Misli Blaisa Pascala

BLAISE PASCAL

+ Čudim se in strah me prevzema zaradi ravnodušnosti ob vprašanju, kjer gre v celoti za nas: večnost, ki jo nosi smrt s seboj, je tako pomembna in nas prizadeva tako globoko, da je izgubil vsako pametno razsodnost, kdor bi hotel ostati ravnodušen ob tem vprašanju.

+ Nič ni tako pomembno za človeka kakor usoda njegovega bitja, nič ni tako strašanskega kakor večnost; zato je nekaj nenaravnega, da obstajajo ljudje, ki jim ni nič mar, če zgubijo svojo bit ali se izpostavijo nevarnosti večne bede.

+ Dovolj je luči, da razsvetli izvoljene, in dovolj teme, da jih napravi ponižne. Dovolj je teme, da oslepi malopridneže, in dovolj svetlobe, da jih obsodi in jih napravi neopravičljive.

+ Človekova veličina je obsežena v tem, da ve, da je nesrečen. Drevo ne ve, da je nesrečno. Nesrečen je namreč le tisti, ki ve, da je nesrečen. A zato, ker ve, da je nesrečen, je tudi velik.

+ Le tri vrste ljudi so: taki, ki služijo Bogu, potem ko so ga našli; taki, ki ga resno iščejo, ker ga še niso našli; in taki, ki žive, ne da bi ga iskali in ne da bi ga našli. Prvi so pametni in srečni, zadnji so neumni in nesrečni, tisti v sredini pa nesrečni, a pametni.

+ Prav hitro bi zapustil greh, če bi imel vero, pravijo nekateri. Jaz pa vam pravim: Hitro boste dobili vero, če boste zapustili greh. Na vas je, da začnete.

+ Tako domišljavi smo, da si želimo, da nas pozna ves svet, celo tisti ljudje, ki bodo prišli, ko nas več ne bo; in tako nečimrni, da nam spoštovanje pet ali šest ljudi, ki žive v naši bližini, že dobro dene in nas zadovolji.

+ Poznanje Boga brez poznavanja svoje bede pelje v napuh. Poznavanje svoje bede brez poznanja Boga sili v obup. Poznanje Jezusa Kristusa vodi v sredo, saj v njem najdemo Boga in svojo bedo.

+ Življenje na zemlji ni popolnoma srečno, ker ni nebo, pa tudi ni popolnoma nesrečno, ker je pot v nebo.

+ Največja človekova nizkotnost je iskanje časti, a prav to je hkrati največje znamenje njegove odličnosti; kajti karkoli na zemlji naj ima v posesti, naj bo še tako zdrav in uživa še tolikšne ugodnosti; ni zadovoljen, če ga tudi ljudje ne cenijo.

+ Če bomo vse podredili razumu, ne bo v naši veri nič skrivnostnega in nadnaravnega. Če pa bomo kršili načela razuma, bo naša vera nesmiselna in smešna.

+ Človek ve, da je ubog. Ubog je tedaj prav zato, ker je tak; vendar je tudi zares velik, ker to ve.

+ Ljudje velikokrat zamenjujejo domišljijo in srce; mislijo, da so se že spreobrnili, brž ko pomislijo na spreobrnjenje.

+ Nevredno Boga je, da se je povezal z bednim človekom; ni pa Boga nevredno, da ga je potegnil iz njegove bede.

+ Bolje je, da se ne postiš in si zaradi tega ponižen, kakor da se postiš in si sam sebi všeč.

+ Skušnja nam kaže, da je ogromna razlika med pobožnostjo in dobroto.

+ Le dve vrsti ljudi sta: pravični, ki se imajo za grešnike, in grešniki, ki se imajo za pravične.

J+ ezusu Kristusu je lastno, da je vesoljen; Cerkev daruje daritev le za vernike, Jezus Kristus pa se je na križu daroval za vse.

+ "Molite, da ne padete v skušnjavo." Nevarno je biti skušan; tisti, ki so, so zato, ker ne molijo.

+ Človekova narava ni taka, da bi neprestano napredovala: pozna napredovanja in nazadovanja.

+ Srce ima svoje razloge, ki jih razum ne razume. To se kaže v tisoč stvareh.

+ Narava ima popolnosti, da pokaže, da je božja podoba, in pomanjkljivosti, ki kažejo, da je samo podoba.

+ Vera dobro pove, česar čuti ne povedo, a to ni nasprotno tistemu, kar ti vidijo. Je le nad njimi, ne pa proti njim.

+ Čim več spoznanj vznikne v nas, tem več veličine in tem več bede odkrijemo v človeku.

+ Ne le da Boga ne poznamo brez Kristusa, ampak tudi sami sebe poznamo le po Jezusu Kristusu.

+ Ni moč biti nesrečen, če tega ne občutiš: podrta hiša nikakor ni. Samo človek je nesrečen.

+ Postava je ukazovala nekaj, česar ni dala. Milost podarja, k čemur obvezuje.

+ Kapljica ljubezni je vredna več kot ocean volje in razuma.

+ V naravi duha je, da verjame, in v naravi volje, da ljubi. Kadar ne moreta do pravih, se morata navezovati na lažne predmete.

+ Brez Jezusa Kristusa ne vemo, ne kaj je naše življenje, ne kaj je naša smrt, ne kaj je Bog, ne kaj smo sami.

+ Ko bi ne bilo teme, bi človek ne čutil svoje pokvarjenosti; ko bi ne bilo luči, bi človek ne upal v ozdravljenje.

+ Vsak pogovor in govor mora biti tak, da tistim, ki se čutijo užaljene, lahko rečemo: "Čemu se pritožuješ?"

+ Čim bistrejši je kdo, tem več izvirnih ljudi odkrije. Povprečneži ne opazijo nobene razlike med ljudmi.

+ Za človeka je enako nevarno, če ve za Boga, ne da bi vedel za svojo bedo, ali če ve za svojo bedo, ne ve pa za Odrešenika, ki ga nje lahko ozdravi.

+ Ne naveličamo se jesti in spati dan na dan, ker se lakota in spanec vedno znova pojavljata: brez tega bi se človek dolgočasil - Tako bi se dolgočasili tudi brez lakote po duhovnih stvareh.

+ Ne čudite se, ko vidite, da preprosti in ponižni ljudje verujejo, ne da bi razumsko razglabljali. Bog jim vliva ljubezen do sebe... On nagiblje njih srce, da verujejo.

+ Brez Jezusa Kristusa ne vemo, ne kaj je naše življenje, ne kaj je naša smrt, ne kaj je Bog, ne kaj smo sami.

+ Vse naše zlo izhaja iz tega, ker nismo sposobni, da bi bili sami.

+ Vsakdo je sebi vse, kajti ko umre, zanj umrje vse. Zategadelj vsakdo misli, da je on vsem vse. A o naravi ne smemo soditi po sebi, marveč po njej!

+ Čeprav nekateri nimajo nobene koristi od tistega, kar govorijo, iz tega še ne smemo sklepati, da gotovo ne lažejo. So namreč ljudje, ki lažejo le zato, da lažejo.

+ Radi bi prišli do vere, a ne poznate poti; radi bi ozdraveli od nevere in iščete zdravila: učite se od tistih, ki so bili nemočni kakor vi in ki zdaj jamčijo z vsem, kar imajo.

+ Neverni so od vseh ljudi najbolj lahkoverni.

+ Ko ni bilo mogoče doseči, da bi bilo to, kar je pravično, tudi močno, storimo, da bo tisto, kar je močno, tudi pravično.

+ Vzrok, da so ljudje nesrečni, je en sam: da ne znajo mirno sedeti v svoji sobi.

+ K veri vas mora pripeljati vaše soglašanje s samim seboj in jasen glas vašega razuma – ne pa drugih.

+ Najprej moramo pokazati, da vera ne nasprotuje razumu da je vredna vsega spoštovanja. Nakar jo je treba prikazati kot vredno ljubezni, da si bodo dobri zaželeli, da bi bila resnična; in potem pokazati, da tudi je resnična.

+ Samo krščanska vera je primerna za vse, ker je v njej oboje: zunanje in notranje. Preproste ljudi dviga k notranjemu, prevzetne pa krca z zunanjostmi.

+ Človekova občutljivost za drobne stvari in neobčutljivost za velike je znamenje čudne sprevrženosti.

+ Kakšna domišljavost je slikarstvo, ki zbuja občudovaje zaradi podobnosti s stvarmi, ki se jim v izvirniku ne čudimo.

zbira Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh