Misli Tomaša Špidlika

Tomaš Špidlik (* 17. december 1919, Boskovice, Češkoslovaška, † 16. april 2010, Rim)

 

- Sveto pismo uči, da je Bog skupaj s svojimi skrivnostmi onkraj vsega. S svojim razumom spoznavamo Boga kot prvi vzrok vsega. Bog kot Oče pa se razodeva samo tistim, ki so čistega srca.

- Marija je podoba človeka, ki ga je Kristus popolnoma odrešil. Kdor torej hoče videti, kakšen je učinek Kristusovega odrešenja, naj se ozre na Marijo.

- Pravo češčenje svetnikov, torej tistih, ki so eno s Kristusom, nas ne more oddaljevati od Boga, ampak je nasprotno edina pot, ki vodi navzgor.

- Družba žalostnih in nezadovoljnih ljudi nikogar ne privlači in ne pritegne; nasprotno pa bi vsi želeli biti zraven ali vsaj blizu tam, kjer najdejo srečo in veselje.

- Kdor ne živi v Kristusu in nima njegove milosti, ga ne bo mogel posnemati; tisti pa, ki si prizadeva hoditi po njegovih stopinjah, bo prejel njegovo milost.

- Kakršni smo, takšen bo običajno tudi naš odnos do ljudi. To velja še bolj v odnosu do Boga, ki pozna naše srce.

- Slaba navada, da pogosto zagrešimo majhne krivice, stori, da počasi izgubljamo čut za poštenost.

- Kdor ne veruje v Boga, ne more verjeti niti v Njegovo podobo, ki je človek.

- Ošabnež pripisuje svoje kvalitete samemu sebi, pozablja na Da­rovalca. Božja podoba je, pa se spremeni v malika.

- Brez duše je telo mrtvo. Brez ljubezni do bližnjega so mrtva tu­di pravila lepega vedenja.

- Uslišana je tista molitev, ki je v skladu z glasom Svetega Duha, ne pa z zahtevami naše glave.

- Duša se mora gledati v zrcalu lastne vesti, ne zato, da bi ostala zaprta vase, ampak z edino mislijo, da bi ugajala Bogu.

- Nevarnosti in nesreče nas ženejo k iskanju pomoči od zgoraj. Mornarji so v starih časih rekli: "Naj utone, kdor ne zna moliti!" Podobno velja tudi za življenjske viharje.

- Kdor ne zna oceniti svojih konkretnih možnosti, ima vedno težave tudi z možnostmi drugih. Ali zahteva od njih preveč ali pa premalo.

- Napredek v duhovnem življenju predpostavlja rast v svobodi, v sa­mozavesti; človeška dejanja postanejo vedno bolj vredna odgovor­nega človeka.

- Krščanska ponižnost združuje dve skrajnosti: človekovo šibkost in moč božje milosti. Podobna je drevesu, ki postavlja svoje korenine v globino, da bi raslo visoko.

- Boga-Ljubezen more spoznati samo tisti, ki ljubi. Izkustvo vzajemne ljubezni je najboljše "spoznanje".

- Najbolj gotov dokaz ponižnosti lahko vidimo v tem, da človek prepozna svoj greh. Kdor obsoja samega sebe, je na začetku duhovne modrosti.

- V molitvi beseda sama na sebi nima nobene moči. Moč ima samo, kolikor je "beseda, izrečena nekomu".

- Če telo zavlada nad dušo, zaduši "višje" interese in dejavnosti. In nasprotno, če zagospoduje duša, tudi telo napreduje v lepoti in zdravju.

- Moč molitve je sorazmerna moči milosti Svetega Duha. Marija je polna milosti, združena s Svetim Duhom na vzvišen način. Zato imajo kristjani veliko zaupanje vanjo in radi molijo staro molitev Pod tvoje varstvo pribežimo.

- Če smemo skriti pod obleko svoje telesne pomanjkljivosti, toliko bolj velja nekaj podobnega za duhovne.

- So pomanjkljivosti, ki jih je moč popraviti v nekaj tednih, druge zahtevajo mesece. V temeljnih krepostih se vadimo vse življenje.

- Ni greha, ki bi ne mogel biti odpuščen, ni takšnega grešnika, da bi ga Bog ne mogel preobraziti v svetnika.

- Preprosti ljudje molijo drugače: iščejo, kako bi povezali z Bogom vse, kar jim pride na misel. Mislijo na sorodnike, na sadove polja, na zdravje.

- Temeljne napake so notranje. Težko je zadržati svoj jezik, da ne bi koga žalili, če srce vedno obsoja.

- Bog ni kakor ljudje, ki obljubljajo in ne držijo obljube. Bog bo poslal Odrešenika prav zato, ker je pravičen in uresničuje svoje obljube.

- V telesnem življenju se vsak dan prebujamo. Duhovni spisi priporočajo, da bi vsak dan v sebi obudili dober namen.

- Prometni predpisi dajejo prednost tistemu, ki prihaja z desne. V prispodobi bi lahko rekli, da Bog vselej prihaja ‘z desne’ in da so njegove zapovedi ‘prometni znaki’ glavne ceste.

Boga kot prvi vzrok vesolja odkrijemo z očmi razuma. Bog kot dobrina pa se razodene samo tistim, ki ljubijo.

Vsi izgovarjamo Oče naš, torej smo vsi dolžni odpuščati. To se zdi težak jarem, vendar gre za velik privilegij: Kdor lahko odpusti, dejansko uresničuje Božjo voljo.

Gotovo je dobro misliti na nebeško blaženost. Vendar ne smemo pozabiti, da bo le-ta plačilo za dela ljubezni, storjena tukaj na zemlji.

Kadar zmanjka potrpežljivosti v odnosu do napak bližnjega, takrat začnejo razpadati družine, združenja, skupnosti, tudi redovniške.

Zahodnjaki ob določenem dogodku iščejo predvsem njegov vzrok, medtem ko se vzhodnjaki osredotočijo na to, kar dogodek predstavlja, na sporočilo, ki nam ga posreduje.

zbira Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Naše ime bo sčasoma pozabljeno, nihče ne bo omenjal našega delovanja. Naše življenje bo prešlo kot sled za oblakom, razkadilo se bo kakor megla.

(Knjiga modrosti)
Sreda, 12. December 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh