30. januar

LETA 1841 ROJEN BOŽIDAR FLEGERIČ

09 06 1907 Bozidar FlegericKNJIŽEVNIK, DESETI BRAT SLOVENSKIH GORIC († 1907)

Pesnik in pripovednik Božidar Flegerič, rojen v Vodrancih pri Središču ob Dravi, je obiskoval gimnazijo v Mariboru in Varaždinu, po maturi pa je študiral klasično in slovansko jezikoslovje na univerzi v Gradcu. Nekaj časa je bil profesor na gimnaziji v Osijeku, zatem pa je živel kot boem v svojem rojstnem kraju, zato ga je pisatelj Božidar Borko imenoval “deseti brat Slovenskih goric”. Pisal je epigonsko liriko pod raznimi vplivi (Prešeren, Jenko, Stritar, Gregorčič, Vraz).

 

LETA 1905 ROJEN BOŽO VODUŠEK

30 01 1905 Bozo VodusekPESNIK, PREVAJALEC, ESEJIST, JEZIKOSLOVEC IN LITERARNI ZGODOVINAR († 1978)

Najprej je na filozofski fakulteti diplomiral iz romanistike, ker pa ni dobil profesorske službe v Sloveniji, je študiral še pravo in delal v pravniških službah v raznih krajih, nazadnje kot samostojni odvetnik v Črnomlju. Pesniti je začel zgodaj, prvo pesniško zbirko Odčarani svet, ki je ena najboljših slovenskih pesniških knjig v prvi polovici 20. stoletja, pa je izdal šele leta 1939. Pesniško je izšel iz kroga katoliškega ekspresionizma, v tridesetih letih pa se je preusmeril v kritični novi realizem ter uporabljal klasične pesniške oblike, zlasti sonet. Po drugi svetovni vojni je postavljal most med nekdanjim in novim ekspresionizmom.V slovenski književnosti zavzema Božo Vodušek posebno mesto: njegova poezija je izraz človekovega osebnega iskanja in odkrivanja, pravzaprav iskateljstva, saj to iskanje že vnaprej nima določenega konca (Boris Paternu). Svojo filozofijo iskateljstva je kasneje dopolnil s filozofijo sizifovstva, brezupnega prizadevanja. Bil je tudi odličen prevajalec.

več:
S. Čuk, Božo Vodušek: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2005), 34-35.

nekaj njegovih pesniških razmišljanj:

  • Drevesa, odrešena vsakega samovoljnega giba, / o čudovite oblike moje trudnosti, / vas samo sonce obliva in veter upogiba, / ne poznate neovrnljive pogubnosti, / ki jo vsako dejanje v sebi skriva. // Drevesa, simboli čistosti, nepokvarjenosti / mojemu divjemu, zbeganemu hotenju, / drevesa, sladke podobe svetlobne prežarjenosti, / vsa predana brstečemu življenju, / o, vi svetli stebri, polni neskončne podarjenosti!  (Drevesa - odlomek)
  • Marija, kako smo si hladni in tuji: / tako ni med materjo in otroci. / A kaj, ko smo vse preveč otroci / sveta - nagli čolni v divji struji.
  • O da sem hlapec, ki le tebi služi, / in romar, ki samo po tvojih stezah hodi, / nikdar v goščavo bolno ne zablodi, / dokler bel gost na poti v Emavs se mu ne pridruži.
  • Ko boš v neizmernem zvoku / spel globino in višino, / se bo na svetlem oboku / sklonil Bog v tvojo bližino.
  • Drzen glas uho dosega: / Vkrcajte se za Neznano! / V smer neugledanega brega / je krmilo naravnano!
  • Ko te bodo položili v grob, / ne boš nič večji, nič manjši, kakor si, / ne boš nič svetlejši, nič temnejši, kakor si, / vse tvoje rane bodo šle s teboj.

 

LETA 1948 UMRL MAHATMA GANDHI

30 01 1948 Mahatma GandhiINDIJSKI POLITIK, VODITELJ IN BOREC ZA ČLOVEKOVE PRAVICE (* 1869)

"Če me Bog vzame s sveta, pomeni to, da je moje poslanstvo dopolnjeno. Nadaljevali bodo drugi, kajti nenasilje mora zmagati nad sovraštvom in vladati na svetu. Ljubezen je najbolj skromna, a hkrati najsilnejša moč, kar jih premore svet," je dejal Mohandas Karamchand Gandhi, bolj znan kot Mahatma Gandhi, "velika duša" (to pomeni beseda "mahatma") Indije, ki je svojo domovino osvobodil z "orožjem" nenasilja. Ta veliki glasnik nenasilja je umrl kot žrtev nasilja: 30. januarja 1948 ga je v New Delhiju ubil hindujski fanatik zaradi Gandhijevega prizadevanja, da bi med seboj spravil hindujce in muslimane. "Če moram umreti, bi rad umrl na molitvenem srečanju," je malo pred tem dejal Gandhi indijskemu ministru za notranje zadeve, ki se je bal za njegovo življenje. "Motite se, če mislite, da me lahko zaščitite pred nesrečo. Bog je moj zaščitnik."

več:
S. Čuk, Mahatma Gandhi. "Kristusov govor na gori mi seže do srca": Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2008), 34-35.

nekaj njegovih misli:

  • Vse je božja last. Nič, popolnoma nič na tem svetu ni naše. Torej, zakaj se bojimo? Koga se bojimo?
  • Zgodba o Kristusu je resničnejša od zgodovinske resnice: v njej je utelešen večni zakon ljubezni. Kjer kraljuje polna ljubezen, brez misli na maščevanje, tam Kristus resnično živi.
  • Kristus je največji vir duhovne moči, kar jih je človek kdajkoli poznal.
    več:

napis na podstavku kipa v New Delhiju:

  • Veruj v resnico, premišljuj resnico in živi resnico." Bil je hindujec, vendar odprt tudi za druge vere. Posebno blizu mu je bilo krščanstvo. Govoril je: "Kristusov govor na gori mi seže do srca ... Blagor ubogim v duhu ... Blagor krotkim ... Blagor miroljubnim ... Ljubite svoje sovražnike ... Ti Kristusovi nauki so vodilo mojega življenja... Ko berem evangelij, čutim, da sem kristjan; ko pa vidim, da se vojskujete med seboj in zatirate kolonialne narode, vidim, da ne živite po Kristusu.

 

LETA 1960 UMRL IVAN PREGELJ

30 01 1960 Ivan PregeljPISATELJ, PESNIK IN DRAMATIK, "ROVTAR IZ GALILEJE TOLMINSKE" (* 1883)

Tako je v svoji pesmi Božična rapsodija samega sebe označil pisatelj, pesnik in dramatik Ivan Pregelj. Zibelka mu je tekla pri Sv. Luciji (Mostu na Soči) in veliko svojih del je posvetil rodni Tolminski (Tolminci, Štefan Golja in njegovi, Plebanus Joannes). V svojih delih je izpovedoval doživljanje sveta in življenja v luči vere, zato je bil v času liberalizma nepriznan in odklanjan.

več:
S. Čuk, Ivan Pregelj: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (1993), 44-45.

nekaj njegovih misli:

  • O, to je dobro, da še moremo odpuščati! Strašno bi bilo, če ne bi mogli. Pa je duša v nas taka, da moremo! Dobro je, da moremo odpustiti ... Po tem bomo sojeni, koliko krivic smo odpustili. Samo ljubezen nas bo odrešila.
  • Bog je lep, je moder, je svet, je eno samo brezno skrivnosti, povodenj ljubezni, ogenj pravice, ena strašno lepa pesem, ena strašna sladka roža, ki je vse, vselej in vsem. Pa še to so le besede ubogega človeka, ki je slep, gluh in nem.
  • Kakor človeku, ki se je vrnil iz tujine domov, mi je, ko odprem sveto pismo.
  • Ne sreča ne čast prijetnost v življenju, bolečina edina nam je na svetu najbolji kažipot k Bogu in spoznanju, kako je vse na svetu prazno in minljivo in kako smo vsi le prah in senca.
  • O Bog, kaj bi počeli sinovi slovenske matere, da nimajo svojega božiča, svoje polnočnice, svojih jaslic, svojih božičnih pesmi, svojega upanja v Rojenega, Večnoživega - kaj bi počeli brez Boga?
    več:

 

LETA 2006 UMRL EMILIJAN CEVC

05 09 1920-Emilijan-CevcUMETNOSTNI ZGODOVINAR IN AKADEMIK ( † 2006)

Preproste stvari se je naučil občudovati kot otrok v rajski okolici svojega rojstnega mesta Kamnik, kjer je odprl lepote žejne oči 5. septembra 1920. Po osnovni šoli v Kamniku je obiskoval nižjo gimnazijo pri frančiškanih v Novem mestu, višjo pa v Ljubljani. Ob branju del Izidorja Cankarja se je odločil za študij umetnostne zgodovine na ljubljanski univerzi, kjer je diplomiral leta 1948, doktoriral pa leta 1952. Med njegovimi profesorji je bil dr. France Stele, ki si je izoblikoval umetnostnogeografsko podobo Slovenije v neposrednem stiku z domačimi umetnostnimi zakladi. To metodo je Cevc še poglobil in izpopolnil. Emilijan Cevc je po Steletu (Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih) prvi obdelal celotno zgodovino umetnosti pri nas v svoji knjigi Slovenska umetnost (1966). Od leta 1960 dela pri Umetnostnozgodovinskem institutu SAZU v Ljubljani; leta 1981 je postal dopisni, leta 1985 pa redni član SAZU. Nekaj let je predaval umetnostno zgodovino na Akademiji za glasbo, zatem pa na teološki fakulteti.

Pri svojem strokovnem delu se akademik Emilijan Cevc posveča predvsem srednjeveški umetnosti na naših tleh, zlasti raziskuje kiparstvo in slikarstvo med gotiko in barokom. To je obdelal v svojih zajetnih knjigah: Srednjeveška plastika na Slovenskem, Gotsko kiparstvo, Poznogotska plastika na Slovenskem, Gotska plastika na Slovenskem, Kiparstvo v Sloveniji med gotiko in barokom. Po strokovnih revijah in raznih zbornikih je posejanih nad 350 njegovih razprav in člankov. Bralcem Ognjišča je v letiku 1980 predstavil velike slovenske cerkvene slikarje, najizrazitejše v posameznih umetnostnih obdobjih. Na cerkve, bisere umetnosti, posejane po slovenskih tleh, Cevc ne gleda z očmi hladnega preučevalca, temveč s srcem preprostega vernega človeka, ki je bil nekdaj "resnično povezan s temi cerkvenimi umetninami, v katerih je doživel vse tisto, kar moramo danes iskati na različnih krajih: od galerije do gledališča, do koncertne dvorane". Pri založbi Ognjišče je leta 1999 izšel ponatis njegove lirično uglašene knjige Preproste stvari, ki je že razprodana.

F. Bole, dr. Emilijan Cevc: Gost meseca, v: Ognjišče, 7, 1984, 6-10.
T. Mamić, Postavljanje jaslic je zame obred : Pogovor o ..., v: Ognjišče, 7, 2001, 40-41.
knjiga: E. Cevc, Preproste stvari, Ognjišče, Koper, 1999. (RAZPRODANO)

nekaj njegovih misli:

  • Vse preveč verjamemo samo očem in premalo srcu. Srce pa nam pravi, da Sveti Duh resnično prebiva v naši sredi: iz vsake modre besede zveni in iz vsake molitve. Druži nas z vsemi, ki verujejo vanj.
  • Resnično, stvari družijo ljudi. Rad bi imel oči svetnika ali otroka, da bi v sleherni izmed teh dobrih, spokojnih stvari videl rob Gospodovega plašča, ki zabrisuje prepade med ljudmi.
  • Bili so dnevi, ko sem verjel, da ima slednje naših neznatnih življenj svojo svetilko, ki počasi dogoreva ... Takrat, ko sem bil še poln te lepe vere, mi je oče govoril: »Ne jezi se na uro in ne kolni luči! Nekoč ti bo bila zadnja ura in svetila poslednja luč«.
  • Vse moramo gledati v odsvitu veselja in ljubezni. Veselje se nam daruje v sleherni kretnji, v slehernem bivanju.
  • Odkar vem, da nam vsak dan zapiše svojo besedo v srca in zariše svojo potezo v obraze, sem prenehal biti otrok...
  • Kot mati otroka, ljubi kmet žitno zrno. Sleherno mu je kakor kaplja srčne krvi.
  • O, znamenje sredi vasi, preprosto, lepo znamenje, ki posvečuješ delo človeških rok in povzdiguješ očete in matere v svečenike!
    več

iz črtice Človek:

  • Bil je človek, ki mu je Bog vdihnil ustvarjalno iskro. Veselje in bolečino mu je položil v srce, rokam pa podaril spretnost rezljanja. Ko se mu je bližal osemnajsti božič, je rekel človek – umetnik. "Kakšno je bilo božje Dete, ki se je rodilo v sveti noči?" Dolgo je premišljal in cele noči prebedel nad razlago božičnega evangelija ter nad starimi legendami in pesmimi. Potem je vzel kos belega lipovega lesa, lesa najddobrotnejšega med drevesi, mehkega kot materina roka. Potem je segel v globino duše, zajel iz nje vse svoje otroštvo in ljubezen ter začel rezljati svoje Dete.

o njem:

  • Emilijan Cevc je leta 1963 oblikoval unikatne jaslice. Figure so pregibne, visoke okoli 18 cm in oblečene v srednjeveško nošo, ki jo najdemo na slovenskih freskah, posebej pri Svetem Primožu in na Križni gori. Jaslice so postavljene na naša tla pod Kamniške planine in so prikaz življenja v poznem srednjem veku okoli leta 1500. Hlevček je predstavljen kot votlina in razvalina Davidovega gradu s stebra v sredi, na katerega se je Marija po Jezusovem rojstvu naslonila. Marija je upodobljena brez tančice na glavi, sv. Jožef pa je pokrit z značilno srednjeveško kapo. Med živalmi v jaslicah so tudi veverica, žabe, race in pes, na zidu pa je panj s čebelami. (Iz opisa v knjigi Leopolda Grčarja Jaslice)

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh