Ne le pametovati, s trpečimi je vredno sočustvovati
križan bil, umrl in bil v grob položen;
Tako vztrajno je zvonilo in me dramilo iz spanja. Pogledal sem na uro. Nekaj čez deseto zvečer – zame sredi noči. Zlezel sem iz postelje in odtaval k telefonu. Potem me je nekdo tam od nekod spraševal (tako sem vsaj razbral), če sem zaspan. »Seveda sem zaspan,« sem odvrnil.
»Ne zaspan, tu Zapan,« sem slišal. Če bi bil Fran, bi mu povedal, da me kliče v času, ki je nespodoben za telefoniranje, a ker je bil Jan in v njegovem glasu stiska, sem pogoltnil pikrost in poudarjeno utrujeno (če sem tečen, tega pač ne morem čisto prikriti) vprašal: »Ja kaj pa je, da kličeš tako pozno?«
»Že tri dni se mučim, pa ne vem, kaj naj storim. Ne morem zaspati …«
»Kaj te mori?«
»Ne vem, kako se naj odzovem …« je nadaljeval Jan. »Tilnu – mojemu sošolcu se je zgodilo nekaj groznega. Pravzaprav je on storil nekaj strašnega. Z druščino so se zabavali … tudi pili so … saj veš: alkohol. In potem, ko so se peljali domov – vozil je Tilen – se je zgodila nesreča. … Tjaša je še vedno v kritičnem stanju, dva prijatelja sta polomljena, Tilnu, ki je za vse kriv, pa ni nič.« Pripoved me je pretresla – postal sem 100 % buden.