France Balantič

(ob obletnici) »Pesnik France Balantič je eden najzanimivejših literarnih pojavov med drugo svetovno vojno (1941–1945) na Slovenskem. Njegova tragična življenjska usoda že sama po sebi vzbuja človekovo zanimanje, dramatično pa jo dopolnjuje usoda njegove literature. Po vojni je bil Balantič uradno prepovedan, kljub temu pa je bil vseskozi prisoten v slovenski literarni javnosti, saj se je o njem pisalo toliko kot o malokaterem slovenskem književniku, doma, v zamejstvu in zdomstvu. Balantič je v povojnem času, ko je vladal stalinistični režim, postal simbol preganjane slovenske literature in simbol duhovne opozicije,« je zapisal literarni zgodovinar France Pibernik, raziskovalec dela ‘zamolčanih’ pesnikov in pisateljev. Naletel je na huda nasprotovanja glasnikov ‘edine resnice’, vendar je vztrajal.

Balantiča, tega naglo dozorelega pesnika, ‘preroka’ svoje usode, se spominjamo ob obletnici smrti.

France Balantič: Sonet

Bogat sem kakor tihi glas piščali,
v srce cedi se sladkih panjev strd,
moj zlati dan široko je odprt,
na gmajni so pastirji zaplesali.

Otroški vriski so želje mi dali,
da z žametno prstjo bi bil zastrt,
da kmalu bi poljubil zrelo smrt,
da bi v rokah cvetovi mi razpali.

Nič več razpadanja se ne bojim,
čeprav mi všeč to čakanje je bežno,
ko čutim, da v globinah že zorim.

In da okrasil bi prezveste splave,
ki pluli bodo čez vodo brezbrežno,
trohneče vence sem si strgal z glave.

Balantič: Svetlobi bolečin sem darovan

Svetlobi bolečin sem darovan,
trpkó dišijo kamni žrtvenika,
ne najdem čistih ustnic svečenika,
da bikl bi dar moj poveličan.

Moj god ne bo nikoli praznovan,
- - -
muževna sem, narezana steblika,
živ sok pač mora biti izkričan!

Kot jeklo smrt se mi v telo pogreza,
nihče strdenih curkov ne prestreza,
kako so težke jagode prevar!

Vendar svetá zasanjan sem vrtnar,
v samoto gonijo me rojenice,
viharji rož mi trgajo nosnice.

več:
S. Čuk, France Balantič (1921-1943): Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2013), 48-49.

še več o Balantiču - na naši spletni strani

pripravlja Marko Čuk