25. oktober

LETA  1805 UMRL KASTUL (JANEZ NEPOMUK) WAIBL

frančiškanski duhovnik, zgodovinar, teolog (* 1741)

V rodnem Novem mestu je obiskoval frančiškansko gimnazijo, leta 1756 je vstopil k frančiškanom in dobil ime Kastul. Po posvečenju leta 1764 je učil na frančiškanski gimnaziji v Novem mestu, zatem je postal prof. na bogoslovni šoli v Ljubljani. Po njeni ukinitvi je nekaj časa predaval filozofijo na liceju, a se moral kmalu umakniti. Trikrat je bil provincial, zaradi nasprotovanja janzenizmu in cesarskim odlokom ga je Franc Jožef II leta 1789 odstravil in prepovedal vse vodstvene službe. Za nekaj časa se je vrnil na novomeško fr. gimnazijo.Waibl je bil učen, pobožen redovnik in moder predstojnik. Dobro je bil podkovan v zgodovini, filozofiji in teologiji, napisal je več teoloških, bogoslovnih in zgodovinskih del v nemščini in latinščini, nekaj so jih tudi natisnili. V rokopisu so ostale tri drame v verzih.

 

LETA 1825 ROJEN JOHANN STRAUSS MLAJŠI

03 06 1899-Johann-StraussAVSTRIJSKI SKLADATELJ († 1899)

Oče, ki je bil skladatelj in mu je tudi bilo ime Johann, mu je prepovedal študirati glasbo, zato se je učil violino skrivaj, kasneje pa se je neovirano posvetil glasbi. Najbolj je zaslovel s svojimi valčki, polnimi nadvse posrečenih melodij in nalezljivega veselja. Med najbolj znane spadajo: Ob lepi, modri Donavi, Zgodbe iz Dunajskega gozda, Pomladni glasovi.

 

LETA 1838 ROJEN GEORGES BIZET

25 10 1838-Georges-BizetFRANCOSKI SKLADATELJ († 1875)

Alexandre-Cesar-Leopold (imenovan Georges) Bizet se je v glasbeno zgodovino zapisal s svojo mojstrovino - opero Carmen, ki je ob prvi uprizoritvi v Parizu (1873) doživela zmeren uspeh, za vedno pa je osvojila glasbeni svet po skladateljevi smrti. Literarna predloga za to opero je bila novela pisatelja Prosperja Merimeeja.

 

LETA 1881 ROJEN PABLO PICASSO

25 10 1881-Pablo-PicassoŠPANSKI SLIKAR, GRAFIK IN KIPAR († 1973)

Rojen v Malagi, študiral v Barceloni in Madridu, živel in delal v Parizu. Eden najvidnejših slikarjev moderne, začetnik kubizma. V prvem realističnem obdobju znan po močnih barvah, sledita modro in rožnato obdobje, potem pa nastopi njegov kubizem in na koncu obdobje, ko se je ukvarjal z grafiko, kiparstvom in keramiko. Velja za umetnika neizčrpne energije in domišljije, saj je ustvaril več kot 20.000 del, med njimi je najbolj znana protivojna Guernica, Vojna in mir, Sanje in laži F. Franca ...

nekaj njegovih misli:

  • Nikoli se nisem bal tistih, ki so bili drugačnega mnenja. Strah me je bilo tistih, ki so bili preveč bojazljivi, da bi svoje drugačno mnenje povedali na glas.
  • Predmete slikam tako kot jih mislim, ne tako kot jih vidim.
  • Umetnost je laž, ki nas prisili da spoznamo resnico.
  • Akcija je temeljni ključ do uspeha.
  • Namen umetnosti je, da izpere vsakodnevni prah iz naših duš.
  • Vsak otrok je umetnik. Težava je, kako ostati umetnik ko odrastemo.
  • Nekateri slikarji pretvorijo sonce v rumeno piko, drugi pretvorijo rumeno piko v sonce.
  • Mnogo časa je potrebno, da postanemo mladi.

o njem:

  • Slavni španski slikar Salvador Dali (1904-1989) je na predavanju v Madridu (1951) rekel: »Picasso je Španec. Jaz tudi. Picasso je genij. Jaz tudi. Picasso jih bo imel dvainsedemdeset, jaz pa okrog oseminštirideset. Picasso je znan v vseh deželah sveta. Jaz tudi. Picasso je komunist. Jaz pa ne.«

o njem v zgodbi: Vrednost imena, v: Zgodbe kažejo novo pot, 103.

 

LETA 1887 ROJEN ANTON DEBELJAK

24 10 1952 Anton DebeljakPESNIK, PUBLICIST, PREVAJALEC IZ TRINAJSTIH JEZIKOV († 1952)

Sin kmečkega delavca in priložnostnega zidarja iz Šegove vasi pri Loškem potoku se je kot študent romanistke vzdrževal z inštrukcijami. Do upokojitve leta 1949 je poučeval na državni gimnaziji v Ljubljani. Pesniti je začel že v srednji šoli. Izdal je pesniško zbirko Solnce in sence (1919) ter mladinske pesmi Tičistan (1940). Kljub bolehnosti je vse življenje veliko prevajal in sicer iz trinajstih jezikov, po lastni izjavi je znal sedemnajst jezikov. Mnogo prevodov je izšlo v revijah.

 

LETA 1902 ROJEN DON CARLO GNOCCHI

25 10 1902-don-Carlo-GnocchiJUNAŠKI ITALIJANSKI DUHOVNIK, BLAŽENI († 1956)

Zadnje dni februarja leta 1956 je don (duhovnik) Carlo Gnocchi, ki je začutil, da se zaradi raka njegovo življenje izteka, poklical dr. Cesara Galeazzija, šefa očesne klinike v Milanu, s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo, in mu dejal: "Cesare, čez nekaj ur me ne bo več. Podari moje oči dvema od mojih mladih varovancev; zelo bom srečen, da bosta lahko videla." Ta dva otroka, ki ju je z darovanjem svojih oči osrečil, se svojega dobrotnika hvaležno spominjata.

... več o njem v rubriki pričevanje 12_2002 (članek je bil napisan pred njegovo razglasitvijo za blaženega 2009)

nekaj njegovih misli:

  • Ljubezen ni bolezen. Je najbolj blagodejna in razširjena in sveta od vseh naravnih moči, po kateri lahko človek ubeži zaprtosti v svoj jaz, da se daruje; lahko postane živ in svetel vir drugih življenj na svetu.
  • Pri svojem vzgojiteljskem delu bodite vedno optimisti. Prizadevajte si za to, da bodo mladi verovali v dobro; ne samo tisto idealno, temveč v tisto, ki živi in deluje v svetu. Tudi v današnjem svetu.
  • Pri vzgojiteljskem delu ne smemo zanemarjati narave, prav tako pa ne smemo pozabiti pomoči milosti; prva ne more obstajati brez druge, med seboj se dopolnjujeta.
  • Ljubezen je najbolj dobrodejna sila na svetu. Bog sam je Ljubezen. Hladni ljudje nikoli ne bodo velikodušni ljudje in popolni kristjani. Vsi svetniki so bili z vsem ognjem svojega srca zaljubljeni v Boga in v ljudi.
  • Če hočemo priti do ljubezni, ki je svetla in trdna kot jeklo, se mora kaliti in kovati v ognju žrtve.
  • Greh je vedno sebičnost, samovoljnost. Vrši nasilje nad človekom, zaslepi njegov pogled in ga obarva s strastmi. Zlo nikoli ne prinaša izkušenj in spoznanj življenja, temveč izkušnje in spoznanja smrti.
  • Življenja si ne moremo zamisliti ali si ga predstavljati z nekim dejanjem volje, pa naj bo še tako iskreno in pogumno. Življenje gradimo kakor hišo: kamen za kamnom, dejanje za dejanjem, dan za dnem.
  • Zlo zganja velik hrup, dobro pa je skrito; zato dobimo vtis, da je število nepoštenih veliko večje kot tistih, ki so pošteni.
  • Otroci niso za starše, temveč so za Boga. Imajo svoje poslanstvo na svetu in svoje lastno življenje, s katerim se morajo spoprijeti - z blagoslovom svojih staršev.
  • Vse ljubezni se stekajo in se prečiščujejo v Bogu. Če ne slonijo na tem temelju, ne bodo obstale dolgo in ne bodo v polnosti srečne.

 

LETA 1925 ROJEN JANEZ BITENC

25 10 1925-Janez-Bitencskladatelj, pesnik in pedagog († 2005)

Rodil se je v Ljubljani. Večino svojih ustvarjalnih energij je posvetil otrokom. Od staršev, ki sta bila navdušena glasbenika, je podedoval ljubezen do te umetnosti. Po končani gimnaziji se je vpisal na glasbeno akademijo v Ljubljani, kjer je leta 1952 diplomiral na oddelku za glasbeno zgodovino. Na Radiu Ljubljana, kjer se je zaposlil že kot študent, je ustanovil radijski otroški zbor, leta 1956 pa postal urednik mladinskih in radijskih glasbenih oddaj. Bil je ravnatelj glasbene šole in v njenem okviru je vodil glasbeni vrtec. Dirigiral je številnim zborom, številne otroke po vrtcih in šolah po vsej Sloveniji in zamejstvu pa je razveseljeval s svojimi nastopi, predvsem z glasbenimi pravljicami. Teh je napisal več kot petdeset, uglasbil pa je skoraj tristo pesmic. Za Ognjišče je Janez Bitenc v zbirki Pobarvanke na besedilo Berte Golobove uglasbil deset pesmic. "Vsaka mi je dragocena in težko bi rekel, da mi je katera dragocenejša od druge," je rekel o teh pesmicah. Še vedno lahko v naši spletni knjigarni naročite: Sveti Miklavž, Pastirica Urška, Škof Baraga, Oče Damijan

več:
B. Rustja. Janez Bitenc. Gost meseca, v: Ognjišče 1 (2001), 8-12.

nekaj njegovih razmišljanj:

  • Moja življenjska pot se je zelo spreminjala. Najprej sem diplomant glasbene zgodovine na glasbeni akademiji. Tu nastopi profesor France Marolt, dirigent Akademskega pevskega zbora. Z njim sva bila tudi dobra prijatelja. Bil je že bolan, ko sem ga obiskal. In takrat mi je - še sedaj ga vidim - s težavo dvignil desnico - bil je prizadet od kapi - in dejal: "Janez, zapomni si: ti boš pa pisal simfonije za mamenke!" "V redu," sem mu odgovoril. "Kaj so simfonije, vem, a kaj so mamenki?" "Mamenki so otroci, ki se držijo mam še za krilo. In simfonije ne bodo dolge - od osem do šestnajst taktov." Jaz sem bil užaljen in sem mu odvrnil :"In zato hodim na akademijo, da bom pisal 16-taktne pesmice!" "O, vrednejše so osemtaktne pesmi, ki jih ljudje razumejo in sprejmejo, kot pa debele partiture, ki gredo mimo njih!" Marolt je bil prerok. To se je zgodilo. V tistem času sem živel v neprijaznih razmerah in želel sem si poleg študija še kaj zaslužiti.
  • Najprej sem pripovedoval pravljico in zapel pesmico. Petje sem spremljal s klavirjem ali sintetizatorjem. Počasi so se otroci oglašali s petjem. Nič jih nisem silil. Nobenega drila nisem uporabljal. Draž tega načina je, da se otrok tako vživi v pravljico, da potem z veliko večjim čustvenim zamahom zapoje, kot če bi ga učil in priganjal: "Dajmo! Zapojmo! Sedaj pa vsi!" Pri meni pa so kar sami, spontano poprijemali.
  • Otroci ne vedo, kdo je napisal pesmi Naša četica koraka, Zajček dolgoušček ali Metuljček cekinček, ker so te pesmi "ponarodele". Poglejte, pesem Naša četica koraka, ki sem jo napisal za otroke, velikokrat pojejo maturanti, ki veselo korakajo po ulicah. Janez Bitenc se bo umaknil, Zajček dolgoušček, Jurček in Metuljček cekinček ter drugi pa bodo ostali.

 

 LETA 1928 UMRL DRAGO BAJ(E)C

25 10 1928 Drago BajcPESNIK (* 1904)

Rodil se v Vipavi, toda osnovno in srednjo šolo je obiskoval v Kranju. Po odsluženju vojaškega roka se je vpisal na pravno fakulteto v Padovi. Bil je član tajne organizacije TIGR in pred fašisti se je hotel umakniti v Ljubljano, toda prišel je samo do Bilj, kjer ga je pokosila pljučnica. Njegov pogreb v Vipavi, trikrat prepovedan, je bil protifašistična manifestacija. Sodeloval je pri Bevkovem humorističnem listu Čuk na palci. Njegove pesmi so izšle v knjigi Drevo sem (1978), ki jo je uredil Marijan Brecelj.

nekaj njegovih verzov:

Ko kaplje bežimo od dneva do dneva, / v potoke se zbiramo, v reke široke / in zbogom naš vedno glasneje odmeva, / ko z morja k obali iztezamo roke. // Iščemo dela mi delavci črni, / iščemo kruha mi brezdomovinci, / gluhi za klic smo: »Vrni se, vrni.« / Iščemo sreče krepki Tolminci, / mehki Vipavci in Kraševci, Brici, / težko po sončni nam je Gorici. — // V rudnikih, farmah nam teče  življenje / mesimo kruh tam, za ženo, otroke, / kvas nam ljubezen, sol nam trpljenje, / večno se gibljejo trudne nam roke. // Misel le ena je varuh med nami / vsa za plačilo trpljenju, bolesti. / »Žena in dom naš, za morjem, gorami, / še se povrnemo k tebi, mi zvesti ...« (Pesem primorskih emigrantov)

 

LETA 1958 UMRL dr. MATIJA SLAVIČ

27 01 1877 Matija SlavicPROFESOR BIBLIČNIH VED IN PREVAJALEC SVETEGA PISMA (* 1877)

Najpomembnejši kulturni dogodek leta 1996 na Slovenskem je bil izid prevoda celotnega Svetega pisma v slovenščino iz izvirnih jezikov. "Knjigo vseh knjig" smo v slovenskem prevodu prvič dobili po zaslugi naših protestantov: to je bila Dalmatinova Biblija (1584). Prvi katoliški prevod - Japljevo Sveto pismo - je prišel dvesto let pozneje. V letih 1856-1859 je izšlo Wolfovo Sveto pismo, prevedeno po latinski vulgati. Čutiti je bilo potrebo po prevodu svetopisemskega besedila iz izvirnih jezikov. Prevajanja Stare zaveze iz hebrejščine se je lotil Matija Slavič, profesor bibličnih ved na teološki fakulteti ljubljanske univerze.

več
S. Čuk, dr. Matija Slavič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1997), 28-29.
M. Erjavec. dr. Stanislav Zver. V zgodovini prekmurskega naroda je vidna čudovita Božja sled: Gost meseca, v: Ognjišče 7 (2019), 8-13.


in v knjigi: S. Zver, Tebi, Slovenska krajina - ob 100-letnici združitve z matičnim narodom Slovenstvo Jožefa Klekla st. (1874–1948) v medvojnih dokumentih (1941–1945) v luči predvojnih dogodkov, Ognjišče, Slomškova založba, Maribor, 2019.

njegova misel:

  • Spričo slovarjev, odličnih prevodov v tujih jezikih, bogatega eksegetičnega gradiva in drugih pripomočkov, ki so današnjemu prevajalcu na razpolago, je občudovanja vredno delo, ki sta ga s prevajanjem Svetega pisma opravila predvsem Trubar in Dalmatin, saj sta dobesedno morala orati trdo ledino v slovenskem izražanju svetopisemskih besed.

 

LETA 1991 ODHOD ZADNJEGA VOJAKA Z OZEMLJA NAŠE DRŽAVE

25 10 1991 odhod zadnjega vojakaOD LETA 2015 DRŽAVNI PRAZNIK - DAN SUVERENOSTI

Po končani osamosvojitveni vojni za Slovenijo leta 1991 so sledila pogajanja na Brionih med Jugoslavijo, Slovenijo in Hrvaško. Zaključila so se 7. julija s podpisom t. i. brionske deklaracije, s katero so bila osamosvojitvena dejanja v Sloveniji zamrznjena za tri mesece. Do izteka moratorija so takratne jugoslovanske oblasti spoznale, da Slovenije ne bo mogoče zadržati v Jugoslaviji, zato so sledili pogovori o odhodu JLA s slovenskega ozemlja. V noči na 26. oktober 1991 je ozemlje naše države zapustil še zadnji vojak JLA, s čimer se je končal proces slovenskega osamosvajanja. Jugoslovanska vojske se je iz pristanišča v Kopru začela umikati že 20. oktobra, 25. oktober pa je bil določen kot zadnji dan umika. Zadnji vojaki JLA so se vkrcali na ladji, ki sta pluli pod tujima zastavama ... V spomin na te dogodke je 25. oktober od leta 2015 državni praznik - dan suverenosti - ni pa dela prost dan.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024
Na vrh