Misli Franca Cerarja
Franc Cerar (* 22. januar 1922, Dobliče, Črnomelj, † 10. avgust 2014, Maribor)
– Kdor sprejme krščanstvo, se otrese strahu pred duhovi, pridruži se Kristusu-zmagovalcu, po svojih močeh skupaj z njim premaguje zlo in veruje v končno zmago dobrega.
– Če bi Jezus prišel iskat pravične – ali bi koga našel? On pravi, da je prišel iskat grešnike. Vse bo našel, samo tistih ne, ki imajo sebe za pravične.
– Jezus ni Bog, ki nas je prišel obsojat, ker delamo zlo, ampak je Bog, ki nam je prišel pomagat, da zlo preraščamo.
– Jezus je sonce, ki sije vsakomur. Vsakdo pa sam odloča, ali bo temu soncu odprl okno vere, ali pa ga bo zaprl.
– Svet, kjer bi bilo vse lepo, čisto in nedolžno, ne obstaja. Je samo ta svet, na katerem živimo, in v tem deluje Bog.
– Bog si je človeško družbo zamislil kot skupnost bratov in sester, ki naj živijo v ljubezni in slogi, ki naj si v stiskah med seboj pomagajo, v nesporazumih naj se prenašajo, krivice naj odpuščajo.
– Marija je zaradi svoje zvestobe okusila, kako zna biti Bog zvest. Postala je kraljica angelov in Mati nebeščanov. Ostala pa je tudi Mati zemljanov. To bo ostala do sodnega dne.
– Gospod govori: mladi, dajte mi ljubezen, zakonci, dajte mi odprtost za življenje, trpeči, dajte mi bolečine, boječi, dajte mi zaupanje, umirajoči, dajte mi svoje življenje… Vsega tega sem žejen.
– Kjer koli na svetu ljudje zaradi Jezusa storijo kaj dobrega, tam se ponovno poraja Kristus. Ker se to mnogokje in mnogokrat dogaja, Bog ni mrtev.
– Cerkev je svetilnik, ki dva tisoč let ožarja osnovne človeške vrednote. Mnogi so storili vse, da bi luč tega svetilnika ugasnila, a svetilnik žari naprej.
– Vsi duhovniki smo preroki. Ne v pomenu, da bi napovedovali prihodnje reči, ampak da bi razpoznavali znamenja časov, razkrivali božje delovanje v svetu in iz vsega razbirali, kaj želi Bog od nas.
– Notranje razdvojeni smo vsi že s tem, da smo ljudje. V sebi nosimo nagnjenje k dobremu in nagnjenje k slabemu: angela in hudiča. Bog pa nam je dal razum, s katerim dobro od zla razločujemo; dal nam je vest, ki nas nagovarja, naj izberemo dobro; dal nam je svobodo, s katero se za prvo ali drugo odločimo.
– Moje osnovno zadovoljstvo je v občutku, da sem tam, kjer me hoče imeti Bog, in da delam, kar hoče Bog.
– Človekova želja, da bi živel in bil srečen, je usmerjena v večnost. Vse to navdihuje nepokvarjenemu srcu vero, da mora obstajati neskončno bitje – Bog, ker se morejo le v njem izpolniti človekove težnje.
– Molitev naj ne bo samo prošnja, marveč tudi zahvala. Znamenje sebičnosti je moliti samo zase. Zgled prave molitve je očenaš. Sestavljen je v množinski obliki.
– Prva vrednota v družini je ljubezen. Kjer ni ljubezni, tam družina le životari. Ljubezen v družini vzdržujeta mož in žena, oče in mati. Od njiju prehaja na otroke in se od otrok k njima vrača.
– Cerkev je svetilnik, ki dva tisoč let ožarja osnovne človeške vrednote. Mnogi so storili vse, da bi luč tega svetilnika ugasnila, a svetilnik žari naprej.
zbira Marko Čuk