Misli kardinala Rodeta

Franc Rode, kardinal, * 23. september 1934, Rodica oz. Ljubljana.

  • Greh nam brani, da bi se med seboj razumeli. Milost, dobrota, notranja urejenost - to nas druži, to nas zbližuje, to nam odpira srce in duha, da razumemo sočloveka in ga ljubimo. Marija nam je zato tako blizu, ker je polna milosti.
  • Spoznati, da Bog biva, ima najgloblje posledice za človeka. Ali je naše srce sporazumno s tem, da Bog biva? V nas je nekaj, kar lahko imenujemo »dobra volja«, del nas, ki hrepeni po Bogu. Je pa tudi drugi del, ki mu nasprotuje in ga zavrača.
  • Za kristjana se čas ne izteka, čas ne mineva, ampak se bliža polnosti... Jezus je šel smrti naproti v veri v Očetovo ljubezen. Naše upanje temelji na Jezusovi usodi.
  • Hrepenenje pričuje, da je človek ustvarjen za srečanje... V hrepenenju je vedno navzoča želja po dopolnitvi v srečanju z drugim.
  • Ljubezen ni v tem, da koga "imaš", kot rečemo ponavadi, ampak v tem, da se mu daješ.
  • Brez Boga življenje nima globine, je neznosno plitvo in prazno, saj je Bog edino zdravilo proti žalosti in obupu, edino zavetje pred neizbežnostjo smrti.
  • Zakonsko življenje je mogoče in znosno samo, če se dva človeka zavežeta, da bosta skupaj presegala svoje omejenosti in napake, se pravi, da bosta stopila na pot darovanja.
  • Srečanje me osreči. Ko vidim drugega človeka, ko se moj pogled sreča z njegovim, ko se med nama vzpostavi tok simpatije - tedaj privre iz globin bitja sveža, čista radost.
  • Če smrt nima smisla, ga tudi življenje nima. Po drugi strani: Kakršen smisel daješ življenju, tak smisel daješ smrti.
  • Človek je "trpeči in zastrti bog". Se pravi bitje, ki nosi v sebi neskončnost. Ta neskončnost se lahko osvobaja in razodeva samo v ljubezni.
  • Srce, ki je svobodno, je veselo. Če ni navezano na nič, kar bi ga oklepalo, če si ničesar ne želi sebično zase, če v njem ni pohlepa ne po ljudeh ne po stvareh - potem se notranji prostor razširi in človek zadiha svobodno.
  • Pred oblastjo Križanega bodo do konca drhtela človeška srca. Ta oblast je nepremagljiva, ker je oblast čiste, brezpogojne, zastonjske, vseodpuščajoče, ponižne božje ljubezni.
  • V Jezusu Kristusu Bog sprejema svet in mu pritrjuje. Sprejema človeka in mu pritrjuje. Pritrjuje njegovi želji po svobodi, po pravičnosti, po dostojanstvu, po ljubezni, po radosti in lepoti.
  • Po Kristusovi smrti in vstajenju je smrt nehala biti nesmiselna. Ni se spremenila njena oblika, saj ostane trpka in grenka do kraja. Spremenil se je njen smisel.
  • Človek je sposoben ljubezni in to je najplemenitejši sad njegove odprtosti v neskončnost.
  • Marija je edina od svetih žena, ki na velikonočno jutro ni šla h grobu. Verovala je brez prikazovanj.
  • Marijina nebeška slava nam zagotavlja, da zadnji cilj našega telesa ni strohnitev, temveč polnost veselja pri Bogu.
  • Krščanstvo je v bistvu darovanjsko. Izvira namreč iz Boga, ki se daruje, človeku pa postavlja kot prvo in osnovno zahtevo darovanje za druge.
  • Ljubezen se razdaja, ker je ljubezen. Ljubezen se ne more vsiliti. S tem je sleherno vsiljevanje krščanstva izključeno.
  • Kristjan že sedaj živi v večnosti, zanj se je že začel dan brez večera. Njegovo življenje je že ožarjeno s svetlobo vstajenja.
  • Brez Marijine navzočnosti pri odrešenju naša pot ne bi bila mogoča. Ona je prva, ki je šla po poti vere. S tem nam je odprla pot.
  • Solze so znamenje, da človek ni ustvarjen za neizogibno. Solze so prošnja. Prošnja za življenje, ki je močnejše od smrti.
  • Temelj krščanskega veselja je v tem, da s Kristusom in v Kristusu Bogu lahko rečemo Oče. Tu je vir nepremagljivega veselja.
  • Samo veselje, ki se je prečistilo v trpljenju, je resnično in globoko. Samo v trpljenju klije spoznanje, da je Kristusova smrt eno z njegovim vstajenjem.
  • Za nova spoznanja je potrebna ponižnost pred neizčrpnim bogastvom resnice, ponižnost pred vsak dan novim utripom življenja in sveta.
  • Vabilo k odpovedi je v resnici klic h globokemu in bolj resničnemu življenju, k svobodi srca in darovanosti za druge.
  • Marija je bila od prvega trenutka svojega življenja vsa prosojna in urejena, popolnoma odprta Bogu in človeku.
  • Kakor je Oče ostal zvest svojemu Sinu onkraj smrti in mu podaril vstajenje, tako nam v Jezusu zagotavlja svojo zvestobo v našem življenju na svetu.
  • Pred svetim križem se človek lahko zapre in preklinja svetlobo ali pa se zgrudi na kolena. Tedaj se mu odpre pot do prave veličine, pot do življenja, ki se razdaja v ljubezni.
  • Moč Svetega Duha v Mariji ni zadela na nobeno oviro. Bogu je pustila popolno svobodo. Prav zato je bila tudi sama popolnoma svobodna.
  • Tudi nasmeh nas vrača v otroštvo. V svetlobi nasmeha se izraža začudenje, da je vse milost, da nam je vse dano zastonj. Vsak nasmeh je tudi odpiranje drugemu.
  • Razmere, v katerih živimo, in težave, ki se z njimi soočamo, je Bog zelo natančno namenil slehernemu od nas.
  • Če si je Kristus pri svojem odrešenjskem delu hotel pridružiti ženo, pomeni, da učlovečenje božjega Sina potrebuje žensko telo, da trpljenje kliče po sočutju.
  • Prav gotovo nas odpoved, ki jo terja od nas evangelij, ne vodi v slepo ulico. To je pot, ki vodi v življenje. Če zaradi Kristusa privolimo v smrt, naredimo to zato, ker vemo, da je smrt, sprejeta v ljubezni, rodovitna.
  • V človeku sta dva jaza: njegov plitvi, narcistični, lastniški jaz, ujet v mrežo sebičnosti in pohlepa, in njegov pravi, globoki jaz, sposoben darovanja in ljubezni. Človek privoli v odpoved, da bi mogel njegov pravi jaz zaživeti, se uveljaviti in okrepiti.
  • Na tem svetu ima vsak človek svojo pot. Tudi k Bogu gre vsak človek po svoji poti. Zakaj bi ga torej silili na pot, ki ni njegova? Spoštovati druge ljudi, jim priznavati njihovo izvirnost in enkratnost - to je eden od bistvenih pogojev za veselje.
  • Če hočemo, da bo naša vera trdna kljub preizkušnjam, katerim je izpostavljena, potem se mora uresničevati v ljubezni. Če hočemo, da bo imel mladi rod močno vero, potem ga moramo navajati k delom usmiljenja.
  • Greh nam brani, da bi se med seboj razumeli. Milost, dobrota, notranja urejenost - to nas druži, to nas zbližuje, to nam odpira srce in duha, da razumemo sočloveka in ga ljubimo. Marija nam je zato tako blizu, ker je polna milosti.
  • Krščanstvo je v bistvu darovanjsko. Izvira namreč iz Boga, ki se daruje, človeku pa postavlja kot prvo in osnovno zahtevo darovanje za druge.
  • Kakor je Oče ostal zvest svojemu Sinu onkraj smrti in mu podaril vstajenje, tako nam v Jezusu zagotavlja svojo zvestobo v našem življenju na svetu.
  • Človek se rodi sebi, postane zares človek, ko se daruje drugemu. Tedaj se osvobodi svojih meja in se reši osamljenosti.
  • Bog ima rad veselega človeka. Saj veselje izhaja največkrat iz zmage nad samim seboj, iz zmage nad svojo sebičnostjo, iz srca, ki se je brez pridržkov darovalo Bogu in bližnjemu.
  • Edina oblast, s katero nam hoče Bog gospodovati, je oblast ljubezni. V popolni nemoči križa postane Bog vsemogočen nad človeškimi srci.
  • Ko sprejmem roko, ki mi jo drugi ponuja, v zaupanju in predanosti sprejemam njega, njegovo dušo, njegov ti.
  • Naše življenje bi moralo biti vesela hvalnica Njemu, ki nas je iz niča poklical v svetlobo bivanja. V resnici pa je vse kaj drugega.
  • Ljubezen ni v tem, da koga "imaš", kot rečemo ponavadi, ampak v tem, da se mu daješ.
  • Brez Boga življenje nima globine, je neznosno plitvo in prazno, saj je Bog edino zdravilo proti žalosti in obupu, edino zavetje pred neizbežnostjo smrti.
  • Zakonsko življenje je mogoče in znosno samo, če se dva človeka zavežeta, da bosta skupaj presegala svoje omejenosti in napake, se pravi, da bosta stopila na pot darovanja.
  • Srečanje me osreči. Ko vidim drugega človeka, ko se moj pogled sreča z njegovim, ko se med nama vzpostavi tok simpatije - tedaj privre iz globin bitja sveža, čista radost.
  • Vemo: s Kristusovim vstajenjem se je v globinah sveta nekaj premaknilo, usoda sveta se je prevesila na stran življenja. Smrt ne bo imela zadnje besede.
  • Če smrt nima smisla, ga tudi življenje nima. Po drugi strani: Kakršen smisel daješ življenju, tak smisel daješ smrti.
  • Človek je "trpeči in zastrti bog". Se pravi bitje, ki nosi v sebi neskončnost. Ta neskončnost se lahko osvobaja in razodeva samo v ljubezni.
  • Ko se človek v ljubezni daruje drugemu, postane v resnici to, kar je. Tedaj privre iz njegovih globin osvežujoča in čista radost, občutek nedopovedljive svobode in sreče.
  • Marija se je v trenutku angelovega oznanjenja odločila, da ne bo imela drugega življenja, kot je življenje v veri.
  • Krščanska odpoved - če je storjena v svobodi in ljubezni - vedno vodi v življenje, k novemu rojstvu, k obroditvi sadu. Tako mi vselej prinese neizmerno več kot to, kar sem žrtvoval.
  • Resnični uspehi niso vedno tisti, ki jih mi doživljamo in nas napolnjujejo s tolikim zadovoljstvom. Zgodovina odrešenja ima drugačne zakonitosti. To, kar je navzven videti kot neuspeh, je lahko uspeh pri Bogu.
  • Materinski obraz Cerkve mora zasijati v vsej svoji slavi tako, da bosta med nami dobrota in ljubezen, pa tudi velika pozornost do vseh, ki potrebujejo našo pomoč, naj so verni ali ne.
  • Človek brez sočutja ni sposoben sprejeti Božjega usmiljenja, kajti Bog sočustvuje s trpečim. Kristusovo trpljenje in smrt sta znamenje te sočutne Božje ljubezni.
  • V očetu in materi odkriva otrok veliko varnostno moč, ki mu je naklonjena in se sklanja k njemu. In ker je za otroka vse znamenje, mu ta govori o neki drugi Moči, ki mu je naklonjena.
  • Bog se je približal učencema v Emavsu, ker sta mislila nanj. Mnogi ga ne srečajo, ker ne mislijo nanj.
  • V učlovečeni Besedi - polni milosti in resnice - se je božansko povezalo s človeškim, človeško z božanskim. Pomislimo: Večni, Vsemogočni, Stvarnik vesolja postane človek. Nikdar ne bo nehal biti človek.
  • Gospod življenja, ki je premagal smrt, je nezrušljivi temelj človekovega veselja. Ob misli, da je z njim usodno povezan, postane odprt, prosojen, močan, neodvisen od zunanjih dogodkov.
  • Marija je za nas predvsem zgled vere. Znala je brati božja znamenja v svojem vsakdanjem življenju, ker je bila vsa odprta, vsa poslušna Bogu.
  • V Jezusovem ravnanju do trpečih se razodeva Bog ljubezni. Kristjan se mora odpreti temu Bogu ljubezni in ga postaviti za merilo svojega življenja.
  • Niti življenje z vso svojo zapletenostjo niti smrt z vso svojo skrivnostjo ne moreta ničesar proti veselju, ki ga je rodilo velikonočno jutro.
  • Če nam je lahko v oporo Marijino zemeljsko življenje, ko vidimo, kako je morala v veri sprejemati dogodke, ki jih ni razumela, nam mora biti njena sedanja slava v veselje in upanje.

 

zbira Marko Čuk

April 2024

April 2024

gost meseca

Lucijan Bratuš

priloga

150 let rojstva Rudolfa Maistra

tema meseca

Življenje po življenju

 

Več ...

Marec 2024

Marec 2024

priloga

Srečko Kosovel

gostja meseca

dr. Metka Zorc

tema meseca

Vojne napovedi in  pravi mir

 

Več ...

Februar 2024

Februar 2024

priloga

Samopodoba

gost meseca

Jure Franko, prvi prejemnik zimske olimpijske medalje

tema meseca

Bo leto 2024 tudi zame leto molitve?

 

Več ...

December 2023

December 2023

gost meseca

Dr. Jožef Magdič

priloga

800 let Frančiškovih jaslic

moj pogled

Manca Košir

 

Več ...

Zajemi vsak dan

Človekov pogled je mogočen, ker nosi dušo. Če v duši prebiva Bog, more človek s pogledom Boga podariti drugim ljudem.

(Michel Quoist)
Sreda, 17. April 2024
Na vrh