta naj lepša slovenska pastirska idila je doživela že precej knjižnih izdaj. Dogaja se v svetu pod Stolom. V Bohinj pa je postavljeno dogajanje domačijske povesti Cvetkova Cilka (1938) in lovske pripovedi Trop brez zvon­cev (1939). Od drugih Jalenovih del je znana še povest Ograd, ki se godi v nekdanji ženski kaznilnici v Begunjah. Zakaj ljudje Jalena tako radi bero: »Z osebami v svojih po­vestih se pogovarjam, kot da so ži­ve... Kadar nekaj napišem, tisto naj­prej glasno preberem in poslušam, kako se sliši; beseda mora lepo za­zveneti, pogovor v povesti mora biti živ.«

obletnica meseca 05_1991

DUHOVNIK, PROFESOR FILOZOFIJE NA TEOLOŠKI FAKULTETI, PISATELJ († 1988)

Janzekovic1Številni slovenski krščanski izobraženci so v svinčenih časih komunizma svojo vero poglabljali na teoloških tečajih za laike, ki so bili v Ljubljani vsako jesen od leta 1967. Kadar je predaval dr. Janez Janžekovič, profesor filozofije na teološki fakulteti, je bila dvorana nabito polna. Ta prodorni mislec, ki se ga spominjamo ob obletnici rojstva, je mlade nagovoril s svojo izklesano besedo in še bolj s svojo pokončno osebnostjo.

Že v mladih letih preudaren in moder

»Dvakrat premisli, enkrat govori!« pravi pregovor, ki se ga je Hanzek - Janez Janžekovič menda držal vse od tedaj, ko se je naučil govoriti. Rodil se je 4. marca 1901 v Zagojičih, župnija Sv. Marjeta niže Ptuja (Gorišnica), srednje velikemu kmetu Francu in njegovi ženi Marjeti. Že v mladosti je govoril preudarno in modro, kakor je bil še v starosti mladostno kritičen in zvedav (Edvard Kovač). Šest let ljudske šole je obiskoval v domačem kraju, nato pa je odšel na klasično gimnazijo v Maribor, kjer je pokazal zanimanje za vse predmete, zato so ga klicali kar »odličnjak«. S prijateljem Stankom Cajnkarjem, ki je bil leto starejši, seje lotil pisateljevanja, vendar gaje bolj pritegnila filozofija. Po maturi je bil eno leto v mariborskem bogoslovju, leta 1922 pa gaje škof poslal v Pariz na Katoliški inštitut (univerzo), kjer je z najvišjo oceno dosegel licenciat iz filozofije in doktorat iz teologije. Leta 1928 je bil posvečen v duhovnika, potem je bil eno leto kaplan v župniji Sv. Miklavž pri Ormožu, kjer se je lotil vsega - bil je celo režiser otroških iger. Že leta 1930 je bil imenovan za kaplana v mariborski stolni župniji, opravljal je katehetsko službo, hkrati pa je začel tudi predavati filozofijo v mariborskem bogoslovju. Svoje razlage filozofskih misli je od vsega začetka znal »zabeliti« z duhovitimi anekdotami. Jeseni leta 1938 je kot naslednik Aleša Ušeničnika prišel predavat filozofijo na teološko fakulteto v Ljubljani. To službo je vzorno opravljal 36 let - vse do upokojitve leta 1974.

Prodoren mislec, zanimiv predavatelj, plodovit pisatelj

Janzekovic3V pariških letih sta na njegovo poznejšo življenjsko pot odločilno vplivala dva moža: njegov semeniški ravnatelj, poznejši pariški nadškof kardinal Jean Verdier in pa svetovno znani filozof Jacques Maritain. Ta je o njem zapisal: »Janeza Janžekoviča hranim v spominu kot odličnega duha. Bil sem izjemno zadovoljen z njegovim delom in menim, da je še posebno nadarjen za poučevanje filozofije.« Filozofija, ki jo je Janžekovič dolga desetletja predaval slovenskim bogoslovcem, je bila sholastika ali tomizem, ki ima za svojega vzornika sv. Tomaža Akvinskega. Vendar je vse, kar je učil, podajal kot svoje osebno dognanje. Na predavanja se je skrbno pripravljal in jih podajal s pretehtano besedo. »Najbrž mislite, da predavam z užitkom,« nam je nekoč dejal. »Ne, ne, na predavanja se odpravljam tako, kot gre rudar v jamo!« Na nekaterih mestih njegovih skript (učbenikov) je bil »prostor« za anekdote. »Te so zmeraj iste, toda obrazi se menjajo,« je dejal s svojim širokim nasmehom. Profesor Janžekovič je veliko pisal. Seznam njegovih znanstvenih, versko vzgojnih in domoljubnih spisov, ki so nastajali v letih od 1929 do 1984, obsega 188 naslovov. Njegova glavna dela so zbrana v šestih knjigah njegovih Izbranih spisov (Mohorjeva družba, Celje 1976-1985). Že leta 1966 je v redni zbirki Mohorjeve družbe izšla knjiga Smisel življenja. »To je moja morda najpomembnejša knjiga zame kot duhovnika.« V jeziku, ki ga more razumeti povprečno razgledan bralec (nekatere strani so tudi bolj zahtevne), Janžekovič odpira temeljna vprašanja človeškega bivanja.

Smisel življenja: postati res dober človek

Janzekovic4Peto poglavje te knjige govori o smislu življenja (prejšnja pojasnjujejo, ali se moremo zanesti na svojo pamet, kaj o smislu življenja pove izkustvena znanost, kako je mogoče z zdravim razumom priti do spoznanja Boga). V tem poglavju je čudovit razdelek z naslovom Oče naš - ogledalo dobrega človeka. V njej stopi pred nas dr. Janez Janžekovič v vsej svoji človeški in duhovniški veličini. Trdno je bil prepričan, daje človekovo najvišje dostojanstvo v njegovi podobnosti z Bogom. V to »plemstvo« so poklicani vsi ljudje. V tej luči je znal sprejemati tudi drugače misleče. Proti koncu šestdesetih let, ko je bil komunizem kot ideologija in režim še zelo trd, je bil eden začetnikov dialoga. »Ko se bomo naučili drug drugega spoštovati, ko bomo besedam znova vrnili njihov pravi pomen, potem šele bo mogoča tudi plodna medsebojna razprava.« Dosledno se je držal tega, kar je zapisal v omenjeni knjigi: »Bog nima nezaželenih otrok. Vse, kar nas je, nas je izrečno hotel imeti. Vse nas ima rad, vsem želi najboljše, vse je ustvaril za srečo, vsi so moji bratje in sestre.« Kdor ga je poznal, si ga težko predstavlja brez njegove velike ljubezni - čebel. V letih mojega bogoslovnega študija je imel na tedaj še nepozidanem vrtu Alojzijevišča čebelnjak in med odmori smo se mu večkrat pridružili, ko nam je govoril o pridnosti in modrosti čebel. »Če bi hoteli povedati z eno besedo to, kar je bil Janžekovič v svoji filozofiji, življenju in veselju, bi morali reči: poštenjak« (Edvard Kovač). Gotovo ga je kot takega sprejel tudi Bog, ki ga je poklical k sebi 9. marca 1988.

(obletnica meseca - Ognjišče 03_2001)

* 12. avgust 1673, Mesarji pri Braniku, † 15. junij 1723, Hanoj.

Navadno kot njegov rojstni kraj navajajo Gorico. V Primorskem slovenskem biografskem leksikonu (X, 413) pa zvemo, da se je rodil 12. avgusta 1673 v zaselku Mesarji pri Rihemberku (Braniku) kot sin kmečkih staršev Mihaela in Felicite Štubelj. V bližnji Gorici (jezuiti so tja prišli leta 1621) je obiskoval gimnazijo, nato pa logiko in filozofijo, teologijo je študiral v Gradcu, kjer je bil leta 1699 posvečen v duhovnika. Leto dni je pomagal v škofijski pisarni v Gradcu ter bil stolni kaplan. 7. decembra 1701 je stopil v jezuitski red. Po opravljenem noviciatu in probaciji (zadnji preizkušnji) na Dunaju je bil leta 1705 na lastno prošnjo poslan za misijonarja na Kitajsko. Iz pristanišča Cadiz na jugu Španije je leta 1706 odplul okoli Afrike in po trinajstih mesecih plovbe, združene s številnimi nevarnostmi (viharji, morski roparji) prispel v Macao, pristanišče v istoimenski portugalski koloniji na južnem Kitajskem (v bližini Hongkonga), kjer je bilo glavno zbirališče jezuitskih misijonarjev, namenjenih na Japonsko, Kitajsko in v Indokino. Tam je Mesar apostolsko deloval do leta 1712. Tedaj je skušal priti v Kočinčino (današnji osrednji del Vietnama), toda komaj je prestopil mejo, so ga ujeli, obsodili na smrt, zatem pa pomilostili in izgnali iz dežele. Vrnil se je v Macao, kjer je decembra 1714 napravil slovesne redovne zaobljube. Spomladi leta 1715 pa je odšel misijonarit v Tonkin (današnji severni del Vietnama). Čeprav so v Indokini že od začetka 17. stol. delovali francoski misijonarji (jezuiti, frančiškani in dominikanci), pa je bila večina domačega prebivalstva še poganske vere in občasno je prihajalo do večjih preganjanj misijonarjev in katoliških domačinov (Z. Šmitek).

Tako preganjanje je izbruhnilo tudi leta 1721. Na ukaz svojih predstojnikov sta se p. Janez Mesar in njegov sodelavec p. Franc Bucharelli skrivala pred preganjalci. "Le neki kristjan je vedel za njuno skrivališče," beremo v življenjepisu p. Mesarja, ki je izšel v Misijonskem koledarju za leto 1925 in je pisan v 'napetem' slogu. "Tega so pogani ujeli in ga tako dolgo mučili, da jim je izdal misijonarja. Glavar je takoj z vojaki obkolil gozd, da ne bi nihče ušel. Ujeli so oba misijonarja, njunega strežnika in tri katehiste, ki so ju spremljali..." Vlekli so jih pred sodišče v glavno mesto dežele. Misijonarja so vkovali v železje in ju zaprli v bambusovo kletko. Oba sta umrla mučeniške smrti: pater Mesar počasneje - 15. junija 1723 mu je izpilo življenjske moči trpljenje zaradi lakote in bolezni, njegovega sojetnika pa so štiri mesece kasneje obglavili.

Po nekaterih virih (Z. Šmitek) naj bi bil jezuitski misijonar tudi Ivan Pavel Mesar, Janezov starejši brat (rojen 18. julija 1661), ki je deloval v vzhodni Indiji in je umrl nasilne smrti.

obletnica meseca 06_1993

* 16. november 1618, Ljubljana, + 15. oktober 1681, Ljubljana

Schoenleben Janez 01Ljubljanski rojak Janez Ludvik Schönleben je bil velik oznanjevalec Marijine slave. Kar je napisal o Mariji, razodeva veliko učenost in močno ljubezen. Njegovo učenje o Marijinih odlikah je bilo v tistem času velika novost, potrjeno je bilo skoraj dve stoletji pozneje z razglasitvijo verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju leta 1854. Med pričevalce Marijine slave je vključil vse Slovence, ko je v svoji knjigi o Mariji Palma virginea (Deviška palma) zapisal: »Moja domovina, vojvodina Kranjska, šteje nad 300.000 prebivalcev. Med to množico ne bi našel nikogar (če izvzamem nekaj malega drugovercev), ki bi nasprotoval nauku o brezmadežnem spočetju. Vsi, učeni in neučeni, plemstvo in preprosto ljudstvo, moški in ženske, po samostanih in med svetom, vsi, prav vsi, se tisti dan pred praznikom brezmadežnega spočetja postijo in praznik svečano obhajajo.« Spomin na Schönlebna in njegovo delo je ostal dolgo časa živ, njegove knjige so poznali doma in po svetu. Eden glavnih vzrokov, da je pri nas zatonil v pozabo, je, da je vsa svoja dela objavil v nemščini in latinščini – v slovenščini samo Evangelije inu listove (1672).

OD JEZUITSKEGA UČENCA DO CERKVENEGA DOSTOJANSTVENIKA
Leta 1617 je prišel iz Württenberškega v Ljubljano mizar in rezbar Ludvik Schönleben in se poročil s Slovenko Suzano Kušlan. 16. novembra 1618 se jima je rodil sin Janez Ludvik, kasneje pa še tri hčere; Ana je bila mati zgodovinarja Janeza Gregorja Dolničarja in stolnega dekana Janeza Antona, graditelja sedanje ljubljanske stolnice. Vzgoja v družini je bila v glavnem slovenska, kar je potrdil Janez Ludvik, ki je v predgovoru svojih postnih pridig zapisal, da jih je govoril nemško, čeprav nemščina ni njegov materin jezik. Šolal se je pri jezuitih pri Sv. Jakobu v Ljubljani. Po končani gimnaziji je vstopil v jezuitski noviciat. Višje filozofske in teološke šole je obiskoval na Dunaju, v Gradcu in Linzu. Ko je bil leta 1648 posvečen v duhovnika, je nekaj časa na Dunaju pridigal in spovedoval. Iz tega časa je njegov prvi natisnjeni govor o Mariji. Zatem so ga predstojniki pošiljali v razne druge kraje, tudi v Ljubljano. Želel se je posvetiti pisanju in znanstvenemu delu, zato je leta 1653 izstopil iz jezuitskega reda. V oporoki je zapisal: »Karkoli imam, imam od njih, in kar vem, vem od njih.« Naslednje leto je bil umeščen za dekana stolnega kapitlja v Ljubljani. V tej službi je veliko pridigal in pisal. Rad bi imel več časa za pisanje, zato je leta 1669 prevzel župnijo v Ribnici na Dolenjskem in s tem povezano službo dolenjskega arhidiakona. V Ribnici so dozorela njegova glavna zgodovinska dela, pripravljal pa je tudi natis svoje edine slovenske knjige – lekcionarja. Leta 1676 se je odpovedal Ribnici in se vrnil v Ljubljano ter se posvetil izključno znanstvenemu delu – raziskovanju zgodovine. Smrt mu je dobesedno iztrgala pero iz rok 27. marca 1681, pokopali so ga v cerkvi sv. Jakoba. Napovedal je: »Rojen sem leta 1618, umrl bom leta 1681!«

Schoenleben Janez 00PRIDIGAL JE LATINSKO, NEMŠKO IN SLOVENSKO
Janeza Ludvika Schönlebna kot govornika in pridigarja je predstavila Monika Deželak Trojar v knjigi Janez Ludvik Schönleben (1618–1681). Oris življenja in dela. 2017. Ljubljana: ZRC. Povzemam njene glavne misli. Za njegove pridigarske uspehe je zaslužno predvsem njegovo šolanje pri jezuitih. Na svojih šolah so zelo poudarjali pomen obvladovanja govorniških veščin. V svojem jezuitskem obdobju (1635–1645) je Schönleben pisal predvsem latinske priložnostne govore, v letih službe stolnega dekana v Ljubljani (1654–1667) je veliko pridigal kot slavnostni in priložnostni govornik. Pridigarsko zelo bogato je bilo ribniško obdobje (1667–1676), po vrnitvi v Ljubljano se je njegova pridigarska dejavnost zmanjšala. Glede jezika Valvasor pojasnjuje, da je Schönleben pridigal tako v nemščini kot v slovenščini. Vsaj za Ribnico je gotovo, da je pridigal tudi v slovenščini. Da je bil vešč slovenskega jezika, priča tudi njegova priredba lekcionarja. Po vsebini lahko njegove natisnjene pridige razdelimo v tri skupine: praznične oziroma svetniške pridige, postne govore in nedeljske pridige. Schönleben je svoje pridige označil kot duhovno literaturo, postne pridige tudi kot asketično branje. Glede zgradbe pridig se je držal pravil jezuitske pridigarske šole. Njegove pridige imajo tri glavne dela: uvod, ki nakaže vsebino, jedro, ki razčleni v uvodu napovedano vsebino, ter zaključek, ki povzame bistvo pridige. Temelj njegovih pridig je bilo Sveto pismo, takoj za njim navaja dela cerkvenih očetov. Schönlebnove pridige so izrazito razumske. Čeprav je gojil klasično jezuitsko govorništvo, pa je v njegovem pridigarskem slogu zaznati vpliv prihajajočega baroka.

OSEMINTRIDESET KNJIG, LE ENA SLOVENSKA
Janez Ludvik Schönleben je objavil 38 knjig in zvezkov latinskih in nemških pridig, bogoslovnih razprav ter arheoloških in zgodovinskih spisov. Njegove najpomembnejše bogoslovne razprave se nanašajo na nauk o Marijinem brezmadežnem spočetju in so napisane v latinščini, ker so namenjene tedanjim tujim teologom. Kot mlad jezuitski pater je imel leta 1649 na Dunaju ognjevit govor o Brezmadežni. V času, ko je bil stolni dekan v Ljubljani, je začel sestavljati obsežno delo, v katerem je hotel zbrati in objaviti vse, kar so dotlej napisali v zagovor Marijinega brezmadežnega spočetja. Zamislil si je pet zvezkov teh dokazov, vendar je leta 1659 v Celovcu izšel le tretji. Njegovo najbolj znano marijansko delo je knjiga Palma virginea (Deviška palma, 1671) V zadnjem obdobju svojega življenja se je posvetil zgodovini. V letih 1669–1674 je pisal kroniko kranjske dežele; leta 1681 je izšel prvi del pod naslovom Carniolia antiqua et nova (Stara in nova Kranjska), zgodovina do leta 1000.
Njegova edina slovenska knjiga je bila nova izdaja lekcionarja Evangelia inu lystuvi, ki ga je po naročilu in ob sodelovanju škofa Tomaža Hrena, pripravil Janez Čandek leta 1613. Schönleben si je knjigo zamislil kot priročnik za duhovnike. V njej je poleg evangelijev združil mali katekizem in zbirko cerkvenih pesmi, ki jih je povzel iz protestantskih pesmaric in iz ust pojočega ljudstva. Knjigo so leta 1672 natisnili v Gradcu, ker v Ljubljani ni bilo tiskarne. Zajetna knjiga (447 strani) je bila lepo opremljena: skoraj vsakemu nedeljskemu evangeliju je bila dodana odlična lesorezna podoba.

ČUK, Silvester. Janez Ludvik Schönleben (1618-1681). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 42-43

* 26. marec 1838, Brod pri Bohinjski Bistrici, † 12. april 1912, Krško

Mencinger1Pred devetdesetimi leti so v Krškem položili k večnemu počitku pisatelja Janeza Mencingerja. Njegov življenjepisec Josip Tomin­šek je o njem zapisal, da "v slovenskem slovstvu zavzema osamljeno mesto kot pisatelj-prerok slovenstva in bohinjski modrijan". Slednje je potrdil tudi z nagrobnim napisom, ki ga je sestavil sam dve le­ti pred smrtjo: "Tukaj vstajenja čaka - dr. Janez Mencinger - advo­kat. - Svojega življenja pravdo je začel - 26. 3. 1838 - in nedo­vršeno končal - (12. 4.) 191(2). Bodi mu sodba milostljiva."

"JAZ SPLOH NIMAM NIČ BIOGRAFIJE"

"Mencingerjevo zunanje življenje pač ni bilo burno in polno nena­vadnih dogodkov," je zapisal Anton Vodnik. "Zato pa je bilo tem pomembnejše njegovo notranje življenje. Sam se je tega zavedal, ko je zapisal, da človek nima življenja zunaj sebe, ampak v sebi." V duhu te modrosti je o sebi rekel: "Jaz sploh nimam nič biografi­je!" Seveda jo ima! Izšel je iz stare kmečke rodovine Kovačevih/ Grogarjevih na Brodu pri Bohinjski Bistrici, kjer se je rodil 26. marca 1838. Lepota rojstne doline, obdane z veličastnimi gorami, se mu je vtisnila v dušo in tudi dogajanje večine njegovih spisov je postavljeno v Bohinj. Ljudsko šolo je obiskoval v Bohinjski Bistrici, gimnazijo pa v Ljubljani. Do petega razreda je bil goje­nec Alojzijevišča, vsa gimnazijska leta je bil odličnjak in tudi maturo je napravil (1857) z odliko. Odšel je na Dunaj, kjer je najprej študiral klasično jezikoslovje, po enem letu pa je "pre­sedlal" na pravo. Tako se je po vsej verjetnosti odločil zato, ker so pod Avstrijo slovenske profesorje pošiljali večinoma na Hrvaško, on pa bi rad deloval na Slovenskem. Študij prava je končal leta 1862 v Gradcu in že jeseni tega leta je prišel v Brežice kot od­vetniški koncipient v pisarni dr. Razlaga, kjer je ostal do leta 1871, ko se je preselil v Kranj in tam odprl samostojno odvetni­ško pisarno. V Kranju je bilo središče družabnega in javnega živ­ljenja. Leta 1872 se je na Vidmu poročil z Marijo Barbo in pred­vsem na njeno željo se je leta 1882 naselil v Krškem ter tam os­tal vse do smrti, 12. aprila 1912. Veličasten pogreb je vodil Tomo Zupan, njegov nekdanji tovariš v Alojzijevišču.

PISATELJ MODRIJAN IN BUDITELJ SLOVENSTVA

Mencinger2Pisateljevati je začel že v gimnaziji, kjer je prišel v stik z vajevci. To je bilo šest osmošolcev ljubljanske gimnazije v letu 1854/55, ki so dobili ime po rokopisnem listu Vaje; resnična ta­lenta sta bila le Fran Erjavec in Simon Jenko. Mencinger je bil na gimnaziji dve leti za njimi. Pisal je prve pesmi pod raznimi psevdonimi. Zdi se, da se je kasneje teh pesmi sramoval: ko je leta 1910 vsa svoja dela izročil Slovenski Matici, je izrečno do­ločil, da nobene njegovih pesmi ne ponatisne. Tudi spise v prozi je objavljal pod psevdonimi, najpogosteje Nejaz Nemcigren (ana­gram pravega imena in priimka), Sivor, le enkrat Sulfurij Udriho­vič. Kot študent in mlad odvetnik je objavil 16 večjih spisov, med njimi 8 povesti (bolj znane so: Jerica, Vetrogončič, Bore mladost,

Skušnjave in izkušnje). Že v njih se pojavlja značilno Mencinger­jevo modrovanje, ki se je z življenjskimi izkušnjami še poglobilo. Lahko bi rekli, da ga je pri pisanju vodila "zdrava kmečka pamet". Kdor bere njegove spise, bo soglašal z Josipom Tominškom, ki je zapisal, da je Mencingerja-pisatelja "vodila temeljite izobrazba, pravična presoja in prirojen zdrav okus". Tudi v svojih satiričnih spisih zaradi iskrenosti in čistosti svojih nazorov nikdar ni ža­ljiv, četudi je njegova sodba še tako trpka. Po svojih nazorih spada Mencinger v rod mladoslovencev, z rodom staroslovenscev pa pa veže načelo, da naj bo književnost v službi narodne prebuje.

Mencinger4Narodna misel pa se pri mladem rodu vedno bolj druži s svobodo­ljubnimi idejami. Tudi v vsakdanjem življenju je Mencinger vedno nastopal kot odločen narodnjak, odklanjal pa je dejavno sodelova­nje v politiki.

MOJA HOJA NA TRIGLAV - POTOPIS ŽIVLJENJA

Mencinger3Najdaljše, najzrelejše in najboljše Mencingerjevo delo je "esejis­tični potopis" Moja hoja na Triglav s podnaslovom Spomini Nejaza Nemcigrena, ki je izšel pri Slovenski Matici leta 1897. To ni niti potopis niti to niso spomini v pravem pomenu besede. "V tem delu je Mencinger genialno združil pripovedne, potopisne, memoarske in vzgojne motive" (A. Slodnjak). K pisanju naj bi ga spodbudilo tro­je: čutil je dolžnost, da se upre tudi na Slovenskem nastopajočemu naturalizmu (na začetku spisa zavrača "tisto podedovansko teorijo o človeških hibah, ki stoprav zdaj gorostasno prodira v znanstvo in slovstvo"); proslaviti je hotel svoj lepi, ljubljeni Bohinj; ob bližajoči se šestdesetletnici svojega življenja je hotel zbra­ti svoje spomine. Res je v pripovedi nanizal svoje spomine od naj­zgodnejše mladosti do prve ljubezni, dunajskih visokošolskih let in zadnjega bivanja v Bohinju. Spletel jih je ob življenjski zgod­bi gorskega čudaka Melkijada, o katerem Slodnjak sodi, da je "pred­stavnik emocionalne strani pripovednikove osebnosti in da imamo v bistvu opraviti z enim samim junakom ter z eno samo zgodbo". Doga­janje je namenoma postavil v čas svoje mladosti, "kajti to je bil ne samo najlepši čas njegovega lastnega življenja, ampak hkrati ena najlepših in najpomembnejših dob slovenskega duhovnega in kul­turnega življenja" (A. Vodnik). Hoja na Triglav, ki nima para v našem slovstvu, ne govori o gorski turi (Mencinger nikoli ni bil na Triglavu), temveč je simbolična podoba njegovega življenjskega iskanja. To pove z zadnjim stavkom: "Tako sem hodil in hodim na Triglav."

★ 28. avgust 1890; Ribnica – Gorenja vas; † 12. oktober 1964, Ljubljana – Ježica

"Dajte plug mi, dajte brano, / dajte mi sejalnico"

Pucelj Janez2Tako je Janez Pucelj zapisal v eni svojih pesmi, ko je bil že duhovnik – "sejalec na božji njivi". Rodil se je 28. avgusta 1890 v Gorenji vas pri Ribnici. Po končani osnovi šoli v Ribnici je opravil šest gimnazijskih razredov v Ljubljani, zadnja dva pa v Novem mestu, kjer je leta 1911 maturiral. Potem je v Ljubljani študiral bogoslovje ter bil 1915, v drugem letu prve svetovne vojne, posvečen v duhovnika. Po novi maši je bil najprej pet let kaplan v Šmarjeti na Dolenjskem, nato eno leto v Cerknici ter štiri leta na Blokah. Leta 1928 je postal župnik pri Sv. Vidu nad Cerknico.

Pucelj Janez1»Dobro se spominjam, kako sem bil vesel skupaj z mnogimi mladimi in starejšimi in starimi, ko je pristopil k oltarju novi, sveži, očitno zelo pobožni župnik; pridigar z bogato in živahno vsebino, prežeto s toplino, vendar pa ne mehkobnim čustvom; s precej ribniško pobarvano in včasih tudi šegavo govorico,« je zapisal dr. Anton Strle, takrat trinajstletni deček. Pri Sv. Vidu je ostal pet let. Za sabo je pustil lepo urejeno župnijsko cerkev, ki jo je bil našel zanemarjeno. Leta 1933 je odšel za župnika na Ježico; za ježensko župnijo ga je škofu Rožmanu priporočil pisatelj Finžgar, ki ga je želel imeti blizu zaradi njegovega sodelovanja v vseh takratnih verskih listih. Na Ježici je oral globoke brazde in sejal seme božje besede vse do svoje smrti – do leta 1960 kot župnik, zadnja štiri leta kot pomočnik.

Pucelj Janez4Bil je goreč dušni pastir. Svoje vernike je hranil s kruhom božje besede z odličnimi pridigami, na katere se je vestno pripravljal in jih v celoti pisal. V predvidevanju, da bo župnija rasla, se je lotil povečave nove župnijske cerkve, ki je bila posvečena 1. maja 1960. Dobra štiri leta zatem, 12. oktobra 1964, ga je Gospodar življenja sprejel v nebeško svetišče.

"Kot školjka ob morju je moje srce ..."

Pesniti je začel zelo zgodaj; kot sedemnajstletni gimnazijec je objavil svoje prve pesmi v Domačem prijatelju pod psevdonimom Bogumil Gorenjko; z istim pesniškim imenom ga srečujemo pozneje tudi med sodelavci Mohorjevega koledarja. Skupina novomeških gimnazijcev je v šolskem letu 1910/11 izdajala list Izpod Gorjancev (živel je samo eno leto), ki mu je bil pesnik Jože Cvelbar pisar in risar, Janez Pucelj pa je glavni pesnik.

Pucelj Janez5 Kot bogoslovec je svoje pesmi objavljal v Dom in svetu in v Mentorju. »Njegova pesem se naslanja na slovensko moderno, posebno na Murnovo romantično domačijstvo, ki se je v Pucljevem novomeškem krogu zavestno razvila v posebno vaško idiliko, v pesem kmečkih domov in polja, dobrovoljnosti in preproste lepote,« je sodil literarni zgodovinar France Koblar. S tem romantičnim domačijstvom so prežete tudi njegove črtice, ki jih je objavljal v Mentorju. Pucljevo poznejšo pesem in prozo označuje versko vzgojna misel. Vendar se tudi v teh letih ni čisto izneveril pesmi kmečkih domov in poljá. Poleg pesmi in črtic je objavil več podlistkov (povesti v nadaljevanjih) v Slovencu in Bogoljubu.

Pucelj Janez6S področja versko vzgojnega pisanja so znani njegovi prispevki v Angelčku (Otroci se pogovarjajo s koledarjem, Otroški brevir). Duhovnikom je zapustil knjigo Kateheze za prvence (1943), za otroke je pripravil molitvenik Jezus, moj prijatelj (1944). Obsežno je njegovo prevajalsko delo (prevajal je predvsem iz nemščine). Zadnja leta svojega življenja je sodeloval z verskimi članki pri Oznanilu in Družini. Zadnja knjiga, ki jo je prevedel, je bila Hema Krška pisateljice Dolores Vieser, ki je izšla pri Mohorjevi v Celovcu (1957), ponovno pri Družini v Ljubljani (1988).

Ne da bi hotel govoriti o sebi, je govoril o sebi

Pridigo ob novi maši Antona Strleta, uglednega profesorja na Teološki fakulteti v Ljubljani in slovenskega svetniškega kandidata, je Janez Pucelj začel z besedami evangelista Janeza: »Bil je človek, od Boga poslan – ime mu je bilo Janez! –Ni bil on luč, ampak je prišel, da bi pričeval o luči« (Jn 1,8).

Pucelj Janez7»Ne da bi hotel govoriti o sebi, je govoril o sebi, ko je nakazal toliko stvari, ki so vzburkale srca in duhove njegovih nekdanjih poslušalcev in spovedancev in učencev, ki so od Janeza Puclja prejeli toliko luči ...« Pastirček Anton Strle si je zapomnil njegov recept proti grehu kletvine: »Ko zavračate krave in junce na paši, ko morate zakričati nad njimi, recite: "Tavžent mačkov!" pa vam ne bo treba nikoli imenovati hudobnega duha.« Otroke je po verouku vodil v cerkev pred Najsvetejše in jih učil tudi od daleč pozdravljati Jezusa v tabernaklju. Pri pobožnosti križevega pota v postu, je na prižnici molil naprej in se mu je "od ganjenosti za dalj časa ustavilo in je dobesedno kar pretresljivo jokal; podobno kdaj tudi pri molitvah na pokopališču popoldan na Vse svete".

Pucelj Janez8Svetniški Anton Strle mu je bil posebej hvaležen za to, da mu je omogočil priti do duhovniškega poklica. Ko je bil prestar za redno šolanje, ga je eno leto učil latinščine, nemščine in drugih predmetov, da je uspešno opravil izpit in bil sprejet na škofijsko gimnazijo v Šentvidu. Na dan izpita je župnik Pucelj prišel v njihovo hišo in prosil, da so skupaj molili za njegov uspeh. Ko je stvar uspela, je Antonu veselo rekel: »Sčasom boš še za ministra ...« »Seveda nisem nikoli niti mislil niti res postal minister. Pač pa se ne morem in se ne bom mogel nikoli dovolj zahvaliti Bogu za tako rekoč nezaslišano velikodušnost Janeza Puclja.«

(obletnica mesca 10_2014

Zajemi vsak dan

Ob družinski mizi vse govori, da so tisti, ki so tam zbrani, eno, da se poznajo, razumejo in živijo drug za drugega.

(Vinko Škafar)
Nedelja, 21. Julij 2019
Na vrh