Režija: Christopher Nolan
Igrajo: Cillian Murphy, Robert Downey Jr., Emily Blunt, Matt Damon
Žanr: biografska drama
Produkcija: ZDA, Velika Britanija (2023)
Splošna ocena: 3
Na kratko: življenjska zgodba »očeta« atomske bombe J. Roberta Oppenheimerja
Primernost za družine: posamezni prizori golote

Sredi julija je v kinodvorane prišel eden najbolj pričakovanih filmov leta. Režiser Christopher Nolan se je tokrat lotil življenjske zgodbe »očeta« atomske bombe J. Roberta Oppenheimerja, pri čemer se je osredotočil na tri ključne dogodke, ki se z nelinearno pripovedjo prepletajo skozi ves film.
Kariero obetavnega znanstvenika Oppenheimerja, ki kot prvi v ZDA začne predavati kvantno fiziko, usodno zaznamujejo bliskoviti premiki na tem področju, zlasti od prve uspešne cepitve atomov. Samo vprašanje časa je namreč, kdaj bo mogoče izkoristiti uničujočo moč atomske energije. Da bi prehiteli nacistično Nemčijo, kjer so ugledni znanstveniki, med drugimi pionir kvantne mehanike Werner Heisenberg, že leta 1939 začeli delati na izdelavi atomske bombe, se zgane tudi ameriška vojna industrija. General Leslie Groves (Matt Damon) rekrutira Oppenheimerja za vodjo projekta Manhattan. Sredi puščave Nove Mehike zraste malo mesto, kjer znanstveniki razvijajo projekt vse do prve detonacije atomske bombe, t. i. Trinity.
Leta 1954 Oppenheimerja zaslišuje ameriška Komisija za atomsko energijo, ki mu na koncu zaradi sumljivih komunističnih povezav odvzame dostop do zaupnih podatkov in s tem tudi vso javno kredibilnost.
Nekdanji predsednik Komisije za atomsko energijo Lewis Strauss leta 1959 prestaja na videz formalno zaslišanje pred senatom za izvolitev na položaj ministra za trgovino, počasi pa se razkrije, da je za dogodki izpred petih let stal sam Strauss, ki je Oppenheimerju zameril njegovo pokroviteljstvo in nenaklonjenost razvoju vodikove bombe.
Tri ure dolg film epskih razsežnosti se ob tem dotakne mnogih podrobnosti iz Oppenheimerjevega življenja in prepričanj, od (mnogih tudi zunajzakonskih) ljubezni do simpatiziranja s sindikalnim in komunističnim gibanjem, ki ga je v obdobju t. i. lova na čarovnice v 50. letih stalo položaja.
Zagotovo ni lahko izdelati filmskega spektakla iz razprav teoretskih fizikov v svojih predavalnicah in laboratorijih, a je Nolanu tudi to pot uspelo prikovati gledalce na svoje sedeže. Kljub nadvse številčni paleti likov ritem zgodbe ne popušča. Film je tudi vizualna poslastica, igralska zasedba, v kateri izstopata predstavi Cilliana Murphyja kot Oppenheimerja in Roberta Downeyja Jr. kot Lewisa Straussa, pa izjemna.
Nolan se je po Dunkirku vrnil k zgodovini druge svetovne vojne, a kljub dosledni biografiji »očeta atomske bombe« in okoliščinam izdelave le-te se nas noben lik zares ne dotakne – ne samosvoj Oppenheimer niti njegova odsotna žena Kitty (Emily Blunt), še manj povzpetniški politiki kova Lewisa Straussa.
Ob klišejskem slikanju nerazumljenega genija, ki je lahko slab mož in sodelavec ter čudak, se Oppenheimer sicer spopada z (zapoznelim) občutkom krivde zaradi uporabe jedrskega orožja, vendar film v resnici tu ne seže preveč globoko. Občutek dobimo, da gre bolj za kavarniško debato kot za življenja stotisočev ljudi, žrtev atomskih bomb.
Nolan se za razliko od večine svojih filmov ni odločil uprizoriti zagonetke, ki okupira gledalčeve možgane skozi ves film, s tem pa se je očitno zavestno odpovedal svojemu največjemu talentu. Oppenheimer je sicer še vedno vrhunska biografija enega najbolj prelomnih dogodkov v novejši zgodovini (pri čemer poudarjanje taiste zgodovinskosti iz ust samih filmskih likov izpade nepotrebno melodramatično) in zato vsekakor vredna ogleda in razprave. Kljub vsemu pa triurni filmski spektakel gledalca pusti nekoliko hladnega.
Najboljša iztočnica (in ne preveč prikrita poanta) celega filma je možnost, ki so jo nakazovali izračuni, da bi se verižna reakcija, ki bi se sprožila pri detonaciji atomske bombe, lahko nadaljevala brez nadzora vse do uničenja celega planeta. Ironija je, da je bomba, ki bi morala po prepričanju njenih snovalcev zaradi svoje strašne uničevalne moči končati to in preprečiti vse nadaljnje vojne, dosegla ravno nasproten učinek in stopnjevala oboroževalno tekmo med Američani in Sovjetsko zvezo vse do razvoja vodikove bombe. Kot v pogovoru z Albertom Einsteinom (Tom Conti) razočaran ugotavlja Oppenheimer, je do nenadzorovane verižne reakcije, ki so se je tako bali, na koncu vendarle prišlo, svet pa se je zato docela spremenil.

M. Volčanšek, Film: v: Ognjišče 9 (2023) 70-71.

Režija: Dallas Jenkins
Igrajo: Jonathan Roumie, Shahar Isaac, Elisabeth Tabish, Paras Patel, Noah James, Lara Silva
Žanr: verska/zgodovinska serija
Produkcija: ZDA (2017–)
Splošna ocena: vvvvv
Na kratko: serija o Jezusu s poudarkom na 12 apostolih
Primernost za družine: primeren

 Po pretočnih vsebinah je od nedavnega na voljo že tretja sezona (od predvidenih sedmih) serije The Chosen, ki bi jo lahko prevedli kot Izbrani ali Izvoljeni, o življenju in delu Jezusa ter njegovih učencev.
Slovenski katoliški mediji so se v preteklosti že razpisali o tej zanimivi produkciji, ki se osredotoča na ljudi, ki so srečali in spoznali Jezusa, ter nam s tem ponudi svež pogled na znano zgodbo.
Tretja sezona se začne neposredno po Jezusovem govoru na gori in spretno meša evangeljske odlomke z dodatnimi zgodbami, ki dopolnjujejo svetopisemsko pripoved. Čeprav so imeli ustvarjalci v prvih dveh sezonah precej bolj proste roke pri polnjenju lukenj v evangeljski zgodbi, lahko ugotovimo, da so tudi tokrat znali spretno dodati k zgodbi in vsebini, ne da bi se izneverili izvornemu sporočilu Svetega pisma.
Ob številnih čudežih postane poslanstvo Jezusa (Jonathan Roumie) kot Gospodovega maziljenca vse bolj očitno, s tem pa naraščajo tudi trenja znotraj judovske skupnosti. Dvanajsteri so zopet na preizkušnji, ko jih Jezus pošlje po dva in dva ozdravljat bolne in širit vest o skorajšnjem prihodu Božjega kraljestva. Rdeča nit zgodbe se prepleta z več stranskimi, ki osvetljujejo odnose med Jezusovimi učenci, pa tudi Jezusov vpliv na Nejude. Pomemben zaplet je spontani splav Petrove/Simonove (Shahar Isaac) žene Eden (Lara Silva) in pretres, ki ga ta dogodek prinese v njun zakon pa tudi v Petrovo vero v Jezusa.
Če bi tudi v Svetem pismu solidno poučeni kristjan le stežka naštel imena vseh dvanajsterih, kaj šele da bi ti v filmih o Jezusu posebej izstopali in bi si jih gledalec zapomnil, postanejo apostoli v seriji The Chosen resnične osebe z izoblikovanimi osebnostmi, značilnimi lastnostmi, hibami in vrlinami.
To naredi njihovo osebno »hojo za Kristusom« bistveno bolj pristno in nam jo prikaže v vsej njeni kompleksnosti, dvomih in posledicah za apostole in njihove bližnje.
Če so ustvarjalci denimo Mateju (Paras Patel) poleg preteklosti cestninarja prisodili značaj in obnašanje, ki meji na motnjo iz avtističnega spektra, je to za sam razvoj, da ne rečem duhovno rast lika celo dobrodošlo. Preteklost Simona Gorečnika (Alaa Safi) kot zelota, pripravljenega na oborožen upor proti Rimljanom ali sprejemanje telesne hibe pri Jakobu Mlajšem (Jordan Walker Ross), ne le ponujajo nova izhodišča za razvoj zgodbe, pač pa dajejo bistveno večjo težo žrtvam, ki so jih apostoli kot preprosti ljudje, ki jih je Jezus izbral, vzeli nase.
Ne manjka veliko prisrčnih pa tudi prikupno smešnih vložkov, ki nam svetopisemske like vračajo v veliko bolj človeški in zato nam bližji podobi. Svoje dodaja patina skrivnostnosti okoli likov nekaterih Rimljanov, kar daje zgodbi ravno pravšnjo mero napetosti.
Fenomen serije The Chosen, katere produkcija temelji na množičnem financiranju (crowdfunding) in je praktično brez velike promocije, pač pa predvsem s priporočili »od ust do ust«, je do zdaj omogočil snemanje že treh sezon s skupno 24 epizodami.
Za razliko od »klasičnih« filmskih prikazov Jezusovega življenja (Kralj kraljev, Jezus iz Nazareta) nam The Chosen ponuja veliko bolj intimen pristop. Pri tem ohranja nekakšno prvobitnost in natančnost Pasolinijevega Evangelija po Mateju, ob poudarjanju Jezusove človečnosti pa ne zapade v teološko nevarne vode kot Scorsesejeva Zadnja Kristusova skušnjava. Predvsem pa je ekipi, zbrani okoli Dallasa Jenkinsa, uspelo ustvariti za 21. stoletje zanimiv in privlačen prikaz Jezusa iz Nazareta in temeljev naše vere.

M. Volčanšek, Film: v: Ognjišče 7 (2023) 68-69.

Nadškofija Ljubljana in Vovkov odbor sta ob sodelovanju produkcijske hiše Studio Haritude pripravila dokumentarni film Goreči škof, ki prikazuje življenje nekdanjega ljubljanskega nadškofa in božjega služabnika Antona Vovka. Film je začel nastajati leta 2015, premierno predstavitev je doživel sredi leta 2017.
Goreči škof
Režija: David Sipoš
Nastopajoči: Klemen Demšar, Assija Sultanova, Aleksander Jovetić, duhovniški oktet Oremus idr.
Žanr: dokumentarni film
Produkcija: Nadškofija Ljubljana / Slovenija (2017)
Spletna stran: https://www.antonvovk.si/
Ocena: 5
Primernost za družine: 5[/rspot]

Od Vrbe do Ljubljane
Dokumentarec se začne s prizorom sekanja drevesa v gozdu – gre za igrano in simbolno nabito vzporedno zgodbo, ki se nato postopno razvija skozi ves film in se pri tem prepleta z osnovno, dokumentarno zgodbo. Slednja medtem kronološko prikazuje življenje Antona Vovka vse od rojstva leta 1900 v Vrbi na Gorenjskem, kjer se je rodil v isti hiši kot 100 let prej njegov prastric France Prešeren, do smrti leta 1963 v Ljubljani.
Na svoji bogati duhovniški poti je bil med drugim kaplan v Metliki in župnik v Tržiču, v Ljubljani pa nato stolni kanonik, vodja Bogoslovnega semenišča, generalni vikar ter nazadnje škof in prvi ljubljanski nadškof. Po drugi svetovni vojni je bil s svojo pokončnostjo in karizmatičnostjo trn v peti takratni komunistični oblasti, ki so ga ovirale na številne načine, tudi z mukotrpnimi nočnimi zasliševanji in poskusi umora. Pri tem najbolj izstopa dogodek iz leta 1952, ko so ga na novomeški železniški postaji napadli, polili z bencinom in zažgali. Posledice napada je čutil do konca življenja.

»Pomenljiv se mi zdi naslov filma o nadškofu Vovku – Goreči škof. Najbrž nam ob tem vsem pride na misel dogodek v Novem mestu, ko je šel blagoslavljat orgle v Stopiče in je na železniški postaji doživel napad in zažig. Ampak ta ogenj je bil pravzaprav zgolj nekakšen protipožar tistega ognja, ki ga je škof Vovk nosil v sebi – ognja za Boga, ognja za človeka, ognja za Cerkev, ognja za pravico in resnico,« je ob premierni predstavitvi povedal zdajšnji ljubljanski nadškof Stanislav Zore.

Postopek beatifikacije
V letu 1999 se je nato uradno začel postopek za beatifikacijo Antona Vovka. »Beatifikacijski in kanonizacijski postopek je v prvi vrsti ugotavljanje kandidatove, lahko mu rečemo tudi božji služabnik, včlenjenosti, zasidranosti v Kristusa. Nadškof Anton Vovk je to zasidranost v Gospoda nedvomno imel, saj si le tako lahko razložimo, kako je v letih zares težkih preizkušenj zmogel ohraniti neverjetno stopnjo poguma, samozavesti in dostojanstva, s čimer je bil preizkušani in preganjani Cerkvi na Slovenskem nosilni steber njenega preživetja. Na svoja ramena je sprejel usodo Cerkve in jo preko razburkanega veletoka sovraštva ponesel na varno stran,« je na premieri povedal Blaž Jezeršek, postulator zdajšnje faze postopka za beatifikacijo Vovka.
Škofijski del uradnega po­stopka za beatifikacijo nadškofa Vovka se je zaključil leta 2007, zdaj pa se postopek po navedbah Jezerška nahaja v fazi priprave pozicije o krepostih božjega služabnika. Gre za razširjen življenjepis, ki vključuje izpovedi prič, zaslišanih v škofijski fazi postopka, predstavitev zgodovinskih in družbenih okoliščin življenja Božjega služabnika. To je dokaj zahtevno obdobje, ki zahteva več let dela.
Vzporedno s tem uradnim procesom po besedah Jezerška medtem teče drug, manj formalen, a vendar prav tako pomemben proces. Gonilna sila tega procesa je Vovkov odbor, katerega namen je seznanjati Cerkev na Slovenskem in v svetu z osebnostjo, življenjem in sluhom svetosti nadškofa Vovka, spodbujati vernike k molitvi za njegovo beatifikacijo ter za priporočanje njegovi priprošnji, zbirati podatke o uslišanjih na njegovo priprošnjo, zbirati zapisane spomine na nadškofa Vovka in spodbujati zgodovinsko stroko, da čimbolj osvetli Vovkovo življenje, delo in njegov svetniški lik.

Dokumentarni film
Prav v ta namen se je odbor leta 2015 odločil za pripravo dokumentarnega filma o življenju in delu nadškofa Vovka, katerega realizacijo je zaupal režiserju Davidu Sipošu in scenaristu Roku Andresu z ekipo. Slednja se je, tako kot pri preteklih dokumentarnih uprizoritvah velikanov slovenske Cerkve, izkazala z odlično fotografijo, izdatno obogateno s številnimi posnetki lokacij iz zraka. Nadpovprečna je glasbena plat filma, za katero je poskrbel Tim Žibrat, pohvaliti gre tudi animirane oziroma ilustrirane prizore, ki sta jih ustvarila Vid Planinc in Rok Malovrh, ter vključitev arhivskega tonskega posnetka ene od Vovkovih pridig.
Potek zgodbe je zelo dinamičen in umetniško usmerjen, pri čemer pa lahko marsikaterega gledalca zmoti prehitro nizanje kratkih kadrov. Mestoma je to tako intenzivno, da moti spremljanje govorjenega dela zgodbe. Omeniti gre tudi veliko število objektivnih pripovedovalcev in pričevalcev, ki se skozi film pojavijo z več ločenimi izjavami. Pri tem bi bilo dobrodošlo, da bi bil izpis z imenom in funkcijo osebe, ki govori, podana ob vsaki njegovi izjavi, ne samo ob prvi. Zaradi velikega števila različnih sogovornikov si namreč gledalec težje zapomni ta podatka skozi ves film.
Pod črto gre za ogleda vreden dokumentarni film o izjemnem možu iz polpretekle zgodovine slovenske Cerkve. »Naj nas zgodba življenja Božjega služabnika Antona Vovka nagovori, da bomo svoje življenje v tem našem času, v viharjih sedanjega trenutka, živeli z vsem potrebnim pogumom, zvestobo in ljubeznijo,« so sklepne besede nadškofa Zoreta, ki dobro nakazujejo glavno vrednost dokumentarnega filma Goreči škof.

Rehar A., Film, v: Ognjišče (2017) 07, str. 94.

(ob mednarodnem dnevu gluhih) Konec marca 2022 so v Los Angelesu podelili nagrade Ameriške filmske akademije oz. oskarje. Dokaj presenetljivo je kipec za najboljši film prejela zgodba o družini gluhih ribičev in njihovi hčerki Ruby (Emilia Jones), ki po naključju odkrije svoj izredni talent za petje. CODA je, mimogrede, angleška kratica za otroka gluhih staršev..

Na začetku zgodbe spoznamo ribiško družino Rossi, ki se s težavo preživlja ob vse bolj zaostrenih pogojih za delo ob obali Nove Anglije. Oče, mati in sin so gluhi, kar dodatno otežuje stvari, mlajša hči Ruby pa kot edina slišeča v družini predstavlja vez med družino in zunanjim svetom.

 

 

 

 

Dodatno delo na družinski ribiški ladji in posebnost njene družine dekletu ne pomagajo ne pri šolskem uspehu niti pri spoznavanju prijateljev. Ko se mora odločiti med novimi izbirnimi predmeti, se predvsem zaradi simpatije do sošolca Milesa (Ferdia Walsh-Peelo), vpiše v šolski zbor. Kaj kmalu pa učitelj glasbe Bernardo Villalobos ali Gospod V. (Eugenio Derbez) odkrije Rubyjin talent.
Dekle se znajde na preizkušnji, saj se po eni strani osamosvaja od svoje družine (prvič počne nekaj brez njih) in vse bolj spoznava svojo resnično strast, po drugi strani pa se zaveda, da bo njena družina brez nje v ekonomsko vse bolj zaostrenih razmerah težko shajala. Ruby se bo morala tako na neki točki odločiti med družino in glasbeno kariero.

Nizkoproračunska CODA (film je stal deset milijonov ameriških dolarjev, za primerjavo je prav tako za najboljši film nominirani Dune imel proračun v višini 165 milijonov dolarjev) je sicer predelava francosko-belgijske uspešnice Družina Belier iz leta 2014 in je, kot rečeno, presenetljivo slavila na oskarjih. Film je prejel tudi nagradi za najboljši prirejen scenarij in najboljšo moško stransko vlogo (Troy Kotsur kot Rubyjin oče).
Presenetljivo je bilo zlasti dejstvo, da se je Akademija tokrat odločila za preprosto družinsko zgodbo brez velikih dogodkov. Nekateri kritiki so filmu očitali predvidljiv zaplet. To morda drži, a ne gre nujno za pomanjkljivost. Prav zaradi tega se gledalec bolj osredotoči na same like, njihove stiske in hrepenenja. V ospredju je seveda Ruby, a vsak od članov družine je oseba iz mesa in krvi, s svojimi hibami in odlikami. Kljub razhajanjem in celo odkritim sporom družina Rossi stopi skupaj, ko je to najbolj potrebno.

 

 

 

 

Film prav tako nastavlja ogledalo družbi, ki se ima za normalno in vzvišeno gleda na vsakršne odklone, ter realistično prikaže odnose znotraj male obmorske skupnosti.
Film ohranja tudi veliko mero vedrine in optimizma, izjemno močno vlogo pa odigra glasba, kjer gre pohvaliti zlasti izvedbo Jonesove, ki je tudi pevka in kantavtorica. Gre za izrazit kontrast med številnimi nemimi dialogi, ki potekajo v znakovnem jeziku, gledalec pa ima na voljo le podnapise, ter čustveno zapetimi pesmimi. Pomenljiv je šolski koncert, ko Rubyjina starša ob pogledu na ganjenost občinstva dojameta pomen glasbe za njuno hčer in se končno odločita, da jo bosta podprla pri njeni izbiri.
Simbolno zgodbo zaokroži Rubyjina avdicija za prestižno glasbeno šolo Berklee, na kateri zapoje in za svojo družino v znakovnem jeziku pripoveduje pesem Joni Mitchell z naslovom Both Sides Now. »Pogledala sem na ljubezen z obeh strani, dajala sem in tudi vzela«, bi lahko v grobem prevedli verz iz pesmi in nauk o vzajemnosti ljubezni.

M. Volčanšek, Coda, Film: v: Ognjišče 5 (2022) 88-89.

Slovenska filmska producentska hiša Studio Siposh, ki se je uveljavila s produkcijo krščanskih filmov, je ob koncu leta 2020 premierno predstavila svoj najnovejši igrano-dokumentarni film Kraljica miru. Film je nastal pod okriljem Svetišča Kraljice miru Kurešček oziroma Župnije Ig ter s podporo donatorjev.
Kraljica miru prinaša igrano-dokumentarno zgodbo o romarski cerkvi Marije Kraljice miru na Kureščku, hribu na južnem obrobju Ljubljanskega barja, na območju občine Ig. Cerkev naj bi tu stala že v 15. stoletju, po vse večjem obisku romarjev so jo v začetku 18. stoletja povečali, z drugo svetovno vojno in po njej pa je začela propadati.

KRALJICA MIRU
Producent in so-režiser: David Sipoš
Scenarist in so-režiser: Vid Planinc
Skladatelj: Tim Žibrat
Igrajo: Barbara Požinel, Jan Šavli idr.
Žanr: igrano-dokumentarni film
Produkcija: Slovenija (2020)
Splošna ocena: ***
Na kratko: Igrano-dokumentarni film o zgodovini romarske cerkve Marije Kraljice miru na Kureščku ter o, z njo močno povezanem, duhovniku očetu Francetu Špeliču.
Primernost za družine: Primerno.

Nato pa je v zgodovino omenjene cerkve vstopil France Špelič (1927–2012), katerega je življenje popeljalo skozi številne preizkušnje, od partizanov in komunistične partije do poroke in družine ter nenazadnje, po smrti žene, do duhovniškega poklica.
Špelič je proti koncu 80. let preteklega stoletja, takrat že kot stalni diakon, večkrat obiskal romarsko središče Medžugorje. Kot navaja film, je tam leta 1989 zaslišal Marijino sporočilo, naj obnovi molitev na “pozabljenem in zapuščenem kraju”. To ga je nato pripeljalo do Kureščka in prvega videnja Kraljice miru na tem kraju. Sledila je obnova cerkve, končana je bila leta 1992.
Avtorji filma so pri Kraljici miru, podobno kot že pri več svojih filmskih projektih v zadnjih letih, uporabili format igranega dokumentarca. Tudi tokrat so se izkazali z mojstrskim obvladovanjem tega formata in obenem s svojim zdaj že prepoznavnim avtorskim pečatom na področju fotografije, montaže in glasbe; pri vsem skupaj bo morda nekaterim gledalcem manjkala le nekoliko večja minutaža, ki bi omogočala še večjo informativnost filma.
Zgodbo filma sestavlja preplet igranih in dokumentarnih odlomkov. Igrani del primarno prikazuje izsek iz življenja Device Marije, od rojstva Jezusa do njegove rane mladosti, nadgrajen pa je tudi z igranimi odlomki iz življenja Špeliča. Dokumentarni del se posveča prikazu zgodovine cerkve in Špeličevega življenja s pomočjo pričevanj in arhivskega gradiva. Oba dela filma so povezali s spretno vpletenimi vstopi pripovedovalke ter odlomki Marijinih sporočil s Kureščka, s čimer so celoten filmski izdelek opremili s pridihom, primernim za zgodbo o Kureščku.k.

DAVID SIPOŠ O FILMU
»Kraljica Miru je projekt, pri katerem smo šli morda še korak dlje kot pri dosedanjem delu. Poleg osebnih izkušenj in življenjskih prelomnic portretirancev in poustvarjanja znamenitih svetopisemskih prizorov smo odprli tudi vprašanje Božjega načrta za posameznika, njegove konkretnosti v vsakdanu in naše odprtosti zanj.«

DODATNE INFORMACIJE
Več informacij o samem filmu je na voljo na uradni spletni strani filma, ki se nahaja na spletnem naslovu https://www.kraljicamiru.si/, o samem Kureščku pa na spletni strani na Centra Kraljice miru Kurešček na naslovu http://www.kurescek.org/ oziroma na njihovi strani na spletnem družbenem omrežju Facebook.

REHAR, Aljoša., (Film), Ognjišče (2021) 02, str. 72-73.

Ameriška akademija filmskih umetnosti je za najboljši film leta 2018 (Oskarja) izbrala biografsko dramo Zelena knjiga, zgodbo o temnopoltem pianistu in njegovem belopoltem šoferju ter varnostniku. Zelena knjiga je odnesla še dva oskarja: za najboljši izvirni scenarij in najboljšega stranskega igralca (Mahershal Ali). Film Zelena knjiga je Aljoša Rehar (ki, mimogrede, piše o filmu v Ognjišču že od leta 2001) predstavil v  Ognjišču za marec, ki je pred kratkim izšlo.

Med kritiško najbolj cenjene filme lanskega leta sodi tudi komično obarvana biografska drama Zelena knjiga, ki je v začetku letošnjega leta prišla tudi v redni program slovenskih kinodvoran. O dobri sprejetosti filma priča vrsta nominacij za ugledne filmske nagrade, med drugim nominacije za letošnje oskarje za najboljši film, glavnega igralca in stranskega igralca.
Režisersko se je pod film podpisal Peter Farrelly, ki je skupaj z bratom Bobbyjem znan po režiranju oziroma produkciji svojstvenih, a pri občinstvu razmeroma dobro sprejetih komedijah. Med te sodijo med drugim Butec in butec (1994), Nori na Mary (1998), Jaz, Irene in jaz (2000), Kot rit in srajca (Stuck on You; 2003) in Sedem dni skomin (2007).
Zgodba filma je posneta na podlagi resničnih dogodkov. Odvija se leta 1962, ko uspešni temnopolti pianist Don Shirley (igra ga Mahershala Ali) najame belopoltega Američana italijanskih korenin Tonyja Vallelongo (Viggo Mortensen), da ga v vlogi šoferja in telesnega stražarja s čisto novim kadilakom odpelje na koncertno turnejo po ameriškem jugu. S seboj imata tudi Zeleno knjigo, vodnik po hotelih in restavracijah v ZDA, ki sprejemajo temnopolte.

Glavna lika praktično nimata skupnih točk, njuni življenji in nazori so si daleč narazen, dejstvo, da v ZDA sredi 60-ih belopolt moški služi kot šofer uspešnemu temnopoltemu moškemu, pa celotno situacijo še dodatno začini. Vendar pa dolgo cestno popotovanje z resnimi in tudi bolj lahkotnimi pripetljaji postopno premaguje njune razlike in ju popelje v prijateljstvo.

Zelena knjiga je upravičeno na lestvici najboljših filmov z letnico 2018. Odlična zgodba po resničnih dogodkih, mojstrska igra obeh glavnih igralcev in brezhibno izpeljana mešanica resnih in bolj komičnih epizod pred gledalce prinese izvrstno cestno odisejado, ki skozi prizmo zelo osebne zgodbe uspešno oživi duha časa v rasno razdeljenih ZDA sredi 60. let preteklega stoletja, obenem pa postreže z nekaj vseživljenjskimi sporočili o prijateljstvu in družini oziroma medčloveških odnosih nasploh.

REHAR, Aljoša., (Film), Ognjišče (2019) 03, str. 88-89.

V času letošnjih velikonočnih praznikov je na filmska platna v Sloveniji prišla koprodukcijska drama o aktualnem papežu Frančišku, ki je že od samega začetka zelo priljubljen med verniki in ki s svojim delovanjem pozitivno odmeva tudi v splošni svetovni javnosti.

Prvi igrani celovečerni film o prvem papežu iz Latinske Amerike prihaja natanko tri leta po začetku njegovega papeževanja, za papeža je bil namreč izvoljen 13. marca 2013.

Koprodukcijska biografska drama pripoveduje zgodbo o leta 1936 v argentinskem Buenos Airesu rojenem Jorgeju Mariu Bergogliu (igra ga argentinski igralec Dario Grandinetti),

od njegove odločitve za odhod v bogoslovje do pričetka papeževanja. Film je posnet po leta 2013 napisani knjigi argentinske novinarke italijanskih korenin Elisabette Pique, na katere zgodbi sloni lik novinarke Ane (v filmu jo igra španska igralka Silvia Abascal).
Zgodba filma je podana skozi oči mlade novinarke Ane. Začne se leta 2013, ko si Ana v Buenos Airesu ogleduje lokacije, ki so bile ključne v življenju aktualnega papeža. Nato pa preskoči v leto 1953, v obdobje, ko se mladi Jorge odloči za duhovniško pot, in od tam potem podaja zgodbo vse do njegove izvolitve za papeža.

Žanrsko in tehnično gre za povprečen film, njegova glavna vrednost se skriva v pozitivno naravnani zgodbi, ki na sproščen način poda vpogled v življenje in nazore papeža Frančiška. Prikaže ga kot skromnega in prijaznega, a obenem načelnega in odločnega dušnega pastirja, ki po vzoru sv. Frančiška posebno pozornost namenja revnim.

V naših kinematografih od 24. marca 2016.

Rehar A., Film, v: Ognjišče (2016) 4, str. 96.