(ob obletnici) ANTON MARTIN SLOMŠEK je bil rojen 26. novembra 1800 na Slomu v Unišah pri Ponikvi

• rad se spominja svojega kmečkega porekla - v šoli pri župniku Prašnikarju - hrepeni po duhovniškem poklicu - uspešno se pripravi za vstop v gimnazijo - leta 1813/14 sprejet v tretji razred glavne (nemške) šole v Celju - jeseni prestopilv celjsko gimnazijo, v prvi razred latinskih šol.

V višjih šolah

• inštruktor osnovnošolcev in gimnazijcev - prestopi v prvi letnik filozofskega študija na ljubljanskem liceju (sošolec tudi dr. France Prešeren)

Bogoslovec in novomašnik

• vpis v celovško bogoslovje - že konec tretjega letnika bogoslovja posvečen v duhovnika (8. septembra 1824) - nova maša v Olimju, kjer to leto postane župnik Jakob Prašnikar.

V kaplanski službi

• .avgusta 1825 pride za kaplana na Bizeljsko:obnovi versko življenje, uvede nedeljsko šolo, skrbi za razvedrilo, gojil družabno petje, pisal pesmi, ki so ponarodele (Slovenc Slovenca vabi, En hribček bom kupil ...), pred očmi ima preprostega človeka, ki ga hoče versko in nravno vzgajati tudi z vedro pesmijo - 1827 služba drugega kaplana v Novi Cerkvi pri Vojniku: pisanje pesmi - spiritual v semenišču v Celovcu

Duhovni voditelj in narodni buditelj v Celovcu

• duhovni oče mladih duhovnikov - zgled: premišljevanje, uči katehetiko in pedagogiko, obrede, moliti brevir, obhajati mašo, cerkveno petje ... skrb za slovenski jezik, za naše slovstvo in za izobraževanje
  Slomšek je živel skoraj svetniško življenje, saj je bil do sebe zelo strog: malo je spal, spal na slamnjači in si sam postiljal, kave ni pil, vina malo; večerjo je pogosto prepustil dijakom. Kar si je prihranil, je dal za tiskanje slovenskih knjig ali razdelil ubogim dijakom. Po trdem delu v bogoslovju pa je vzel v roke romarsko palico in veliko prepotoval peš: opravil je troje dolgih potovanj, da bi ohranjal stike s prijatelji in spoznaval ljudi. Prehodil je Koroško, Štajersko, Krajnsko in Goriško, pa tudi velik del Solnograškega in drugih avstrijskih dežel. Enega od svojih potopisov zaključi takole: »Kakršni so predpostavljeni, taki so podložni; in učitelj se spozna po svojem učencu.
  Vse je v tem: vzgojiti je treba dobre duhovnike, pa tudi sam moraš biti priden. Najboljše je še vedno v tisti deželi, v tisti hiši prebivati, kjer je vera gospodinja. In preklet naj bo sedanji nauk, ki trdi: Država ne potrebuje vere.« In ker je bil iskren rodoljub, je zapisal tudi to: »Človek je lahko povsod doma, vsega se navadi; ko pa se navadi ljudstva ali dežele ali kraja, naj bo tam zadovoljen - zakaj četudi je povsod dobro, je vendar doma najbolje. Ljubo doma, kdor ga ima.«

Nadžupnik in dekan v Vuzenici

• Slomšek je bil zelo dober dekan, saj je bil svojim duhovnim sobratom predvsem prijatelj, svetovalec in tudi tolažnik. Na srečanjih se je z njimi rad poveselil, sedel tudi h klavirju in z njimi pogosto zapel. Svojim kaplanom je bil bolj oče kot predpostavljeni; v dnevnem redu je določil dva tedenska dneva za pogovor s kaplanoma v slavenščini! Do delavcev v župnišču je bil dosleden, toda ljubezniv; po potrebi je bil tudi strog hišni oče svoje družine. V svoji župniji ni prezrl nobene duhovne potrebe, bil je ljubezniv in potrpežljiv. V vsako hišo je našel pot, še tako revno, in vedno skušal kako pomagati. Rad je obiskoval tudi šolski pouk, z otroki zapel in jim pripovedoval zgodbe. Tako je učiteljem prikazoval, kako naj bodo do otrok prijazni in kaj je za vzgojo koristno.

Stolni kanonik in višji šolski nadzornik

•  decembra 1844 se poslovi od vuzeniške župnije, saj sprejme službo stolnega kanonika in višjega šolskega nadzornika za vso škofijo v Št. Andražu v Labotski dolini.
  - načrtno se zavzema z besedo in dejanjem za ljudsko šolo: poživi vzgojo, iztreblja mehanično učenje, goji materinščino, ohranja stare, poskrbi za nove šole; za petje, do 1846 je bilo, veliko po njegovi zaslugi, na področju lavantinske škofije 110 rednih, 86 nedeljskih nadaljevalnih šol.
  - vedno bolj  si želi, da bi ljudje več brali, zato hoče ustanoviti »društvo za izdajanje dobrih slovenskih bukev«. Njegova prošnja je zavrnjena, zato si zamisli letni zbornik, v katerem bi lahko objavljali slovenski pisatelji in bi ljudem »postregli vsaj z drobtinicami«. Zbornik imenuje Drobtinice (Drobtince za novo leto 1846, Učitelam ino učencam, starišam ino otrokam v podvučenje ino za kratek  čas, Gradec 1846).

Opat v Celju

• 3. marca 1846 lavantinski škof Franc Kutnar jSlomška imenuje za celjskega mestnega župnika (opata), saj zaradi bolezni na slovenskih tleh potrebuje svojega pomočnika. A le za kratko, saj je že konec apriula povabljen na izpraznjen lavantinski škofovski sedež.

Lavantinski knez in škof v Št. Andražu

• 5. julija 1846 je bil Anton Martin Slomšek posvečen v škofa (ob škofovskem imenovanju si je poleg rojstnega imena Anton izbral še ime Martin)
  - kot škof se je Slomšek čutil še bolj dolžnega, da poskrbi za izobrazbo svojega slovenskega naroda. Največ zaslug ima gotovo za slovenske ljudske šole po deželi; tega dela se je korenito lotil leta 1849,
  - za škofa Slomška pa je bila prva skrb, da si vzgoji dobre in goreče duhovnike. Lavantinski bogoslovci so tedaj imeli svoje šole v Celovcu; zato je bilo za škofa največje veselje, ko so vsako leto po končan em študiju prišli k njemu v Št. Andraž bodoči novomašniki, katere je tisto leto posvetil. Med prvimi je bil tudi Franc Kosar, pisec prvega Slomškovega življenjepisa.
  - v tem času je Slomšek napisal vrsto načelnih člankov, s katerimi je posegal tudi v družbeno življenje. Pozitivna mu je ljubezen do materinega jezika in narodnosti, negativen pa puntarski in poganski nacionalizem, ki ne spoštuje tega čustva pri drugih narodih in uči sovraštvo do njih.

Štajerski steber slovenstva, slovenskega šolstva in slovstva

• kot škof se je Slomšek čutil še bolj dolžnega, da poskrbi za izobrazbo svojega slovenskega naroda. Največ zaslug ima gotovo za slovenske ljudske šole po deželi; tega dela se je korenito lotil leta 1849,
  - Slomšek je posegal tudi v družbeno življenje. Pozitivna mu je ljubezen do materinega jezika in narodnosti, negativen pa puntarski in poganski nacionalizem, ki ne spoštuje tega čustva pri drugih narodih in uči sovraštvo do njih.
  - ob marčni revoluciji je odločno nasprotoval nameri, da bi vtaknili bogoslovce v narodno gardo; zahteval je, naj duhovščina po vesti ustreza ljud skim željam; naj se sovražno ne upira upravičenim reformam, s poudarkom pa je odsvetoval duhovščini, da bi podpisovali »veliko peticijo« na državni zbor za ohranitev starega reda. Dobrih štirinajst dni po izbruhu revolucije je izdal pastirski list Svetla resnica v zmešani svet; bil je nasprotnik revolucionarnih preobratov in je verjel, da se bo vse pravično uredilo. Slomšek je tudi jasno izrazil, da je agitatorstvo neprimerno za duhovščino, zato jo je svaril pred kakršnim koli poseganjem v politično dogajanje.

Največja zasluga škofa Slomška za Slovence

• 15. avgusta se je poslovil od svojih koroških duhovnikov in vernikov, 19.avgusta 1859 je potihoma prispel v Maribor (večji del njegovih stvari so pripeljali po Dravi! ). Slovesno so ga pozdravili 3. septembra, umeščen je bil 4. septembra. In tu je zaradi nemških in nemškutarskih napadov doživel najtežja leta. To je bila resnična tragika: prispel je na slovenska tla, a nemški državljani, ki so ga na avstrijskem Koroškem tako spoštovali, so ga tukaj s svojimi napadi uničevali.
  Eden od poglavitnih vzrokov za prenos škofijskega sedeža je bila ob misli na združitev slovenskih župnij gotovo Slomškova želja in velika potreba škofije, da bi imela svoje lastno semenišče. Tako se je v Mariboru bolj trudil za ureditev bogoslovja kot za škofijski dvorec. Ustanovil je bogoslovje in teološko šolo ( to je bila prva visoka šola v Mariboru in predhodnica današnje mariborske univerze), za ustanovitev je sam daroval 20 tisoč goldinarjev. Po mnogih težavah je to ustanovo za mlade odprl 10. oktobra 1859, semkaj poklical bogoslovno izvrstno podkovanega Ortoslava Cafa za profesorja pastorale in podravnatelja semenišča, Lovrenca Herga za profesorja cerkvene zgodovine.

Škof Slomšek kot vnet dušni pastir nove škofije

• Slomšek je bil ljudski škof, ni bilo pastirskega dela, ki se ga ne bi z vso gorečnostjo udeležil, drugim duhovnikom za vzgled in posnemanje.
  - pridige: »Dolžnost škofova je, da ne le po drugih, ampak sam po sebi besedo Božjo oznanjuje.« Pogosto je sam prevzel vse adventne ali postne pridige.
  - spoved: Kakor prižnica mu je bila v veselje tudi spovednica.
  - številna  katoliška združenja: Katoliška družba sv. križa, družbe za mladeniče, dekleta ikn žene ... Katoliško društvo gospa za revno in zapuščeno mladino; podpira ustanavljanje različnih bratovščin po župnijah, duhovne voditelje vzpodbuja, pogosto tudi sam poučuje.
  - uvaja po škofiji ljudske misijone, rad bi z njimi prerodil kar vse župnije.
  - pastirska pisma
  - obiskovanje župnij po škofiji (vizitacije)

Slomškovo delo za edinost kristjanov

• Slomškova ljubezen do Boga in bližnjega nima meja: meje škofije in ljubljene slovenske dežele so zanj pretesne - zato ustanavlja Bratovščine sv. Cirila in Metoda.
  - povabim tedaj vse duhovnike in vernike, celo naše l očene brate in sestre, v to društvo molitve ... Večje ko bo naše društvo, močnejša bo vojska vojščakov Kristusovih za kraljestvo Božje na zemlji. Naše orožje, molitev in dobra dela, ne seka nobenih ran, temveč jih celi ...

več o bl. Antonu M. Slomšku

njegova misel:

"Prizadevajmo si vse, še tako majhno, zvesto storiti, če hočemo na bolje priti. Le kdor je v malem zvest, se mu bo veliko izročilo."

Molitev za kanonizacijo bl. škofa Antona Martina Slomška

Nebeški oče!
Blaženi škof Anton Martina Slomšek
je luč na poti našega krščanskega življenja.
Naj nas spremlja njegov zgled
in podpira njegova priprošnja,
da bomo v edinosti s teboj
in med seboj napredovali v veri,
upanju in ljubezni in bodo uslišane
naše prošnje za njegovo kanonizacijo.
To prosimo, po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Oče naš ... Zdrava Marija ... Slava Očetu ...

Na Slomškovo priprošnjo nam podeli milost ...

Uslišanja sporočite na nadškofijski ordinariat Maribor.

pripravlja Marko Čuk

(ob obletnici) »Pesnik France Balantič je eden najzanimivejših literarnih pojavov med drugo svetovno vojno (1941–1945) na Slovenskem. Njegova tragična življenjska usoda že sama po sebi vzbuja človekovo zanimanje, dramatično pa jo dopolnjuje usoda njegove literature. Po vojni je bil Balantič uradno prepovedan, kljub temu pa je bil vseskozi prisoten v slovenski literarni javnosti, saj se je o njem pisalo toliko kot o malokaterem slovenskem književniku, doma, v zamejstvu in zdomstvu. Balantič je v povojnem času, ko je vladal stalinistični režim, postal simbol preganjane slovenske literature in simbol duhovne opozicije,« je zapisal literarni zgodovinar France Pibernik, raziskovalec dela ‘zamolčanih’ pesnikov in pisateljev. Naletel je na huda nasprotovanja glasnikov ‘edine resnice’, vendar je vztrajal.

Balantiča, tega naglo dozorelega pesnika, ‘preroka’ svoje usode, se spominjamo ob obletnici smrti.

France Balantič: Sonet

Bogat sem kakor tihi glas piščali,
v srce cedi se sladkih panjev strd,
moj zlati dan široko je odprt,
na gmajni so pastirji zaplesali.

Otroški vriski so želje mi dali,
da z žametno prstjo bi bil zastrt,
da kmalu bi poljubil zrelo smrt,
da bi v rokah cvetovi mi razpali.

Nič več razpadanja se ne bojim,
čeprav mi všeč to čakanje je bežno,
ko čutim, da v globinah že zorim.

In da okrasil bi prezveste splave,
ki pluli bodo čez vodo brezbrežno,
trohneče vence sem si strgal z glave.

Balantič: Svetlobi bolečin sem darovan

Svetlobi bolečin sem darovan,
trpkó dišijo kamni žrtvenika,
ne najdem čistih ustnic svečenika,
da bikl bi dar moj poveličan.

Moj god ne bo nikoli praznovan,
- - -
muževna sem, narezana steblika,
živ sok pač mora biti izkričan!

Kot jeklo smrt se mi v telo pogreza,
nihče strdenih curkov ne prestreza,
kako so težke jagode prevar!

Vendar svetá zasanjan sem vrtnar,
v samoto gonijo me rojenice,
viharji rož mi trgajo nosnice.

več:
S. Čuk, France Balantič (1921-1943): Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2013), 48-49.

še več o Balantiču - na naši spletni strani

pripravlja Marko Čuk

* 12. november 1898, Novo mesto, † 8. november 1999, Maribor

(* ob obletnici) Leon Štukelj se je rodil  v Kandiji pri Novem mestu kot tretji otrok v družini Štukelj. V Novem mestu je hodil v deško šolo in gimnazijo, kjer se je v novi telovadnici (ki je bila zanj “najlepši prostor”) srečal s telovadci novomeškega Sokola. V Zagrebu je študiral pravo, študij je po vojni nadaljeval v Ljubljani. Po očetovi smrti leta 1921 je bil njegov edini cilj končati študij in nastopiti plačano prakso na sodišču ter s tem zagotoviti sebi in mami sredstva za življenje. Družino si je ustvaril leta 1937: poročil se je Lidijo Plemelj in rodila se jima je hčerka Lidija (Lidka). Vsa leta druge svetovne vojne so se stiskali v maminem stanovanju v Novem mestu in se preživljali samo z njegovo plačo. Pri novih oblastnikih je bil slabo zapisan in po vojni je bil odpuščen. Pokojnino (1965) si je prislužil z raznimi službami, nazadnje je bil komercialist pri gostinski zbornici. V javnosti je bil pozabljen, šele po rojstvu slovenske države je bil deležen časti kot športni velikan in plemenit človek. Leon Štukelj je bil zrazit optimist, če ne bi bil, bi že zaradi tega ne živel toliko časa”. Stoletnico rojstva je praznoval z nami, njegovo srce je zastalo 9. novembra 1999, tri dni pred 101. rojstnim dnem.

»Svojo dolgo, a nepozabno pot vrhunskega tekmovalca v gimnastiki sem končal z Berlinom (1936). Za menoj je bila kar štirinajst let dolga doba nenehnih velikih tekmovanj, v katerih sem seveda doživel in preživel vse, kar športnik sploh lahko doživi. Pri tem je seveda treba imeti pred očmi razmere tistega časa in tistih let, ko vendarle ni šlo za tekme denarja, politike in medijev, ampak za čisto tekmovalnega duha, za željo uspehih, samopremagovanju in seveda zmagah. (…) Pri tisti moji telovadbi je šlo za poudarjeno ljubiteljsko ozadje, za leta velikega prijateljstva in preprostega medsebojnega občudovanja, za tovarištvo, ki ni imelo meja in ki ga danes velikokrat tako pogrešamo.« Tako je ob koncu svoje tekmovalne poti povedal Leon Štukelj, naš najuspešnejši olimpijec. Nastopal je na treh olimpijskih igrah (Pariz 1924, Amsterdam 1928, Berlin 1936) ter osvojil 3 zlate, 1 srebrno in 2 bronasti medalji. Zgodbo svojega življenja je razkril v knjigi Prvih 100 let, ki je izšla ob stoletnici njegovega rojstva.

njegova misel

Katoliška vera je izjemno močno zasidrana v slovenskem človeku. Vodila ga je skozi zgodovino in Slovenija ni v tem pogledu nič posebnega. Na naši celini je z nekaj izjemami doma krščanstvo, v tem delu Evrope pa katoliško izročilo. Ko razmišljam o veri, ugotavljam, da gre za verske predpise, ki so visoko moralni, ki pa jih je seveda treba razumeti in se jim prilagajati, jih upoštevati in jih izvajati. Ljudje, ki so nastrojeni proti verskim prepričanjem, se radi zatekajo k zgodovini in nam iz nje posredujejo informacije o stranpoteh nekaterih ljudi iz verskega življenja. Toda jaz vse te reči jemljem normalno in jih tudi razumem na preprost način. Cerkev je končno ustanova ljudi, vodijo jo ljudje, ljudje pa so bili v zgodovini in so še danes taki in drugačni. Človek želi odgovor na osnovno vprašanje: od kod prihajamo in kam gremo. Na ta vprašanja odgovarjajo vsa verstva, zato ima vsak tudi pravico, da se opredeli za katerokoli vero. To pravico morata vsaka družba in država spoštovati, vsako smešenje ali pa zmanjševanje pomena človekove vere je nedostojno. Država mora spoštovati to človekovo opredelitev in jo zaščititi z zakoni.«

 več:
S. Čuk, Leon Štukelj (1898-1999): Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2019), 44-45
in na naši spletni strani: 

pripravlja Marko Čuk

"Sem duhovnik, to je poklic, ki ga moram živeti"

(* ob obletnici *) • Lojze Kozar je bil rojen 11. novembra 1910 v Martinju na Goričkem, ... po gimnaziji v Murski Soboti in na Ptuju, kjer je maturiral, je vstopil v mariborsko bogoslovje in bil leta 1936 posvečen v duhovnika. Deloval je kot kaplan v Trbovljah, v Hrastniku, v Brežicah, v Turnišču. Med vojno je bil  pregnan v Hosszupereszteg in v Kermedin (Körmend) na Madžarsko. Novembra 1945 je bil imenovan za ekspozita duhovnije Odranci. Zelo si je prizadeval za gradnjo cerkve in župnije, oblast pa mu je to hotela na vsak način preprečiti. Najprej so postavili leseno cerkev, leta 1967 pa so končali gradnjo nove cerkve (arh. Janez Valentinčič, slikar Stane Kregar). Zelo pomembno je njegovo kulturno delovanje: pevske zbore, vzpodbujal ljudsko petje, zbiral in zapisoval stare narodne pesmi, vsem pa je znan kot pisatelj: napisal je deset knjig in okrog 220 krajših zapisov. Dolga leta je urejal Stopinje, zbornik Pomurskega pastoralnega področja, prevajal je iz madžarščine, nemščine (Pisma staršem) ... Za svoje delo je prejel več priznanj in nagrad, med njimi Trubarjevo plaketo za življenjsko delo, mednarodno nagrado za kratko prozo. Prejel je tudi odličje sv. Cirila in Metoda. Umrl je 29. aprila 1999 v Odrancih, kjer je tudi pokopan. "Kozar je bil predvsem duhovnik, dušni pastir. K ljudem se je zmeraj odpravil z Gospodom v rokah, oziroma z Gospodom v srcu, zato so tudi besede, ki jih je govoril, bile besede upanja, spodbude, moči," je po njegovi smrti o njem zapisal nečak Lojze, njegov dolgoletni sodelavec in naslednik v Odrancih.

Kongregacija za zadeve svetnikov je z odlokom 24. novembra 2015 potrdila, da se postopek za beatifikacijo duhovnika Alojzija Kozarja (1910-1999) lahko opravlja. S tem dnem se nekdanji odranski župnik in pisatelj imenuje Božji služabnik. V torek, 5. januarja 2016, je škof dr. Peter Štumpf podpisal cerkveno dovoljenje, da se lahko javno moli molitev za beatifikacijo Božjega služabnika Alojzija Kozarja. Vabljeni smo, da to molitev pogosto molimo, tudi doma, osebno ali skupaj v družini. Ob koncu molitve lahko dodamo namen, ko prosimo Boga, naj nam na priprošnjo Božjega služabnika Alojzija Kozarja podeli določeno milost (zdravje, pravo odločitev, uspeh v šoli ali službi ...). Primerno je tudi, da uslišano prošnjo sporočimo na postulaturo (Škofija Murska Sobota, Postulatura, Gregorčičeva 4, 9000 Murska Sobota). Več bo takih uslišanj, več bo možnosti, da postopek napreduje in se tudi uspešno konča.

Molitev za beatifikacijo Božjega služabnika Alojzija Kozarja

Sveti troedini Bog, Oče, Sin in Sveti Duh,
hvala ti za duhovnika Alojzija Kozarja,
ki je z vso svojo ljubeznijo gradil tvoje svetišče
in vodil ljudi k tebi.
S pisano in govorjeno besedo,
s svojo pokončno držo je v ljudeh krepil neuničljivo upanje,
poživljal vero in vnemal ljubezen.
Zaupno je častil Marijo, ki je Vnebovzeta.
Naj pred vesoljno Cerkvijo doseže čast oltarja. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Očenaš ... Zdrava Marija ... Slava Očetu ...

Božji služabnik Alojzij Kozar je molitev, srečanje z Bogom je postavljal na prvo mesto. Iz te povezanosti je potem raslo in zorelo vse drugo delo za ljudi, o čemer pričajo tudi njegova literarna dela in drugi zapisi. Njegovo delo za ljudi, predvsem duhovno delo, želijo nadaljevati z molitvijo. Tako so se na obletnico smrti, od kar se imenuje Božji služabnik, zbrali v župnijski cerkvi Svete Trojice v Odrancih k molitvi in molitveno srečanje poimenovali Prva Kozarjeva ura. Prva Kozarjeva ura je vsakega 29. v mesecu ob 18. uri (v poletnem času ob 19. uri), ko v župnijski cerkvi v Odrancih pred Najsvetejšim molijo za beatifikacijo naših slovenskih svetniških kandidatov, predvsem Božjega služabnika Danijela Halasa in Božjega služabnika Alojzija Kozarja.

• Človek je bitje, ki je sposobno ljudi tako ljubiti, da se tudi sami zbudijo k ljubezni in začno tudi sami ljubiti.
  
• Če boš delal dobro, boš mnoge odrešil, bolj kakor si moreš misliti. Če boš delal zlo, boš napravil sebe do kraja nesrečnega.
  
• Človek je bitje, ki mu Bog daje, da lahko ljubi, ker je Bog ljubezen sama. Človek je bitje, ki je sposobno ljudi tako ljubiti, da se tudi sami zbudijo k ljubezni.
  
• Za nas ni lepše, važnejše in odrešilnejše poti kakor je ta, da nosimo za druge križ, kajti za kogar koli ga nosimo, vedno ga nosimo za Kristusa. (bs. Lojze Kozar)

več o Božjem služabniku:
S. Čuk, Lojze Kozar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2010), 84-85.
B. Rustja; M. Erjavec, Alojz Kozar: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 4 (2023), 99.
G. Čušin, Spoštovani Lojze!: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 4 (2023), 98.
spletna stran Ognjišča (s katerim je bil Božji služabnik tudi povezan): bs. Alojz Kozar

spletna stran Božji služabnik Alojzij Kozar

pripravlja: Marko Čuk

* 20. december 1932, Spodnje Brezovo (Višnja Gora), † 9. november 2020

(ob obletnici) Angelca Škufca je od leta 1992 ogrevala naše Ognjišče s svojimi zgodbami. »Imam kar precej znancev, ki mi povedo, da ob prejemu Ognjišča najprej pogledajo, če je v njem kaj mojega, kar z veseljem preberejo. Nekateri me tudi okregajo, da so moje zgodbe prekratke.« Kdor jih bere, sam pri sebi reče: “Ja, res je, tako je naše življenje!” Njene pripovedi so pričevanja evangeljske zvestobe v malem. »Vsaka zgodba ima resnično jedro, marsikaj pa spremenim. V vsako zgodbo pa položim nauk, čeprav nevsiljivo, a kdor želi, ga lahko najde.« V Ognjišču je bilo objavljenih okoli sto petdeset njenih zgodb, z njimi je napolnila dve knjigi: Šopek cvetja in trnja (1997) v založbi Cistercijanske opatije Stična in Božji mlini (2002) v naši založbi.
Rodila se je v družini s štirinajstimi otroki (sedem let starejši brat Stanislav je bil duhovnik). Ko je imela tri leta, sta jo vzela k sebi teta in stric, ki sta bila brez otrok. Zanju je skrbela do njune smrti v hiši, ob kateri je bil mlin. Zaradi vojne je imela samo štiri razrede osnovne šole, rada je brala in se ob tem ‘šolala’ za ljudsko pisateljico. Veliko je trpela zaradi šibkega zdravja. Kadar ji je bilo hudo, se je zatekla v Stično k patru Simonu Ašiču, ki je bil njen duhovni voditelj. Govoril ji je: »Angelca, do prihodnjega ovinka! Zdaj si tam, kjer te Bog potrebuje, kjer te hoče imeti. On bo pokazal, kako naprej.« Večer življenja je preživela v domu za starostnike, od koder se je preselila v nebeški dom večne mladosti. Angelca, hvala ti! (sč)

njena zadnja zgodba je bila objavljena v novembrskem Ognjišču 2020

“Bomo šli kmalu v nebesa?”

»Ljubi Bog, ne morem razumeti, zakaj sta moja sinova tako različna, saj sem oba enako vzgajala?« je Hrastarjeva mati pogosto v molitvi spraševala Boga. Dominik, starejši, ki je bil že v službi kot poklicni šofer, je živel tako, kot ga je učila mati, in po tem, kar si je spoznaval pri veroučnih srečanjih in v družbi ministrantov. Če mu je bilo le mogoče, nikoli ni opustil nedeljske maše. Če je bil v nedeljo v službi in ni mogel k maši, je šel k maši med tednom ali pa naslednjo nedeljo k dvema mašama. Filipa, mlajšega, pa je s težavo in z obljubami komaj pripravila do birme, potem pa je bil gluh za vse njene prošnje, da bi še kdaj šel v cerkev. »Nebeški Oče, za oba te prosim: Dominiku pomagaj, da vztraja na svoji poti, Filipu pa daj spoznanje, da se obrne od svoje zgrešene poti.«
Nedeljsko dopoldne je mati kuhala kosilo. Dominik, ki se je vrnil že od druge maše, ki se je je udeležil, ker je vedel, da bo naslednjo nedeljo v službi, je posedel pri njej v kuhinji. Filip je malo prej zlezel iz postelje in sedel na kavč pred televizijo v dnevni sobi. Vendar je ni prižgal, ampak je vlekel na ušesa pogovor med materjo in bratom v kuhinji.
»Dominik, bojim se zate, da bi svetega obhajila ne prejemal nevredno. Že ko si šel v šoferski poklic, mi ni bilo všeč, ker so šoferji na slabem glasu. Šoferji se ustavljate v gostilnah in morda se neprimerno obnašate do deklet, ki so tam v službi. Res me skrbi,« je rekla mati.
Filip se je privoščljivo nasmehnil: “Zdaj je tudi naš svetniček (tako je rekel bratu) dobil svojo lekcijo. Me prav zanima, kako se bo zagovarjal.”
»Mama, lepo te prosim, da si zaradi teh reči ne delaš skrbi. Res sem šel med šoferje, ki so – tudi po krivici – na slabem glasu. Veliko let sem bil ministrant in pri mladinskem verouku vse do službe. Prav zaradi šoferskega poklica jemljem življenje bolj resno. Koliko nesreč vidim in to mi da misliti. Mama, ali misliš, da bi mogel z grehom v duši sesti za volan?« Mama ni odgovorila, Dominik pa je nadaljeval: »Za nas šoferje velja nenapisano pravilo, da smo z eno nogo v zaporu, z drugo pa v grobu. Če nesrečo povzročiš, tudi brez krivde, se lahko znajdeš v zaporu, če pa si žrtev nesreče – se ve, kaj se zgodi. Zato se dobro zavedam, kaj me čaka dan za dnem,« je zamišljeno odgovoril Dominik in oba sta utihnila.
Mati je pripravila kosilo in za nedeljsko mizo se je zbrala vsa družina. Dominik je, kot vedno, kadar so bili skupaj, zmolil molitev pred jedjo.
Že med molitvijo se je Filip porogljivo nasmehnil in takoj po molitvi dejal: »No, svetniček, bomo šli kmalu v nebesa?«
Dominik sprva ni razumel Filipovega zbadljivega vprašanja, nato pa je pomislil, da je Filip najbrž slišal njegov pogovor z mamo, in je bolj sebi kot Filipu odgovoril: »Lahko prav kmalu, saj nam preti toliko nevarnosti.«
Med kosilom je v družini vladala mučna tišina in zadrega. Po kosilu je Dominik šel počivat, ker ga je čakala nočna vožnja. Sestra je pomila posodo in pospravila kuhinjo, Filip pa je, kot navadno, odšel, ne da bi povedal, kam gre.

***
Nekaj tednov pozneje je v zgodnjem jutru pri Hrastarjevih zabrnel zvonec. Filipu, ki se je na klic prvi oglasil, je policist povedal žalostno vest: »Dominik Hrastar je bil udeležen v prometni nesreči.«
»Ali je hudo?« je prestrašeno vprašal Filip.
»Žal najhuje,« je sočutno potrdil policist.

***
Nekaj dni zatem se je v cerkvi in na pokopališču zgrnila velika množica, da se poslovi od priljubljenega mladega moža, s katerim so se srečevali ob nedeljah. Stari župnik je s solznimi očmi in tresočim glasom končal svoj poslovilni govor: »Dragi Dominik, predober si bil za ta svet, zato te je Bog vzel k sebi. Kdo te bo nadomestil v cerkvi, v tvojem mladostnem navdušenju in tvoji zvestobi?«
»Dominik, dragi brat, odpusti mi, ker te nisem imel dovolj rad. Tvoj prostor ne bo ostal v cerkvi prazen,« je v svojem srcu sklenil Filip, ko je položil beli cvet na njegovo krsto.

ŠKUFCA, Angelca. (zgodbe). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 11, str. 48-49

pripravlja Marko Čuk

(ob obletnici) Stanislav Lenič se je rodil 6. novembra 1911 v Župeči vasi v župniji Cerklje ob Krki kot najmlajši od štirih otrok. Ko mu je bilo nekaj več kot pet let, je izgubil dobro in pobožno mater. Stanko je večkrat menjal varuhe, nazadnje je prišel k mamini teti in bil tam za pastirja. Postal je ministrant in kaplan Matej Tomazin se je zavzel za nadarjenega dečka. Štirinajstletnega je poslal v Škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano, kjer je z odliko maturiral in se brez oklevanja vpisal v bogoslovje.
Po mašniškem posvečenju leta 1937 je bil prefekt v dijaškem zavodu Marijanišče, ko je bil tam za ravnatelja Jože Pogačnik, kasnejši nadškof. Jeseni 1939 ga je škof Rožman poklical za škofijskega tajnika, bil je škofov najožji sodelavec in zanesljiva priča dogodkov v tistih burnih časih. Ko je škof Rožman ob koncu vojne odšel v tujino, je Lenič ostal na škofiji in bil v oporo škofu Antonu Vovk, obenem pa je dokončal študij teologije z doktoratom. Leta 1947 je bil obsojen na dvanajst let ječe; v zaporih je prestal skoraj osem let, od tega dve leti v samici. Ko je spomladi leta 1955 prišel iz zapora, se ni smel vrniti na škofijo.
Škof Vovk ga je imenoval za župnika v Sodražici, kjer je ostal devet let. Nadškof Jožef Pogačnik, ki je leta 1963 nasledil nadškofa Vovka, je Leniča leta 1964 poklical v Ljubljano in ga imenoval za generalnega vikarja, tri leta kasneje je prišlo iz Rima imenovanje za pomožnega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel 14. januarja 1968. Svoje škofovsko geslo "Blagor Gospodove črede" je uresničeval ob nadškofih Pogačniku in Šuštarju. Poleg tega, da je bil njuna "desna roka", je imel še posebne naloge: skrb za duhovne poklice, delo za prenovo bogoslužja po koncilu in skrb za slovenske izseljence. Tem se je posvetil z veliko ljubeznijo in jih je pogosto obiskoval. Najbolj srečen je bil med ljudmi, ko je kot škof-birmovalec obiskoval župnije. V začetku leta 1990 je v svojem stanovanju nerodno padel, bil dalj časa priklenjen med štiri stene svoje, 4. januarja 1991 pa je njegova vesela duša poletela v večno kraljestvo svobode in miru.

več o škofu Stanislavu Leniču:

nekaj njegovih misli:

• Družina je prva in nenadomestljiva skupnost, kjer otrok vero doživi in se uči po njej živeti.
  
• V Bogu moram vedno najti svojega bližnjega, v bližnjem Boga.
  
• Vsak dan moramo Bogu bolj zaupati, vsak dan se moramo čutiti ob njem varne.
  
• Trikrat na dan nas spomni zvon na najvažnejši trenutek v zgodovini: druga Božja oseba je postala človek, da bi mi postali božji.
  
• Tolikokrat na dan se srečujemo drug z drugim. Kakšna so ta naša srečanja? Morda si hodimo mimo kakor tujci.
  
• Kadar je naš pozdrav pristen in občuten, v nas nekaj zatrepeče, ker začutimo v sebi in bližnjem svojega Boga.
  
• Krščanstvo je trikot: Bog, moj bližnji in jaz. V tem trikotu se odvija življenje kristjana. V Bogu moram vedno najti tudi svojega bližnjega, v bližnjem Boga.
  
• Tolikokrat na dan se srečujemo drug z drugim. Kakšna so ta naša srečanja? Morda hodimo mimo kakor tujci.
  
• Kljub vsem nevšečnostim, dolgi hoji in različnim odpovedim so bila našim kmečkim ljudem romanja prekinitev enoličnega delavnika, nova doživetja, najlepši način povezave vaščanov.
  
• Marija Pomagaj, Odrešenikova in naša mati, ti znamenje upanja in tolažba potujočemu božjemu ljudstvu! Po tebi je prišel med nas Kristus, ki hoče tudi danes po tebi in s teboj odreševati človeka

pripravlja Marko Čuk

* 27. september 1904, Sveti Jurij ob Ščavnici, † 3. november 1981, Ljubljana

(*ob obletnici) Edvard Kocbek je bil sin Prlekije, rojen v Sv. Juriju ob Ščavnici, nekdanjem Vidmu. O svojem življenju in delu je spregovoril v dolgem razmišljanju Kdo sem?, ki ga je bral 27. aprila 1967 v tržaškem Kulturnem domu. Kljub temu, da so doma "tolkli revščino", je imel na otroštvo prav lepe spomine. Ko je začel hoditi v šolo, je postal ministrant, zvonar in deklamator, "očetu sem bil v pomoč pri cerkvenih opravilih, cerkev mi je bila domača kakor rojstna hiša ali hiša sosedov". Edi je odšel na mariborsko klasično gimnazijo, zatem je bil nekaj časa gimnazijec na Ptuju, zadnja dva gimnazijska razreda pa je končal spet v Mariboru. Po maturi se je odločil za študij bogoslovja, pred koncem drugega letnika pa je izstopil in odšel študirat romanistiko v Ljubljano, prevzel uredništvo lista Križ na gori, ki se je kasneje preimenoval v Križ, sodeloval je tudi pri reviji Dom in svet.
Mladi kristjani, ki so bili vključeni v to gibanje, so si prizadevali za to, da so v enotni viziji spajali združenje vseh Slovencev, politično samostojnost, novo družbeno in medčloveško ureditev. Predvsem pa smo se z živo vero vračali k evangeliju in več krat prijeli za bič, s katerim je Jezus pregnal iz templja računarje in mešetarje. "Bili smo uporniki, ki smo zavračali zgolj zunanjo prakso, mrtve oblike življenja, nemoč verovanja in sterilnost organizacij," je povedal leta za Ognjišče.Leta 1934 je izdal svojo prvo pesniško zbirko Zemlja, s katero je dokazal svojo veliko pesniško moč ter nakazal novo smer tako imenovanega duhovnega oziroma magičnega realizma. Tudi kasneje je bila poezija najmočnejši izraz njegovega literarnega ustvarjanja.
S svojimi spisi je Kocbek že pred drugo svetovno vojno spodbujal k dejavnemu sodelovanju pri reševanju slovenskega narodnega vprašanja. Kmalu po ustanovnem sestanku OF se je vključil v njeno delovanje in bil kot predstavnik krščanske skupine od avgusta 1941 do konca vojne član Izvršnega odbora OF. "Osvobodilni fronti se je pridružil v iskrenem prepričanju, da bodo v njenem programu kot stalnice ostale narodna osvoboditev in združitev, socialno pravična družbena ureditev, enakopravnost koalicijskih skupin in njih svetovnih nazorov. V resnici pa so se stvari razvijale precej drugače," je zapisal Joža Mahnič, ki je ta dogajanja spremljal od blizu.Spomladi 1942 je Kocbek odšel v partizane. Iz partizanskih let so v knjižni obliki izšli njegovi trije dnevniki: Tovarišija (1949), Slovensko poslanstvo (1964) in Listina (1967).

Leta 1951 je izšla njegova zbirka štirih novel Strah in pogum; ki je sprožila krivične ocene in je bila (težko pričakovani) povod, da so ga upokojili in prisilili k umiku iz političnega življenja. Silovite politične obsodbe je bil deležen zaradi svojih odkritih besed o množičnem poboju domobrancev v Kočevskem Rogu po že končani vojni v intervjuju z Borisom Pahorjem v jubilejnem zborniku Edvard Kocbek, pričevalec našega časa (Trst 1975).

več:
F. Bole, Edvard Kocbek: "Življenje je fantastično!" Ljudje in dogodki naših dni, v: Ognjišče 9 (1974), 6-10.
S. Čuk, Edvard Kocbek: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2004), 70-71.

nekaj njegovih verzov in razmišljanj:

• Edina veličina leži v neprenehni, vsakdanji zvestobi, ki z njo izpolnjuješ svojo nalogo - in v blaženosti, ki jo nudi izpolnjena naloga.
  
• Pojem hvalo vedno novi resnici, kakor čista nevesta nas ljubi, gremo za njo in je ne moremo dohiteti.
  
• Kdo se ob besedi kruh še oveda čudežne poti od pšeničnega zrna do pomladanske setve in poletne žetve do mlinskih kamnov in do moke, ki jo utestimo in v peči spečemo kot kruh?
  
• Besedo kruh lahko izgovorimo nemarno kakor pek, ali strastno kakor človek za časa hude lakote ali z zavestnim smislom kakor duhovnik sredi maše.
  
• Nikoli doslej se obstoj Boga in bližnjika ni tako zamajal v človeku kakor danes in nikoli doslej ju nismo odkrivali tako elementarno in povezano kakor danes, kot bitji, ki najbolj ogrožata naš jaz, in kot sili, ki ju ni mogoče premagati drugače kakor z ljubeznijo.
  
• Življenje vseh ljudi postaja vedno bolj tehnično, avtomatično in notranje nerodovitno. Ljudje živijo vedno bolj brez notranje razsvetljenosti, brez milosti, brez prave žalosti in veselja.
  
• Čim manj je v človeku vere, tem več je zunanje sile; čim več je v človeku vere, tem več ljubezni je okrog njega.
  
• Jezusov evangelij nosi v sebi navdih, da more sleherni v absolutno prihodnost verujoči človek sleherni trenutek svojega življenja vedno na novo začeti svoje življenje. To je moja radost.
  
• V človeštvu obstoji strahovito nesorazmerje med velikanskim tehničnim znanjem, med znanjem o pomočkih in pošastno nevednostjo o bistvih in ciljih življenja.
  
• Jezusov evangelij nosi v sebi navdih, da more sleherni v absolutno prihodnost verujoči človek sleherni trenutek svojega življenja vedno na novo začeti svoje življenje. To je moja radost.
  
• Dokler čutim, da moje ljubljeno bitje še ni podvrženo meni, nisem srečen. Če se mi pa podvrže in se mi vda, prav tako nisem srečen. Glavna naloga, ki naj jo človek reši v ljubezni, je vprašanje svobode.
  
• Človek, ki jasno in čisto gleda sam nase, ne more nikoli izgubiti ravnotežja ... Človek mora iz dneva v dan težiti za resničnostjo in skladjem.

pripravlja Marko Čuk

(* ob obletnici) Jakob Ukmar, duhovnik, katehet, bogoslovni profesor, govornik, du­hovni pisec, teolog, publicist, narodni voditelj (toliko "poklicev" mu daje Primorski slovenski biografski leksikon, pa še niso vsi!), se je rodil 13. julija 1878 v skromni železniški čuvajni­ci na Opčinah nad Trstom. Jakob je po osnovni šoli na Opčinah šel na nemško gimnazijo v Trst; zatem je študiral bogoslov­je v Gorici in bil 14. julija 1901 posvečen v duhovnika. Njegove prve duhovniške postaje so bile: Bazovica, Rojan, Ricmanje (v času spora te župnije s tržaško škofijo), pri Starem sv. Antonu v Trstu, katehet na nemški gimnaziji v Trstu. Med prvo svetovno vojno (v letih 1915-­1917) je na Dunaju študiral pravo in študij končal z doktoratom. Po vrnitvi v Trst in priključitvi Trsta in Gorice Italiji je postal ravnatelj tržaškega semenišča in opravljal druge pomembne škofijske službe. Duhovniki so ga cenili in spoštovali, sam pa si je zelo prizadeval, da bi Slovencem in Hrvatom vrnili pravico do svojega lastnega jezika, ki jim je bila za časa fašizma odvzeta. Pisal je škofom, kardinalom, papežu, se na cerkvenem sodišču v Benetkah srečeval s patriarhom Angelom Roncallijem, kasnejšim papežem Janezom XXIII. Leta 1947 je zaradi dogodkov v Lanišču v Istri, kjer ga je nahuj­skana sodrga kot birmovalce pretepla, domačega župnika Bulešiča pa u­morila, prišel v spor s škofom Santinom, ki ga je vseh služb razrešil. Ukmar je od jeseni 1919 bival v škofijski hiši v Škednju, kjer je ves čas pomagal pri slovenskem dušnem pastirstvu. V pripravi na drugi vatikanski koncil je papežu Janezu XXIII. poslal svoje predloge za prenovo Cerkve, ki naj bi imela več posluha za narodne manjšine. Gôvori, ki jih je imel Jakob Ukmar na tržaškem radiu, so izšli v treh knjigah. Odmevni sta bili tudi deli Mariologija in Eshatologija. Umrl je 2. novembra 1971 v Škednju in vstajenja čaka na tamkajšnjem pokopališču. Tržaška škofija je 5. februarja 2002 začela postopek za njegovo beatifikacijo in ga 17. junija 2009 uspešno končala; zdaj se nadaljuje na Kongregaciji za svetnike v Rimu. Po smrti msgr. Dušana Jakomina (2015), tedanjega škofijskega postulatorja za beatifikacijo Božjega služabnika Jakoba Ukmarja, postopek spremlja dr. Serenella Del Cinque, njegova tesna sodelavka.

“Temeljnega pomena je molitev: v postopku za razglasitev blaženosti in kanonizacije ima namreč zelo važno vlogo sloves svetosti. Potrebno je, da verniki Božjega služabnika prepoznajo za zgledno osebnost, v kateri je že prepoznaven klic svetosti. Potrebno je spodbujati, da med ljudmi napreduje vedenje o svetniških lastnostih kandidata. Ne glede na to, da je potrebno za dosego blaženosti predstaviti tudi dokaze o enem čudežu, za kanonizacijo pa dokaze za dva čudeža, je predhodno potrebna molitev in zato priprošnja Božjemu služabniku”. (dr. Del Cinque).

Jakob Ukmar je bil odličen, izobražen duhovnik, preudaren, moder človek, h kateremu se je vsakdo zatekel. Bil je naš najbolj preganjan duhovnik. Svoboden človek, ki je trpel že za časa Avstrije, nato pod fašistično Italijo in najhuje pod komunisti. Leta 1915 je preživel pet tednov v zaporu v Ljubljani, češ da je oskrunil cesarsko veličanstvo. V zaporu je v miru pripravil tezo za doktorat. V času fašizma je bil pod neprestano kontrolo. Ob birmovanju v Istri so ga leta 1947 v Lanišću komunisti hudo ranili, njegovega sobrata duhovnika Miroslava Bulešića pa ubili. Na obletnico napada, 24. avgusta, je večkrat daroval sv. mašo za napadalce.Bil je velik izobražen duhovnik, v čistosti je živel svoje zasebno življenje, posvečal se je študiju. Predvsem pa je bil klen, jasen in značajen. Ni bil naš lider, bil pa je naš vodja. Človeku je vedno znal pokazati pravo smer, zato so se k njemu zatekali duhovniki in laiki. Njegova beseda je nekaj veljala. 17 let sem bil z njim, opazil sem njegovo svetniško življenje. Poleg preizkušnje, ki se je zgodila v Istri leta 1947, tudi vsak njegov dan. Boris Pahor pravi, da bi bil Ukmar lahko zavetnik vseh manjšin. (nekdanji postulator Dušan Jakomin)

njegove misli:

• Nadvse važno je, da v svojem življenju, naj bo že daljše ali krajše, Bogu pošteno služimo, vedno pokorni njegovi postavi.
  
• Pameten človek se drži stare modrosti, ki veleva: moli in delaj. Kratka iskrena molitev, resno delo, vdanost pod križem in pravočasen oddih, to je dnevni program pametnega človeka.
  
• Za vsakega izmed nas bo smrt resnično konec sveta, pa naj pride tako imenovani ‘konec sveta’ s svojimi strahotnimi pojavi čez tisočletja ali čez milijon let.
  
• Kdor nikoli ne misli na Boga, kdor se nikoli ne pogovarja z njim v molitvi, se bo srečal z Bogom kot s tujcem, in to v odločilnem trenutku svoje eksistence.
  več:
  

Molimo za njegovo beatifikacijo:

O Bog,
v Jakobu Ukmarju
si dal svojemu ljudstvu
zvestega pastirja
in pogumnega pričevalca za vero
v času preizkušenj.
Prosimo te,
proslavi ga pred vesoljno Cerkvijo,
da bo pred nami
še močneje zablestel njegov zgled
in bosta ob njem rasla naša vera
v tvojo očetovsko previdnost
in zaupanje v Marijino varstvo.
Po Kristusu, našem Gospodu.
Amen..

več:
S. Čuk, Jakob Ukmar. "Bodimo majhni in skriti pred svetom ...: Pričevanje, v Ognjišče 9 (2009), 18-19.
B. Rustja, Jakob Ukmar, Svetniški kandidati, v: Ognjišče 11 (2023), 99.
G. Čušin, Ljubi moj Jakob: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 11 (2023), 98.

na spletni strani Ognjišča

pripravlja Marko Čuk