27. februar

LETA 280 ROJEN KONSTANTIN I. VELIKI

27 02 280-Konstantin-VelikiRIMSKI CESAR, KI JE DAL KRISTJANOM SVOBODO († 337)

Prestol je zasedal v času, ko je rimski imperij že tonil v propad, kljub temu pa je v času svojega vladanja (skoraj 31 let) izpeljal več pomembnih reform. Za kristjane, ki so do leta 313 veliko pretrpeli pod Decijem, Valerijanom in Dioklecijanom, je bila gotovo najvažnejša ta, da je Konstantin leta 313 v Milanu s cesarjem Licinijem izdal tolerančni edikt, s katerim so kristjani dobili svobodo. Konstantin je cesar postal leta 306, po smrti svojega očeta Konstancija I. Hlora, vendar pa je moral za popolno oblast v Z delu cesarstva premagati Maksimijanovega sina Maksencija, ki so ga za cesarja oklicali pretorijanci. Oktobra leta 312 se je odločil, da se spopade z Maksencijem. V molitvi je prosil »vsevišnjega Boga«, naj mu pomaga in noč pred bitko je dobil odgovor: na nebu je videl znamenje križa in napis »V tem znamenju boš zmagal!«. Naslednji dan je krenil proti Rimu, Maksencija zvabil ven iz mesta in ga pri Milvijskem mostu porazil v veliki bitki. Z vzhodnorimskim cesarjem Licinijem sta naslednje leto v Milanu (Mediolanum) sklenila dogovor o enakopravnem položaju krščanstva z drugimi verami. Leta 325 je bil Konstantin tudi med škofi, ki so se zbrali na prvem nicejskem vesoljnem cerkvenem zboru in sprejeli veroizpoved, ki jo molimo pri sveti maši. Konstantin je sicer spoštoval krščanstvo, toda kaj hitro so ga na svojo stran dobili arijanci (Kristus ni ne pravi Bog, ne pravi človek, ampak nekaj vmes - nauk obsojen v Niceji), pa tudi krstiti se je dal šele na smrtni postelji (v Nikomediji). Bolj dejavna kot Konstantin je bila njegova mati Helena , ki je gradila cerkve, živela pobožno in skromno, zavzemala se je za uboge in jetnike in romala v Sveto deželo, kjer je obiskala tudi Kalvarijo, kjer je bil že skoraj tri stoletja zakopan Jezusov križ. Odkrili so ga in Konstantin pa je dal nad Gospodovim grobom sezidati cerkev Kristusovega vstajenja in cerkev božjega groba (posvečeni 13. septembra 335 - v spomin praznik povišanja sv. Križa).

 

LETA 1893 USTANOVLJENO SLOVENSKO PLANINSKO DRUŠTVO

27 02 1893-Slovensko-planinsko-drustvoUstanovni zbor društva je bil 27. februarja 1893, prvi predsednik pa je postal Fran Orožen. Slovensko planinsko društvo (SPD) si je prizadevalo za ohranitev slovenske podobe slovenskih gor in zato so začeli ustanavljati podružnice: najprej v Kamniku (19. julija 1893 - predsednik Josip Močnik), potem so sledile še savinjska, radovljiška in soška, 1897 pa tudi češka podružnica SPD iz Prage. Podružnice so se posvetile načrtni gradnji slovenskih planinskih koč. Za označevanje in zavarovanih planinskih poti je skrbel markacijski odsek in jih v prvih dveh letih označil 175. Leta 1895 je društvo začelo izdajati Planinski vestnik, 1900 je uredilo vprašanje slovenskih gorskih vodnikov in 1912 ustanovilo prvo postajo Gorske reševalne službe. Do začetka 1. svetovne vojne je SPD imela 26 podružnic s 3337 člani. Po 1. svetovni vojni je zunaj nje ostalo 13 podružnic. SPD je izgubila nekaj koč, pridobila pa vse nemške in Češko kočo na Spodnjih Ravneh. Leta 1923 je bilo v društvu okoli 6.000 članov, 1929 pa 11.125 in približno toliko tudi pred začetkom 2. svetovne vojne. Vodstvo SPD je v prvem obdobju podpiralo predvsem planinstvo brez poudarjanja športnih sestavin, čeprav je bilo med člani že nekaj plezalcev in smučarjev. Ker so se mladi v pojmovanju alpinizma, ki se je začel širiti zlasti po 1. svetovni vojni in v organizacijski zasnovi razhajal z vodstvom SPD, so 1921 v Ljubljani ustanovili klub Skala, kljub temu pa še delovali v osrednjem odboru SPD. Med 2. svetovno vojno delovanje SPD ni popolnoma zamrlo, v zmanjšanem obsegu pa je izhajal tudi Planinski vestnik. Leta 1946 je bilo ustanovljeno Planinsko društvo Slovenije, ki se je leta 1948 preoblikovalo v Planinsko zvezo Slovenije.

 

LETA 1902 ROJEN JOHN STEINBECK

20 12 1968 John SteinbeckAMERIŠKI PISATELJ, NOBELOVEC († 1968)

Rojen je bil v Kaliforniji in mladost preživel v "dolgi in ozki blatni pokrajini med dvema gorskima grebenoma in po sredi se vije reka Salinas" (Vzhodno od raja). Študiral je na univerzi Stanford, od leta 1925 je živel v New Yorku in delal kot novinar. Leta 1936 se je vrnil  v rodno Kalifornijo in bil med drugo svetovno vojno vojni poročevalec, po vojni pa se je preživljal s težkimi deli in ves čas pisal. Po slogu je bil realist, mnogokrat tudi naturalist in duhovit ter kritičen družbeni kritik. Opisoval je klavrne življenjske usode ljudi, na robu družbe, podeželanov iz rodne Kalifornije, ki pa jih drži pokonci smisel za humor. Sam je svoj slog v Sladkem četrtku takole označil: "Meni je všeč, da se v knjigi dosti pogovarjajo, da mi kdo pripoveduje, kakšen je človek, ki se pogovarja. Jaz hočem iz tistega, kar govori sam uganiti, kakšen je ...In še nekaj je - jaz rad ugotavljam, kaj človek misli s tem, kar reče. Leta 1962 je za svoje pisanje prejel Nobelovo nagrado: "...največja odlika Steinbeckovega pisanja je sočutni humor, ki mili često surovo in okrutno motiviko" (švedska akademija v utemeljitvi) ... Njegova najbolj znana dela so Vzhodno od raja, Ulica ribjih konzerv, Sladki četrtek, Polentarska palica, Negotova bitka, Sadovi jeze, Neznanemu bogu

nekaj njegovih misli:

  • Nobena stvar in noben človek ni v popolni zmoti – celo ura, ki stoji, ima dvakrat na dan prav.
  • Sposobnost, da danes lahko misliš drugače kot si mislil včeraj, je tisto, po čemer se razlikuje pametni od bedaka.
  • Zanimivo je dejstvo, kako daleč se nam zdi nesreča, če ne zadene nas samih.

 

LETA 1920 ROJENA VILMA BUKOVEC

27 02 1920 Vilma BukovecOPERNA PEVKA, SOPRANISTKA († 2016)

Svojo glasbeno pot je začela kot članica otroškega pevskega zbora v rojstni župniji Trebnje, v katerem je pela tudi solistične vloge. Po maturi na gimnaziji v Novem mestu je začela študij prava na ljubljanski univerzi. Leta 1941 je na pevskem tekmovanju Opere dosegla prvo mesto in začela študirati solopetje. Leta 1944 je postala članica ansambla ljubljanske Opere. V skoraj štirideset let trajajoči karieri je poustvarila nad šestdeset različnih glavnih vlog za klasični sopran in nastopila v okoli 2000 predstavah!

 

LETA 1936 UMRL IVAN PETROVIČ PAVLOV

27 02 1936-Ivan-Petrovic-PavlovRUSKI FIZIOLOG, PSIHOLOG IN ZDRAVNIK (* 1849)

Slavni ruski fiziolog Ivan Petrovič Pavlov (umrl 27. februarja 1936) je preučeval dražljaje in reakcije. Pes navadno reagira na hrano tako, da začne točiti sline. Pavlov je pri poskusih zvonil psom, tik preden jim je dal hrano. Po večkratnih ponovitvah se je pes začel sliniti, ko je zaslišal zvonec. Takšni reakciji pravimo pogojni ali Pavlov refleks.

 

LETA 1948 ROJEN BOGDAN ŽORŽ

06 03 2014 Bogdan Zorzpsiholog, terapevt, predavatelj, pisatelj († 2014)

Bogdan Žorž se je rodil v kraju Tabor nad Dornberkom. Po novogoriški gimnaziji je študiral psihologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je diplomiral leta 1971. Več let je delal v Centru za socialno delo občine Nova Gorica, pozneje pa ga je tudi vodil. - Kot psiholog se ukvarja v glavnem z vzgojnim svetovanjem, mladinskim prestopništvom in obrobnimi psihološkimi pojavi v družbi. V to problematiko se je poglabljal tudi na podiplomskem študiju. Usposabljanje je končal iz ene od znanih humanističnih smeri psihoterapije, »geštalt psihoterapijo«. Ima evropsko diplomo iz ‘geštalt psihoterapije’ ter splošno evropsko diplomo iz psihoterapije.- Razvil je izviren družinski model terapevtske pomoči otrokom in mladostnikom. Od leta 1998 je v Čepovanu nad Novo Gorico skupaj z ženo vodil zasebni zavod, ki se ukvarjal z otroki, mladostniki in družinami v stiski. »Taka usmeritev je v meni tlela že dolgo prej, le da je družbene razmere niso dovoljevale. Potrebe po tem pa sem prepoznaval pri svojem delu z otroki in mladostniki na centru za socialno delo v Novi Gorici,« pravi o tem svojem podvigu.

Bogdan Žorž je bil priljubljen predavatelj in pisec strokovnih in poljudnih člankov. Napisal je več knjig, med njimi zelo odmevno Razvajenost. Leta 2002 se je začelo tudi njegovo sodelovanje z Ognjiščem, ki je trajalo dobrih deset let in obrodilo lepe sadove.  Dve leti (2003 in 2004) je za revijo Ognjišče odgovarjal na vprašanja, povezana z vzgojo. Članki na to temo so leta 2005 (s ponatisom leta 2006) izšli v knjigi S pravimi vprašanji do rešitve vzgojnih zadreg. - Od leta 2005-08 je pisal mladim prijateljem (članki so izšli tudi v knjigi - Pisma mojim mladim prijateljem). Leta 2007 je pisal o sodobnih zasvojenostih, in članki so izšli naslednje leto v knjigi Sodobno suženjstvo. Leta 2010 je začel pisati za naš čas prepotrebno rubriko Vzgoja za vrednote. Leta 2012 so članki izšli v knjigi z enakim naslovom. Leta 2008 smo ob njegovi 60-letnici izdali izbor člankov in pogovorov, knjiga Vzgoja za svobodo - vzgoja za odrekanje je izšla dve leti kasneje. Leta 2012 je začel objavljati svoja ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’ v rubriki Pot do Boga – preko gora. S to priljubljeno rubriko se je od nas tudi poslovil. Tudi iz teh razmišljanj je nastala knjiga - Nauk gora. Odgovarjal je tudi na Pisma bralcev in zbrani članki so izšli v znamenje hvaležnosti v knjigi Pisma Bogdanu Žoržu.

Bogdan nam je zapustil lepo število knjig in spisov, predvsem pa nam je zapoustil zgled svojega življenja in svojo pripravljenost, da kot psihoterapevt in globoko čuteč mož priskoči na pomoč človeku v stiski. Naj svetloba njegove osebnosti osvetljuje poti našega življenja.

več o Bogdanu Žoržu:
B. Rustja, Hvala za vse, dragi Bogdan: Pot do Boga, v: Ognjišče 4 (2014), 40-41.
J. Ramovš, Zakonca Žorž na njunih poteh ... Kompostela, gore: Pot do Boga, v: Ognjišče 6 (2014), 40-41.
J. Ramovš, Žorževo iskanje vzgojnih poti ... za otroke v Čepovanu: Pot do Boga, v: Ognjišče 7 (2014), 40-41.
J. Ramovš, Pot vere je prevozna čez mejo življenja: Pot do Boga, v: Ognjišče 8 (2014), 40-41.
M. Turk, Bogdan Žorž: Moj pogled, v: Ognjišče 12 (2011), 54-56.
B. Rustja, Psihoterapevt Bogdan Žorž: Gost meseca, v: Ognjišče 8 (2005), 8-12.

nekaj njegovih misli:

  • Našim prednikom je bilo pri vzgoji lažje: vzgajali so pač tako, kot so njih vzgajali njihovi starši. Življenje se je spreminjalo tako počasi, da je bil tak pristop večinoma ustrezen.
  • Oče je ključnega pomena za oblikovanje občutka varnosti. Očetova vloga je nadvse važna pri oblikovanju občutka lastne vrednosti, samospoštovanja.
  • Vera je vrednota, ker je vera eno izmed vodil, ki človeka usmerjajo, vodijo skozi življenje, mu kažejo pot.
  • Eden od temeljnih ciljev vzgoje mora biti, da se otrok osamosvoji, da sprejme odgovornost zase. Tega pa nikakor na more doseči, če mu starši ne omogočijo, da pride do primerne izkušnje.
    več:

 

LETA 1953 UMRL PETER BUTKOVIČ-DOMEN

27 02 1953-Peter-Butkovic-DomenDUHOVNIK, UGANKAR, PESNIK, PISATELJ, ZGODOVINAR, PREVAJALEC (* 1888)

Rojen je bil v Sovodnjah ob Soči in po osnovni šoli so ga vpisali v latinske šole v Gorici, kamor je vsak dan hodil peš (uro in pol v eno smer). Bil je sošolec pesnika Jože Lovrenčiča, ki se ga spominja kot »podjetnega literata«, ki je pisal v na novo ustanovljene dijaške liste, za katere je pisal, risal in sestavljal uganke. Odločitev za nadaljevanje gimnazije ni bila enostavna, zaradi ekonomskih razmer doma, prav tako pa ni bila enostavna njegova odločitev za duhovništvo ... Da se je dokončno odločil mu je pomagala misel na svoje ljudi, na slovensko ljudstvo na Primorskem, ki je čutilo italijanski pritisk. Leta 1910 je maturiral in vstopil v goriško veliko semenišče. Po končanem tretjem letniku je bil posvečen in nadškof Sedej ga je poslal za kaplana v Kamnje na Vipavskem, kasneje upravitelj Lokev in Lokovca (skoraj ves čas med prvo vojno). Od leta 1922 je bil osem let župnik v Zgoniku in v tej dobi se je najbolj razmahnilo njegovo ugankarstvo ... tu ga je obiskalo veliko znanih ljudi tedanjega časa, med njimi tudi pisatelj F. S. Finžgar. S Krasa je šel spet v okrilje Trnovskega gozda, v Ravnico, toda je za kratko, saj je zaradi pastoralne potrebe zadnjih dvaindvajset let življenja preživel kot vikar in župnik v rojstni vasi Sovodnje. Kot duhovnik je veliko časa prebil v spovednici, trudil se je za češčenje sv. Jožefa in Terezije Deteta Jezusa. Po daljšem bolehanju je umrl na današnji dan, pogreb pa je bil 1. marca. Iz pogrebnih govorov je odmevala predvsem njegova zvestoba svojemu ljudstvu, odločno proti fašističnemu nasilju. Njegovo delo nam govori, da se ni mogel povsem posvetiti eni sami poti in se zato ni mogel v nobeno popolnoma poglobiti. Gotovo bi postavili na prvo mesto ugankarstvo, saj je bil prvi in najplodovitejši slovenski ugankar. Z Breznikovo pomočjo je postavil osnove slovenske ugankarske terminologije. Po njem se imenuje prvo slovensko ugankarsko društvo Domen. Zelo pomembno je bilo tudi njegovo ilustratorsko delo, ki izraža povsem njegov stil. Bil je tudi pesnik, pisatelj, publicist in prevajalec iz številnih manj znanih jezikov. Na Primorskem je deloval kot narodni buditelj in gimnazijce v Gorici navduševal za pisanje v slovenščini. Zelo dobro je poznal Gregorčiča in o njem napisal več del. Njegov osebni znanec prof. dr. Anton Kacin je Butkovičevo podobo takole orisal: »Ni lahko v malo besedah orisati podobo človeka, kot je bil Peter Butkovič ali Domen Otilijev, čigar delo sestavljajo zelo številni drobci, posejani v času nad 30 let in vzeti z raznih področij, kajti do večje zamisli ni nikoli prišel. Drži pa, da je bil sposoben, požrtvovalen in nemiren duh ...« »Poudariti in razčleniti je treba razsežnost Butkovičevega dela, tudi pionirstva na določenem področju, predvsem pa njegovo ogromno ljubezen do kraljestva duha, ki je zbrano v piosani besedi. In zdi se mi, da ne rečem preveč, če zapišem, da je bil Butkovič občudovalec in služabnik pisane besede, ne kot črke, ki ubija, marveč kot nosilke tistega človeškega spoznanja in duha, ki človeka venomer dviga in rešuje in mu kaže pot skozi temine ...,« je zapisal Marijan Brecelj.

več:
S. Čuk, Peter Butkovič - Domen (1888-1953): Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2018), 42-43.
knjiga: J. Kragelj - M. Brecelj, Peter Butkovič - Domen, Ognjišče, Koper, 2001. - (Graditelji slovenskega doma 8).

nekaj njegovih misli:

  • Uganke nam ne nudijo le zabave. Radovednost, ki sili človeka, da razgrne sestavo in najde zahtevano misel, nam krepi voljo, neštetokrat se povrnemo k težji uganki: hočem, moram najti! Osvežijo nam spomin: predelane snovi iz zemljepisa, prirodoslovja, jezikoslovja, pesništva, računstva itd. nam stopijo spet pred oči. Treba je večkrat seči po knjigi, kje je ta reka, gora, mesto, kateri ta ptič, ta pesnik, ta beseda, ki mora biti tako sestavljena? Zahtevana misel pa nas pelje na politično, versko, vzgojno, socialno polje, kakršen namen ima pač avtor uganke. V dobri uganki sta koristna in zabavna smer tesno združeni. Uganka je umotvor, večkrat zelo umeten, zato ni treba, da se ga avtor sramuje. Število vsakovrstnih reševalcev mu je v zadoščenje...
  • Vsi jeziki so lepi in pa dušo narodov spoznaš najbolje v njih materinščini. Zato sem za svojo rabo in za prevajanje predelal tudi francoščino in angleščino ter španščino. Zadnja leta se ukvarjam s holandščino in nordijskimi jeziki. Zdaj moram spoznati malo finščino ... (Bednariku 1938)
  • Veselje iz otroških let in potem kulturna potreba ljudstva. V Vrtcu in v starih koledarjih sem še kot mulec reševal uganke. Svinčnik sem vedno nosil s sabo. Potem sem jih (uganke) jel sestavljati. S Finžgarjem sva uredila pri Mohorjevi Trde orehe - Vesele smehe. Prav tako tudi za risanje. Mama me je kojkrat krcnila, ker sem doma vse 'pomalal'. Ni šlo drugače, sem pa pri sosedovih zidovih risal. Na Lokvah sem študiral anatomijo ...

 

LETA 1973 UMRL LUCIJAN MARIJA ŠKERJANC

27 02 1973-Lucijan-Marija-SkerjancSKLADATELJ, PIANIST, DIRIGENT, GLASBENI PEDAGOG IN PISEC (* 1900)

Po svojih številnih delih s področja glasbenega ustvarjanja se je Lucijan Marija Škerjanc, rojen v avstrijskem Gradcu, uvrstil med največje skladatelje na tleh nekdanje Jugoslavije. Uveljavil se je tudi kot odličen pisec: v svojih spisih je predstavil več slovenskih glasbenikov, napisal pa je tudi vrsto poučnih del s področja glasbe (Kontrapunkt in fuga, Harmonija, Nauk o instrumentih).

 

LETA 1988 UMRL FRANE MILČINSKI – JEŽEK

27 02 1988 Frane Milcinski JezekSATIRIK, MLADINSKI PISATELJ, IGRALEC, REŽISER, HUMORIST PESNIK IN ŠANSONJER (* 1914)

»Jaz sem klovn, nisem pa humorist. Humoristi pišejo, jaz pa sem nepisoč. Vendar imam raje, da me ljudje poznajo kot Ježka, na pa kot knjigo. Knjige so umetnost, komika pa tja ne sodi. Komiki ne sedimo med tistimi, ki imajo stanovanje na Parnasu in vikend na Olimpu. Naš prostor je spodaj, ob vznožju, kjer se navadni ljudje sprehajajo skozi nadloge svojih dni. In ni nas sram, da smo spodaj, da smo komedijanti.« Tako je samega sebe in svoje delo v njemu lastnem slogu označil Frane Milčinski, vsem znan kot Ježek. Spominjamo se ga ob stoti obletnici njegovega rojstva. O njem bo spregovorila njegova žena Maja roj. Podkrajšek (1920-2007) v svoji knjigi Moje življenje z Ježkom (ICO, Mengeš 1998). Nastopal je na vseh medijih: radiu, televiziji, filmu, najraje pa v živem stiku z ljudmi, zlasti z otroki. »Smeh težave lahko lajša, ne more pa jih preprečiti,« je govoril. »Humor je zame resno početje, ki se mu sam nikoli ne smejem. Poleg tega pa me nikoli popolnoma ne zadovolji.«

več:
S. Čuk, Frane Milčinski-Ježek 1914-1988: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2014), 48-49.

nekaj njegovih verzov:

  • Za dva groša fantazije / moraš v žepu le imet, / pa že delaš coprnije, / da vse lepši je ta svet,/ še v dežju ti sonce sije, / zvezde klatiš dol z neba. // Za dva groša fantazije / tukaj sreča je doma. / Kaj zato, če lije dež! / Malo le oči pripreš / in že v sanjah - en, dva, tri / z neba sonce se blešči .. (Za dva groša fantazije)
  • Ljudje, prižgimo luč! / Najprej za naše male: / ko nam preveć bo let / in njihov bo ta svet, / naj vrt jim bo, ne skale. / Prižgimo luč, ljudje! / Ljudje, prižgimo luč! / Iz okna vsake hiše / naj čez dežele in meje / srebrno seme seje / in zlo iz src nam briše.... (Ljudje, prižgimo luči)
  • Marsikdo želi si perutnic, / da ponesle bi ga vrh stopnic. / Na lestvici kariere / secela četa zbere/ in: Kvišku! Kvišku!" ori njihov klic. / Tu se brata ne poznata / drug po drugem leze gor. / Kaj vsak odštel bi novcev / še za en par komolcev, / da bi bolj uspešen bil prodor. / A kariera sreča je in - bol, / ker na drugi strani pelje dol ... Le tisti gori ostane / ki zre na doli zbrane / in še od gori vii jim v srce. (O lestvici kariere)
  • Jaz pravim: glavno je, da je človek zdrav, pa da mu koža paše. Na drugi strani je pa spet res, da je bolje biti živ bolan, kot pa mrtev zdrav. Jaz na primer nisem zdrav, če nisem bolan. ...
  • Po očetu sem podedoval staro uro in ljubezen do otrok. Uro sem prodal, ljubezen do otrok pa je ostala. Tudi do tistih, ki so poredni. In menda imam tiste še najrajši. Saj nikoli ne vem, ali so poredn zato, ker jih imamo premalo radi, ali jih imamo premalo radi zato, ker so predni ...
  • Če ženska joče, je nikar ne tolaži. Pusti ji veselje, naj bo žalostna.
  • Ljubezen naj gre vedno v cvet, / da bo lepši, da bo zaljši / ta okrogli nori svet. / Naj plapolajo bele zastave - plenice. / Ljubezen naj gre vedno v cvet, / da bo lepši, da bo zaljši / ta prismuknjeni svet ...
  • Jaz nisem kulturnik, sem neke vrste komunalna usluga, sem dvorni norec Nj. Vel. Ljudstva. Ne vem, kako se je godilo drugim dvornim norcem, meni gre dobro. Zakaj moje veličanstvo - Ljudstvo - je zlata vredno, kot dobri kralj iz pravljice ...

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh