Potopis popotnika in romarja Ivana Gričnika je nadaljevanje potopisa Moj Camino. Avtor tokrat opisuje dogodke na poti, ki jo je prehodil sv. Frančišek - od Dovadole do Assisija. Pri tem ne gre zgolj za suhoparno opisovanje poti, ampak za osebna spoznanja, ki človeku ostanejo globoko v srcu in nas za vedno zaznamujejo. Ivan nam želi posredovati občutke, ki se dogajajo romarju, ko je prehodil Camino. Nekaterim bolj, drugim manj, vsem pa se odpira novo poglavje. Morda kdo med vami razmišlja, da bi se nekoč odločil tudi za Camino, saj je toliko slišanega in zapisanega o njem, pa se še ne more odločiti ... Prva knjiga (Moj camino) je bila lepo sprejeta,  zato se je Ivan odločil, da opiše vse tisto, kar je doživel med Santiagom in Assisijem - za zgodbe iz življenja (Romanje na Poljsko, v Francijo, pa spomine na mladost, o prijateljih, sosedih in potem ... in na koncu odločitev: Assisi, prihajam - na Frančiškovo pot ... dopust, registracija, molitev k svetemu Frančišku ... razgrnitev zemljevida: od Dovadole do Assisija ... in začetek poti

iz vsebine

Capaninna – Premilcuore
Z Rainerjem hodiva sama. Nikjer nobenih romarjev, nikjer nobenih domačinov, nikjer ni nikogar. Tako se začneva pogovarjati o najinem življenju. Razen nemške in naše plače živiva precej podobno. Primerjava tudi najine načrte za današnji dan. Sam sem si že pred odhodom natisnil etape po dnevih, in tako sem že vedel, kaj me tisti dan čaka. No, Rainer je imel nemške načrte, ki so seveda edini pravilni in popolnoma natančni. V mojih zapiskih je danes na poti vulkan, po njegovih pa ni nobenega vulkana. Razlagam mu, da morava danes malo skreniti z začrtane trase in si ogledati to znamenitost. Njemu seveda nič ni jasno, a nekako se le strinja z mano, da si greva ogledat najmanjši delujoči vulkan na svetu. Prav vidim ga, da mi ne verjame in se mi posmiha. No, ko končno prispeva do tega vulkana ...
***
Na kraju, imenovanem Pekel, se ne more nahajati drugega kot najmanjši vulkan v Italiji, na občinskih mejah med Tredozio, Portico in San Benedettom. Miljo od Portica je moč videti kraj, ki so ga lokalni prebivalci poimenovali Pekel, kjer je zemlja črna in težka, kjer je v zemljini velika luknja s plameni ognja, tla pa prepojena z žveplom, ki gori. Tam lahko sveži les prižgeš s koščki volne, ki jih naložiš na vrh. V bližini lahko najdeš tudi kose kovine zlate in srebrne barve. (Leandro Alberti, 1588)
+++
Posnamem nekaj zanimivih slik. Pot se nadaljuje strmo navzdol do mesta Portico. Tu na terasi gostilne spijeva kavico in si privoščiva daljšo pavzo, ker čaka naju zelo strma pot, ki gre samo navzgor in navzgor. Končno sva na prehodu in pot se tokrat strmo spušča, potem pa zopet strmo navzgor pa še malo dol in gor pa dol in prispeva do naslednjega prenočišča v kraju Premilcuore. Tokrat je prenočišče v gostilni, kjer imava tudi večerjo in zajtrk. Lastnik je zelo dobre volje in vesel, da je spoznal enega Ivanaaaa e Slovakie e capital city of Zagabria ... Mislim, porka mizerija, Italijani! Pozno zvečer se nama zopet pridruži že znana skupina. Španec Pato nam razloži nekako v tem stilu: No Reina no peregrino. In tudi oskrbnik doda, da nam naproti prihaja Reina. Sam sem kar vesel, ker razumem, da končno prihaja ena prava peregrinka, verjetno iz Amerike ali vsaj iz Španije (Reina = neurje).

Valfabbrica – Assisi
Zjutraj vstanem zmeden. Ali je sploh res, da je pred menoj zadnji dan? Z Rainerjem sva tiho, ne moreva se pogovarjati, ker se že čuti Assisi. Pot je na trenutke zelo strma in blatna in na nekem hribu prvič zagledam obzidje in cerkev. Ob poti je še kapela, ki je polna spominkov romarjev, ki so jih tam pustili z določenim namenom. Sam v spominsko knjigo zapišem naslednjo misel: »Dober boj sem dobojeval, hojo do Assisija že skoraj končal, vero ohranil.« Tudi na naslednjem hribu je križ okrašen s spominki. Sledi še strm spust, in že sem pri spomeniku patra Pija. Na zadnjem hribu, ki je še pred menoj, pa že zvonijo zvonovi in me kličejo v svoj objem. Pred vhodom se preoblečem v čista oblačila. Že doma sem sklenil, da se tudi sezujem in grem bos do konca, vendar se nisem. Ne vem, zakaj ne. Prispem na zelene vrtove, kjer je znameniti kip Frančiška na konju in spodaj znak TAU. Prihod do cerkve nekoliko zmotita oborožena paznika, ki pregledata vso opremo. Vse je v redu, le žepni nožek moram pustit v posebni škatli. Sedaj so pač takšni časi. Ko položim roke na vrata cerkve, se mi prvič na tej poti ulijejo tiste znane solze, ki sem jih že toliko prejokal v Španiji. Pokličem domov ženo in ji sporočim, da sem končal Camino. Srečna je skupaj z menoj. Svetuje mi, naj si poiščem dobro prenočišče in naj ostanem še kakšen dan v Assisiju. Poiščem že vnaprej rezervirano prenočišče, kjer me že čaka izpolnjeno priznanje o uspešno opravljeni poti. Rainer gre v hotel, sam pa cel popoldan hodim po trgu in cerkvah ter poiščem patra Janeza. Slišiva se po telefonu in povabi me k večerni sv. maši za romarje in turiste. Cerkev je polna in na koncu nas pokliče pred oltar. Ta dan smo v Assisi prišli Ivan iz Slovenije, Rainer iz Nemčije in dve romarki iz Rusije. Podeli nam blagoslov ob spremljavi cerkvenih orgel s pesmijo Jezus se ob morju ustavi ...

***
Jezus se ob morju ustavi, me pogleda in prijazno povabi: »Pusti ribe, ljudi lovil boš.« Dragi Jezus, si res mene poklical? S tvojih ustnic svoje ime sem zaslišal. Glej, zapuščam prazen čoln na obali, zdaj odhajam, kamor kličeš me Ti. Tu sem, moje roke porabi, šibke noge in okorne besede, kaplje znoja in vso ljubezen. Reven, nesposoben sem človek, kar premorem je zvestoba do Tebe. Rad potegnil ljudi bi iz greha. V zlobi se človeštvo utaplja ...
***
Pred oltarjem se objamemo in vsi jočemo. Vsa cerkev pa ploska in v vrsti prihajajo k nam, nas trepljajo po rami in čestitajo. Doživetje za vedno, to je res neverjeten občutek, to je trenutek, ko vse obstane. Samo hvala, hvala, hvala lahko rečem. S patrom pa se potem dobiva še na samem v njegovi pisarni in se veliko pogovarjava. Podari mi knjigo, ki jo je sam napisal: Duh Assisija. Tu sem res doživel in začutil duha Assisija – to živo vero.

 +++

Po pripovedovanju romarjev, ki so to pot že prehodili, in po ogledu reliefa poti na internetu sem pričakoval izjemno naporno pot. Ko sem po elektronski pošti poslal prijavo, sem dobil odgovor, da naj bom izredno dobro pripravljen na
zelo zahtevno pot. Sedaj pa lahko rečem, da je pot izjemno težka samo v deževnem vremenu, takrat so namreč vsi ti vzponi in spusti blatni in predvsem vzponi so podobni enemu koraku naprej in dvema nazaj. Vsa lepota narave, živalskega in rastlinskega sveta pa odtehta težavnost v čisto zmerno hojo. Zelene puščice so včasih lesene in dobro vidne, spet drugič pa majhne in skrite. Zato je potrebna večja zbranost in previdnost na poti.
Oznake se v primerjavi s Španijo tu spreminjajo. V Španiji je rumena puščica in Jakobova školjka zakon. Tu pa so lahko zelene, pisane v barvah Italijanske zastave, rdeče, modre pa še kakšne. Zato pa marsikje čisto majhna nalepka srečnega »taučka «, ki veselo hodi, popolnoma zadošča našim potrebam in gotovosti, da gremo v pravi smeri.
Večkrat sem zvečer prišel do svoje postelje povsem izčrpan. Vendar sem se nato stuširal, spil kavico in se pogovoril z domačini, pa je bila utrujenost že pozabljena. Ko pa sem opral še vsa potrebna oblačila, sem bil že pripravljen za večerjo.
Po intenzivno predihanem dnevu je spanje vsak večer v drugi postelji vedno odlično. Vsako jutro sem se zbudil, ko sem se. Nikoli nisem imel budilke in vedno sem se zbudil pravi čas za tisti dan.
Nikoli se nisem spraševal, kaj bi bilo, če bi bilo, in česa ne bi bilo, če ne bi bilo. Vzameš, kot ti je dano, in s tem si zadovoljen. Vsako jutro z velikim navdušenjem in dobro voljo nadaljuješ Pot. Ni bilo pomembno, kakšno je vreme, ali so velike luže, ali je blato ali pa že zjutraj močno pripeka in bo čez dan še huje. Pa kaj potem – vse zmorem v Njem.
...

pripravlja Marko Čuk

Hvala za lep dan, dobri Bog, je zbirka dvajsetih sanjavih zgodb, ob katerih bodo otroci zaspali z mislijo: Bog me ima neizmerno rad! Slikovita besedila različnih avtorjev in prikupne ilustracije v »vintage stilu« ilustratorke Ellen Martens nas popeljejo v svet domišljije, kjer se zgodi marsikaj razburljivega. Na koncu pa je vse tako, kot mora biti.

Nastopajo otroci s svojimi vsakdanjimi zgodbami: Mija izgubi ninico, Jon izmakne prijateljčku igračko, Lucija dobi prav posebno sporočilo, Maks ima odlično idejo, Frida trmari, ker noče spat …

Nekatere zgodbe so kot basni: v njih se mala morska medvedka Trula uči plavati; veveriček Firbček hoče pomagati bukvi, ki izgublja listje; samozavesten osliček Jožek se uči ponižnosti. Sončnica Sonja noče več gledati v sonce, osel Emil spoznava koristi svoje drugačnosti …

Vsak ima svoj mali izziv, in ko ga premaga, še bolj zaupa Bogu.

Knjiga je primerna za branje našim najmlajšim kristjanom, starim tri leta in več. Primerna pa je tudi za učenje in utrjevanje branja malih tiskanih črk, saj je pisava zelo velika, zgodbe pa kratke.

O ilustratorki:

Ellen Martens je mama treh otrok, germanistka in učiteljica likovne umetnosti
na gimnaziji v Nemčiji. Poleg rednega univerzitetnega
izobraževanja je študirala klasične slikarske tehnike.
To znanje je nadgrajevala in ga razširila s sodobnimi digitalnimi postopki.

Že kot otrok je oboževala drobne švedske hiške, tiste v filmih,
posnetih po romanih Astrid Lindgren. Te otroške občutke je želela prenesti v ilustracije.

Njena dela puščajo prostor za sanje: govorijo jezik narave, prinašajo male trenutke sreče in želijo biti del dragocenega, brezskrbnega otroštva.

Želi si, da bi otroci ob njih občutili varnost, moč in pogum.

»Če moje podobe pripomorejo k dragocenim trenutkom med staršem in otrokom, potem se je vsaka moja poteza s čopičem splačala!« pravi Ellen Martens. Hvala za lep dan, dobri Bog, je prva njena knjiga v slovenščini.

o knjigi

»V knjigah za otroke je ali res veliko verskega poudarka ali pa Boga sploh ni – pri tej knjigi je fino, da ga je nekaj, ne pa preveč. Vera je del življenja. V knjigi ni vsaka druga beseda Bog, ne izpade narejeno – ampak je vera spontano, neprisiljeno vpletena v zgodbe. Pozdravljam ta način!«
Marta, mama štirih otrok

»Čas, za katerega sem mislil, da sem ga podaril svojim otrokom, je bil v resnici najlepši čas, ki je bil kadarkoli podarjen meni.«
Peter Bacher 

 pripravila Marjetka Pezdir Kofol (prevajalka)

Kaj dela življenje smiselno, kaj ga osrečuje? Mojstri duhovnega življenja pravijo, da je skrivnost (in rešitev) v pravem ravnovesju, izravnavi med različnimi zahtevami, ki obdajajo posameznika z vseh strani. Iz teh številnih zahtev se rešujemo s pravilno držo, vsak dan si moramo prizadevati za to ravnovesje, potrebno ga je izuriti (natrenirati). Vedno smo v šoli, nikoli ne pridemo do popolne zrelosti, vedno smo v iskanju ravnovesja. Knjižica Najti notranji mir je taka "mala šola življenja", ki nam bo pomagala do umirjenosti, ravnovesja duše, med poli v nas. Naša delavnica je nas vsakdanjik, orodje pa nasveti Svetega pisma, spoznanja duhovne tradicije, askeza za notranjo svobodo in v krepost ...

Predstavljam vam nekaj poudarkov:
Bodi odprt za vse, kar srečaš, toda sledi svoji zvezdi: Ne moremo sami izbrati svoje povsem lastne življenjske poti. Toda če se spravimo s svojim življenjem in zavestno živimo svoje enkratno življenje v njegovi veličini in njegovih šibkostih, bo za nami ostajala sled, ki bo tudi druge vabila k življenju.

Poglobi se v svoj čas, toda išči svoj lastni ritem: Sreče ne bomo dosegli tako, da bomo tekali za njo. Ne bomo je dosegli preko nemira in hektike, temveč tako, da se bomo zadržali pri sebi, se umirili v svojem srcu in jo dojemali kot darilo, ki ga je v naše srce položil Bog. Sreča je kot morje: le če je povsem mirno, v njem odseva lepota sveta. In kadar se umirimo, v nas odseva veličastvo, ki nas obdaja.

Oblikuj svet, toda ne stapljaj se z njim: Pravi svet je zame duhovni svet. To je pot k vedno večji prepustnosti za Jezusa Kristusa, pot meditacije in tišine, na kateri se bom odprl za nepojmljivo Božjo skrivnost. Meditacija je že pot k odrešenju. Če čutimo, da dejanska resničnost leži globlje, bomo bolj svobodni tudi pri svojem ravnanju. Tu se potopimo v sobo tišine, v kateri je že vse zdravo in popolno, v kateri čutimo globok mir sredi vsega nemira in vseh bolezni, ki vplivajo na naš svet. Iz tega miru bomo črpali tudi moč, da bomo oblikovali boljši svet.

Išči notranjo moč, ki se skriva v daritvi in ne v egu: Skrbeti le za samega sebe ni zadostna motivacija, da bi jutro začeli z zanosom. Če pa vendarle čutim, da se splača prepustiti se delu ali ljudem, se razdajati, potem bo življenje rodovitno. Pretakalo se bo. V tem pretakanju se bom počutil živega in morda včasih tudi srečnega. Osvobojen bom svojega ega z njegovim skrbnim kroženjem okoli samega sebe. Šele ta osvobojenost od ega me bo resnično pripeljala v stik z mojim pravim sebstvom in z izpolnjujočim ter srečnim življenjem.

Sam prevzemi odgovornost in spodbujaj življenjske možnosti drugih:Bodi pozoren na svoje lastno obnašanje: Kako ravnaš s seboj in z ljudmi? Ali tarnaš o svoji preteklosti? Ali si se spravil z njo? Ali si hvaležen za darove, ki si jih prejel za popotnico od svojih staršev? Ali se le pritožuješ, česa vsega ti niso dali? Premisli, kako ravnaš z drugimi: Ali v njih prebujaš življenje?

Ne izgubi samega sebe v delu, ampak to, kar delaš, delaj rad: Dosežek in napor sta pomembna. Toda svoje duše ne bi smeli prodati za uspeh. Nikoli ne bi smeli pozabiti paziti na to, kar je pomembnejše od vseh zunanjih dosežkov in vsega zunanjega uspeha: zdravje in zveličanje naše duše.

Ljubi sedanjost in se uči biti sproščen: Sproščenost resnično najde le tisti, ki zmore izpustiti samega sebe. Naš ego se meša v vse, kar počnemo. Nikoli se ne umiri. Vedno hoče bleščati, vedno gospodovati, vedno vse imeti. Zato je treba trdo delati, da ga vedno znova izpuščamo. Ne gre za to, da bi zlomili ego. Kajti brez jaza ne moremo živeti. Toda ego se izraža v mnogih iluzijah, ki smo si jih ustvarili o življenju. V sebi hranimo iluzijo, da imamo vse pod nadzorom, da  smo najboljši, da bomo dosegli, kar bomo hoteli. Le kdor izpusti svoj ego z njegovimi mnogimi iluzijami, bo resnično sproščen. Tak človek bo postal notranje svoboden.

(...)

 pripravlja Marko Čuk

Ti si Božja zamisel je knjiga za graditev samopodobe po odnosu z Bogom. Napisana je v preprostem, malce najstniškem jeziku. Sestavljajo jo kratki nagovori za dekleta, vsakemu sledi ustvarjalni namig: Naredi sama – 44 idej, kako Jezusa sprejeti k sebi na prijeten način. Skupaj bomo kuhali, uživali v naravi, ustvarjali zapestnice …

Ti si Božja zamisel je knjiga razmišljanj, “ki nas sredi vsakdanjika spominjajo, da smo čudovito ustvarjene in da je Bog v nas položil veliko krasnih lastnosti, talentov in darov. Knjiga želi tudi opogumljati, krepiti in vabiti, da pogosto nor vsakdan oblikujemo skupaj z Jezusom,” je zapisala avtorica.

Ti si Božja zamisel prinaša celosten pogled na življenje mladih deklet. V njej je vse, kar te tare, vzbuja negotovost, te živcira (recimo bratje in sestre, da o starših niti ne govorim), pa tudi vse, zaradi česar žariš in za kar si hvaležna. Če še ne veš, ti si Božja poslanka! Res, neverjetna je ta dekliška duhovnost!
Odrini na globoko s knjigo Ti si Božja zamisel!

Knjiga je odlično darilo, če želite svojim hčerkam, dekletom (pa tudi ženam, ker te knjige res nikoli ne prerasteš) pokazati, kako pomembne so.

»Osvoboditi se pritiska družbe je pravi izziv, za katerega mladim dekletom želim res veliko poguma in moči. Želim jim, da osebne potrditve ne bi iskale v srčkih in všečkih na Instagramu, ampak samo pri Jezusu Kristusu.« (Nelli Bangert)

Tule je še nekaj odlomkov zate (če mi še ne verjameš, da si zares pomembna!).

Biti kul ni vedno kul
Kadar skrivaš svoje občutke za kul videzom, velik del tebe manjka. S svojimi občutki lahko daš ogromno! Kajti čustva so izraz živosti. Ljudje, ki ne kažejo občutkov, delujejo hladno in nedostopno. Ljudje, ki kažejo občutke, pa delujejo pristni. Seveda svojih čustev ni treba vedno pokazati. Rada bi ti predala nekaj misli, kako je dobro ravnati z občutki in čustvi.
Vadi se biti pristna pred Bogom.
Ne zatiraj svojih občutkov.
Kdor te mara samo takrat, ko si kul, te v resnici ne mara.

O draženju s fanti:
Fantje. Ojoj, pogosto delujejo res čisto drugače kot me. Nikoli nisem razumela glasnega riganja. Ali pa medsebojnega boksanja in ravsanja. In potem se včasih delajo, da so ‚kul dedci‘, in človek res ne ve, kaj si pri tem mislijo ali čutijo. Saj so sicer nekako zelo zadržani. Toda tisto, kar je na fantih tako drugače, postane nekoč neverjetno zanimivo. Eden od teh tipov se ti nasmehne in opaziš, da si od zadrege zardela. Nato se opogumiš in se na kratko nasmehneš nazaj – on pa se ti zareži. Je to naredil kar tako ali hoče kaj več? Ga zabava, da se odzivaš, ali njegovi pogledi izdajajo več? Ko pa imaš kratko krilo, pritegneš poglede vseh fantov mladinskega krožka. Tukaj pomežik in tam skrivno pogledovanje. Da, tako preprosto je: naenkrat je sproščena ‚igra v peskovniku‘ s fanti pri koncu. Vedno bolj opažaš, da so postali tuji – in na nek način tudi zanimivi. 
Vzdušje v skupini deklet in fantov je naenkrat drugačno. Vsak se poskuša pokazati v najboljši luči. Nekomu se zdi nekdo zelo privlačen, preskoči iskrica – in veliko misli ter vprašanj ostane neizgovorjenih.
Izjemno pomembno je, da se srečujemo v vzajemnem spoštovanju. To pomeni tudi, da se dekleta s fanti ne 'igramo‘ in pri njih ne prebujamo lažnega upanja in napačnega hrepenenja. Dejstvo je, da mnogi fantje močno reagirajo na spolno draženje. Kratko krilo, ki je sicer videti zelo čedno, ali globok izrez lahko sprožita domišljijo: Kako bi bilo spati s tem dekletom? Hm, kako je videti brez oblačil?

Eno od mnogih močnih sporočil knjige je, da ozavestimo dejstvo: Jezus mi želi biti blizu tukaj in zdaj. Jezus mi želi pomagati tukaj in zdaj. Komu? Meni, ki sem tega vreden!

več o knjigi Ti si Božja zamisel (ustvarjalna molitev):
PEZDIR KOFOL, Marjetka. Ustvarjalno moliti? Zakaj že? In predvsem: Kako? (Glavna tema - Mladinska priloga). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 52-56.

pripravlja in izbira Marko Čuk

Prva knjiga v zbirki Zgodbe za dušo. V knjigi je trideset kratkih zgodb, ki so jim dodane točke za razmišljanje, namenjene tudi pogovoru v mladinskih (zakonskih in drugih) skupinah ali pa osebnemu branju in premisleku. Naslovi poglavij kažejo na raznovrstnost vsebine: Odnos do drugega; Tebe iščem – verske vsebine; Skupaj – družbeno življenje; Pomemben je človek – vrednote osebe. Knjigo bogatijo tudi misli in molitve iz del duhovnega pisatelja H. Nouwena. 8. izdaja priča o priljubljenosti, ki jo je knjiga doživela.

To je knjiga, ki nas uči, kako
- premagovati sovraštvo, strah, nezaupanje vase, neodločnost, samopomilovanje, nezadovoljstvo, osamljenost, zasvojenost, vztrajanje pri svojem, pohlep, nasprotje med teorijo in prakso, prelaganje odgovornosti na druge
- odkriti za kaj si poklican, Božjo voljo, Kristusa v bratih, moč v skupnosti, ustvarjalnost, da pomoč drugemu prinaša srečo, da bogastvo ni vse,
- razvijati svoje talente in sposobnosti, prijateljske odnose,
- iskati Boga, pot, znanje, natančnost, lotiti se stvari na prvem koncu, na pravi način
- videti v stvareh bistvo, imeti dober odnos do stvari, živeti sedanji trenutek,
- biti potrpežljiv, ne postavljati drugih v lastne kalupe,

iz vsebine

ena zgodba;

Pohlepni Teo
Teo je bil pohlepen človek. Nikoli mu ni bilo dovolj denarja in stvari. S sosedi se je stalno prepiral zaradi tega. Nekega dne je eden njegovih sovražnikov sklenil, da ga bo uničil. Zvijačno mu je poklonil zlato ribico v stekleni posodi. Rekel mu je: »Teo, ko bo ta ribica zrasla do naravne velikosti in poginila naravne smrti, se bo spremenila v čisto zlato. Postal boš bogat bolj, kot si kdajkoli sanjal.« Nenasiten pohlep je Tea tako prevzel, da je verjel v zgodbo o zlati ribici. Pa ne samo to, bil je zelo vesel in hvaležen svojim sovražnikom. Ribico je nesel domov in jo imel v majhni posodi. Skrbno jo je hranil in, kakor si je želel, je ribica rasla in rasla dokler ni bila prevelika za posodo. Veliko je porabil, da je zgradil ribnik za ribico, potem pa še majhno jezerce. Ves čas je sanjal o dnevu, ko bo dobil zlato. Čez več let je vse svoje dneve zapravil s krmljenjem ribice, ki je še vedno rasla. Želel si je, da bi že poginila, da bi postal bogat. Končno je Teo obubožan in star umrl prej kot ribica.

vprašanja za pogovor
1. Ali pomeni denar blagoslov ali prekletstvo? Zakaj?
2. Ali je denar nevaren? Katere so njegove nevarnosti?
3. Ali more biti pohlepen človek srečen?
4. Kaj je korenina vsega zla: denar ali poželjivost?
5. Je denar za srečno življenje potreben?
6. Je denar za srečno življenje dovolj?
7. Zakaj Jezus pravi, da je težko bogatim priti v nebeško kraljestvo?
8. Ali nauk Svetega pisma nasprotuje denarju? V kakšnem smislu?
9. Ali drži, da je denar idol (malik) sodobnega človeka?
10. Kaj misliš: Je pravilo, da so ljudje pohlepni zaradi denarja? Kaj so posledice tega?

kaj se iz zgodbe naučimo
1. Marsikdo med nami je podoben Teu. Žrtvujemo najboljše, kar imamo (čas, ljubezen in prijateljstvo), ker želimo doseči dobrine, ki jih ne bomo nikoli dosegli.
2. Sreča ni v tem, da si želimo, česar nimamo,

še eno razmišljanje

Besede in tišina
Nedavno sem vozil skozi Los Angeles in kmalu doživel veliko presenečenje: vozil sem skozi obsežen slovar. Kamorkoli sem pogledal, povsod so bile besede, ki so želele obrniti pozornost mojih oči s ceste. Govorile so: »Uporabljaj me, vzemi me, kupi me, pij me, dotakni se me, poljubi me, spi z menoj.« Kdo bi v takem svetu ohranil spoštovanje do besed? Vse to mi govori, da so besede, vključno z mojimi, izgubile svojo ustvarjalno moč. Njihovo neskončno množenje je povzročilo, da smo izgubili zaupanje v besede in pogosto mislimo: “To so samo besede!” Učitelji govorijo učencem po šest, dvanajst, osemnajst in včasih po štiriindvajset let. Toda študentje pogosto iz izkušnje čutijo: “To so samo besede.” Pridigarji pridigajo teden za tednom in leto za letom. Toda njihovi župljani ostanejo enaki in pogosto mislijo: »To so samo besede.« Politiki, gospodarstveniki, ajatolahi in papeži govorijo in izražajo svoja mnenja, ko je potrebno in ko ni, toda tisti, ki jih poslušajo, govorijo: »To so samo besede, še eno razvedrilo.« Posledica tega je, da beseda ne opravlja svoje glavne naloge, ki je povezovanje. Beseda ne sporoča več, ne ustvarja več skupnosti in zato ne prinaša življenja. Beseda nič več ne ustvarja zaupnega okolja, v katerem bi ljudje lahko srečali drug drugega in tako gradili skupnost. (Henry Nouwen, Pot srca)

Marko ČUK

Usmiljenje nam omogoča, da ljudi okoli sebe ne prepoznavamo in ne sprejemamo kot tiste, ki nas ogrožajo, kot tiste, ki jih je treba premagati ali se pred njimi varovati. Omogoča tudi, da ljudi okoli sebe ne prepoznavamo kot tiste, ki jih je treba sebično izkoristiti za doseganje svojih ciljev in uresničevanje svojih načrtov. Usmiljenje odpira oči in mehča srce, da v ljudeh okoli sebe spoznamo brate in sestre ter jih vzljubimo.
Pravzaprav usmiljenje pomaga, da stopimo iz brezdušne urejenosti, v kateri ima zadnjo besedo črka postave, ki se ne ozira ne na posameznika in ne na skupnost. Na ta način so delovali totalitarni sistemi preteklosti in tako delujejo še danes. Presunljivo je, da za njimi ostajajo samo žrtve, nešteto žrtev, oni pa gradijo svetlo bodočnost.
Taki lahko postanemo tudi mi, če naš odnos do človeka, do skupine, do skupnosti, do cerkvenega občestva in do družbe ne sloni na usmiljenju.
Hodimo po žrtvah in mislimo, da služimo Bogu in ga slavimo.
Na to temeljno potezo naše krščanske drže nas ves čas svojega papeževanja opozarja papež Frančišek. Pred nami je knjiga njegovih misli in razmišljanj, ki nosi pomenljiv naslov: Cerkev, hiša usmiljenja. Kako močno je povabilo, da moramo kristjani po Jezusovem zgledu živeti usmiljenje in na ta način Cerkev spreminjati v dom, v katerem sicer spoštujemo vse, kar vanj prinašajo nauk, zapovedi in zakoniki, zadnjo besedo pa ima vedno zgled dobrega in usmiljenega Očeta.
Knjiga je bila napisana za izredno sveto leto usmiljenja (2015-2016), vendar pa smo takrat prosili in molili, da mora usmiljenje postati naša vsakdanja drža. Če je to uresničljivo, potem bo usmiljenje postalo naše osnovno bogoslužje, in bomo tako v polnosti deležni sadov izrednega svetega leta usmiljenja, s katerim je želel sveti oče Frančišek prebuditi kristjane in celotno Cerkev, da bi skupaj z Jezusom postala ena sama nenehna molitev in prošnja pred Očetom: »Oče, odpusti jim.«

Oznanjevanje evangelija je v prvi vrsti proces spreobrnjenja, izhod in pot, ki jo Frančišek do onemoglosti priporoča vsem: začenši pri duhovnikih, »združenih, da bi mazilili«, poklicanih, da bi sprejemali in služili, spodbujenih, naj se ne bojijo isti do meja in obrobij življenja, tja, kjer so ubogi, obrobni, zadnji.
Pozornost do ubogih – gmotno, duhovno ali človeško ubogih – se ne rojeva predvsem iz dejstva, da pomenijo težave v gospodarskem ali družbenem ali pastoralnem smislu, temveč iz temeljne zavesti, da jim je Bog-Ljubezen, ki je postal ubog med ubogimi, v svojem življenju in poslanstvu zagotovil posebno mesto. »Revna Cerkev za reveže« je torej za papeža Frančiška temeljno vodilo, ki usmerja in v evangeljskem pomenu opredeljuje izbiro uboštva in službo ubogim. V tem nadaljuje občudovanja vredno zgodovino cerkvene dobrodelnosti, ki je bila stoletja orodje osvobajanja, vključevanja in napredovanja revežev v zvezi s svobodo in Kristusovo ljubeznijo. Le-ta ne naklanja samo resnične, trajne in velikodušne solidarnosti, temveč si tudi dejavno prizadeva za pospeševanje osebnega dostojanstva, zasledovanja pravičnosti in vzpostavljanja omike, ki naj bi se po pravici ponašala s pridevnikom »človeška«, »humana«.
Tu se Frančiškovo gledanje na Cerkev in dušno pastirstvo neizogibno ujema z njegovo zamislijo o človeku in družbi. Njegov kleni nagovor vleče vzporednice in se povezuje z drugim; neposredni in močni nagovor pretrese zavest, da bi zadel »okamenelo« srce družbe, zaprte pred kulturo srečanja in dobrega, kar je nujno za bratstvo in mirno življenje. Dokler namreč ne padejo idoli, ki jih imenujemo moč, denar, pokvarjenost, stremuštvo, samoljubje, vsegliharstvo, skratka »duh sveta«, je nemogoče napredovati v zaželeni smeri boljšega sveta.
Vse te do danes pogosto ponovljene misli, ki jih s široko in učinkovito sintezo osvetljuje tudi apostolska spodbuda Veselje evangelija, kažejo na ravnanje, ki ga je treba opustiti, in na pastoralne naloge, ki jih je treba vzeti za prednostno obzorje cerkvenega dela. Papež je v tem prizadevanju s svojo besedo in zgledom predtekmovalec, ki narekuje vedno hitrejši ritem hoje po tej poti. Želi nam dopovedati, da pristnega in verodostojnega krščanstva ni mogoče živeti v duhu evangelija, če je vera posameznikov in krščanskih skupnosti zaspana in utrujena, če ni živahnega življenjskega utripa; če se zadržuje znotraj obzidja srca in svetišč; če Cerkev boleha ali se stara, ker je preveč zaverovana vase, namesto da bi na široko odprla vrata in se spopadla z izzivi sveta, tudi z nevarnostjo, da pade ali se zaplete v kakšen neprijeten dogodek. Od tod njegovi neprestani pozivi, da se je treba znebiti okorelosti in otrdelosti, licemerstva in  pomanjkljivosti, ki spodkopavajo verodostojnost krščanskega pričevanja, hkrati pa tudi njegova trdna odločenost po preoblikovanju in prenovi cerkvenih struktur, da bi postale primernejše za cilje, ki jih morajo zasledovati, in naloge, ki jih morajo opravljati. V bistvu gre za očiščenje, prenovo in poživitev cerkvenega življenja, za cerkveno in pastoralno razsodnost, kar vse bo Cerkvi pomagalo zopet najti bistvo misijonskega poslanstva, ožarjeno s Svetim Duhom in s priprošnjo Marije, matere evangelizacije.

Znebiti se posvetnega duha
Ko sem za praznik sv. Frančiška obiskal Assisi, so se časopisi in druga sredstva obveščanja prepustili domišljiji. »Papež gre slačit Cerkev!« »Kaj bo snel s Cerkve?« »Slekel bo škofe, kardinale, samega sebe.« Da, bila je lepa priložnost, da povabim Cerkev, naj se sleče. Toda Cerkev smo mi vsi!
Vsi! Od prvega krščenca naprej, vsi smo Cerkev, in vsi moramo stopati za Jezusom, ki je prehodil pot slačenja. On sam. Postal je suženj, služabnik; ponižan je hotel biti do križa. In če želimo biti kristjani, tudi za nas ni druge poti. Ne bi mogli narediti krščanstva nekoliko bolj človeškega – pravijo – brez križa, brez Jezusa, ne da bi se slekli? Tako bi postali sladki kristjani, kakor torta, kakor slaščice!
Zelo lepo, a ne bi bili pravi kristjani! Morda bo kdo rekel: »Kaj pa naj Cerkev sleče, česa naj se znebi?« Danes se mora znebiti zelo hude nevarnosti, ki grozi vsakemu kristjanu, prav vsem – posvetnosti. Kristjan ne sme živeti v sožitju s posvetnim duhom. Posvetnost vodi v nečimrnost, objestnost, oholost. To je malik, ne Bog. Malik je! In malikovalstvo je najhujši greh!
Ko mediji govorijo o Cerkvi, mislijo, da so Cerkev duhovniki, redovnice, škofje, kardinali in papež. Ne, Cerkev smo, kakor sem dejal, mi vi. In vsi mi se moramo znebiti te posvetnosti: duha, ki nasprotuje duhu blagrov, duhu, ki je nasproten Jezusovemu duhu. Posvetnost nam škodi. Zelo žalostno je srečati posvetnega kristjana, ki prisega na trdnost, ki mu jo zagotavlja vera, in hkrati na tisto, ki mu jo daje svet. Ni mogoče sedeti na dveh stolih. Cerkev – vsi mi – mora sleči posvetnost, ki jo vodi v nečimrnost in oholost, kar je malikovanje. Jezus sam nam je rekel: »Ne morete služiti dvema gospodarjema: ali služite Bogu ali pa denarju« (prim. Mt 6,24). V denarju je ves ta posvetni duh; denar, nečimrnost, oholost, pot ... ne moremo ...  žalostno je z eno roko brisati, kar z drugo pišemo.
Evangelij je evangelij! Bog je en sam! Jezus je postal naš služabnik in za posvetnega duha tu ni prostora. Danes sem z vami. Veliko vas je sleklo ta divji svet, ki ne ponuja dela, ki ne pomaga; ki se ne zmeni za otroke po svetu, ki umirajo od lakote; ki se ne zmeni za to, da številne družine nimajo kaj jesti, nimajo priložnosti, da bi zaslužile za hrano; ki se ne zmeni, da morajo tolikeri bežati pred suženjstvom, lakoto in si z begom iskati svobodo.
Kako hudo je gledati, ko srečajo smrt, kakor se je pogosto dogajalo na Lampedusi. To počne duh posvetnosti.
Naravnost smešno je, če kristjan – pravi kristjan –, če duhovnik, redovnica, škof, kardinal, papež želi stopiti na pot te posvetnosti. To je morilsko obnašanje. Duhovna posvetnost ubija! Ubija duha! Ubija človeka! Ubija Cerkev!

pripravlja Marko Čuk

Marija od Učlovečenja (Marie Guyart 1599–1672), žena, mati, mistikinja in misijonarka. Ena od duhovnih dedinj sv. Angele Merici, ki stoletje prej (1535) ustanovila Družbo sv. Uršule (uršulinke). Marija je sprejela Božji klic, naj zgradi cerkev v Kanadi in danes je znana kot ena od ustanoviteljic kanadske cerkve. V pripovedi Hélene Bélanger (uršulinke) spremljamo različne dogodke iz življenja Marije od Učlovečenja, od Toursa do Quebeca. Avtorica nam predstavi tako podobo mistikinje, združene z Bogom, kot tudi človeško podobo izredno nadarjene, delavne in samostojne žene. Številni navedki bralcu omogočajo, da spozna svetnico, ki je Kanadi posvetila svoje veliko človeško in duhovno delo. Marije od Učlovečenja se v bogoslužnem koledarju spominjamo 30. aprila.

»Marija od Učlovečenja se po pravici imenuje mati Katoliške cerkve v Kanadi. /.../ Kljub temu, da je bila globoko kontemplativna duša, je bila vsa predana apostolskemu delovanju; bila je učiteljica duhovnega
življenja, ki jo je Bossuet, znameniti teolog in pridigar, imenoval 'Terezija Novega sveta, pobudnica dela za evangelizacijo'. Marija od Učlovečenja je na čudovit način v sebi združevala kontemplacijo in dejavnost. V njej se je polno in uravnovešeno uresničila krščanska žena v različnih življenjskih vlogah: kot žena, mati, voditeljica podjetja, redovnica, mistikinja, misijonarka, in vse to vedno v zvestobi Kristusu in v tesni povezanosti z Bogom.« (sv. Janez Pavel II. ob razglasitvi za blaženo - 22. junija 1980)
Med svetnike jo je z dekretom prištel papež Frančišek 3.aprila 2014. Postulator za njeno kanonizacijo je zapisal: »Proglasitev za svetnico nam daje Marijo od Učlovečenja za zgled vsakemu krščenemu vseh časov in krajev. Zgled za kaj? Bog sam je svet. Svetost Marije od Učlovečenja je po milosti delež pri svetosti Boga. /.../ Vse njeno življenje je najbolj prepričljivo pismo, je namreč pismo, ki nam ga piše Kristus. Je
pismo, v katerem nam danes Bog razodeva svojo ljubezen« (p. Toni Witwer DJ, postulator).

iz vsebine:

Marie Guyart se je rodila v Toursu, 28. oktobra 1599, kot četrti od osmih otrok. Še čisto mlada je želela postati redovnica, a so jo starši dali v zakon svilarskemu mojstru Klavdiju Martinu. Komaj dvajsetletna je ostala vdova s šestmesečnim otrokom. V zakramentalnem življenju in v molitvi je črpala moč, da je kljub hudim preizkušnjam v sebi ohranila mir. Hrepenela je po tem, da bi popolnoma pripadala našemu Gospodu, ki jo je v sanjah pri sedmih letih vprašal: »Ali hočeš biti moja?« Ona mu je vsa srečna odgovorila: »Da.« Ko je bil sin Klavdij za takratno pojmovanje polnoleten (12 let), je vstopila k uršulinkam in postala sestra Marija od Učlovečenja.
ZGRADITI HIŠO JEZUSU IN MARIJI ... Ta klic je Marija od Učlovečenja zaslišala v sanjah o božiču leta 1633, v katerih je gledala ogromna prostranstva Kanade. Ne »popravi mi Cerkev«, kakor je slišal sv. Frančišek, ampak »zgradi mi hišo«, kajti prišla je v čisto novo deželo. Morala bo namreč zgraditi uršulinski samostan in prvo šolo za deklice v severni Ameriki, toda zakaj? Predvsem zato, ker hoče zgraditi hišo Jezusu in Mariji v srcu teh oseb, v srcu mladih Francozinj in ameriških Indijank. Iz izkušnje namreč ve, da se Bog hoče naseliti v vsakem od nas: »Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas?« (1 Kor 3,16).
Po skoraj šestih letih je dozorel čas in je te sanje po delovanju Božje previdnosti lahko uresničila. V 'Novi Franciji' je z vsemi močmi delala za evangelizacijo Indijancev in za vsestranski razvoj mlade kolonije v najbolj neprimernih in neurejenih razmerah. Ob vseh naporih je bila stalno najgloblje združena z Bogom in se je dvignila do najvišjih stopenj mističnega življenja. Prav njeno globoko duhovno življenje jo je usposabljalo za veliko misijonsko izžarevanje. Marija od Učlovečenja je tudi ena največjih mističnih pisateljic. Poleg duhovnih del je za praktično uporabo sestavila katekizem v huronskem jeziku in več slovarjev za razna indijanska narečja. Umrla je 30. aprila 1672.
ODITI ... Kakšen paradoks! Da bi sledile Kristusu, sta se Marija od Učlovečenja in njena sosestra Marija od sv. Jožefa zaprli v samostan, zdaj pa jih Bog vodi ven, kakor je tudi sam šel ven, v naš svet, da bi nam prišel naproti. Tvegali sta, zapustili sta vse, kar jima je bilo najdražje, da bi šli k tistim, ki na drugem koncu sveta ne poznajo Jezusa, ki je umrl zanje. Biti Cerkev, pravi papež Frančišek, ne pomeni voditi, ampak oditi, biti misijonarji, ljudem prinašati luč vere in veselje evangelija. Sv. Marija od Učlovečenja, naj nam tvoje pričevanje pomaga, da bomo »odšli« tudi mi in ljudem prinašali veselje evangelija na vsakem kraju in v vseh okoliščinah!, zapiše v spremni besedi s. Mihaela Bizjak.

Sv. Marija od Učlovečenja, naj nam tvoje pričevanje pomaga, da bomo odšli tudi mi in ljudem prinašali veselje evangelija na vsakem kraju in v vseh okoliščinah!

pripravlja Marko Čuk

Ognjišče je za veliko noč (2020) pripravilo poseben pirh - knjigo o Francu Boletu - ustanovitelju Ognjišča, založbe, radia .... Pred 57 leti (velika noč 1965) je za podobno (tiskano) darilo poskrbel takrat mladi postojnski župnik Francelj, ki je (skupaj s koprskim kaplanom Bojanom Ravbarjem), vernikom v Postojni in v Kopru ponudil - Farno ognjišče. 18. februarja 2020     se je Franc Bole od nas nenadoma poslovil in v spomin nanj in njegovo delo smo pripravili knjigo spominov.
Knjiga Franc Bole uresničevalec evangelija predstavi Franca Boleta in njegovo veliko delo, ki ga lahko na kratko označimo kot trojno oznanjevanje: s pisano in tiskano besedo; z govorjeno besedo; z udejanjeno besedo ... Vse to svoje delo je uresničeval kot duhovnik, katehet, vzgojitelj mladih; urednik revije Ognjišča; začetnik založbe Ognjišča; buditelj dejavne ljubezni do bližnjega; z romanji invalidov in bolnikov na Brezje; kot ustanovitelj Radia Ognjišče; popotnik in potopisec …

Spomine na Franca Boleta so zapisali: Lea Bole Zajc, Irena Zajc, Ines Štular, Rafko Valenčič, Robert Rozman, Katarina Jesenko-Rozman, Lojze Milharčič, Tilen Kocjančič, Miha Turk, Primož Krečič, Bojan M. Ravbar, Silvester Čuk, Marko Čuk, Božo Rustja, Metka Klevišar, Imre Jerebic, Bojan Burger, Anton Selan, Franci Trstenjak, Izidor Šček, Jure Rode ...

Vezno besedilo v knjigi je napisal Marko Čuk, ki je pripravil tudi slikovno gradivo in knjigo kot celoto uredil.

Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja je oče Franc skupaj z očetom Bojanom in očetom Silvestrom dal krila župnijskim oznanilom in župnijskim domačim ognjiščem, dal krila mladini in mladinskim skupinam, dal krila veroučnim skupinam in počitniškim pohodnikom. Duh, ki veje, kjer hoče, je razpihal vonjave Cerkve in cerkvenega življenja, preplavil srca mladih in odraslih, odpihnil strah in zagrenjenost, in napolnil vso deželo in vsa njena srca! Nastalo je najprej Farno Ognjišče, ki je hitro preraslo v mladinsko revijo Ognjišče, ki se ji je kmalu pridružila Založba Ognjišče. Pisatelji in pesniki in prevajalci in uredniki so se vrgli na delo in število pisnega gradiva je raslo kot gobe po dežju in naklade in zbirke so hitro začele presegati vsa pričakovanja in vsa načrtovanja.

Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je odprl svoja usta in začel oznanjati skrivnosti starodavnih časov z govorjeno besedo ... tako, da je ustanovil Radio Ognjišče, ki je s svojo bližino in svežino hitro osvojil srca poslušalcev in s celotnim svojim sporedom, s svojim odnosom do poslušalcev in do sveta, do države in do Cerkve, do človeških in krščanskih vrednot, ki jih brani, z glasbo, ki jo predvaja, s pogovori, ki jih pripravlja, s prenašanjem obredov in različnih verskih in drugih prireditev, z ocenami in presojami, ki jih izraža, je sol in kvas v Cerkvi in v družbi na Slovenskem.

Pravilno je razumel in vzel zares naročilo: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih!« (Mt 5,16) ... in začel v Ognjišču z dobrodelno rubriko Predal dobrote, ki je želela pomagati ljudem v vseh različnih stiskah, in se je hitro razrasla in obogatila še pod drugimi nazivi ter se ob osamosvojitvi preimenovala v Slovensko Karitas. Med najbolj znane karitativne dejavnosti spada tudi njegova skrb za invalide in bolnike, ki jih je obiskoval in jih predstavljal v reviji Ognjišče. Zanje je organiziral romanje invalidov in bolnikov na Brezje, ki je z leti prešlo v nacionalno romanje invalidov, bolnikov in starejših. Prav tako je vsem znana njegova velika ljubezen do misijonarjev in njegova stalna skrb zanje v njihovih potrebah in preizkušnjah.

Vse to njegovo delo je bilo blagoslovljeno in rodovitno ... Vse svoje moči in svoje znanje je posvetil širjenju modrosti in razumnosti med ljudmi, videl je cilje in poti, ki jih mnogi drugi niso niti opazili, neustrašno je oral ledino na številnih področjih; noč in dan se je trudil, da bi evangelij dosegel tudi obrobne in oddaljene, izgubljene in iskalce; koliko različnih preizkušenj, pasti in groženj je na svoji dolgi poti uspešno prebrodil ... vse življenje pa si je tudi prizadeval, da dovrši službo, ki jo je prejel od Gospoda Jezusa in izpriča blagovest o Božji milosti ... Pri vsem tem pa nikoli ni iskal samega sebe. Vodilo njegovega življenja in dela je bilo Jezusovo naročilo; “Iščite najprej Božje kraljestvo.” (Mt 6,3)

iz vsebine:

(iz mladih let)
V bogoslovskih letih je Franc veliko bral, zbiral je razno gradivo, knjige, ki mu bodo kasneje prav prišle. Pogosto je hodil v literarno knjižnico v bogoslovju, dve leti je bil tudi knjižničar bogoslovne duhovne knjižnice …

Spominjam se, da je mlajše bogoslovce navduševal, da smo brali leposlovje, napisali oceno, kratko vsebino in primernost za mladino, otroke, odrasle … Ja, že takrat je moral nekaj načrtovati. (Rafko Valenčič)

Iz časa bogoslovnega študija so znana tudi njegova počitniška ‘štopanja’ po Švici, Franciji in Belgiji. Takrat je bila Francija vzor v liturgični obnovi, imela je najbolj sodoben in prodoren verski tisk, med mladimi duhovniki je bilo zelo veliko novih pobud, navdušenja. Franc je bil prepričan, da bo tam našel veliko takega, kar mu bo prav prišlo, ko bo čez nekaj let začel delati kot duhovnik. Večkrat je povedal, da si je kot bogoslovec predstavljal, da bo “en župnik na eni župniji” in da bi bil srečen če bi imel: “en motor, pisalni stroj in dober tranzistor”.

Za Francijo sem se odločil, ker sem se v gimnaziji tri leta učil francoščine, in s sošolcem Pavlom Uršičem sva naredila načrt, kako se bova v Franciji preživljala z občasnim delom pri kakem kmetu, nekaj zaslužila, se učila jezika in lahko marsikaj novega odkrila. (Franc)

Toda iz Jugoslavije so v tistih časih na drugo stran ‘železne zavese’ spustili le redke in tako so Francu prve francoske počitnice ‘splavale po vodi’: ni dobil vize. Uršiču je uspelo in je odšel sam … Francu pa je posredoval veliko koristnih informacij: naslovov duhovnikov in naših izseljencev, ki so živeli v Franciji in so bili pripravljeni z veseljem sprejeti vsakega prišleka iz domovine. Da so se lahko kaj pogovorili ‘po domače’ in izvedeli kaj novega z ‘one strani’.

Drugo leto sem vizo dobil … šel najprej do Basla v Švici, potem pa naprej v Francijo, k francoskemu duhovniku v okolici Metza, pa k slovenskim sestram v Morestellu (blizu Lyona), ki so me poslale naravnost na duhovne vaje, med same francosko govoreče duhovnike. Da bi še bolj izpopolnil besedni zaklad, sem začel brati debel roman in se naučil praktično uporabljati tistih potrebnih ‘nekaj tisoč’ besed. (Franc)

Med temi potepanji po tujini je pri bogoslovcu Francu prišlo še do ene odločitve, da se bo kot duhovnik posvetil vzgoji mladine … zato je v svoje kovčke nabral veliko francoskih mladinskih revij in časopisov – in rojevalo se je novo veselje: kako zasnovati mladinsko usmerjen verski tisk. A najprej ga je čakalo mašniško posvečenje.

Uvidel sem, da si najbolj srečen takrat, ko nekaj narediš za druge. Še najbolj se spominjam duhovnih vaj kakšen teden pred posvečenjem … ko smo bili zbrani samo bodoči novomašniki … Takrat sem jih res doživel kot Božji klic, kot tisto dokončno odločitev, da se hočem darovati Bogu in ljudem. (Franc)

(kot župnik v Postojni)

Ob takem oznanjevanju in življenju po evangeliju se mi je odpiral nov svet, svet Božje ljubezni, kaj pomeni verovati in živeti po Jezusovih besedah. Tako nam ni bila odveč naloga, za katero nas je vedno prosil. Bil je neutruden – vsi smo prej omagali kot oče Franc. Tipkanje za Ognjišče, ciklostiranje prvih številk, pisanje prvoobhajilnih spominskih slik, zavijanje. Šla je noč, jaz v službo, punce v šolo itd., Francelj pa delat.
Čeprav sem se velikokrat z njim tudi sporekla (po naše skregala, oba sva bila “trmasta kraška osla”).
Njegovi pastoralni obiski po domovih – vernih in nevernih so bili enkratni. Koliko ljudi je na ta način privabil k Bogu, koliko mladih – nikoli ni nikogar spodil, vse je sprejel. Bil nam je več kakor zgled.
Bila sem nič kolikokrat ‘nikodemska’ krstna botra otrokom oficirskih in drugih družin. Ne vem za njihova imena – lahko samo molim zanje. (Katarina Jesenko Rozman)

Obzorja in načrti očeta Franca so presegala župnijske meje, zlasti pa osebne poglede, ki so več ali manj subjektivni, če niso vključeni v širša dogajanja in spoznanja. Ne le učbenikov, tudi vzorcev za delo z mladimi, otroki in odraščajočimi, je tedaj primanjkovalo. S pionirji katehetske prenove pri nas (A. Metlikovec, brata Godnič, J. Bertoncelj, A. Smerkolj, V. Dermota in dr.) si je prizadeval, da bi našli nov način, kako resnice vere približati mlademu in novodobnemu človeku.  (Rafko Valenčič)

(kot oče urednik - Ognjišča)
Iz prijateljstva z Bojan Ravbarjem pa se je rodila tudi revija Ognjišče. Oče Bojan je bil kaplan v Kopru in Franc se je večkrat z motorjem pripeljal k njemu in potem sta ure in ure pozno v noč razmišljala, kaj bi lahko naredili, da bi nekako pridobili mlade. To je bil čas po koncilu, ki je odprl Cerkev za številne novosti. Oblikoval se je nov pogled na Cerkev … Božje ljudstvo, blizu ljudem … Toliko novih možnosti se je odpiralo in tako se je v Kopru v njunih pogovorih nekoč tako močno ‘zaiskrilo’, da se je prižgal plamen Ognjišča.

Z Bojanom sva se dogovorila, da bi začeli izdajati Farno Ognjišče, ki bi bilo namenjeno našim vernikom, zlasti mladim. V Kopru so skrbeli za tehniko in razmnoževanje, v Postojni pa smo vsebinsko pripravljali revijo, tu je bil tudi že kaplan Silvester Čuk, ki je dobro obvladal slovenščino, znal jezike, risal … Pa nas v tiskarni niso hoteli sprejeti nikjer, ne v Kopru ne v Ljubljani (“Za farje ne bomo tiskali!”) in smo bili toliko trmasti, da smo začeli revijo izdajati tako, da smo jo sami tiskali na ciklostil. Za veliko noč leta 1965 je izšla prva številka. (Franc Bole)

pripravlja Marko Čuk