1. april

LETA 1745 UMRL GREGOR MAČEK

01 04 1745 Gregor MacekSTAVBAR IN ARHITEKT SLOVENSKIH BAROČNIH CERKVA (* 1682)

Slovenski baročni arhitekt Gregor Maček (rojen leta 1682) je bil do leta 1706 delovodja (polir) pri gradnji sedanje ljubljanske stolnice. Kasneje so po njegovih načrtih sezidali vrsto čudovitih baročnih cerkva na slovenskih tleh (Nova Štifta pri Ribnici, Šmarna gora, Šmartin pri Kranju, Limbarska gora)

 

LETA 1788 ROJENA MARJETA BOSKO (MARJETA OCCHIENA)

01 04 1788-Marjeta-BoskoMATI SV. JANEZA BOSKA, BOŽJA SLUŽABNICA († 1856)

V začetku je bila mati je naslov knjige, ki je izšla pri salezijanski založbi Salve. Avtor Tone Ciglar v njej z veliko toplino pripoveduje življenjsko zgodbo Marjete Bosko, rojene Occhiena, matere sv. Janeza Boska, velikega vzgojitelja mladine, ob 150-letnici njene smrti (25. novembra 1856). Janez Lemoyne, prvi življenjepisec matere Marjete, je leta 1886 zapisal: "Kjer koli bo odmevalo blagoslovljeno ime Janeza Boska, se bo omenjalo tudi blagoslovljeno ime njegove matere. Ni si mogoče zamisliti dela Božje previdnosti in Marije Pomočnice, ne da bi omenili prispevek ljubezni te svete žene." V poglavju Vzgojni vpliv matere Marjete je Ciglar zapisal: "Vzgojitelja Janeza Boska je vzgojila mati Marjeta. Dejansko pri don Bosku v njegovem vzgojnem sistemu ne najdemo ničesar, kar ne bi bilo vsebovano že v vzgojnem prizadevanju njegove matere. On je seveda stvari dopolnil s svojo prakso in strokovno pedagoško razgledanostjo." Od leta 1995 teče postopek za njeno razglasitev za blaženo.

več:
S. Čuk, Marjeta Bosko. V začetku je bila mati: Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2007), 20-21.

nekaj njenih pregovorov:

  • Kdor pri dvajsetih ne ve, pri tridesetih ne zna, na koncu kot tepček konča.
  • Kdor si ne zna porezati nohtov na obeh rokah, si tudi kruha ni sposoben služiti.
  • Vest vedno ščegeta, tistega, ki jo čuti, in tistega, ki je ne čuti.
  • Rana vedno potrebuje obliž.
  • Tudi nohti prav pridejo za lupljenje česna.
  • Spusti se, kdor hoče, povzpne pa se, kdor more.
  • En sam sovražnik je preveč.

 

LETA 1812 UMRL LOVRO JANŠA

01 04 1812 Lovro JansaSLIKAR KRAJINAR (* 1749)

Krajinarstvo je slikarstvo, ki upodablja pokrajino. Med mojstre te zvrsti se je vpisal Lovro Janša z Breznice na Gorenjskem, ki je bil po študiju na dunajski akademiji nekaj let profesor krajinarstva. Prizadeval si je ustvariti realistične krajine, kar je dosegel zlasti v akvarelu. Na Dunaju sta delovala tudi njegova brata Anton (1734–1775), ki se je posvetil čebelarstvu, a je bil tudi slikar, in Valentin (1747–1818), pravnik in slikar.

 

LETA 1815 ROJEN OTTO VON BISMARCK

01 04 1815 Otto von BismarckNEMŠKI DRŽAVNIK, KANCLER († 1898)

Končal pravo in postal diplomat, leta 1851 poslanec v pruskem deželnem zboru, 1859 pruski poslanec v Petrogradu in 1862 v Parizu. Istega leta je postal pruski kancler. Prizadeval si je za združitev Nemčije pod okriljem Prusije in nato krepitev in širjenje nemškega cesarstva. Najprej je priključil severne nemške državice, potem še južne in 1871 so v Versaillesu razglasili Nemčijo za cesarstvo, pruskega kralja Viljema I. pa za cesarja. Leta 1873 je sklenil zvezo treh cesarjev (z Avstro-Ogrsko in Rusijo), a je Rusija kmalu izstopila, zato je 1882 ustanovil podobno zvezo z Italijo in Avstro-Ogrsko. V notranji politiki se je opiral na kapitaliste, boril se je proti socialistom in tudi prepovedal delovanje socialnih demokratov ...

 

LETA 1873 ROJEN SERGEJ VASILJEVIČ RAHMANINOV

01 04 1873-Sergej-Vasiljevic-RahmaninovRUSKI SKLADATELJ, PIANIST, DIRIGENT († 1943)

Rojen v Onegu pri Novgorodu v družini nadarjenih glasbenikov. Leta 1891 je po končanem konservatoriju v Sankt Petersburgu že nastopal kot pianist. V prvih letih 20 stol. je bil dirigent v Bolšoj teatru, kasneje živel in koncertiral v Nemčiji, po oktobrski revoluciji pa za vedno odšel v ZDA. Veliko je skladal (predstavnik pozne romantike) in kot pianist nastopal po vsem svetu. Znan je po štirih klavirskih koncertih in drugih klavirskih skladbah (po vzoru Čajkovskega), ki jih danes tudi največ izvajajo, predvsem Rapsodijo. Napisal je tudi številne samospeve.

 

LETA 1900 ROJEN TONE SELIŠKAR

01 04 1900 Tone SeliskarPESNIK IN PISATELJ († 1969)

"V tistih časih, ko sem bil otrok in sem vsa otroška leta preživel ob Tržaški cesti, je bila ta velika cesta moja vzgojiteljica in učiteljica," je v knjigi Deček z velike ceste, v kateri obuja spomine na svoje otroštvo, zapisal Tone Seliškar, pesnik in pisatelj. Njegova najboljša dela, porojena iz osebnega izkustva, so posvečena mladim. Kot otrok se je družil s svojimi vrstniki in ob tem 'dopolnjeval' tisto, kar je prejel doma. "Kakor se rad spominjam našega skromnega stanovanja iz tistih časov, tako se še raje spominjam ceste, ki mi je odpirala oči v vso širino in globino človeškega življenja ... Cesta je tisto nakovalo, kjer prične življenje kovati mlada srca z velikim kladivom, dom in šola pa potem to grobo kovanje opilita, ostružita, zgladita, mnogokrat tudi posrebrita in pozlatita." Šola na tej 'veliki cesti' je rodila pisatelja, ki je znal prepričljivo nagovoriti mlade, da še danes z veseljem segajo po njegovih, zanje napisanih knjigah. Najbolj priljubljena je Bratovščina sinjega galeba, zgodba o dečkih, ki jih tovariško poveže skupen nastop proti zlu.

več:
S. Čuk, Tone Seliškar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2010), 84-85.

nekaj verzov:

  • Jaz ne vidim zvončkov belih,/ jaz ne vonjam temnih vijolic. // Žalosten se krivim v pomladnem soncu / in obračam zemljo kakor poslikamo žogo / med svojimi prsti. // Bratomorilne vojske se zbirajo na širnih / poljanah in snažijo puške - /o, ali ni vsaka vojska bratomorilna? // Množice se valjajo po travnikih in pulijo / travo — na kruhu pa sede pošasti / in kvartajo za ljudstvo - / o, ali niste kakor Kajni, ki ubijate svoje brate? // Nepregledne trume se vzpenjajo k Pravici, / ki je z mitraljezami obdana kakor z nepredirnim / trnjem zakleta Trnjulčica - / o, ali ni junaka, ki bi presekal to trnje bodeče? // Jaz ne vidim zvončkov belih ,/ jaz ne vonjam temnih vijolic -/ jaz vidim samo zemljo, počečkano / s krvavimi lisami. (Pomlad)

 

LETA 1900 ROJEN FRANTA MIS

01 04 1900 Franta MisZDRAVNIK, HIGIENIK († 1975)

Gimnazijo končal v Ljubljani, medicino študiral v Zagrebu (do 1920) in v Pragi, kjer je doktoriral (1924). Bil je zdravnik v ljubljanski bolnišnici in asistent drž. higienskega zavoda v Ljubljani. Kot štipendist Rockefellerjeve fondacije je bil dve leti na študijskem potovanju v Ameriki in Angliji ter v tem času končal Harvard School of Public Health v Bostonu. Po povratku iz Anglije je postal šef drž. šolske poliklinike v Ljubljani, od 1928 pa je uradni mestni zdravnik. Veliko je pisal, zlasti strokovne članke, pa tudi o potrebni zaščite šolskih otrok, Predaval je po raznih humanitarnih in športnih organizacijah, vključil se je v akcijo proti tuberkulozi, pomagal pri socialnem delu Rdečega križa kot vodja prostovoljnih samaritanov Rdečega križa, v socialnem in zdravstvenem delu pri Sokolih in pri mnogih drugih humanitarnih organizacijah.

 

LETA 1905 ROJEN RUDA JURČEC

01 04 1905 Ruda JurcecNOVINAR, ESEJIST, PISATELJ,ORGANIZATOR NAŠEGA ZDOMSTVA († 1975)

Doma iz Ormoža, kot srednješolec na mariborski gimnaziji je že objavljal krajše zgodbe, se vpisal na pravo, s Koroščevo pomočjo opravil tečaj v Nancyju in študiral novinarstvo na visoki politični šoli v Parizu. Kot diplomiran novinar je bil dopisnik časnika Slovenec, potoval in postal dopisnik svetovne agencije Havas, leta 1935 urednik ljubljanske podružnice JU agencije Avala ... med vojno prevzame urejanje Slovenca in zaradi delovanja na protikomunistični strani leta 1945 odide v Argentino, kjer postane eden vodilnih osebnosti družbenega in kulturnega življenja. Sodeluje pri tedniku Svobodna Slovenija, postane predsednik Slovenske kulturne akcije (1954), z Zorkom Simčičem ureja revijo Meddobje in Glas SKA. Začne pisati krajša prozna dela, leta 1957 pa izda Ljubljanski triptih, zgodbo medvojnih dogodkov okupirane Ljubljane, likvidacij in delovanja partijske tajne policije VOS s posledicami v povojnem času. Leta 1969 ustanovi revijo Sij slovenske svobode in napiše obsežne spomine Skozi luči in sence (1964–1969). Ruda je bil izjemen tudi v časnikarstvu, sledil je dogodkom po svetu, bil zelo razgledan v svetovni literaturi (Črke, misli in besede v Meddobju), pisal o slovenski književnosti, o Preglju, Balantiču, predaval je na kulturnih večerih Slovenske kulturne akcije, pisal uvodnike v tedniku Svobodna Slovenija. Bil je kritičen do komunistične oblasti v domovini in se zavzemal za svobodno Slovenijo, prepričan, da se je za svoje mesto vedno mogoče bojevati z odprtostjo in kakovostjo...

njegova misel:

  • Globoko spoštujemo pieteto, ljubezen in vero tistih doma, ki čuvajo stvaritve slovenskega duha in jih hranijo za bodočnost. Z njimi pa nas veže velika dolžnost, da duhovne vrednote po svojih močeh izpolnjujemo in bogatimo. Iz ljubezni do teh vrednost in pri tem delu pa se ne izločujemo iz ostalega narodovega delovanja. Ne postajamo ekipa zase ali celo tekmovalci s komerkoli, ali pa da bi hoteli delo kogarkoli motiti. Nasprotno – menimo, da pravi kulturni delavec vedno prinaša tudi svoj delež kvalitete, lepote in sijaja vsemu ostalemu narodnemu delu ...

 

LETA 1909 ROJEN PASKVAL GUJON

01 04 1909 Paskval GujonBENEŠKI DUHOVNIK, POSLEDNJI ČEDERMAC († 2002)

Skoraj sedemdeset let je bil župnik v najvišje ležeči beneški vasi Matajur. Novo mašo je pel leta 1933, od leta 1937 pa skoraj do smrti je bil 'matajurski gospod'. Obenj so butali viharni dogodki razburkanega dvajsetega stoletja. Poosebljal je vse tisto, kar pojmujemo pod imenom Čedermac. Bil je voditelj in skrbnik svojemu ljudstvu pod Matajurjem – 'očak z Matajurja'. V času fašizma se je odlikoval po neustrašenosti: pridigal je v slovenskem jeziku, vodil je dva cerkvena zbora, ki sta prepevala slovenske pesmi, in organiziral je celo slovensko večerno šolo za odrasle, kar je izzvalo 'varnostne' ukrepe fašističnih oblasti. Znan je tudi po tem, da je na Matajurju, najvišjem vrhu Beneške Slovenije, na kraju, kjer je bila kapela porušena med prvo svetovno vojno, pozidal kapelo, posvečeno Kristusu Odrešeniku. Vedno se je zavzemal za spoštovanje slovenskega jezika in kulture je postal simbol boja Slovencev v videmski pokrajini.

več:
B. Rustja, Matajurski župnik Paskval Gujon. "V Matajurju že pol stoletja pridigam samo slovensko": Gost meseca, v: Ognjišče 8 (1998), 6-10.

nekaj misli o njem:

  • Vse, kar je delal, je izhajalo iz njegovega duhovništva. Duhovniški poklic je sprejel kot božji dar, da bi kot beneški duhovnik naredil čim več dobrega za ljudi na verskem, jezikovnem, socialnem in kulturnem področju. S svojo kleno in možato besedo je ljudem oznanjal evangelij v njegovem slovenskem jeziku z govorjeno in pisano besedo. Mons. Gujon je bil dober pastir svojega ljudstva, kot 'viharnik' v gorah, ki kljubuje vsem letnim časom in nikdar ne klone. Vrh Matajurja je pustil sled svoje močne vere in narodne zavesti. Naj njegov zgled in njegova luč svetita duhovnikom in vernikom tu v Benečiji pa tudi v naši domovini.« (škof Metod Pirih)
  • (...) Na tem dolgem križevem potu je bila ena izmed najbolj z bolečino prežetih postaj prepoved slovenščine v beneških cerkvah, ki jo je leta 1933 odredil fašistični režim ... Prav istega usodnega leta so bili posvečeni v mašnike Paskval Gujon, Valentin Birtič, Angel Cracina, Zaharia Succaglia, leto za tem Mario Lavrenčič in leta 1936 Arturo Blasutto; v tistih letih so že polno delovali starejši čedermaci Anton Kufolo v Lazah, Jožef Kramar v Landarju, Ivan Gujon v Ažli (bil je Paskvalov stric), Peter Qualizza v Barnasu, Jožef Simiz v Marsinu, Anton Domenis v Dreki, Božo Zufferli pri Kodermacih in drugi. Mons. Ivan Trinko je bil njihov duhovni oče; k njemu so se zatekali po nasvet, kako naj se obnašajo zaradi nasilnosti civilne javne uprave in nerazumevanja, ki so jim ga izkazovali nadrejeni. To so bili naši čedermaci, ki so sledili nauku, katerega je mons. Trinko leta 1903 dal novomašniku Božu Monkarju: "A še nekaj mi stoji pri srcu. Ne morem, da ti zopet ne priporočim, kar sem ti že stokrat priporočal, namreč naš rodni jezik, dragoceno svetinjo, katere ne smemo zametati, ker nam jo je dal Bog. /.../ Sveta dolžnost je skrbeti, da si ohranimo svojo narodnost in svoj jezik. Nobena pozemska oblast nima pravice poseči po tem našem zakladu, če ga sami ne zametamo. Sam Bog nam je dal nedotakljivo pravo braniti ga proti kakršnemukoli nasilju, in hraniti ga moramo kakor svojo osebnost." (Giorgio Banchig)

 

LETA 1918 ROJEN DRAGO ŠEGA

01 04 1918 Drago SegaLITERARNI ZGODOVINAR, LITERARNI IN GLEDALIŠKI KRITIK, UREDNIK, IN DRAMATURG († 2004)

Drago Šega, diplomirani slavist, je bil mojster besede kot literarni zgodovinar in kritik, dramaturg, urednik in prevajalec. Opravljal je različne službe. Pomembno vlogo je imel pri posredovanju slovenske književnosti tujim bralcem; za domače in tuje založbe je sestavil več antologij, od katerih je bila najbolj odmevna antologija slovenske poezije Živi Orfej (1970). Kot dramaturg je sodeloval pri več slovenskih filmih (Na svoji zemlji, Kekec, Tri četrtine sonca, Dobri stari pianino …).

 

LETA 1980 UMRL AVRELIJ LUKEŽIČ

01 04 1980 Avrelij LukezicMIZAR, SLIKAR, OBLIKOVALEC (* 1912)

Rodil se je v Škednju (Trst) in pri očetu se je učil mizarskega poklica. Rad je slikal, toda ni bilo pogojev, da bi se likovno izšolal, izobraževal se je kot samouk, predvsem pa je veliko ustvarjal. Zelo je bil navezan na svoj rojstni kraj, zato je rad upodabljal motive iz tržaške okolice, predvsem pa kraško krajino. Imel je več samostojnih razstav in tudi skupinskih z drugimi tržaškimi umetniki. Po drugi svetovni vojni se je osamosvojil in specializiral za opremljanje stanovanj in sejemskih prireditev.

 

LETA 2003 UMRL STANKO ZORKO

01 04 1993 Stanko ZorkoDUHOVNIK, KULTURNI DELAVEC NA TRŽAŠKEM (* 1919)

Rojen je bil leta 1919 v Leskovcu pri Krškem, leta 1945 je bil kot begunec v kraju Montecortone pri Padovi posvečen za duhovnika ljubljanske škofije, a vse do smrti je opravljal duhovniško poslanstvo med slovenskimi verniki na Tržaškem. Trideset let je po tržaškem radiu vodil oddajo Vera in naš čas, ki je bila priljubljena povsod, kamor so segli valovi tega radia. Od leta 1965, ko je Radio Trst A začel prenašati nedeljsko mašo iz njegove rojanske župnijske cerkve, je veliko moči posvečal pripravi te svete maše.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh