Misli blaženega Antona Martina Slomška

Anton Martin Slomšek

+ Ne pozabimo v veselju trpljenja, da nas sreča ne pohujša! Tolažimo se v trpljenju s prihodnjim veseljem, da ne obupamo.

+ Pisanka, ki se ubije, nikoli več cela ne bo, čistost mladega srca, ako se izgubi, ni je več.

+ Delajmo zvesto, čeravno nam nihče na roke ne gleda. Bog nas vidi, on bo naš plačnik.

+ Ptico boš spoznal po petju, pa človeka tudi: ako lepo petje, ima tudi lepo srce. In kar se o človeku posamezno - se lahko reče o vsem ljudstvu. Iz obilnosti srca se glasijo usta, in kjer ni čednih pesmi, tam tudi prebivati ni veselo.

+ Prenapeta struna poči in prenapeta beseda slabo opravi. Ne ženi previsoko nobene reči! Ne pikaj in ne lizaj, povej pa vsakemu, kar mu gre, toda po meri in pa spodobno!

+ Časa nam malo je Stvarnik odločil, / naj bi spoznali, kak drag je za nas. / Časa nakupiti z dobrim naročil: / večnosti cena sedanji je čas.

+ Nič ne pomaga toževanje; potrebno je dejanje vsakega stanu - zvestoba vsakega dela. Zvestoba bo dala boljše ljudi in boljše čase.

+ V luži se veliko grdega zarodi, še več hudega v srcu lenega človeka.

+ Le za trojno suknjo skrbite otrokom: za poštenost, delavnost in pobožnost; vse drugo jim bo navrženo.

+ V mladosti imaš začeti kaj si pritrgovati in potrpeti, da boš odrastel zdrav in srčen korenjak, ne pa mehkužen meglenjak.

+ Delaj veselo; delo je božji dar, ki nam zemljo polepša, živež poslajša, nam zdravje ohrani in nas greha obvarje.

+ Drevo, ki se preveč košati, malo sadja ali nič ne zarodi. Tudi z mladino se tako godi.

+ Kdor prerad obeta, zaupanje drugih od hiše pomete in ponavadi mož beseda ni. Če več obljubimo, kakor dopolnimo, svoje poštenje zgubimo.

+ Dajmo Bogu, kar je božjega, in Bog nam bo dal, kar je potrebnega za dušo in telo.

+ Česar se človek v mladosti navadi, vse svoje žive dni zna.

+ Narodi so kakor veje enega drevesa in ne smejo ovirati drug drugega. Vsak narod naj ima svoj prostor, v katerem se najlepše razvija in prinaša največ sadu prave omike, resničnega napredka.

+ Čim večja je naša svoboda, tem večja je naša odgovornost pred Bogom.

+ Molitev je nebeška pošta: po njej gredo naše prošnje gor, po njej pridejo darovi božje milosti dol.

+ Prizadevajmo si vsa, še tako majhna dela, zvesto opravljati, tudi majhnih dobrih del veliko storiti.

+ Vsi se v večnost odpravljamo. Ali pa se tudi na srečno smrt pripravljamo? Vse naše dejanje in nehanje, vse naše potovanje je hoja k našemu grobu. Daljna priprava na smrt mora biti vse naše življenje.

+ Tri korake je naredil naš Dobri Pastir: iz nebes na zemljo, z zemlje na križ, s križa v tabernakelj, da med nami biva, se daruje in nas hrani.

+ Molitve in dobra dela, ki niso iz dobrega namena, so drevo brez sadja. Če naše delo nima dobrega namena, je kakor prazno listje na drevju.

+ Starši in vzgojitelji; dajte si dopovedati z znamenji časa in spoznajte, da človek, ki je vero izgubil, ne pozna več nobene postave in nobenih mej.

+ Slovenščina, mila beseda naše matere, naj nam bo ravno tako draga kakor zemlja, na kateri je naša zibel tekla.

+ Vsaka hiša ima svojo sončno in senčno stran. Vsak človek ima svoje slabe in dobre lastnosti. Ni tako hudobnega, da bi v kakšni reči dober ne bil. Pa tudi tako dober ni nobeden, da bi se kaj ne pregrešil.

+ Tisti, ki božji previdnosti vse izroče, živijo zadovoljno. Bog daje dobre in hude letine, pošlje dobre pa tudi hude oblasti. Pustimo Boga gospodariti!

+ Starši, ne naveličajte se učiti in svariti svoje otroke, moliti zanje! Dokler je drevo še mlado, se lahko zravna, staro se zlomi!

+ Slabi prijatelji so kakor sončna ura, ki le tako dolgo kaže, dokler sonce sije. Ko se sonce skrije, tudi sence na uri ni.

+ Bodi v svoji besedi resničen, v dejanju pravičen! Skrbi, da boš več dobrega storil, kakor govoril. Varuj se prilizovanja, izogibaj se psovanja in zasmehovanja.

+ Otrokom vse dovoliti pomeni storiti jih nezadovoljne za vse žive dni. Kdor želi srečno starost dočakati, se ne sme v mladih letih razvaditi.

+ Tri reči imej vedno pred očmi: božje oko, ki vse vidi, božje uho, ki vse sliši, in pa tisto knjigo, v katero zapiše Bog vsako tvoje dejanje.

+ Ni v naši moči prešteti liste v knjigi življenja. To pa je v naši moči, da vsako stran popišemo z dobrimi deli.

+ Za srečno smrt so potrebne tri reči: storjeno krivico brez odloga popraviti; vedno v božji milosti živeti; dobro delati, dokler utegnemo.

+ Kjer je veliko besedi, je malo prida. Najmanj se lahko zanesemo na človeka, ki veliko govori in veliko obeta. Pošten mož rajši manj obljubi, pa več izpolni.

+ Veselo srce podaljša naše dni. Toda naša dobra volja mora biti za dušo in telo zdravilo, ne ugonobilo.

+ Najhujši je svetohlinski napuh hinavskih kristjanov, ki mislijo, da so sveti, pa niso; ki se s čednostmi hvalijo, pa jih nimajo; ki imajo celo slabosti za krščanske kreposti.

+ Kako bi se človeku dobro godilo, dokler ima v sebi dva gospodarja? Duh mora biti v človeku gospodar, telo in njegovo poželenje pa hlapec, da bo mirno in srečno živel.

+ Sreča je v vsakem stanu doma, je vsakemu odločena, da jo le prav spozna in prav išče. Mati prave sreče je pravičnost.

+ Ne verjemi prenaglo, kar se govori hudega! Ljudje imajo sploh slabo navado, rajši hudo govoriti kakor dobro, in radi več povejo, kakor je res.

+ Kaj pomaga zdravo telo in učena glava, če je srce hudobno?

+ Kakor moder oče otrokom ne dovoli vsega, tudi nam Bog ne stori vse po volji, ker nas ljubi. Vsa svoja pota izročimo Gospodu, on bo vse prav storil.

+ Bog ni nikomur zato darov da, da bi jih posedoval, ampak da bi drugim pomagal in bi vsi ljudje bili srečni.

+ Žal naj ti bo za tri reči v tvojih preteklih dneh: za hudo storjeno, dobro zamujeno, za izgubljeni čas.

+ Minilo je eno leto, na pragu novega stojimo in gledamo v staro nazaj. Tako bomo tudi skoraj stali na pragu večnosti in gledali na svoje življenje.

+ Ne govori od drugih slabega, tudi ne sam od sebe dobrega! Druge opravljati boli, sam sebe hvaliti pa smrdi.

+ To je Bogu prijeten post, da kristjan svoje lakomne želje strahuje, se vsake krivice varuje in vsakemu da, kar mu gre.

+ Modro samega sebe vladati, svoje lastno kraljestvo dobro voditi je za vsakega človeka prva in najpomembnejša umetnost.

+ Ljudje bi se lahko danes poboljšali, a se tolažijo, da se še ne mudi. Smrt jih zaleze in časa več ni.

+ Pridi, Sveti Duh, in spregovori mojemu srcu! Če ti je pa všeč, da molčiš, naj mi govori tudi tvoj molk.

+ Ker smo s Kristusovim imenom okrašeni kot "kristjani", je nujno potrebno, da živimo tako, da to ime ne bo pomenilo za nas laži, ampak ga bo naše življenje potrjevalo s pričevanjem.

+ Tisti, ki božji previdnosti vse izročijo, zadovoljno živijo. Pa tudi tisti, ki prejete darove hvaležno priznajo in drugim ne zavidajo.

+ Domovina je naša ljuba mati. Bodimo si med seboj kakor dobri otroci in pomagajmo iz vseh moči k sreči domovine in vsakega prebivalca.

+ Potrpeti zna malokdo. Radi tožimo, koliko trpimo in druge dolžimo. V svoji nevolji sebi in drugim trpljenje množimo.

+ Vsakdo naj v svoje srce pogleda, ali sveti naša luč pred ljudmi tako, da vidijo naša dobra dela in hvalijo Očeta v nebesih.

+ Kaj pomaga, če je glava prebrisana, srce pa hudobno in robato. Branje in pisanje je le lupina, jedro pa krščanska omika in žlahtno srce.

+ Kdor hoče v zakonu z Bogom živeti, se mora varovati: ljubosumnosti, nezvestobe, hude jeze, lakomnosti, zapravljivosti.

+ Skozi vrata rojstva pridemo v tujo deželo prebivat, skozi vrata smrti gremo v neznano večnost počivat.

+ Kdor veliko obeta, malo izpolni. Izberite si može po njihovih dosedanjih delih, kako so se med vami doslej nosili in dobrega storili. Kakor si boste postlali, tako boste ležali.

+ Srečen ni, kdor veliko ima, ampak kdor malo potrebuje. Če bomo revnejši v časnih dobrinah, bomo bogatejši v večnih.

+ Eni se vzdigajo ko velikan, mislijo vekomaj biti gospod; naglo omahnejo sreče pijani, čas jih pomete in nese od tod.

+ Očetje in matere, sreča ali nesreča prihodnjih dni v vaših rokah leži. Kakor boste otroke vzredili, take čase, slabe ali dobre, bomo imeli.

+ Človeško življenje je podobno delavniku, v katerem se delavcu miza trikrat pogrne: kosilce je naša mladost, ali je kratka; kosilo je naših odraslih starost in ljudje za to veliko skrbijo; večerja je v hiši večnosti.

+ Ni bogat, kdor veliko ima, ampak kateri malo potrebuje, ker razvajen ni. Ni srečen, kdor ima vse, kar poželi, ampak le tisti, ki rad za dobro vzame, kar mu Bog da.

+ Če smo se prenaglili, obžalujmo takoj svoje napake in jih popravimo, saj sveže rane še najlaže zdravimo.

+ Zadovoljnost je drago blago, ki se ne da kupiti ne z zlatom ne s srebrom, ampak le z modrostjo.

+ Koliko hudega pride iz krive vzgoje otrok! Po resnici vam povem: Kriva vzgoja je slabih časov mati!

+ Moli za otroke, moli z otroki! Pobožnost molitve je tisto dragoceno olje, s katerim počastimo Jezusa, najboljšega družinskega prijatelja.

+ Kdor Boga za vse poprosi, se za vse zahvali, naj bo bridko ali dobro, žalostno ali veselo, lahko mirno in srečno živi.

+ Kakor kaplja v potok kane, / mine čas, / naglo kane, pa ne vstane / več za nas!

+ Tuje blago pusti v miru! Veliko krasti se ljudje boje, ali po malem jemati si upajo ter ne pomislijo, da je skoraj nevarneje po malem izmikati, kajti iz malega zraste najhujši tat.

+ Ni dobro za človeka, če se mi hitro predobro godi. Prelahko se dobrega razvadi, težko težko pa odvadi. Po preranih dobrotah za vselej zadovoljnost izgubil.

+ Kar je oče dobrega od svojih dedov prejel, mora svojemu sinu zapustiti. Kar se je mati od svoje matere hvalevrednega naučila, bo svoji hčeri zapustila.

+ Človek rajši stori, kar vidi, kakor kar sliši. Rad posnema dobre zglede, še rajši pa hudobne.

+ Nezadovoljnost stori ljudi nesrečne, nezadovoljne pa jih dela nehvaležnost, ko se dobrot ne spominjajo, ampak le težave čutijo.

+ Nič ne pomaga pritoževanje. Potrebno je dejanje vsakega stanu, zvestoba vsakega dela. Zvestoba bo dala boljše ljudi, boljše čase.

+ Krščanska modrost nas uči povsod in v vseh rečeh ljubiti resnico, se varovati krivice, modro uživati božje darove, se v božjo voljo vdati in v težavah potrpeti.

+ Prava ljubezen človeka podpira v dobrem, da se v veselju ne zmede, ga tolaži v žalosti, da ne obupa in ga k Bogu dviguje.

+ Kdo vero izgubi, mu ugasne luč sredi trde noči ... Varujte luč vere, da je sovražni veter sedanjega sveta ne ugasne!

+ Veliko lažnih prerokov je po svetu. Kakor se drevo po sadu, ne po cvetju prav spozna, tako se človek ne po jeziku, ampak le po dejanju.

+ Beseda je obraz naših misli. Kdor zmešano misli, tudi zmedeno govori. Poprej modro premisli, preden spregovoriš!

+ Poželenje oči je ključavnica, ki nam nebeško kraljestvo zapira, če želimo posvetno blago hraniti zase, ne z njim dobro storiti; če ga želimo sami uživati, ne drugim deliti.

+ Govori resnico in pravico, kadar je potreba in prav ter si ne želi pohvale, se pa tudi graje ne boj!

+ Šola, ki se edino s poučevanjem peča, je polovičarska! Mnogo bolj važno delo je vzgoja, ki se je nikoli ne sme ločiti od pouka. Pouk in vzgoja morata složno napredovati.

+ Molitev nam nebesa odpira, post nas po strmi stezi k nebesom pelje, miloščina nam v nebesih zaklade nabira.

+ Otroci, ki jih starši kolnejo, srečni nikoli ne bodo.

+ Najpotrebnejša vsaja za učence je samosvoja premaga; ona človeku več izda kot poln svet blaga. Največja bogatija je zadovoljnost življenja.

+ Blagor mu, kdor svoje bukve življenja skrbno z dobrimi deli popiše in jih s čistim zlatom prave krščanske ljubezni pozlati; on jih bo tamkaj v nebesih vekomaj veselo čital.

+ Kako ljubo sonce oživlja zemljo, katero osije, tako naj vsak učitelj osvetljuje šolo, v katero pride ... saj o setvi mora sonce sijati, da se da lepše orati in njive čedno obdelati; bodi učitelj pri pouku vesel in dobre volje, kar je prav.

+ S tožbami ne bomo poboljšali sveta, ne sami sebe, ampak vsak naj stori po svojem stanu, kolikor premore, in hitro bo boljši svet.

+ Pravičnemu se ne spodobi lagati, modro pa večkrat resnico molčati.

+ Moli večkrat. Moli kratko, pa dobro! Takšne molitve so dragi kamenčki, ki si jih nabiraš za nebeško krono.

+ Delo in počitek zdravje nam ohrani, zmernost pa zdravnika v hišo priti brani.

+ Veliko denarja in časnih dobrot stri malo prav srečnih, pa mnogo sirot.

+ Največja nesreča na svetu je ta, da ljudje premalo spoznajo, koliko dobrega imajo. Le kadar že več nimajo, šele čutijo, kaj so imeli.

+ Srečen ni, kdor starih let dočaka, ampak tisti, ki v milosti Božji živi, ki je pripravljen in Gospodu veselo odpre, ko potrka.

+ Kdor ne časti svojih slavnih prednikov, ne zasluži biti njihov naslednik.

+ Srečen je, kdor samega sebe premaga. Naj bo v postnem času naša skrb sebe premagati, svoje pregrešne želje zatajevati. Kdor sam sebe ne pozna, se tudi ne poboljša.

+ Ne pozabimo v veselju na trpljenje, da nas sreča ne pohujša. Tolažimo se v trpljenju s prihodnjim veseljem, da na obupamo.

+ Zadovoljni so tisti, ki ne pozabijo, da na svetu ni stanu brez križev, da ni človeka, ki bi mu bilo vse po volji.

+ Vsa lepota je brez čednosti praznota. Mlado lice lepo ni, če ga čednost ne svetli.

+ Skrbi in vadi se zares pošten biti in pred ljudmi pravično hoditi. Potem bo zlata tvoja beseda.

+ Pošteno stoj na svojem mestu, govori tako, kakor je prav, in se nikogar ne boj!

+ Tudi beseda človeka ubije! Kdor brez potrebe čez bližnjega hudi govori, je tat časti in ubijalec dobrega imena.

+ Kdor samega sebe prav ne spozna, vsa njegova učenost nič ne velja, pa čeprav bi vedel zvezde na nebu šteti in slišal na zemlji travo rasti.

+ Kar v srcu izvira, usta odpira. Kar srce misli in poželi, od tega ponavadi jezik govori. Po svetu največ hudega jezik naredi.

+ Prijateljev zvestobo boš prav spoznal v nesreči, ne v dobrih in veselih dneh. Ne sodi prijateljev po besedah, temveč po dejanjih.

 

zbira Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024
Na vrh