Povest družine Martin

Povest družine Martin v preprostem tonu pripoveduje o življenju staršev svete Terezije Deteta Jezusa, ki sta bila leta 2015 razglašena za svetnika. Zakonca Martin sta se srečevala s podobnimi težavami, kakor se danes srečuje večina sodobnih zakoncev. S požrtvovalno ljubeznijo sta skrbela za pet hčera, med katerimi je bila sv. Terezija najmlajša. Vseh pet se je posvetilo Bogu. V sodobnem svetu, ko zahteva veliko poguma že sama sklenitev zakonske zveze, kaj šele zakonska zvestoba in odločanje za večje število otrok, naj bo ta knjiga vsaj majhna spodbuda in potrditev vsem tistim, ki v slovenskem prostoru pričujejo o lepoti in veličini zakonske zveze, kakor si jo je zamislil Stvarnik.

»Svetlo pričevanje novih svetnikov nas nagovarja, da stopimo na pot veselega služenja bližnjim, z zaupanjem v Božjo pomoč in materinsko varstvo Device Marije.« (papež Frančišek)

Povest druzine Martin 3D

iz vsebine

Na misijonsko nedeljo, 19. oktobra 1997 je sv Janez Pavel II. razglasil za cerkveno učiteljico mlado karmeličanko iz Lisieuxa, sv. Terezijo Deteta Jezusa. To dekle se je po »mali poti« svetosti hitro dvignilo do najvišjih obzorij – tja, kjer prebiva le še LJUBEZEN. V svoji avtobiografiji sv. Terezija pripoveduje: »Če bi kaka majhna cvetka mogla govoriti, mislim, da bi preprosto pripovedovala, kaj je Bog zanjo storil, in ne bi nič poskušala skrivati njegovih dobrot ... Cvetka, ki bo pripovedovala svojo povest, je vesela, da sme razglašati velike milosti, katere ji je naklonil Jezus. Njegova zasluga je, da je vzbrstela na sveti zemlji, tako rekoč prepojena z deviškim vonjem ...«
Pričujoča knjiga z naslovom Povest družine Martin v preprostem tonu pripoveduje o življenju na tej »sveti zemlji«. Starša sv. Terezije sta se v mladosti vsak na svoj način želela posvetiti Bogu v redovnem poklicu. Božja volja je bila
drugačna. V zrelih letih sta se Zelija in Ludvik Martin srečala. Združila ju je močna ljubezen in jasni življenjski cilji. V družini, ki sta jo ustvarila, je vladala izjemna predanost in zaupanje, kar se je pokazalo predvsem ob preizkušnjah.
Od devetih otrok, katere jima je Bog podaril, so štirje umrli še prav majhni. Kljub veliki bolečini nista omahovala v upanju. S požrtvovalno ljubeznijo in resno vzgojo sta skrbela za pet hčera, med katerimi je bila sv. Terezija najmlajša. Vseh pet se je posvetilo Bogu – štiri v Karmelu, ena pa pri sestrah Marijinega obiskanja. Sv. Terezija je o svojih starših zapisala: »Dobri Gospod Bog mi je podaril očeta in mater, ki sta bila bolj vredna nebes kakor zemlje.«
Zakonca Martin sta se srečevala s podobnimi težavami, kakor se danes srečuje večina sodobnih zakoncev. Preden sta se poročila, sta se dobro usposobila vsak v svoji stroki. Oče se je izučil urarstva, mati pa izdelovanja znanih alençonskih čipk. Poslovanje s to obrtjo jima je zadajalo nemalo skrbi. Bila sta odprta za življenje in se z vso pozornostjo posvečala vzgoji otrok. Mati je zgodaj zbolela za rakom in umrla, ko je Terezika, njen deveti otrok, dopolnila štiri leta. Oče je bil 17 let vdovec. V starosti je zbolel za arteriosklerozo.
Molitev je v družini vselej bila na prvem mestu. Gotovo je bil tudi to razlog, da ob preizkušnjah v družini ni bilo prostora za obup, ampak so vse sprejemali iz Božjih rok. Vendar, če se je sv. Terezija hitro povzpela do vrha svetosti »z
dvigalom ljubezni«, za njena starša velja, da sta nebesa dosegla počasneje, z velikim trudom, po stopnicah vsakdanjega služenja. To je pot večine naših krščanskih zakoncev. Mnogi od njih so v družini Martin našli vzpodbudo za oblikovanje lastnega družinskega ognjišča.

Na misijonsko nedeljo 19. oktobra 2008, ju je papež Benedikt XVI. razglasil za blažena. Tako sta se pridružila vrsti sodobnih svetnikov laikov, kot so sv. Ivana Beretta-Molla, zdravnica in mati, ki je žrtvovala svoje življenje za četrtega otroka (za svetnico razglašena 16. maja 2004); blažena zakonca Luigi in Maria Quattrocchi (beatifikacija v oktobru 2001; od njunih štirih otrok so trije postali duhovniki) in mnogi drugi, znani in manj znani pričevalci za lepoto in svetost življenja v družini. S tem Cerkev ostaja odprta za povabilo 2. vatikanskega cerkvenega zbora, ki govori o poklicanosti vseh k svetosti.

Na tretjo nedeljo v času zasedanja škofovske sinode, 18. oktobra 2015, pa je papež Frančišek zakonca Martin razglasil za svetnika. V navzočnosti več deset tisoč vernikov je sveti oče starša priljubljene svetnice označil kot zgledna kristjana, ki sta služenje bližnjemu zvesto pričevala v svoji družini, »tako da sta dan za dnem gradila okolje, napolnjeno z vero in ljubeznijo«. Velik del nagovora med bogoslužjem je Frančišek namenil še enemu sporočilu: z jasnimi besedami je spomnil, da stremljenje po zemski oblasti v katoliški Cerkvi ne bi smelo imeti prostora. »Častihlepje in karierizem sta nezdružljiva s hojo za Kristusom«, je Frančišek dejal v luči včerajšnjega evangelija na temo »moč in služenje«. Zbrane vernike je pozval, naj »izkoreninijo nagon po prevladi bližnjemu in se urijo v kreposti ponižnosti«. Želja po zemeljski časti in slavi, po uspehu in slovesu ne sodi k logiki Jezusove smrti na križu. »V krščanskem občestvu je slog avtoritete pomeni služenje«, je dejal papež. Resnična avtoriteta v Cerkvi je le tista, ki služi bližnjemu in mu ne odreka ugleda. To je Jezus s svojim zgledom jasno poudaril. »Bodimo kanali njegove ljubezni, njegovega sočutja, še posebej do tistih, ki so se znašli v položajih bolečine, strahu, nespodbude ali osamljenosti«, se je sveti oče obrnil na vernike.

pripravlja: Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Velikonočni kristjan mora prinašati v svojo okolico, najprej v svojo družino, med svoje prijatelje in sodelavce vedrino in mir, krščanski optimizem in delovno vzdušje.

(Franc Bole)
Četrtek, 18. April 2024
Na vrh