Oton Župančič (* 23. januar 1878, Vinica, Bela krajina, † 11. junij 1949, Ljubljana)
– Sin Božji, Marije Device sladkost, / bodi naš gost. / Pripravili smo ti svoje dvore / kakor kdo more – / v naša srca prinesi svoj zlati dan, / naša srca, glej, polna živih ran.
– Kdo si, ki vodil rad bi narod moj? / Si naskrivaj si kdaj izprašal vest? / Si našel, da do zadnjega si zvest? / Če nisi, skleni roke nad seboj.
– Meni je treba velike samote; / skloniti moram se čez skrajni rob, / kjer ni več zvokov, kjer ni več podob, / zapreti oči in razprostreti roke.
– Srce, ti moje mlado srce, / ne obupuj! / Dokler si lačno, dokler si žejno, / vase veruj!
– Vtisni podobo svojega očeta / globoko v srce; materin obraz / zapri si v dušo: tam samo ti vzeta / morda ne bosta ta surovi čas.
– Pojdi in lovi ljudi: ta v mrežo idej se ujame, / kdor ti v mrežo ne gre, trnek pomoli mu zlat.
– Požel je kmetič in pospravil plod, / a kod, mladenič, kod gre tvoja pot? / Kaj si sejal, mladenič, kaj boš žel?
– Naši (slovenski) sobi središče je kot, / naš strop izvira iz kota, / naše leto iz Božiča, / naša družina iz Svete družine. / naša misel iz Svetega Duha – / tako je hotel naš narod.
– O rodni dom, o hiše očetove streha ti! / Siromaku si grad in popotniku v dalji uteha si; / golob – izpod tujega neba trepeče nazaj, / hrepenenje mu je pokazalo i pot i kraj.
– Sveti božični čas. / Neštete množice se zbirajo, / pred božjimi se čudi klanjajo / in v davne, daljne čase sanjajo. / Nad njimi plava sveti duh pokoja.
zbira Marko Čuk
