Četrta Jezusova misel na križu

»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« {Mt 27,46)
Misel je vzeta iz Matejevega in Markovega evangelija: »Okrog devete ure je Jezus zavpil z močnim glasom: »Eli, Eli, lemá sabahtáni? « to je: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mt 27,46; Mr 15,34). Te besede nam pomagajo v naši zapuščenosti ali ko nas kdo zapusti. Ta prastrah vsi poznamo. Vsakemu od nas umirajo ljudje, ki nam veliko pomenijo. Pogosto pa nas zapuščajo tudi ljudje, ki se odvrnejo od nas. Jezusova zapuščenost vodi v globoko zaupanje, da je Bog z njim in da bo v Božjem objemu tudi ob smrti, in v gotovost, da bo njegova smrt, v kateri je do konca vztrajal v svoji ljubezni, postala odrešitev za človeštvo.
Oce odpusti jim03Kljub vsemu zaupanju, da nam bo Jezus ob koncu prišel naproti, kakor moli v tem psalmu, pa moramo tudi sami razmišljati ob tem kriku zapuščenosti. Če se je tudi sam Jezus v tistih trenutkih na križu počutil zapuščenega in je v tej notranji stiski glasno klical svojega Očeta, potem vabi s tem tudi nas, da svojo zapuščenost prepoznavamo oin o njej razmišljamo:
• Pogosto se zgodi, da nas ljudje pustijo na cedilu. Ravno takrat, ko bi jih potrebovali, se umaknejo.
• Bojimo se, da bi nas zapustili ljubljeni ljudje. Naš prijatelj, naš zakonec bi nas lahko zapustil.
• Starši so nas pustili same, ko smo bili v največji stiski.
• Ali nas je zapustil oče, ki se je ločil od družine.
• Pa mati, ki je mnogo prezgodaj umrla

Takšni in podobni strahovi se venomer porajajo v nas. Psihologija govori o tem, da vsak od nas nosi v sebi zapuščenega otroka, ki zakriči takrat, ko nas postane strah, da bi nas kdo zapustil. Pogosto ta otrok zakriči že takrat, ko gre za vsakdanje slovo. Mnogi ljudje se s slovesom ne morejo soočiti, saj takoj začutijo v sebi zapuščenega otroka. Zato se slovesom izogibajo, čeprav s tem ne morejo potolažiti tega otroka v sebi. Z zapuščenim otrokom v sebi se moramo soočiti in ga izročiti zapuščenemu Jezusu. Le tako se lahko potolaži(mo). Jezusov krik nas opogumlja, da se soočimo s strahom v sebi:
• Njegova lastna zapuščenost, ki se v molitvi spreminja v zaupanje, bi naj tudi naš strah spremenila v gotovost, da nas Bog nikoli ne zapusti.
• Jezusova molitev pa nas tudi opominja, da se sami prav tako ne smemo zapustiti. Včasih bežimo pred seboj, ker ne zmoremo prenašati bolečine slovesa.
• Toda kdor beži pred tem, se še veliko bolj boji, da ga bodo drugi zapustili. Občutek ima, da ga je zapustil še Bog, da ne pomaga, ko se vse zgrinja nadenj, ko neozdravljivo zboli, ko niti poklicno niti osebno ne gre več nikamor, ko vse grozi, da se bo končalo v slepi ulici ...
Samo če zberemo pogum, da v svoji tožbi kričimo k Bogu, se bo naša zapuščenost spremenila in z Jezusom bomo lahko izpovedali: »Moja hvalnica je v velikem zboru./. .. / Ubogi bodo jedli in se nasitili, hvalili bodo Gospoda tisti, ki
ga iščejo; naj vam oživi srce za vedno.« (Ps 22,26-27).

Osebne vaje:
Premisli, kdaj si bil zapuščen kot otrok.
• Kdaj si občutil bolečino, da si zapuščen - ob smrti svojega očeta ali matere, ob ločitvi svojih staršev, ob selitvi v starosti, ko si pravkar našel prijatelje?
• Ali si moral v bolnišnico kot otrok in si se tam počutil zapuščenega?
• Ali pa si kot majhen otrok pogosto kričal in te nihče ni potolažil?
• Kako se počutiš ob slovesu? Če je bil dopust lep, se zmoreš od kraja, prijateljev, ki so bili s teboj, lepo posloviti?
• Kako pa ti gre na kak lep večer? Ali dolgo odlagaš slovo?
• Ali če se moraš preseliti v drugo mesto, se resnično posloviš od ljudi? Ali pa se delaš, kot da slovesa ne bo?
Ponovno prekrižaj roke na prsih in objemi zapuščenega otroka v sebi. Predstavljaj si, da je ta zapuščeni otrok v tebi ves v bolečinah. Obrni se k njemu in mu reci: »Ne bom te več zapustil. Pri tebi bom ostal.« In
potem si predstavljaj, da Jezus v svoji zapuščenosti objame zapuščenega otroka v tebi, da je s teboj, te razume in tvojo zapuščenost spremeni v občutek varnosti

iz knjige A. Grün, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.
pripravlja Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Ljubezen in zvestoba sta ključa hiše, kjer najdeš varno zavetje. Tu je srce, ki bije zate, tu si sprejet z odprtimi rokami.

(Phil Bosmans)
Ponedeljek, 10. December 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh