* 1647, Vipavski Križ, † 17. oktober 1714, Gorica

Svetokriski Janez(* ob obletnici) Kapucinski brat Janez Svetokriški, v svetu Tobija Lionelli, je s svojim Svetim priročnikom dobro stoletje za Dalmatinom dosegel drugi vrh slovenskega knjižnega ustvarjanja, zato mu “gre ne le naslov očeta slovenskega cerkvenega govorništva, temveč tudi častno mesto v zgodovini slovenskega slovstva” (Mirko Rupel).

Na podlagi njegove lastnoročno napisane zaobljube z datumom 21. september 1665, v kateri pravi, da "je bil sedemnajstleten sprejet v red bratov kapucinov ... in opravil leto noviciata", je povsem jasno, da je rojen leta 1647. Prav tako je zanesljiv njegov rojstni kraj: Sveti Križ, zdaj Vipavski Križ (spodobilo bi se, da bi mu vrnili prvotno ime!). kar potrjuje kapucinska oz. splošna redovniška tradicija preimenovanja redovnikov, ki je bila v veljavi do drugega vatikanskega koncila. Kandidat je ob vstopu v red oz. preobleki dobil tudi novo ime, ki so mu ga običajno izbrali njegovi predstojniki. To je pomenilo, da prekinja s starim, svetnim življenjem in začenja novo kot nov človek z novim imenom.
Tobija Lionelli je vstopil red bratov kapucinov septembra 1664, ko je imel sedemnajst let. Po enem letu noviciata na Reki je 21. septembra 1665 izrekel prve zaobljube. O njegovem izobraževanju pred noviciatom ni nobenih podatkov. Nedvomno je moral imeti zadostno znanje, da je lahko takoj po noviciatu začel s filozofsko-teološkim študijem - tri leta filozofije in štiri leta teologije. Janez Svetokriški je opravil študije v domači provinci: filozofijo v Zagrebu ter v Celju (1667–68), teologijo pa tudi v Celju (1668–1671/72). Lahko sklepamo, da je bil posvečen v duhovnika poleti ali jeseni 1670. Ob koncu sedemletnega študija je moral, kot vsi bratje pridigarji, opraviti zaključni izpit ter tako dobil pridigarsko licenco od vrhovnega predstojnika. Pridiganje, 'najvzišenejšo službo v Cerkvi', so smeli izvrševati le intelektualno in duhovno dobro pripravljeni bratje. Okoli leta 1700 je bilo v Štajerski kapucinski provinci že 230 pridigarjev in le 106 spovednikov!
Janez Svetokriški je bil leta 1679, ko je bil star 32 let, imenovan za gvardijana (samostanskega predstojnika) v Trstu. Sredi leta 1682 so ga imenovali za gvardijana v rodnem Svetem Križu. Po dveh letih je odšel v Ljubljano, kjer je dobro leto opravljal službo samostanskega predstojnika, ostal pa je v Ljubljani kot pridigar. Novi dve leti je bil spet gvardijan v Trstu, nato pa v Novem mestu, kjer je navezal prijateljske stike s proštom Friderikom Hieronimom Lanthierijem, ki mu je kot mecen omogočil izid prvega zvezka Svetega priročnika, ki je izšel v Benetkah leta 1691. Začasno je bil razrešen predstojniške službe, pred izidom drugega zvezka je bil leta 1694 spet imenovan za gvardijana, tokrat v Gorici. Po letu 1696 ga ne zasledimo več med samostanskimi predstojniki; skoraj gotovo pa je pomagal kot pridigar in spovednik. Tek svojega izjemno bogatega in ponižnega življenja je sklenil v Gorici 17. oktobra 1714, ko mu je bilo sedeminšestdeset let.

'Sveti priročnik', njegovo življenjsko delo
Sveti priročnik obsega pet zvezkov - nad 2800 strani in vsebuje 233 pridig. V prvem in drugem zvezku je obdelana večina nedelj in nekaterih praznikov cerkvenega leta. Tretji zvezek vsebuje pridige ob godovih in praznikih svetnikov. Teh praznikov, na katere so bili takrat verniki dolžni priti k maši kakor ob nedeljah, je bilo v Janezovem času kar 36!. Iz raznih življenjepisov svetnikov je Svetokriški za pridige izbral tisto, kar se mu je v življenju svetnika zdelo koristno, poučno. Posluževal se je tudi srednjeveških legend in iz tega gradiva znal sestavljati spodbude za življenje po božjih in cerkvenih zapovedih. Četrti zvezek, ki je najbolj zanimiv in katerega mecen je Peter Anton Codelli, prinaša priložnostne pridige, ki jih bogatijo številne slikovite primere. V petem zvezku, so pridige za vseh 52 nedelj cerkvenega leta.

Njegove pridige kot učbenik
Slovenski pridigarji so s tem njegovim delom dobili dragoceno pomoč za oznanjevanje. Njegove pridige so nastajale sproti, odkar je začel delovati kot pridigar; govoril jih je na slovenskih tleh, kjer je deloval. Pridige v Svetem priročniku niso zapisane v obliki, v kateri jih je Svetokriški imel, ampak so bile za natis prirejene. Zato so po večini odpadli vsi konkretni nagovori in so nadomeščeni s splošnim N.N., odpadla so imena. Ali je Janez Svetokriški vse pridige tudi res govoril v slovenščini? Na to vprašanje/pomislek odgovarja Mirko Rupel, odličen poznavalec 'ozračja', ki je vladalo v tistem času, in misli, da je govoril v svojem materinem jeziku, ki ga je govorila in razumela večina njegovih poslušalcev.

Zunanja oblika pridig Janeza Svetokriškega je stara, sholastična in ima štiri dele: 1. tema ali 'naslov', kar je ponavadi svetopisemski citat, 2. uvod ter predstavitev snovi, 3. jedro pridige in 4. zaključek. V uvodu je rad povedal izrednega in zanimivega, da je pritegnil pozornost poslušalcev. ...  Za uvodom je obrazložil namen pridige in je navadno poslušalce opomnil, naj prisluhnejo. Janez Svetokriški je za svoje pridige – v skladu z navodili za kapucinske pridigarje – rad zajemal snov iz Svetega pisma, zato je v njih največ zgledov in navedkov iz njega. ... Ljudje so Svetokriškega tako radi poslušali, da so včasih cerkve bile premajhne in jim je moral govoriti na prostem. Ko se je leta 1686 po triletnem bivanju v Ljubljani poslavljal od svojih poslušalcev, jih je pohvalil, "kir v mrazu inu vročini so taku flisnu hodili poslušat to bozhjo besedo iz mojih preprostih ust". Večinoma je govoril preprostemu ljudstvu. Vsem vprašanjem javnega in zasebnega življenja se je tako posrečeno znal približati in jih reševati s preprostostjo in vedrino.

Odlomek njegove pridige o svetu in naši vlogi v življenju.

»Ta svet je ena komedija; inu ravnu kakor per komediji se ne gleda, kdo je krajl ali gospud ali kmet, temuč kdo zna dobru svojo peršono naprej prnesti (inu velikukrat ta, kateri ima peršono eniga kmeta per komediji, vekši šenkingo doseže, kakor ta, kateri ima krajlevo peršono) – taku tudi če en kmet, en delavc & c. dobro živi v svojim stanu, more tulikajn lona si zaslužit per Bogu kulikajn en krajl ali duhovni.«

 pripravlja Marko Čuk

Halas Danijel(ob obletnici) Zelo zavzeto teče postopek za beatifikacijo prekmurskega duhovnika in mučenca Božjega služabnika Danijela Halasa. 29. maja 2002 se je začel postopek ugotovitve njegovega mučeništva. V tem času se je zelo pomnožilo romanje na njegov grob v Veliki Polani. Verniki se zbirajo k molitvi redno vsak mesec, mladi se v postu zbirajo na Hotizi k molitvi križevega pota. »Vse dogajanje govori o prepričanju vernikov, da je Danijel Halas živel sveto in umrl kot mučenec,« je zapisal Lojze Kozar ml. Danijel Halas se je rodil 24. junija 1908 v Črensovcih . Po gimnaziji v Murski Soboti in Ljubljani je v Mariboru študiral bogoslovje in bil 9. julija 1933 posvečen v duhovnika. Kot kaplan je deloval v Ljutomeru in Lendavi, 1. januarja 1939 pa je postal prvi župnik novoustanovljene župnije Velika Polana. Bil je goreč dušni pastir, posebej je bil spoštovan kot katehet, spodbujevalec češčenja Srca Jezusovega in izreden častilec Matere Božje. Ko so med vojno Madžari zasedli Prekmurje, je bil konec oktobra 1941 aretiran pod obtožbo, da je sodeloval s slovenskimi komunisti, iz budimpeštanskih zaporov je bil pogojno izpuščen 19. julija 1942. Ko se je 16. marca 1945 vračal s kolesom iz Lendave, kjer je bil redno spovednik tamkajšnjih redovnic, so ga v bližini Hotize zajeli neznanci; med surovim pretepanjem so ga odvlekli do Mure, ga tam na bregu ustrelili v glavo in truplo vrgli v reko.

Molitev za beatifikacijo

Vsemogočni Bog,
po tvoji dobroti je bil duhovnik Danijel Halas
zavzet voditelj tvojega ljudstva in
junaški pričevalec vere do smrti.
Daj, da bomo po njegovem zgledu
rasli v živi veri, trdnem upanju in
goreči ljubezni do tebe in bližnjega,
posebej do duhovno in telesno ranjenih.
Poveličaj ga pred vesoljno Cerkvijo,
da ga bomo častili na oltarju.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Oče naš? Zdrava Marija? Slava Očetu?
Dobri Bog, po priprošnji Božjega služabnika Danijela Halasa nam (mi) podeli milost?

več o Božjem služabniku:
S. Čuk, Danijel Halas: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2005), 22-23.
B. Rustja; M. Erjavec, Danijel Halas: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 3 (2023), 99.
G. Čušin, Pozdravljen, Danijel!: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 3 (2023), 98.
spletna stran Ognjišča: bs. Danijel Halas

spletna stran murskosoboške škofije: http://skofija-sobota.si/zivljenjepis

nekaj njegovih misli:

  • Ljudje si sami ustvarjamo življenje in kakor si ga naredimo, takega imamo. Lepo življenje je sposoben ustvarjati samo tak človek, ki ima lepo dušo, dobro srce, dober namen.
  • Mi moramo postati svetu blagovest. Ne samo z besedo; dejanja, življenje mora biti kakor kvas, ki bo prekvasilo svet.
  • Nobeno duhovniško delo ne more dati toliko uspeha, kakor lahko storijo starši z dobrim zgledom in molitvijo.
  • Ljubezen, glavna krščanska krepost, nam omogoča, da za bližnjega sprejmemo tudi križ, če je to za njegovo rešitev potrebno. Ta ljubezen da moč, da križ postane lahak, breme sladko.
    več:

pripravlja Marko Čuk

Mauser Karel(*ob obletnici*) Trento na severu Italije je njeno rojstno mesto. Rodila se je 22. januarja 1920 kot druga od štirih otrok. Pri krstu je dobila ime Silvia. Ko je pri osemnajstih letih z odliko končala srednjo šolo, je želela iti študirat na katoliško univerzo v Milanu, a ni bilo denarja. Zaposlila se je kot učiteljica. Njeno življenje je preoblikovalo romanje v Loreto leta 1939. Istega leta je vstopila v tretji red sv. Frančiška in si privzela ime Chiara (Klara), s katerim bo zaslovela po vsem svetu. Prelomen datum njenega življenja je bil 7. december 1943, ko je odgovorila na Božji klic: "Daruj se vsa meni!" Po njenih stopinjah je šlo nekaj prijateljic. Med bombnimi napadi na Trento so v zaklonišču ob sije sveč prebirale evangelij in jih je, kot smo že zvedeli, prevzela Jezusova oporoka. Nekoč jih je neki duhovnik vprašal: "Ali veste, kdaj je Jezus najbolj trpel?" Odgovorile so, da takrat, ko je Oljski gori krvavi pot potil, on pa je dejal: "Ne, Jezus je najbolj trpel takrat, ko je na križu zaklical: 'Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?'" Chiara je prijateljicam rekla: Če je bila Jezusova največja bolečina tedaj, ko se je čutil zapuščenega od svojega Očeta, mu bomo sledile takemu: zapuščenemu Jezusu."

To bo ena od stalnic duhovnosti porajajočega se gibanja fokolarov. Njihovo sobivanje ob Jezusu je posnetek nazareške hišice, imenuje pa se "fokolar" (ognjišče), kraj, kjer ogenj ljubezni greje srca in razsvetljuje razum. Ta ljubezen ustvarja in ohranja edinost. Druga stanlnica Gibanja fokolarov je "beseda življenja". Chiara razlaga: "Izbrale smo stavek iz evangelija, ga meditirale, napravile smo razlago (to nam je moral potrditi nekdo, ki je predstavljal Cerkev), nato smo ga živele."

 (...)

več o Chiari Lubich na spletni strani Ognjišča:

 pripravlja: Marko Čuk

* 30. september 1927, Rovte, † 11. marec 2019, Podlipa

Ivan Malavasic(* ob obletnici) Ivana Malavašiča, pesnika, pisatelja, pisca besedil za narodnozabavne ansamble, slikarja samouka, pritrkovalca, ljubiteljskega organista ... se na uredništvu s hvaležnostjo spominjamo, saj je bil tudi naš sopotnik v skupnem prizadevanju, da bi bralec iz prebranega lahko izluščil zrnce dobrega, plemenitega. In Ivan je imel pri pisanju prav to veliko željo: da bi njegova pripoved iz vsakdanjega življenja, v bralcu pustila nekaj lepega in dobrega za njegovo življenje, nekaj, kar si bo zapomnil in mu bo v spodbudo.je tudi sodelavec Ognjišča.
Prvič je našemu literarnemu uredniku Silvestru Čuku poslal svojo kratko zgodbo leta 1987 (Večerni zvon - objavljena  v decembrski številki), še bolj pa je bralce nagovoril leto kasneje s prisrčno povestjo Ljubezen mame Tilke, ki je v naši reviji izhajala v nadaljevanjih (od oktobra 1987 do avgusta 1989). Leta 1988 je pri Ognjišču izšel tudi njegov knjižni prvenec - povest Zvonovi Marije Vnebovzete (v Žepni knjižnici Ognjišča - 24) in bralci so jo lepo sprejeli. Enako lepega sprejema je bila deležna druga knjiga izpod Malavašičevega peresa - Klic večne ljubezni (1990), v kateri pisatelj pripoveduje o fantu, ki po raznih ovirah končno le stopi na pot v duhovništvo, kamor ga kliče Gospod. Tretja Malavašičeva knjiga, ki je izšla v Žepni knjižnici Ognjišča, ima naslov Pozabljeni (1993) in govori o naših bratih in sestrah, ki preživljajo večer svojega življenja v domovih za ostarele in se njihovi najbližji le redko spomnijo nanje.

V Ognjišču sta v nadaljevanjih izhajali še dve njegovi povesti: od aprila 1994 pa do marca 1996 so naši bralci z veseljem prebirali "nadaljevanko" Viharnik - o mladem fantu vihravega značaja, ki je rad zahajal h krivenčastemu drevesu nad vasjo, da je tam razmišljal; zanimanja bralcev je bila deležna tudi tretja Malavašičeva povest Na ledeni stezi, ki smo jo na straneh Ognjišča spremljali od junija 2003 do septembra 2004. oktobra 1987 do avgusta 1989.
Vsa ta leta pa smo objavljali tudi številne njegove krajših zgodbe, razmišljanja in pesmi. Zadnjo v avgustovski številki Ognjišča 2017 kot voščilo pred njegovim devetdesetim rojstnim dnem.

Bralcem smo ga prvič predstavili (kot gosta meseca) pred petindvajsetimi leti (marca 1994), ko sta ga na domu v Podlipi obiskala urednika Silvester Čuk in Božo Rustja, zadnjič pa je o svojem ustvarjanju spregovoril bralcem ob njegovi osemdesetletnici, ko ga je obiskal naš sedanji direktor Miha Turk (za rubriko Moj pogled). Nekaj  njegovih misli iz objavljenih pogovorov:
* Pisati moraš o tistem, kar poznaš. Ne morem pisati o nečem, kar se dogaja npr. v Ljubljani, ko pa tega ne poznam. Podeželje pa dobro poznam. Marsikdo mi reče, da mu je moje pisanje všeč.
* Slikanje sem vzljubil še pred pisanjem. Že v osnovni šoli sem rad slikal. Veliko sem slikal portrete po fotografijah, tudi pri vojakih. Veliko sem delal s svinčnikom in z akvareli, sedaj sem pa ostal zgolj pri oljnih barvah.
* Pritrkavati sem začel leta 1942 med vojno. Po vojni smo bili zelo dejavni in smo znali zelo veliko melodij. Napisal sem tudi pritrkovalski priročnik, v katerem je 257 melodij. Takrat smo pritrkovali skorajda vsako nedeljo. Danes še na sveto jutro skorajda nikjer več ne pritrkujejo. Mi smo takrat šli na zvonik ob štirih zjutraj ...
* Nekaj besedil za narodnozabavne ansamble je že skoraj ponarodelih. Navdih pride mimogrede, še sam ne vem, odkod. Nekaj delaš in vidiš stvari, ter to potem zapišeš. O domovini in materi pa je vedno lepo pisati! Največkrat pa sem pesem hitro napisal, saj pesem, če je pristna, mora privreti iz tebe. Mora priti iz srca in vsebina mora tudi nekaj povedati.

Ivan Malavašič (* 30. september 1927 v Rovtah) je bil tudi eden od prvih in najbolj plodnih piscev besedil za domače ansamble in skupine. Ocenjujejo, da je napisal okrog 1.800 besedil (prvo - Domači vasici - že leta 1964 za ansambel Lojzeta Slaka). Rad je tudi slikal (tudi naslovnice njegovih knjig to njegovo delo), velika pa je bila tudi njegova ljubezen do zvonov in bil je navdušpen pritrkovalec (v sodelovanju z Julijanom Strajnarjem s SAZU kje nastal tudi priročnik za pritrkovanje Pesmi slovenskih zvonov). ... Leta 1997 je bil Ivan Malavašič nagrajen s Souvanovo nagrado za življenjsko delo za pisanje besedil. V svojem tako ustvarjalnem življenju je napisal je okrog 93 daljših zgodb (povesti, romanov) 17 jih je izšlo v knjižnih izdajah - nekaj jih je ostalo v tipkopisu), več kot sto krajših zgodb (črtic) ... več kot trideset jih je bilo objavljenih v Ognjišču.

Silvester Čuk je leta 2005 zapisal o Ivanu:
Njegova ustvarjalna vnema je neverjetna. 30. septembra bo dopolnil oseminsedemdeset let, pa še vedno piše. V "arhivu" našega uredništva imamo shranjenih nad dvajset njegovih tipkopisov - iz njegovega srca in domišljije privreta vsaj dve povesti na leto! 25. aprila 2005 nam je poslal povest Mati Nežka in njeni otroci s podnaslovom "slovenski materi". V spremnem pismu je zapisal: "Star sem že 78 let in ne pričakujem, da bi še kaj dosti ustvarjal, in zato se mi zdi, da je treba nekako 'počistiti' v glavi in v predalih. V zgodbi, ki vam jo pošiljam in sem jo posvetil pravi slovenski materi, kakršne bi dandanes še kako potrebovali, opisujem ženo Nežko, ki je prav tedaj, ko je rodila petega otroka, izgubila moža... Opisujem vse težave, ki jih je morala prestati, da je svoje otroke vzgojila v poštene in krščanske ljudi... Menim, da bi mnoge slovenske matere v Nežki spoznale sebe!"

Otroštvo
Moj prvi spomin sta oče in stari ata, ki sta bila mizarja in sta delala doma. In na vsak način sem jima želel pomagati. Zato sta mi pripravila nekaj lesa in majhno žago in sem tam lahko žagal in pel zraven.
Družina
Bilo nas je pet otrok in jaz sem bil najstarejši. Ko je prišla vojna, oče je bil pri domobrancih in ga ni bilo več nazaj, tako da je mama ostala sama in nas je vseh pet vzgojila. Z dnino iz rok v usta. Z ženo sva se dobro razumela, imava štiri otroke. Zbolela je za multiplo sklerozo, zato je ostala doma, ko sama več ni zmogla nič in je potrebovala posebno nego, smo jo dali v dom in smo jo seveda hodili obiskovat.
Poklic
Delal sem v usnjarski industriji. Ko sem leta 1948 prišel od vojakov (mobiliziran sem bil takoj leta 1945), sem šel v tovarno skupaj s sestro, da smo lažje preživeli. Poročil sem se in stara mama mi je zapustila hišo. Ustvaril sem družino in delal v tovarni do upokojitve.
Pisanje
Pisati sem začel za glasilo v tovarni Usnjar in mi je urednik rekel, zakaj ne bi kakšne karikature naredil in kakšno kratko humoristično zgodbo napisal, da ne bo časopis samo o številkah in sejah. Zatem sem začel sodelovati s Kmečkim glasom, ko je bila urednica Neža Maurer. Tja sem začel pošiljati črtice in se v tem našel. Od takrat, ko sem šel v pokoj pa do sedaj, sem napisal že več kot 85 povesti.
Prosti čas
Pišem. Pisanje imam za delo in za razvedrilo.

pripravlja Marko Čuk

Zavrsnik Izidor(* ob obletnici) Izidor Završnik se je rodil leta 1917 v župniji Sv. Jurij ob Taboru. Mladost je preživel na Gomilskem, potem pa v Mariboru končal klasično gimnazijo in kazal izredno nadarjenost. za risanje - vsi so slutili bodočega umetnika ... on pa se je odločil za študij teologije, postal duhovnik in v prvem letu vojne mnogim pomagal, da so pravočasno pobegnili pred Nemci ... Gestapovci so ga aretirali, mučili ... zaprli v mariborske zapoire, kjer so ga Jezusove besede: »Nihče nima večje ljubezni kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13) so spodbudile, da je 10. marca 1943 stopil v vrsto talcev namesto dvajsetletnega sojetnika v mariborskih nacističnih zaporih. Tako je avgusta istega leta (1943) storil tudi poljski redovnik minorit Maksimilijan Kolbe, ki je v zloglasnem taborišču smrti Auschwitz umrl namesto sojetnika družinskega očeta .In leta 1982 ga je papež sv. Janez Pavel II. razglasil za svetnika.

Na dvorišču mariborskih zaporov so postrojili vse zapornike. Začeli so izbirati talce za streljanje, vsakega desetega. Franček (Franc Žvan iz Hoč) je bil ravno deseti. Poleg njega je stal v vrsti Izidor Završnik. Ko so Nemci zapisovali imena in med seboj debatirali, je Izidor rekel Frančeku: »Fant, ti si še mlad. Vso bodočnost imaš pred seboj.« In potem sta zamenjala mesti v vrsti. Odbrane so odpeljali na streljanje, Franček pa je ostal v zaporu. S svojim rešiteljem se je srečal po odhodu v večnost 22. septembra 1997. Ob stoletnici rojstva slovenskega Maksimilijana Kolbeja je Karel Gržan napisal lepo knjigo-pričevanje o njem. (Zmagovita ljubezen)

Kako naj ljudje v teh časih verjamejo, da jih Bog ni zapustil, če bi jih jaz zapustil? Kakšen je pastir, ki zapusti svoje ovce, ko jih napadejo grabežljivi volkovi!?" (Izidor Završnik)

več o Izidorju Završniku, slovenskem Maksimilijanu Kolbeju

pripravlja Marko Čuk

Zorz Bogdan(ob obletnici) Našega sodelavca Bogdana Žorža se med letom večkrat spomnimo pri urejanju našega Ognjišča; ob obletnici (rojstva in smrti) pa je tudi priložnost, da spet javno izrazimo svojo hvaležnost za vse, kar je Bogdan naredil za nas: za lepo število knjig in spisov, predvsem pa za zgled njegovega življenja in njegovo pripravljenost, da kot psihoterapevt in globoko čuteč mož priskoči na pomoč človeku v stiski. Naj svetloba njegove osebnosti še naprej osvetljuje poti našega življenja - zdaj tudi po njegovih mislih, nasvetih, pričevanjih ... ki so ostala zapisana v knjigah, člankih ...

(...) veselite se življenja, v vsakem njegovem trenutku. Veselite se, ko vam gre dobro, a tega mi ni potrebno posebej poudarjati, saj je to vendar zelo naravno, mar ne? Veselite se takrat, ko vam je hudo. Veselite se, ko vidite, da to zmorete, pa čeprav ste se še malo prej bali, da vi česa takega ne bi prenesli! Veselite se, ko vam gre vse narobe, ker so to za vas morda čudovite življenjske preizkušnje, iz katerih se lahko nekaj zares pomembnega in koristnega naučite, se obogatite za veliko izkušnjo življenjske modrosti. Veselite se, ko spoznate, da so vam tudi v najtemnejših trenutkih dani trenutki posebne milosti, da niste sami in zapuščeni, le odprti morate biti za to milost. (Iz razmišljanja Bogdana Žorža,ko je izvedel za težko bolezen in se je že zdravil na Golniku)

več o Bogdanu

Glavar Peter Pavel* 4. marec 1844, Muljava, Slovenija, † 3. maj 1881, Ljubljana.

(ob obletnici)  Kdo ne pozna Josipa Jurčiča, pisatelja prvega slovenskega romana? Kot otroci se seznanimo z njegovo Kozlovsko sodbo v Višnji Gori, v mladosti ne spustimo iz rok Jurija Kozjaka, kasneje na dušek preberemo še Desetega brata … In še mnoga druga pripovedna dela tega velikega slovenskega realista, ki je objavil prvi slovenski roman, ko je imel komaj dvaindvajset let! Na delo se je vedno temeljito pripravil; ko je pisal Rokovnjače, se je za nekaj časa preselil k pisatelju Janku Kersniku, da je čim bolj podoživel pristno okolje. Njegovi romani so še: Doktor Zober, Med dvema stoloma, Lepa Vida, Cvet in sad …
Jurčič je bogato duhovno popotnico dobil od deda, pripovedovalca zgodb. Srkal jih je vase, se bogatil z opisi likov iz kmečkega okolja in jih kot najstnik tudi opisoval kot zbiralec narodnega blaga. Čeprav se je njegovo početje zdelo marsikomu nepotrebno, se je kasneje izkazalo, da je odločilno vplivalo na brušenje pisateljevega pripovednega talenta. Njegova dela so priljubljena, saj v njih nastopajo resnični ljudje, le nekaj lastnosti je morda drugačnih na papirju kot v resničnem življenju. Tudi Krjavelj, ki je hudiča na pol presekal, je resnična osebnost, vaški posebnež, in na Muljavi si je v sklopu Jurčičeve domačije prislužil celo Krjavljevo kočo. Slovenski etnografski muzej pa je domačijo dopolnil še s čebelnjakom, kaščo in sušilnico za lan.

Še danes je prijetno prebirati njegovega Sosedovega sina, eno najboljših Jurčičevih povesti. Za Desetim bratom se gotovo najlepše bere. Zdi se vam, da poslušate pripovedovanje dobrega starega deda, ki hvali stare čase in navade. Res je, da je bilo v starih časih kljub veliko težjim življenjskim pogojem več veselja in zadovoljstva. (...) V ozadju vsega Jurčičevega priopovedovanja pa čutite skrito silo, ki je dajala moč našim prednikom - močno vero.

Kdor ni prebral Desetega brata, skorajda ne more veljati za Slovenca! Ko slovstveni zgodovinarji pišejo o našem pripovedništvu, brez pomišljanja pri­bijejo: "V začetku je bil Jurčič." Ta mladi slovenski pisatelj (ko je pisal Desetega brata, je imel malo nad dvajset let), ki ga je spodbodel nekoliko starejši rojak Fran Levstik, se je lotil pisa­nja tega romana, ki je izšel leta 1866 in od takrat še nešteto­krat. In vedno je našel veliko hvaležnih bralcev, ki jih je pri­tegnila romantična ljubezenska zgodba pa tudi Jurčičev izklesani jezik, ki je prava pesem za tistega, ki ima posluh za govorico ljudstva. Mislim, da spada Deseti brat med tiste knjige, ki jih radi vzamemo v roke večkrat in vsakič odkrijemo kaj novega. (S. Čuk)

več:
A. Napotnik, Po poteh desetega brata: Mojstri besede, v: Ognjišče 2 (2009),78-79.
S. Čuk, Josip Jurčič (1844-1881): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2014), 46-47.

pripravlja Marko Čuk

Magdalena Gornik(* ob obletnici) Magdalena Gornik je naša svetniška kandidatinja, žena, ki jo je Bog obdaril s posebnimi duhovnimi darovi: 47 let je živela brez zemeljske hrane, pogosto je doživela zamaknjenja. Na svojem telesu je nosila znamenja Kristusovih ran - stigme. Med zamaknjenji je prejemala mistično obhajilo in skrivnostno jed, od katere je tudi živela. Ti zunanji darovi pa so se v njenem življenju prepletali z izrednim, mističnim trpljenjem, s katerim je zadoščevala za žalitve Božje ljubezni ...

Magdalena Gornik je bila povsem običajna deklica, pomagala doma pri delu, se družila z vrstnicami ... .  Bog je na poseben način posegel v njeno življenje, ko je na njivi zagledala neznano ženo, ki se ji je predstavila kot Jezusova mati in mati vseh ljudi. Poučila jo je, naj Jezusa ljubi, kolikor more, in mu daruje vsako delo. Na dan prvega obhajila ji je dal Jezus začutiti del svoje ljubezni. Njene telesne moči so začele slabeti, vedno močneje pa je čutila Jezusovo bližino ... obiskovati je začela nedeljsko šolo, a je tako hudo zbolela, da je morala ostati v postelji. Nobeno zdravilo ji ni pomagalo. Avgusta 1848 pa je z drugim Marijinim prikazanjem čudežno ozdravela. Marija ji je obljubila, da bo, če bo trdno zaupala v Boga, od njega prejela vse, tudi hrano za svoje življenje. Odtlej Magdalena do konca svojega življenja ni zaužila nobene telesne jedi, hranila se je s skrivnostno nebeško jedjo. Vsak dan so se dogajale nenavadne reči: zamaknjenja, videnja, stigme (znamenja Jezusovih ran), mistično obhajilo, dar spoznavanja notranjega stanja duše...

 

njene misli, molitve:

  • Ko bi vedeli, kako nas Jezus ljubi, bi se povsem spremenili.
  • S kakšno pobožnostjo bi moral biti pričujoč pri tem opravilu (sveti maši). O, ko bi ti vedel, kaj se godi tukaj na oltarju, bi si gotovo prizadeval priti sem z drugačnim srcem...
  • Ljubi Jezus! Bom trpela, bom,. Vsa trpljenja, katera mi ti pošiljaš, hočem voljno prenašati, da le enkrat k tebi pridem.

Molimo za njeno beatifikacijo:

Vsemogočni Bog, Oče luči,
od Tebe prihaja vsak dober dar.
Svojo služabnico Magdaleno Gornik
si obdaril s čudovitimi darovi mističnih milosti
in bogoljubnega življenja.
Usliši naše molitve in poveličaj jo,
da bo pred vesoljno Cerkvijo
prišteta k zveličnim.
Po Kristusu našem Gospodu.
Amen.

 

več:
S. Čuk, Magdalena Gornik: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2008), 34-35.
B. Rustja; M. Erjavec, Magdalena Gornik: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 6 (2023), 99.
G. Čušin, Draga moja Gornikova Lenčka: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 6 (2023), 98.
knjiga: N. Rupena, Jaz, Magdalena, Ognjišče, Koper 2023.
pobarvanka: N. Rupena, Rada bom šla po tej poti, Ognjišče, Koper 2023.

berite knjigo: Kraljič, Martina. Magdalena Gornik. 2., dopolnjena izd. - Medvedica : Kulturno društvo Magdalene Gornik, 2009

pripravlja Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh