Trinajsta knjiga v zbirki Zgodbe za dušo
Pri Ognjišču vam že dvajset let ponujamo zgodbe. Take, ki govorijo o odpuščanju, dobroti, molitvi, o govorjenju in poslušanju. Take, ki nam odpirajo oči, da ne bi bili slepi za svoje napake, in one druge, ki v nas budijo dobrotljivost in ljubezen. To so naše zgodbe, ‘Zgodbe za dušo’. Tudi trinajsta knjiga prinaša kratke zapise, ki na sodoben način prinašajo vsebine, o katerih govori krščanstvo.
Poglavja v knjigi: Usmiljeni, Iskati nebo, Govoriti in poslušati, Dobro seme, Slepi za svoje napake, Ljubezen se množi, Ljubezen in dobrotljivost, Zgodbe o dobroti
Posebna poglavja z zgodbami o dobroti (Ljubezen se množi, Ljubezen in dobrotljivost, Zgodbe o dobroti), namenjena predvsem tistim, ki z dobroto širijo krščanstvo in služijo drugim ljudem in jih razveseljujejo.
Barvne fotografije in molitev ali razmišljanje ob koncu vsakega poglavja.
Vzemite jih v roke in jih berite z odprtim srcem. Naj tudi vam kažejo (novo) pot.

Kako nam Zgodbe kažejo novo pot? • začnimo v svetlobi Božjega usmiljenja: Bog je usmiljeni oče, ki nam vedno odpušča ... le zaupati moramo vanj in spoznali bomo, kako dober je ...on vedno spoštuje človeka in njegovo svobodo ... a človek se mora tudi zavedati svoje odgovornosti za dobro in slabo ... največ lahko naredi z molitvijo, s pravo molitvijo, ki ni samo dobivanje, ampak tudi izgubljanje ... • zgodbe nas v nadaljevanju vabijio, da se ozremo v nebo ... iščimo pa zvezde, ki jih nosimo v svoji notranjosti, Boga, ki živi med nami, v naših mestih ... v njegovem načrtu so vtkane tudi vse naše napake ... odkrivajmo ga, spoznavajmo in se zaradi tega, kar izvemo - tudi spremenimo - če ne gre drugače, se povzpnimo na drevo, za nekaj minut - in začrtajmo smeri svojih poti tako, kakor jih želi Bog ... • beseda je najdragocenejši dar, ki nam ga je zaupal Bog ... je most, ki najbolje poveže duše ... kako, kaj, kdaj  govorimo, ... ali raje molčimo, sodimo, ... znamo poslušati, ... kako govorijo naša dejanja ... nimamo pravice obsojati ... sejati je treba, vreči seme in verjeti, da bo nekaj lepega zraslo ... to drugo prepustimo Bogu ... in ne zakopljimo talentov, ki bi jih lahko uporabili za dobro sebe in drugih ... učimo se pri sveči ... kdor postaja drugim svetloba, se mu svetloba podvoji ... kdor misli sam nase, kmalu ostane sam ... življenje nam je podarjeno, mi pa se moramo odločiti, kaj bomo naredili iz njega ... pa še nekaj je: Bog nas postavlja v življenja drugih, da drug drugega podpiramo, drugim pomagamo ... • veste, kakšna je razlika med Svetim pismom in mobilnim telefonom? ... • brali smo že zgodbe o obsojanju drugih ... v naslednjem poglavju se postavijo pred nas naše napake in ob njih spoznanje, da smo večkrat slepi zanje ... "glavne" osebe so tisti, ki obrekujejo, se hvalijo, si želijo slave, se razkazujejo ... nastopi tudi hudič, ... • kaj lahko zgodbe povedo o ljubezni? ... da se podvoji, če jo podarimo ... ne moremo misliti samo nase ... samo na darila, biti samo potrošniki, brez srca, samo za trebuh in užitke ... tudi samo razum ni dovolj, tudi tehnika ne ... potrebna so tudi čustva, nežnosti ... • odkrijemo, da moramo Boga iskati v mirnih trenutkih, da bo lahko z nami v  težavnih ... takrat je molitev naš rešilni jopič ... kako je ljubezen povezana z dobrotljivostjo? ... krščanska ljubezen je hoja za Kristusom - pri njem se učimo, kako postati dobri in krepostni ...z Bogom se srečujemo po človeku ... in če ljubezen, ki smo jo prejeli po Kristusu prenesemo na druge ... potem vidimo bogastvo, ki ga ima ljubljena oseba ... če pomagamo človeku, mu približamo Boga in še zanesljiv recept za srečo: Najsrečnejši je tisti, ki osrečuje druge.

ZG kazejo novo pot 3D

iz vsebine

DOBRO SE SPOVEJ
Neko dekle je nesrečno zabredlo v grehe, ki se jih ljudje najbolj sramujemo spovedati.
Postajala je žalostna in nemirna. Minilo je več mesecev, toda nobena njenih prijateljic ni zmogla zvedeti vzroka njene žalosti. Kmalu zatem je umrla njena najboljša prijateljica, ki je bila zelo verna in poštena. Nekaj dni po pogrebu je tisto nesrečno dekle v spanju zaslišala, da jo nekdo kliče po imenu in spoznala je glas pokojne prijateljice. Glas je ponavljal: “Dobro se spovej ... O, ko bi vedela, kako dober je Jezus!” Ta glas je sprejela kot sporočilo z neba.
Opogumila se je in se spovedala tudi tistega greha, zaradi katerega je že toliko pretrpela.
Ko je to storila, se je počutila tako olajšano, da je o svoji sreči vsem govorila. Ponavljala je: »Poskusite tudi vi in videli boste, kako dober je Jezus! Poskusite in videli boste, kako dober je Jezus!«

RAD BI BIL TVOJ TELEFON
Ker me potem ne bi nikoli izpustil iz rok.
Ker bi se nasmejal vsakič, ko bi me pogledal.
Ker bi me povsod nosil s seboj.
Ker bi vedno skrbel, da ne padem na tla.
Ker bi redno preverjal, ali
imam zadosti energije.
Ker bi bil prva stvar, ki jo pogledaš, ko zjutraj
odpreš oči, in zadnja, ko greš spat.

ZAKAJ SEM TAKO REVEN?
Učenec je vprašal učitelja:
Zakaj sem tako reven?
Učitelj: Nisi se naučil dajati.
Revež: Kako bi lahko dajal, ko pa nimam nič?
Učitelj: Imaš toliko stvari:
Obraz, s katerim lahko podariš nasmeh.
Usta, s katerimi moreš pokloniti
modrost in tolažbo drugim,
Srce, ko ga lahko odpreš za druge.
Oči, s katerimi lahko opaziš dobro v drugih.
Ti nikakor nisi reven!

zgodbe prebira in ob njih razmišlja: Marko Čuk


20 let zgodb za duso4

Potopis popotnika in romarja Ivana Gričnika je nadaljevanje potopisa Moj Camino. Avtor tokrat opisuje dogodke na poti, ki jo je prehodil sv. Frančišek - od Dovadole do Assisija. Pri tem ne gre zgolj za suhoparno opisovanje poti, ampak za osebna spoznanja, ki človeku ostanejo globoko v srcu in nas za vedno zaznamujejo. Ivan nam želi posredovati občutke, ki se dogajajo romarju, ko je prehodil Camino. Nekaterim bolj, drugim manj, vsem pa se odpira novo poglavje. Morda kdo med vami razmišlja, da bi se nekoč odločil tudi za Camino, saj je toliko slišanega in zapisanega o njem, pa se še ne more odločiti ... Prva knjiga (Moj camino) je bila lepo sprejeta,  zato se je Ivan odločil, da opiše vse tisto, kar je doživel med Santiagom in Assisijem - za zgodbe iz življenja (Romanje na Poljsko, v Francijo, pa spomine na mladost, o prijateljih, sosedih in potem ... in na koncu odločitev: Assisi, prihajam - na Frančiškovo pot ... dopust, registracija, molitev k svetemu Frančišku ... razgrnitev zemljevida: od Dovadole do Assisija ... in začetek poti

 

Od Santiaga do Assisija 3D

iz vsebine

Capaninna – Premilcuore
Z Rainerjem hodiva sama. Nikjer nobenih romarjev, nikjer nobenih domačinov, nikjer ni nikogar. Tako se začneva pogovarjati o najinem življenju. Razen nemške in naše plače živiva precej podobno. Primerjava tudi najine načrte za današnji dan. Sam sem si že pred odhodom natisnil etape po dnevih, in tako sem že vedel, kaj me tisti dan čaka. No, Rainer je imel nemške načrte, ki so seveda edini pravilni in popolnoma natančni. V mojih zapiskih je danes na poti vulkan, po njegovih pa ni nobenega vulkana. Razlagam mu, da morava danes malo skreniti z začrtane trase in si ogledati to znamenitost. Njemu seveda nič ni jasno, a nekako se le strinja z mano, da si greva ogledat najmanjši delujoči vulkan na svetu. Prav vidim ga, da mi ne verjame in se mi posmiha. No, ko končno prispeva do tega vulkana ...
***
Na kraju, imenovanem Pekel, se ne more nahajati drugega kot najmanjši vulkan v Italiji, na občinskih mejah med Tredozio, Portico in San Benedettom. Miljo od Portica je moč videti kraj, ki so ga lokalni prebivalci poimenovali Pekel, kjer je zemlja črna in težka, kjer je v zemljini velika luknja s plameni ognja, tla pa prepojena z žveplom, ki gori. Tam lahko sveži les prižgeš s koščki volne, ki jih naložiš na vrh. V bližini lahko najdeš tudi kose kovine zlate in srebrne barve. (Leandro Alberti, 1588)
+++
Posnamem nekaj zanimivih slik. Pot se nadaljuje strmo navzdol do mesta Portico. Tu na terasi gostilne spijeva kavico in si privoščiva daljšo pavzo, ker čaka naju zelo strma pot, ki gre samo navzgor in navzgor. Končno sva na prehodu in pot se tokrat strmo spušča, potem pa zopet strmo navzgor pa še malo dol in gor pa dol in prispeva do naslednjega prenočišča v kraju Premilcuore. Tokrat je prenočišče v gostilni, kjer imava tudi večerjo in zajtrk. Lastnik je zelo dobre volje in vesel, da je spoznal enega Ivanaaaa e Slovakie e capital city of Zagabria ... Mislim, porka mizerija, Italijani! Pozno zvečer se nama zopet pridruži že znana skupina. Španec Pato nam razloži nekako v tem stilu: No Reina no peregrino. In tudi oskrbnik doda, da nam naproti prihaja Reina. Sam sem kar vesel, ker razumem, da končno prihaja ena prava peregrinka, verjetno iz Amerike ali vsaj iz Španije (Reina = neurje).

 

Valfabbrica – Assisi
Zjutraj vstanem zmeden. Ali je sploh res, da je pred menoj zadnji dan? Z Rainerjem sva tiho, ne moreva se pogovarjati, ker se že čuti Assisi. Pot je na trenutke zelo strma in blatna in na nekem hribu prvič zagledam obzidje in cerkev. Ob poti je še kapela, ki je polna spominkov romarjev, ki so jih tam pustili z določenim namenom. Sam v spominsko knjigo zapišem naslednjo misel: »Dober boj sem dobojeval, hojo do Assisija že skoraj končal, vero ohranil.« Tudi na naslednjem hribu je križ okrašen s spominki. Sledi še strm spust, in že sem pri spomeniku patra Pija. Na zadnjem hribu, ki je še pred menoj, pa že zvonijo zvonovi in me kličejo v svoj objem. Pred vhodom se preoblečem v čista oblačila. Že doma sem sklenil, da se tudi sezujem in grem bos do konca, vendar se nisem. Ne vem, zakaj ne. Prispem na zelene vrtove, kjer je znameniti kip Frančiška na konju in spodaj znak TAU. Prihod do cerkve nekoliko zmotita oborožena paznika, ki pregledata vso opremo. Vse je v redu, le žepni nožek moram pustit v posebni škatli. Sedaj so pač takšni časi. Ko položim roke na vrata cerkve, se mi prvič na tej poti ulijejo tiste znane solze, ki sem jih že toliko prejokal v Španiji. Pokličem domov ženo in ji sporočim, da sem končal Camino. Srečna je skupaj z menoj. Svetuje mi, naj si poiščem dobro prenočišče in naj ostanem še kakšen dan v Assisiju. Poiščem že vnaprej rezervirano prenočišče, kjer me že čaka izpolnjeno priznanje o uspešno opravljeni poti. Rainer gre v hotel, sam pa cel popoldan hodim po trgu in cerkvah ter poiščem patra Janeza. Slišiva se po telefonu in povabi me k večerni sv. maši za romarje in turiste. Cerkev je polna in na koncu nas pokliče pred oltar. Ta dan smo v Assisi prišli Ivan iz Slovenije, Rainer iz Nemčije in dve romarki iz Rusije. Podeli nam blagoslov ob spremljavi cerkvenih orgel s pesmijo Jezus se ob morju ustavi ...

***
Jezus se ob morju ustavi, me pogleda in prijazno povabi: »Pusti ribe, ljudi lovil boš.« Dragi Jezus, si res mene poklical? S tvojih ustnic svoje ime sem zaslišal. Glej, zapuščam prazen čoln na obali, zdaj odhajam, kamor kličeš me Ti. Tu sem, moje roke porabi, šibke noge in okorne besede, kaplje znoja in vso ljubezen. Reven, nesposoben sem človek, kar premorem je zvestoba do Tebe. Rad potegnil ljudi bi iz greha. V zlobi se človeštvo utaplja ...
***
Pred oltarjem se objamemo in vsi jočemo. Vsa cerkev pa ploska in v vrsti prihajajo k nam, nas trepljajo po rami in čestitajo. Doživetje za vedno, to je res neverjeten občutek, to je trenutek, ko vse obstane. Samo hvala, hvala, hvala lahko rečem. S patrom pa se potem dobiva še na samem v njegovi pisarni in se veliko pogovarjava. Podari mi knjigo, ki jo je sam napisal: Duh Assisija. Tu sem res doživel in začutil duha Assisija – to živo vero.

 +++

Po pripovedovanju romarjev, ki so to pot že prehodili, in po ogledu reliefa poti na internetu sem pričakoval izjemno naporno pot. Ko sem po elektronski pošti poslal prijavo, sem dobil odgovor, da naj bom izredno dobro pripravljen na
zelo zahtevno pot. Sedaj pa lahko rečem, da je pot izjemno težka samo v deževnem vremenu, takrat so namreč vsi ti vzponi in spusti blatni in predvsem vzponi so podobni enemu koraku naprej in dvema nazaj. Vsa lepota narave, živalskega in rastlinskega sveta pa odtehta težavnost v čisto zmerno hojo. Zelene puščice so včasih lesene in dobro vidne, spet drugič pa majhne in skrite. Zato je potrebna večja zbranost in previdnost na poti.
Oznake se v primerjavi s Španijo tu spreminjajo. V Španiji je rumena puščica in Jakobova školjka zakon. Tu pa so lahko zelene, pisane v barvah Italijanske zastave, rdeče, modre pa še kakšne. Zato pa marsikje čisto majhna nalepka srečnega »taučka «, ki veselo hodi, popolnoma zadošča našim potrebam in gotovosti, da gremo v pravi smeri.
Večkrat sem zvečer prišel do svoje postelje povsem izčrpan. Vendar sem se nato stuširal, spil kavico in se pogovoril z domačini, pa je bila utrujenost že pozabljena. Ko pa sem opral še vsa potrebna oblačila, sem bil že pripravljen za večerjo.
Po intenzivno predihanem dnevu je spanje vsak večer v drugi postelji vedno odlično. Vsako jutro sem se zbudil, ko sem se. Nikoli nisem imel budilke in vedno sem se zbudil pravi čas za tisti dan.
Nikoli se nisem spraševal, kaj bi bilo, če bi bilo, in česa ne bi bilo, če ne bi bilo. Vzameš, kot ti je dano, in s tem si zadovoljen. Vsako jutro z velikim navdušenjem in dobro voljo nadaljuješ Pot. Ni bilo pomembno, kakšno je vreme, ali so velike luže, ali je blato ali pa že zjutraj močno pripeka in bo čez dan še huje. Pa kaj potem – vse zmorem v Njem.
...

 predstavitve pripravlja Marko Čuk

Sveta Gora pri Gorici je ena naših največjih božjih poti - glavno Marijino svetišče koprske škofije. Letos praznujemo 300-letnico kronanja milostne podobe svetogorske Matere Božje, zato smo pripravili  v prenovljeni obliki že tretjo izdajo priljubljene pobarvanke (za otroke in tudi starejše)

 

    besedilo Berta Golob
    ilustracije Silva Karim
    PASTIRICA URŠKA
    pobarvanka
    24 strani, 17 x 24 cm, broširano
    cena 2,30 €
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

Pastirica Urska pobarvanka 3D

iz vsebine:

"In kako se je začelo?" se sprašuje pisateljica Berta Golob. Zgodba o cerkvi na Sveti Gori, ki je posvečena svetogorski Materi Božji je tesno povezana z zgodbo o pastirici Urški. In to Urškino zgodbo prikazuje v podobah pobarvanka, ki je pred vami. Začelo se je leta 1539, ko je Urška pasla ovce na pobočju Skalnice ... in videla nenavadno lepo ženo, ki ji pove, naj ljudje tukaj postavijo hišo in jo prosijo milosti ... Urška že hiti domov in pripoveduje, da je videla nebeško Gospo ... nekateri seveda niso verjeli, Urško celo zaprejo v ječo, da ne bi vznemirjala ljudi, posebej kmetov, ki so morali delati za graščaka ...Toda Urško nevidna roka trikrat reši iz ječe, priprave na gradnjo se začno, goriški poglavar Attems je naklonjen gradnji, podari zemljišče, kmetje iz vseh vasi pod Skalnico pomagajo ... 12. oktobra 1544 je cerkev posvečena ... v zgodovini je bila dvakrat porušena, milostna Marijina podoba je morala bežati ... toda še danes stoji na gori kakor nekdaj. Svetogorska kraljica nas blagoslavlja že skoraj pol tisočletja ... Svetogorska kraljica, prosi za nas...

Urški in svetogorski Kraljici lahko zapojete tudi pesem, ki jo je otrokom uglasbil Janez Bitenc

Pastirica sredi jase
na pobočju čredo pase.

Sveta Mati jo pozdravi,
ji o hiši Božji pravi.

Zdaj Marija naše dvore
blagoslavlja s Svete Gore.

Knjižne novosti, v: Ognjišče (2017) 06, str. 130

Predhodnica zbirke Zgodbe za dušo - trideset zgodb v prenovljeni izdaji

Bil je čas, ko so vso modrost razlagali in posredovali v čisto razumskih kategorijah. Prizadevali so si, da bi svetopisemske prilike predstavljali kot pripomoček za boljše razumevanje življenjskih skrivnosti. Danes se zdi, da smo ponovno odkrili vrednost ‘govorjenja v prilikah’, kakor je govoril Kristus. Največji učitelj na svetu je gotovo imel utemeljen razlog za to, da je učil v prilikah in uporabljal preproste, vsakdanje stvari, ko je razlagal večne resnice.
Prilike, basni, alegorije, celo pravljice so vedno zelo priljubljene, posebno med mladimi poslušalci.
Prilike imajo daleč večjo izrazno moč kot običajen govor ali razumski dokazi s skrbno izbranimi besedami. Vsak, kdor ima duha, odprtega za simbole in prispodobe, bo v priliki našel več ‘resnice’ kot v učeni doktorski disertaciji! Ne pozabimo, da je ‘znanje’ eno in ‘resnica’ nekaj popolnoma drugega. Prvo ima opraviti s kopičenjem dejstev, druga z modrostjo.
Prilike imajo tudi moč, da vzbudijo ‘človekovo vest’ in dvignejo ljudi iz njihovega stanja otopelosti ali zadovoljstva. Prilike izostrijo ‘intuitivno’ oko duha, ki je v današnjih časih – da uporabim pesniški izraz – ‘pomazano z blatom’ pretirane logike in razumarstva.
Prilike nam pomagajo stvari videti, ne le razumeti. Z njimi se dotaknemo ‘bistva’ resničnosti, vodijo nas naravnost v ‘srce’ resnice.
Knjigo so pripravili v poklicno-izobraževalnem centru v indijskem mestu Pune, kjer so prilike uporabljali v tečajih za učitelje in študente iz semenišč in zavodov za versko vzgojo in izobraževanje. Takšne prilike so se pokazale kot uspešno sredstvo za spodbujanje aktivnih razprav in izmenjave mnenj.

Zaradi praktičnosti so prilike v knjigi razdeljene v tri skupine:
a) verske vrednote – (verske teme); b) osebne vrednote (psihološka rast, osebnost); c) družbene vrednote – (ozaveščanje, socialne teme).
Vendar večina prilik ne spada samo v eno skupino. Mnoge segajo na vsa tri področja in se zato lahko uporabljajo pri srečanjih, namenjenih na videz povsem drugačnim temam.
Vsaka prilika je vključena v poglavje, ki obsega: a) besedilo prilike; b) sporočila prilike: c) ideje in uporabnost prilike; in d) navedbe svetopisemskih besedil, ki se navezujejo na ideje prilike.
Prvotno so bile vse te prilike pripravljene kot ‘scenarij’ za avdiovizualno montažo, z igralskimi vlogami in mimiko. Toliko v pojasnilo, od kod njihova posebna oblika, slog in potek dogajanja.

    Peter Ribes
    ZGODBE IN PRILIKE
    236 strani, 11,5 x 20,5 cm,
    trda vezava, črnobele ilustracije
    redna cena: 9,90 €
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite knjigo
    v spletni knjigarni Ognjišča

 ZG in prilike 3D

iz vsebine

VREDNOST PRILIK

Presegajo določeno kulturo
Jeziki se običajno oblikujejo pod vplivom različnih kultur. ‘Jezika’ prilik ne pogojuje nobena določena kultura.
Izvirni jezik prilike se lahko sčasoma spremeni, vendar ostane njeno sporočilo nespremenjeno.
Prilike presegajo kulturne meje. Imajo univerzalno vrednost. Evangeljske prilike, na primer, veljajo vsepovsod.
Način predstavitve ne vpliva na sporočilo prilike, najsi gre za avdiovizualni način, risbo, sliko, skladbo ali katerikoli drug način. Sporočilo prihaja živo in nedotaknjeno, kakorkoli že je prilika predstavljena.

Niso časovno omejene
Prilike so zanimive vedno in za vselej. Dotaknejo se in izzovejo nekaj prvobitnega in bistvenega v človeškem rodu.
Vedno so stare in vedno nove. Spregovorijo nam v globini našega bitja, ne da bi jih oviralo trenutno dogajanje, bodisi na površini našega življenja ali kot posledica plime in oseke dogodkov okoli nas.

Zanje je značilna simbolika
Prilike imajo simbolen značaj.
Niso omejene na besede. Predstavljajo neke vrste ‘ne-verbalno’ komunikacijo.
Prilike se lahko podaja brez besed. Lahko so vsebina igre s kretnjami, dramske igre, slikarskega dela, uglasbene pesmi ali plesa.
Prilike se obračajo na vsakogar – na pismenega ali nepismenega človeka, izobraženca ali neukega, modernega ali starokopitnega človeka. Vendar lažje predajajo svoje skrivnosti ljudem, ki jih ‘kultura’ in ‘civilizacija’ še nista pokvarili.
Prilike govorijo jezik, ki je mnogo bolj neposreden, prodoren in zgovoren kot običajni govor. Medtem ko druge besede ostajajo nejasne, so prilike prosojne.

Delujejo ‘podtalno’
Prilike izzivajo obstoječo družbeno ureditev, družbene strukture in sisteme vrednot. Rušijo naše idole. Razkrinkavajo hinavsko samozadovoljstvo našega vsakdanjega življenja, dogovore, s katerimi razumsko opravičujemo svoje družbene namere, mehanizme, s katerimi poskušamo zaščititi svoj razvajeni jaz.
Odpirajo nam oči za mnoga popačenja naše ‘družbene ureditve’, ki jih povzročajo nepravičnost, zatiranje in izkoriščanje na eni strani ter očitno pomanjkanje socialne skrbi in zavzetosti na drugi strani.

Izzivajo
Prilike spodbadajo in spodbujajo, izzivajo in bičajo, budijo in razgibavajo.
Poslušalce prisilijo, da se odzivajo, na novo razlagajo in ocenjujejo naše obnašanje, razmišljanje in vzorce čustvovanja.
Silijo nas v preoblikovanje in v prenovo.
Zganejo nas iz samoprevare in pomanjkanja pravega cilja.

So nekakšen "resonančni pokrov"
Prilike zrcalijo življenje in primorajo poslušalce k boljšemu razumevanju svojega življenja, ko ga povežejo z zgodbami. S pomočjo teh zgodb vidijo sebe takšne, kakršni so, in ne takšni, za kakršne se izdajajo.
Prilike so nekakšni resonančni pokrovi, ki notranji drži pomagajo priti na površje in odkriti tisto videnje resničnosti, ki oblikuje ali naj bi oblikovalo naše življenje.
Odzivi na zgodbe v prilikah pokažejo, ali se poslušalec skuša iskreno in odločno soočiti z resničnostjo ali jo skuša zakriti z zaveso slepila.

Prerokujejo in razglašajo
‘Razglašajo’, kaj bi moralo biti sprejemljivo in kaj ne.
Prizadevajo si za spreobrnitev srca kot osnovo za vsako korenito spreminjanje človekovega življenja.
Odkrivajo najbolj skrite plasti človeka, v katerem je mogoče najti Boga, ki je ljubezen, in odgovor na vsa človeška nasprotovanja.
Odkrivajo brezmejno Božjo zvestobo tistim, ki si iskreno prizadevajo, spoznati in izpolnjevati njegovo voljo, četudi ne vedo, kaj jim namenja ali kam jih bo vodila.

 

ENA ZA POKUŠINO:

Karavana
ZG in prilike foto1Karavana je potovala po suhi, peščeni in mestoma kamniti puščavi. Člani karavane so zaupali vodniku in sprejemali njegove odločitve. Posebej jim je ugajalo, ko je zaradi hude dnevne vročine odločil, da bodo potovali samo ponoči in spali podnevi. Neke noči, ko je bilo potovanje še posebej utrudljivo, je vodnik nepričakovano zaklical: »Stoj! Za trenutek se bomo ustavili. Kot ste lahko opazili, gremo pravkar čez skalnato pobočje. Svetujem vam, da naberete čim več kamnov in kamenčkov. Če boste z njimi napolnili torbe, jih boste lahko nesli s seboj domov.
Dobro, pojdimo torej ponje,« je nadaljeval in plosknil z rokama, »imate samo pet minut časa, potem nadaljujemo.«
Popotniki, ki so se že veselili dolgega počitka in zasluženega spanja, so mislili, da se je njihovemu vodniku zmešalo.
»Pobirati kamne?« so rekli. »Kaj pa bomo počeli s kamni?«
Samo nekaj jih je naredilo tako, kar je predlagal vodnik, in nekaj prgišč manjših kamnov spravilo v torbe.
»Dobro,« je dejal vodnik. »Gremo naprej!«
Ko so po nočnem počitku nadaljevali pot, so bili preutrujeni, da bi govorili, toda želeli so vedeti, kaj je pomenil vodnikov nenavadni ukaz.
Ko se je na obzorju prikazalo sonce, se je karavana spet ustavila in postavili so šotore.
Peščica popotnikov, ki je nabrala kamne, jih je sedaj lahko prvič videla. Osupli od začudenja so zavpili: »Sreča! Spremenili so barvo.
Svetijo se in iskrijo. To so dragoceni kamni in biseri!«
Toda ta navdušeni občutek je kmalu izginil v žalosti in potrtosti: »Ko bi le poslušali vodnikov ukaz in pobrali še več kamenja, kot smo ga.«

Sporočila zgodbe
-„ Zavest, da je življenje potovanje.
„„- Sprejeti težave življenja in trpljenje.
„„- Smisel težav in trpljenja.
„„- Zaupanje v Kristusa kot našega voditelja na življenjski poti.
-„„ Kot romarji moramo na poti podpirati drug drugega.
-„„ Pogum, da gremo skoz življenje v veselju, miru in upanju.

Zamisli in uporabnost zgodbe
-„„ Človekovo življenje lahko primerjamo potovanju skozi puščavo.
-„„ Življenje je potovanje v Božje kraljestvo.
-„„ Kje je to kraljestvo? Kdaj bomo prispeli tja?
- Ni pomembno. Dovolj je, če vemo, da bomo nekega dne gotovo prispeli tja.
-„„ Vera in zaupanje nas podpirata.
-„„ Iti moramo naprej, ne obstati. Ne moremo se ustaviti, kjerkoli bi se radi.
-„„ Ne hodimo sami, ampak kot skupina. Drug drugega vodimo, drug na drugega se opiramo.
-„„ Naš voditelj je Kristus. Stopil je v našo zgodovino, da bi nas vodil.
„„- On pozna cilj. Potrebno je samo iti za njim.
-„„ Kristus kot človek deli z nami naše človeške skrbi, razočaranje in negotovosti.
„„- Kristus je temelj naše vere in sidro našega upanja.
-„„ Cerkev je potujoče ljudstvo, ki hodi za Kristusom kot voditeljem in Gospodom.
-„„ V imenu Jezusa moramo sprejeti in premagati vse, kar nas ovira na naši poti.
-„„ Kristus nam govori, naj vzamemo križ in hodimo za njim. Se pritožujemo, da imamo dovolj svojih križev?
-„„ Ne zahtevajmo očitnega pomena trpljenja, potrebno pa je, da smo pokorni našemu vodniku ter polnimo svoje torbe s križi.
-„„ Nekoč bomo razumeli pomen križev, trpljenja in žalosti.
-„„ Vse bo spremenjeno. Križi se bodo spremenili v sijoče veselje. Obžalovali bomo, da jih nismo še več sprejeli.
-„„ Če sejemo v bolečini, bomo želi v veselju.
-„„ Smrt in vstajenje sta lice in naličje enega samega kovanca. Slava vstajenja je nemogoča brez sramote križanja.
-„„ Bog utrjuje naše upanje, ko ga občasno vidimo spremenjenega v slavi.
-„„ Globlji pomen trpljenja: tisti, ki ga odkrijejo, žrtvujejo vse, da ga dosežejo.

Novozavezna besedila, ki se nanašajo na sporočila prilike

„„ Mt 2,13-14 - Beg v Egipt (potovanje).
„„ Mt 2,19-23 - Vrnitev iz Egipta (potovanje)
„„ Mt 5,10-12 - Veselite se, ko vas preganjajo.
„„ Mt 13,4-46 - Skriti zaklad. Dragoceni biser.
„„ Mt 16,21-27 - Kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil.
„„ Mt 17,1-5 - Spremenjenje na gori.
„„ Mr 9,30-31 - Učenci ne morejo razumeti nauka o križu.
„„ Mr 10,32-34 - Jezus razlaga nauk o križu.
„„ Mr 8,31-33 - Peter brani Jezusu, da bi trpel.
„„ Lk 2,1-20 - Jezusovo rojstvo v revščini, preziru in bolečini.
„„ Lk 4,1-13 - Jezusove skušnjave. Zavrne bogastvo, čast in moč (oblast).
„„ Lk 5,1-10 - »Na tvojo besedo, Gospod, bom vrgel mreže.«
„„ Lk 12,13-21 - Prilika o nespametnem bogatinu.
„„ Lk 12,32-34 - Zaklad v nebesih.
„„ Lk 24,13-35 - Emavs: »Mar ni bilo potrebno ...«.
„„ Jn 3,14-16 - Nikodem: »Sin človekov mora biti povzdignjen.«
„„ Jn 12,27-33 - Trpljenje vodi v slavo.
„„ Jn 16,19-22 - Bolečine in veselje ob porodu.
„„ Apd 5,27-41 - Učenci so bili veseli, da so morali trpeti zaradi Jezusa.
„„ Gal 6,14 - Hvalim se s križem Gospoda Jezusa Kristusa.
„„ Rim 8,16-18 - Trpljenje sedanjega časa se ne da primerjati ...
„„ 2 Kor 4,10-17 - Sedanje stiske pripravljajo bogastvo slave.
„„ 1 Pt 4,12-13 -  Če ste soudeleženi pri Kristusovem trpljenju ....

pripravlja Marko Čuk

Prva knjiga v zbirki Zgodbe za dušo. V knjigi je trideset kratkih zgodb, ki so jim dodane točke za razmišljanje, namenjene tudi pogovoru v mladinskih (zakonskih in drugih) skupinah ali pa osebnemu branju in premisleku. Naslovi poglavij kažejo na raznovrstnost vsebine: Odnos do drugega; Tebe iščem – verske vsebine; Skupaj – družbeno življenje; Pomemben je človek – vrednote osebe. Knjigo bogatijo tudi misli in molitve iz del duhovnega pisatelja H. Nouwena. 8. izdaja priča o priljubljenosti, ki jo je knjiga doživela.

To je knjiga, ki nas uči, kako
- premagovati sovraštvo, strah, nezaupanje vase, neodločnost, samopomilovanje, nezadovoljstvo, osamljenost, zasvojenost, vztrajanje pri svojem, pohlep, nasprotje med teorijo in prakso, prelaganje odgovornosti na druge
- odkriti za kaj si poklican, Božjo voljo, Kristusa v bratih, moč v skupnosti, ustvarjalnost, da pomoč drugemu prinaša srečo, da bogastvo ni vse,
- razvijati svoje talente in sposobnosti, prijateljske odnose,
- iskati Boga, pot, znanje, natančnost, lotiti se stvari na prvem koncu, na pravi način
- videti v stvareh bistvo, imeti dober odnos do stvari, živeti sedanji trenutek,
- biti potrpežljiv, ne postavljati drugih v lastne kalupe,

    ZGODBE ZA DUŠO
    zbira Božo Rustja
    prenovljena 8. izdaja
    168 str., 11,5 x 20 cm, črnobele in barvne fotografije, vsebinsko kazalo, trda vezava
    cena: 7,90 €
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite knjigo
    v spletni knjigarni Ognjišča

Zgodbe za duso 2017 3D

iz vsebine

ena zgodba;

Pohlepni Teo
Teo je bil pohlepen človek. Nikoli mu ni bilo dovolj denarja in stvari. S sosedi se je stalno prepiral zaradi tega. Nekega dne je eden njegovih sovražnikov sklenil, da ga bo uničil. Zvijačno mu je poklonil zlato ribico v stekleni posodi. Rekel mu je: »Teo, ko bo ta ribica zrasla do naravne velikosti in poginila naravne smrti, se bo spremenila v čisto zlato. Postal boš bogat bolj, kot si kdajkoli sanjal.« Nenasiten pohlep je Tea tako prevzel, da je verjel v zgodbo o zlati ribici. Pa ne samo to, bil je zelo vesel in hvaležen svojim sovražnikom. Ribico je nesel domov in jo imel v majhni posodi. Skrbno jo je hranil in, kakor si je želel, je ribica rasla in rasla dokler ni bila prevelika za posodo. Veliko je porabil, da je zgradil ribnik za ribico, potem pa še majhno jezerce. Ves čas je sanjal o dnevu, ko bo dobil zlato. Čez več let je vse svoje dneve zapravil s krmljenjem ribice, ki je še vedno rasla. Želel si je, da bi že poginila, da bi postal bogat. Končno je Teo obubožan in star umrl prej kot ribica.

vprašanja za pogovor
1. Ali pomeni denar blagoslov ali prekletstvo? Zakaj?
2. Ali je denar nevaren? Katere so njegove nevarnosti?
3. Ali more biti pohlepen človek srečen?
4. Kaj je korenina vsega zla: denar ali poželjivost?
5. Je denar za srečno življenje potreben?
6. Je denar za srečno življenje dovolj?
7. Zakaj Jezus pravi, da je težko bogatim priti v nebeško kraljestvo?
8. Ali nauk Svetega pisma nasprotuje denarju? V kakšnem smislu?
9. Ali drži, da je denar idol (malik) sodobnega človeka?
10. Kaj misliš: Je pravilo, da so ljudje pohlepni zaradi denarja? Kaj so posledice tega?

kaj se iz zgodbe naučimo
1. Marsikdo med nami je podoben Teu. Žrtvujemo najboljše, kar imamo (čas, ljubezen in prijateljstvo), ker želimo doseči dobrine, ki jih ne bomo nikoli dosegli.
2. Sreča ni v tem, da si želimo, česar nimamo,

še eno razmišljanje

Besede in tišina
Nedavno sem vozil skozi Los Angeles in kmalu doživel veliko presenečenje: vozil sem skozi obsežen slovar. Kamorkoli sem pogledal, povsod so bile besede, ki so želele obrniti pozornost mojih oči s ceste. Govorile so: »Uporabljaj me, vzemi me, kupi me, pij me, dotakni se me, poljubi me, spi z menoj.« Kdo bi v takem svetu ohranil spoštovanje do besed? Vse to mi govori, da so besede, vključno z mojimi, izgubile svojo ustvarjalno moč. Njihovo neskončno množenje je povzročilo, da smo izgubili zaupanje v besede in pogosto mislimo: “To so samo besede!” Učitelji govorijo učencem po šest, dvanajst, osemnajst in včasih po štiriindvajset let. Toda študentje pogosto iz izkušnje čutijo: “To so samo besede.” Pridigarji pridigajo teden za tednom in leto za letom. Toda njihovi župljani ostanejo enaki in pogosto mislijo: »To so samo besede.« Politiki, gospodarstveniki, ajatolahi in papeži govorijo in izražajo svoja mnenja, ko je potrebno in ko ni, toda tisti, ki jih poslušajo, govorijo: »To so samo besede, še eno razvedrilo.« Posledica tega je, da beseda ne opravlja svoje glavne naloge, ki je povezovanje. Beseda ne sporoča več, ne ustvarja več skupnosti in zato ne prinaša življenja. Beseda nič več ne ustvarja zaupnega okolja, v katerem bi ljudje lahko srečali drug drugega in tako gradili skupnost. (Henry Nouwen, Pot srca)

Marko ČUK

poletna bralna osvezitev0

POLETNA BRALNA OSVEŽITEV OGNJIŠČA. Za poletno branje smo pripravili ugodno ponudbo s posebnimi cenami knjig. V ponudbi najdete zanimivo in različno branje, primerno za vse okuse in tudi žepe: 1 €, 3 €, 5 €, 7 € in 9 €. Prijetno branje vam želimo!

Oglejte si našo ponudbo!

poletna bralna osvezitev1poletna bralna osvezitev2

 za 1 €

Dediči
Gospod, povsod vidim tebe
Mojzes (SP zgodbe z nalepkami)
Sodobno suženjstvo
Popravni izpit
Vsak ima svojo pot

za 3 €

Pot
Velikonočne lastovke
Z očmi zakoncev
Bo že Cerkev poskrbela

za 5 €

Molitev in samospoznavanje
Pisma mojim mladim prijateljem
Pripovedi o papežu Frančišku

za 7 €

Mati velikodušne ljubezni
Vplivna verstva sveta
Cerkev, hiša usmiljenja

za 9 €

Božična knjiga
Zgodbe Svetega pisma

Posebna ponudba, v: Ognjišče (2017) 06, str. 112

Marija od Učlovečenja (Marie Guyart 1599–1672), žena, mati, mistikinja in misijonarka. Ena od duhovnih dedinj sv. Angele Merici, ki stoletje prej (1535) ustanovila Družbo sv. Uršule (uršulinke). Marija je sprejela Božji klic, naj zgradi cerkev v Kanadi in danes je znana kot ena od ustanoviteljic kanadske cerkve. V pripovedi Hélene Bélanger (uršulinke) spremljamo različne dogodke iz življenja Marije od Učlovečenja, od Toursa do Quebeca. Avtorica nam predstavi tako podobo mistikinje, združene z Bogom, kot tudi človeško podobo izredno nadarjene, delavne in samostojne žene. Številni navedki bralcu omogočajo, da spozna svetnico, ki je Kanadi posvetila svoje veliko človeško in duhovno delo. Marije od Učlovečenja se v bogoslužnem koledarju spominjamo 30. aprila.

»Marija od Učlovečenja se po pravici imenuje mati Katoliške cerkve v Kanadi. /.../ Kljub temu, da je bila globoko kontemplativna duša, je bila vsa predana apostolskemu delovanju; bila je učiteljica duhovnega
življenja, ki jo je Bossuet, znameniti teolog in pridigar, imenoval 'Terezija Novega sveta, pobudnica dela za evangelizacijo'. Marija od Učlovečenja je na čudovit način v sebi združevala kontemplacijo in dejavnost. V njej se je polno in uravnovešeno uresničila krščanska žena v različnih življenjskih vlogah: kot žena, mati, voditeljica podjetja, redovnica, mistikinja, misijonarka, in vse to vedno v zvestobi Kristusu in v tesni povezanosti z Bogom.« (sv. Janez Pavel II. ob razglasitvi za blaženo - 22. junija 1980)
Med svetnike jo je z dekretom prištel papež Frančišek 3.aprila 2014. Postulator za njeno kanonizacijo je zapisal: »Proglasitev za svetnico nam daje Marijo od Učlovečenja za zgled vsakemu krščenemu vseh časov in krajev. Zgled za kaj? Bog sam je svet. Svetost Marije od Učlovečenja je po milosti delež pri svetosti Boga. /.../ Vse njeno življenje je najbolj prepričljivo pismo, je namreč pismo, ki nam ga piše Kristus. Je
pismo, v katerem nam danes Bog razodeva svojo ljubezen« (p. Toni Witwer DJ, postulator).

 

    Hélene Bélanger
    MARIJA OD UČLOVEČENJA
    Žena, ki jo je treba še odkriti
    224 strani, 13 x 19 cm, broširano
    cena 19,90 €
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

Marija od uclovecenja 3D

iz vsebine:

Marie Guyart se je rodila v Toursu, 28. oktobra 1599, kot četrti od osmih otrok. Še čisto mlada je želela postati redovnica, a so jo starši dali v zakon svilarskemu mojstru Klavdiju Martinu. Komaj dvajsetletna je ostala vdova s šestmesečnim otrokom. V zakramentalnem življenju in v molitvi je črpala moč, da je kljub hudim preizkušnjam v sebi ohranila mir. Hrepenela je po tem, da bi popolnoma pripadala našemu Gospodu, ki jo je v sanjah pri sedmih letih vprašal: »Ali hočeš biti moja?« Ona mu je vsa srečna odgovorila: »Da.« Ko je bil sin Klavdij za takratno pojmovanje polnoleten (12 let), je vstopila k uršulinkam in postala sestra Marija od Učlovečenja.
ZGRADITI HIŠO JEZUSU IN MARIJI ... Ta klic je Marija od Učlovečenja zaslišala v sanjah o božiču leta 1633, v katerih je gledala ogromna prostranstva Kanade. Ne »popravi mi Cerkev«, kakor je slišal sv. Frančišek, ampak »zgradi mi hišo«, kajti prišla je v čisto novo deželo. Morala bo namreč zgraditi uršulinski samostan in prvo šolo za deklice v severni Ameriki, toda zakaj? Predvsem zato, ker hoče zgraditi hišo Jezusu in Mariji v srcu teh oseb, v srcu mladih Francozinj in ameriških Indijank. Iz izkušnje namreč ve, da se Bog hoče naseliti v vsakem od nas: »Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas?« (1 Kor 3,16).
Po skoraj šestih letih je dozorel čas in je te sanje po delovanju Božje previdnosti lahko uresničila. V 'Novi Franciji' je z vsemi močmi delala za evangelizacijo Indijancev in za vsestranski razvoj mlade kolonije v najbolj neprimernih in neurejenih razmerah. Ob vseh naporih je bila stalno najgloblje združena z Bogom in se je dvignila do najvišjih stopenj mističnega življenja. Prav njeno globoko duhovno življenje jo je usposabljalo za veliko misijonsko izžarevanje. Marija od Učlovečenja je tudi ena največjih mističnih pisateljic. Poleg duhovnih del je za praktično uporabo sestavila katekizem v huronskem jeziku in več slovarjev za razna indijanska narečja. Umrla je 30. aprila 1672.
ODITI ... Kakšen paradoks! Da bi sledile Kristusu, sta se Marija od Učlovečenja in njena sosestra Marija od sv. Jožefa zaprli v samostan, zdaj pa jih Bog vodi ven, kakor je tudi sam šel ven, v naš svet, da bi nam prišel naproti. Tvegali sta, zapustili sta vse, kar jima je bilo najdražje, da bi šli k tistim, ki na drugem koncu sveta ne poznajo Jezusa, ki je umrl zanje. Biti Cerkev, pravi papež Frančišek, ne pomeni voditi, ampak oditi, biti misijonarji, ljudem prinašati luč vere in veselje evangelija. Sv. Marija od Učlovečenja, naj nam tvoje pričevanje pomaga, da bomo »odšli« tudi mi in ljudem prinašali veselje evangelija na vsakem kraju in v vseh okoliščinah!, zapiše v spremni besedi s. Mihaela Bizjak.

Sv. Marija od Učlovečenja, naj nam tvoje pričevanje pomaga, da bomo odšli tudi mi in ljudem prinašali veselje evangelija na vsakem kraju in v vseh okoliščinah!

 

Knjižne novosti, v: Ognjišče (2017) 04, str. 130

Kdor bo bral to knjigo, bo gotovo vzljubil Sveto Goro.« Popolnoma soglašam s tole sodbo nekega zavzetega zagovornika primorskim vernikom najbolj priljubljene božje poti, katere nastanek opisuje ta povest. Goriška pisateljica Zora Piščanc se v tej priljubljeni povesti s pobožno ljubeznijo poglobi v zgodbo dvanajstletne pastirice Urške Ferligoj, kateri se je leta 1539 prikazala Marija in ji naročila, naj na Skalnici – Sveti Gori sezidajo cerkev njej na čast in naj jo prosijo milosti. Zanimiva pripoved o nastanku največje primorske božje poti. Nekateri posebno lepi odlomki so menda nastali na Sveti Gori; nedvomno pa je bila pisateljica ves čas, ko je to povest pisala, z mislimi na tem blagoslovljenem kraju. Povest torej govori o nastanku božje poti in zidanju prvega svetišča na Sveti Gori, bralec pa je skozi celo knjigo v družbi naslovne junakinje – pastirice Urške. Urška Ferligoj je zgodovinska oseba, čeprav ne vemo točnega leta niti njenega rojstva niti njene smrti. Župnijski arhiv v Solkanu, kjer so bili ti podatki zapisani, je leta 1600 zgorel, listine, ki so jih hranili frančiškani na Sveti Gori, pa so se v hudih viharjih, skozi katere je to svetišče moralo iti, izgubili. O Urški, o dejstvu, da se ji je prikazala Marija, o tem, kako je izpolnjevala Marijino naročilo glede zidanja cerkve, o njeni trikratni čudežni rešitvi iz ječe, je pisalo že toliko zgodovinarjev, da o njenem življenju res ne moremo dvomiti.

 

    Zora Piščanc
    PASTIRICA URŠKA
    Povest o Marijinem prikazanju in zidanju božjepotne cerkve na Sveti Gori pri Gorici
    360 strani, 11,5 x 18,5 cm, broširano, priloga: 16 str. barvnih fotografij
    cena 9,90 €
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

Pastirica Urska 3D

iz vsebine:

Stoletno izročilo ve o nastanku svetogorske božje poti povedati tole: V vasi Grgar pod goro Skalnico (kakor se je takrat imenovala sedanja Sveta Gora) je živela družina Ferligoj, ki je imela hčerko Urško (v naši povesti je edino ona od vseh otrok v družini preživela kugo, ki je divjala na Goriškem leta 1532). Grgarci še danes vedo za Urškino rojstno hišo; zdaj se tam pravi “pri Piskovih”«. Ferligojevi so bili revni, toda hčerko so od nežne mladosti pobožno vzgajali. Ko je nekoliko zrasla, je Urška postala pastirica. Gonila je čredo na pašo na bližnjo Skalnico. Na paši je rada molila in prepevala Marijine pesmi. Neke junijske sobote po binkoštih leta 1539 je Urška spet pasla na Skalnici, prav na njenem vrhu. Nenadoma napolni njeno srce neka posebna milina. Pade na kolena. Pred seboj zagleda čudovito prikazen: na zlatem oblaku stoji prelepa Gospa – Božja Mati Marija, ki z desno roko objema malega Jezusa, levico pa steguje ter kaže z njo prostor na vrhu Skalnice. Urški prijazno naroči: »Povej ljudstvu, naj mi tukaj hišo zida in me milosti prosi!« Prikazen izgine. Urška gre domov in staršem, ki brž opazijo na njej neko spremembo, vse pove. Starši slutijo, da bo morala njihova dvanajstletna Urška prestati veliko hudega, da jo bodo imeli za lažnivko in domišljavko. Ta slutnja se kmalu začne uresničevati. Najprej jo izpraša solkanski vikar Luka, ki Urško pozna kot odkritosrčno deklico, zato ji verjame. Dovoli ji, da gre okoli po vaseh in ljudem ponavlja Marijino naročilo o zidavi cerkve na Skalnici. Preprosti ljudje ji verjamejo, plemiči pa se ji posmehujejo in jo trikrat zaprejo v ječo, a Bog jo trikrat čudežno reši. Že dve leti po prikazanju začnejo na Skalnici zidati veličastno cerkev, ki je bila 12. oktobra 1544 posvečena. Urška je svojo nalogo izpolnila in spet se umakne v skritost, kakor je v skritosti živela pred Marijinim prikazanjem. Ljudje pripovedujejo, da Urška po teh dogodkih ni več dolgo živela. Pokopali so jo na tedanjem pokopališču v Grgarju tik ob cerkvenem zidu. Ko so kasneje župnijsko cerkev povečali, je Urškin grob, pravijo, prišel prav pod glavni oltar.
To zgodovinsko izročilo je Zora Piščanc nekoliko razširila in mu vdihnila življenje. Urško je predstavila kot precej krhko, naravno bistro dekle, ki pokaže veliko poguma in odločnosti, saj kljub nasprotovanju mogočnežev dosledno izpolnjuje Marijino naročilo: hodi okoli in govori tako živo in hkrati umirjeno, da vse prepriča. Tržaški literarni kritik Martin Jevnikar je o liku Urške iz naše povesti zapisal: »Pisateljica je obdržala Urško v človeških mejah, ni je idealizirala preko mere; ostala je skromna pastirica, dobra in pridna, vendar z vsemi človeškimi lastnostmi, kot so strah, skrb, žalost in veselje in bolehnost. Šele Marijino naročilo jo spremeni v tem, da ga hoče na vsak način uresničiti. A tudi tedaj ne dela nič takega kar bi šlo preko njenih človeškihmoči. Tako je pisateljica ustvarila v Urški resnično in živo deklico, ki je v vseh svojih dejanjih naravna in verjetna.«
Ob Urško je pisateljica postavila kakšno leto starejšega sosedovega fanta, slepega Jana. Prav ganljiva je medsebojna navezanost in prijateljstvo teh dveh dozorevajočih otrok. Po prvotni pisateljičini zasnovi naj bi to prijateljstvo preraslo v pristno in čisto ljubezen, toda rokopis je morala precej skrajšati in tako je ta ljubezen samo nakazana. Jan je neločljivo povezan z Urško: ona ga nauči brati in pisati, vodi ga v šolo, skupaj paseta. Tudi tistega dne, ko se Urški prikaže Marija, sta skupaj. Jan nebeške Matere ni videl, vendar je z nekim izostrenim notranjim čutom slepih ljudi brž spoznal, da se je Urški zgodilo nekaj izrednega. Zato Urško brez pridržkov podpira pri izpolnjevanju Marijinega naročila. Jan je prvi čudežni ozdravljenec: ko prav živo moli za Urško, ki je v ječi, nenadoma spregleda. Dokler je bil slep, je bila Urška njegova vodnica, zdaj, ko jo vidi s telesnimi očmi, mu nenadoma postane jasno: »Njuni poti se bosta ločili. Urška je Božja last, on ji bo na tej poti sledil, nikoli pa ne bo hodil skupno z njo!« Zdaj bo uresničil tisti stavek, ki ga je še kot slepec vrezal v mehko leseno deščico: »Moje življenje je v službi Kristusa«: šel bo v šole, da postane duhovnik. Po sodbi Jevnikarja je tudi Jan “zelo naraven, nazoren in življenjsko poln”.
Poleg Urške in Jana nastopa v povesti še veliko drugih ljudi: Urškini starši in pobožna babica, Janova mati in oče, prekupčevalec s platnom, ki se pod vplivom Trubarja ogreva za protestantizem; solkanski vikar Luka, ki je tip ljudskega duhovnika; cela množica tlačanov, v katerih tli iskra upora zoper izkoriščevalske fevdalne gospodarje, a so verni in dobri, brž pripravljeni iti na ‘Božjo tlako’. Z veseljem pomagajo pri zidavi nove cerkve na vrhu Skalnice, za katere je naredil načrte mojster Gregor iz Ljubljane, dober stavbenik in vzoren kristjan, ki je tudi vodil dela.
V zvezi z zidanjem cerkve na Skalnici-Sveti Gori velja omeniti nekaj, česar v povesti ni. Ko so kopali temelje, so zadeli na ploščo pravokotne oblike iz rdečkastega marmorja. Po vsej površini so bili vrezani medaljoni: v obrobnih medaljonih so bile vklesane črke AVE MARIA, v notranjih pa simboli, ki predstavljajo Marijo (golob, roža, zvezda). Uganko tega kamna so razrešili šele v našem stoletju. Pokazalo se je, da cerkev, ki so jo sezidali po Marijinem naročilu v letih 1541–1544, ni bila prva na Skalnici, temveč da je že prej stalo tam gori Marijino svetišče. To potrjuje več zgodovinskih listin. Najstarejša je darilna listina z dne 19. maja 1368, s katero goriški grof Majnhard daruje nekemu svojemu podložniku “zemljišče pod goro Naše Gospe pri Solkanu” (listino hranijo v dunajskem državnem arhivu). Datum 14. avgusta 1376 nosi listina, s katero neki Ulrik iz Germogliana zapušča “cerkvi svete Marije na Gori blizu Gorice” srebrn kelih. To prvo svetišče so proti koncu leta 1496 porušili Turki. Tudi ta cerkev, katere zidanje spremljamo v tej povesti, je v svoji zgodovini prestala veliko hudega. Leta 1785 so jo oplenili in skoraj do tal porušili na ukaz avstrijskega cesarja Jožefa II., ki je uvajal hladno, razumarsko krščanstvo ter se je boril zoper ljudske pobožnosti, posebno zoper božja pota. Osem let pozneje je bila cerkev toliko obnovljena, da se je Marijina podoba lahko vrnila vanjo. Med prvo svetovno vojno je morala svetogorska Marija deliti usodo mnogih Primorcev: bila je begunka v Ljubljani in cerkev so že sredi leta 1915 uničile italijanske granate. V letih 1924 – 1928 je bila postavljena sedanja veličastna svetogorska, bazilika, ki ima na pročelju pomenljiv napis iz leta 1793: »Jaz pa stojim na Gori kakor prej!« Marija se po vseh begunstvih vrača na kraj, kjer jo je tiste junijske sobote leta 1539 videla pastirica Urška. (Silvester Čuk)

Knjižne novosti, v: Ognjišče (2017) 06, str. 130

Zajemi vsak dan

Božji mir je resda najprej Božji dar, a je tudi sad našega truda, našega dela, našega boja, našega prizadevanja za notranjo luč in svobodo.

(Janez Zupet)
Torek, 11. December 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh