4. april

LETA 1853 UMRLA FANNY HAUSMANN

04 04 1853 Fanny HausmannPRVA SLOVENSKA PESNICA (* 1818)

Fanny Hausmann je bila po rodu Nemka. Slovenska literarna zgodovina ji pripisuje mesto prve slovenske pesnice. Tako jo je 'krstil' urednik Slovenskih Novin, ki so izhajale v Celju. V njih je v letih 1848 in 1849 izšlo osem pesmi z njenim podpisom. Ni gotovo, ali so res njene, kajti njeno življenje in delo ni do konca raziskano. Nastopila je v času, ko se je med Slovenci vse močneje prebujala narodna zavest in cenili so jo ne toliko kot pesnico, poudarek je bil, da je slovenska.

 

LETA 1884 ROJEN GIACOMO ALBERIONE

04 04 1884-Giacomo-AlberioneITALIJANSKI DUHOVNIK, BLAŽENI, OČE NAJVEČJEGA KATOLIŠKEGA TEDNIKA FAMIGLIA CRISTIANA († 1971)

"Svet se je spremenil. Ljudje ne morejo več biti toliko časa v cerkvi, zato jim je treba evangeljsko oznanilo ponesti na domove s filmom, z radiem, s televizijo, s ploščo, s knjigo, s časopi­som." Tako je govoril in pisal don Giacomo Alberione, ustanovi­telj redovne družbe, ki nosi ime po apostolu Pavlu in je njena glavna naloga širjenje evangelija po sredstvih javnega obvešča­nja. Ta krhki apostol je o božiču leta 1931 ustanovil katoliški tednik Famiglia cristiana, ki je bil po nakladi največji na svetu in je še danes najsodobneje urejevan. Za njegove zasluge pri širjenju evangelija ga je papež Janezu Pavel II. 27.aprila 2003 razglasil za blaženega.

več o njem si preberite v pričevanju 02_2002

nekaj njegovih misli:

  • Božja dela se ne začenjajo z denarjem, temveč z molitvijo in z zaupanjem v Boga. Stavimo svoje zaupanje v Boga in pojdimo na­prej, začenjati z denarjem je naivnost.
  • Gospod, prosimo te, da nam podeliš znanje, ki ga potrebujemo, svetost, ki jo ti zahtevaš od nas, spretnost za delo, ki je nujna.
  • Ko sem bil škofijski duhovnik, sem imel listnico za bankovce in denarnico za kovance, ko pa sem prišel v to družino, kjer je bilo veliko stroškov, sem odložil listnico in denarnico ter sem rekel Gospodu: "Pošlji, kar je nujno!"
  • Nevihte so potrebne, da nas napravijo ponižne in da ne pozabimo, da je edino Bog Gospodar, in Gospoda prosim, naj nam jih kar pošlje.
  • Življenje v skupnosti predpostavlja blag, družaben in veder zna­čaj, dan deloma po naravi, deloma pridobljen z vzgojo; odprtega, obzirnega, razumevajočega duha, ki si prizadeva gledati na vse z dobre strani.
  • Vljudnost nam je lahko nekoliko dana že po naravi, v celoti ali deloma pa jo je treba pridobiti, da postane nadnaravna. Človek, ki je resnično dober in obziren, bo potemtakem vljuden. Vendar mora biti vljudnost v človekovi notranjosti.
  • Vedno moramo imeti pred očmi moč zgleda. Vzgoja ne more biti ne­kaj ponarejenega in površnega. Samo kar prihaja iz življenja, oblikuje življenje, kar prihaja samo iz ust, se dotakne kvečjemu ušes.
  • Srce je mogočna sila. Dobro vzgojeno srce ljubi vse, v njem ni prostora za zamere ali zavist, izogiba se vsakega nevarnega pri­jateljstva.
  • Dolžnost je darilo, ki je Bogu najljubše. Biti moramo opravljeno ob pravem času, na najboljši način, z vso popolnostjo, ki smo je tisti hip zmožni.
  • Živeti Kristusa, upodobiti Kristusa v sebi, da bodo ljudje v našem življenju brali Kristusa: evangelij.
  • Molitev je kot kri, ki izvira iz srca, se pretaka po vseh udih ter hrani in oživlja celoten organizem.
  • Trpljenje ni le preizkušnja, temveč je tudi apostolat; je skriv­nost veselja, je soudeležba pri Jezusovem odrešilnem delu.
  • Po veri vidimo vse ljudi kot duše, ki jim dolgujemo resnico, dober zgled in molitev.
  • Gledano v luči vere, so vsi ljudje naši sopotniki na romanju v večnost in v skladu s tem čutimo dolžnost, da si med seboj pomagamo.

 

LETA 1905 ROJEN LEOPOLD JURCA

04 04 1905 Leopold JurcaDUHOVNIK, PROŠT IN NARODNI DELAVEC V SLOVENSKI IN HRVAŠKI ISTRI († 1988)

Rodil se je v Braniku (Rihemberk). Po slovenski gimnaziji v Gorici in v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani je študiral bogoslovje v Gorici. V duhovnika je bil posvečen v letu m1929. V hrvaški Istri je deloval 33 let, v Kopru pa 26 let. Bil je župnik (Trviž pri Pazinu, Beram, Košćerga, Zamask, Pazin, Koper), prošt (Pazin, Koper), dekan (Pazin, Koper, vršilec dolžnosti pićanskega dekanata, poverjenik škofa Santina za pet hrvaških dekanatov v Istri), v Pazinu ravnatelj pazinskega semenišča, spiritual bogoslovcev, sodniki cerkvenega in ženitvenega sodišča, direktor in kustos cerkvenega muzeja, profesor pastoralke, liturgike in patrologije; v Kopru župnik, generalni vikar in svetovalec škofa Janeza Jenka.
Jurca je bil tudi pisec nabožne literature v hrvaških in slovenskih revijah ter verskih časopisih. V Družini je izhajal njegov podlistek Moja leta v Istri pod fašizmom (v knjižni obliki 1978). V italijanščini je pisal le spomenice oblastem v času najhujšega fašističnega pritiska na Istrane. V njih je dokazoval, da se mora krščanski nauk in evangeljsko oznanilo po božjem, cerkvenem in naravnem pravu oznanjati v materinem jeziku. Hrvatom, Slovencem in Italijanom je dopovedoval, da je narodnost velika dobrina, a da je vera pred narodnostjo in da božja odrešujoča ljubezen vse povezuje v eno samo družino. Jurca je bil med tistimi pionirji, ki so spravili v življenje pazinsko Malo semenišče, v katerem je bilo nekdaj tudi do 300 dijakov ...

 

LETA 1917 ROJEN IZIDOR ZAVRŠNIK

04 04 1917 Izidor ZavrsnikDUHOVNIK, SLOVENSKI MAKSIMILIJAN KOLBE (* 1917)

Rodil se je 4. aprila 1917 v župniji Sv. Jurij ob Taboru, mladost je preživel na Gomilskem. V Mariboru je končal klasično gimnazijo in že kot dijak je kazal izredno nadarjenost. V njegovih risbah in slikah so slutili bodočega umetnika (za časopise je ilustriral Jurčičevega Jurija Kozjaka in Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem). Uspešen je bil tudi kot študent teologije na Visoki teološki šoli v Mariboru (1936-1941). Zaradi bližajoče se vojne so bili diakoni leta 1941 posvečeni predčasno, na cvetno nedeljo 6. aprila 1941, Izidor pa je bil operiran na slepiču in je bil posvečen sam 11. maja, novo mašo je imel brez zunanje slovesnosti. Deloval je v domači in okolioških župnijah, saj so bili duhovniki izgnani. Izidor je v tem času mnogim pomagal, da so pravočasno pobegnili pred Nemci v od Italijanov zasedeno Ljubljansko pokrajino. Spretno je ponarejal dovolilnice, da so bile kar »veljavne«. Na praznik Gospodovega razglašenja, 6. januarja 1942, pa so ga gestapovci po maši aretirali in zanj in domače se je začel križev pot. V celjskem starem piskru so ga mučili, po nekaj mesecih pa nenadoma izpustili (pogojno, če bo "priden" in »prihajal poročat« = ovajat). Ker na to ni pristal, so ga spet zaprli in vsak dan mučili, visel je obešen za roke, trske so mu zabijali pod nohte, toda nič jim ni uspelo izvleči iz njega. Po končanem zasliševanju so ga zaprli v mariborskih zaporih. Le mladost je zmagala, da si je po tako strahotnem mučenju in ubijanju opomogel. 9. marca 1943 sta ga v mariborski jetnišnici lahko obiskala oče in sestra Anica. Prosil je, naj mu prihodnjič prinesejo čevlje, ker je upal, da ga bodo poslali v koncentracijsko taborišče. Naslednji dan, 10. marca 1943, ko je bila pepelnična sreda, pa so v Mariboru ustrelili 25 talcev. Na mesto Franca Žvana, ki je bil med izbranimi za streljanje, je stopil Izidor na njegovo mesto in dal življenje za človeka, ki ga ni niti poznal - kot sv. Maksimilijan Kolbe v Auschwitzu dve leti prej (14. avgusta 1941).

več v knjigi Karla Gržana Zmagovita ljubezen, ki smo jo izdali pri Ognjišču ob stoti obletnici Izidorjevega rojstva (2017). "Veseli smo, da smo dobili »Zmagovito ljubezen«, še eno biografijo tega znamenitega duhovnika, tokrat izpod peresa našega znanega duhovnega pisatelja in zgodovinarja duhovnika dr. Karla Gržana. Nova biografija se ne odlikuje le po živahnem slogu in bogati duhovni vsebini, ampak nas je avtor obogatil tudi z mnogimi novimi dokumentiranimi dogodki in preverjenimi okoliščinami iz življenja Izidorja Završnika, kar bo še močneje približalo in osvetlilo njegovo življenjsko daritev in njegovo svetniško podobo.
V hvalospevu pri mašah v čast svetnikom se zahvaljujemo Gospodu, “da nam je njihovo življenje zgled, občestvo z njimi vir upanja, njihova priprošnja pomoč”. Zato vzemimo v roke Zmagovito ljubezen in hvalimo Gospoda za našega Izidorja Završnika, da nam bo v še večji meri zgled, vir upanja, pomoč, tolažba in rešitev. (škof dr. Stanislav Lipovšek v Spremni besedi)

več:
S. Čuk, Izidor Završnik: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2017), 52-53.

 

LETA 1919 SE JE RODIL FRANČEK ŠTABUC

04 04 1919 Francek StabucBOGOSLOVEC, ŠTUDENT, ŽRTEV PARTIZANSKIH LIKVIDACIJ († 1944)

Na začetku decembra 1944 je blizu rojstnega kraja v Slovenskih goricah padel kot žrtev partizanskih likvidacij študent bogoslovec Franček Štabuc. Po maturi na klasični gimnaziji v Mariboru leta 1940 je šel v Ljubljano študirat pravo, po treh mesecih pa se je vpisal na Visoko bogoslovno šolo v Mariboru. Bil je nadarjen pesnik in pisatelj. Njegove prve pesmi so izšle v abiturientskem zborniku Majolika. Večina njegove bogate literarne zapuščine je bila uničena, tudi osnutek romana o Turkih.

nekaj njegovih verzov:

  • Žarela zvezda je nekoč v temini / edino k njej obračal sem poglede, / bile so slike druge mračne, blede, / ne vem, odkod prišla je v vsej milini. // Tedaj je nada srce napolnila, / oko želelo je na cvetne trate, / v življenje novo, najti žarke zlate, / in njena bi svetloba me vodila. // Dajal sem vse ji, nudil ji darilo, /obenem dušo ji v posest zapisal, / razkošja raznovrstnega obilo. // Igraje bi hodila med viharji, / široke ceste sem za pot zarisal / in v sreči, s smehom šla bi k novi zarji.

 

LETA 1962 UMRLA HELENA VURNIK

04 04 1962 Helena VurnikSLIKARKA, OBLIKOVALKA, DEKORATERKA (*1882)

Rojena na Dunaju, kjer je obiskovala grafično šolo in bila sprejeta na likovno akademijo. Po poroki z arhitektom Ivanom Vurnikom se je preselila v Radovljico (1915) in sodelovala z možem pri številnih arhitekturnih stvaritvah. Slikala je oltarne slike ( sv. Katarina pred sodniki -Topol nad Medvodami), stenske slike, študirala je tudi tehniko mozaika (evangelisti – Radovljica, pročelje cerkve sv. Petra v Ljubljani). Oblikovala je tudi bandera, mašne plašče in liturgično posodje. Njen slog je bil barvit, simboličen, prav tako tudi njene risbe in vinjete, s katerimi je opremila veliko knjig, koledarjev ...

 

LETA 1968 UBIT MARTIN LUTHER KING

04 04 1968 Luther KingAMERIŠKI BAPTISTIČNI DUHOVNIK IN BOREC ZA DRŽ. PRAVICE (* 1929)

Pred petinpetdesetimi leti je v mestu Memphis v ameriški zvezni državi Tennessee južnjaški rasist ustrelil 39-letnega baptističnega pastorja Martina Luthra Kinga, ki se je po vzoru indijskega voditelja Gandhija boril za pravice ameriških črncev z nenasiljem. »Z nasiljem bomo vse izgubili. Organizirati moramo pasiven odpor.« Za to plemenito prizadevanje je leta 1964 prejel Nobelovo nagrado za mir. V svojih pridigah je pogosto govoril, da je korenina sovraštva strah in da je strah treba premagovati z ljubeznijo.

več:
S. Čuk. Martin Luther King - črni Gandhi, Pričevanje, v: Ognjišče 5 (1998), 62-63.

nekaj njegovih misli:

  • Najvišja izmed vseh kreposti je ljubezen ... Razorožena ljubezen je najmočnejša sila na svetu.
  • Če se naši dnevi zmrače in so naše noči temnejše od najgloblje polnoči, pomislimo vselej na to, da je na svetu velika odrešujoča Moč. To je Bog.
  • Bog je vsemogočen. Lahko nam pokaže pot tam, kjer ne vidimo izhoda. Mračni včeraj lahko spremeni v svetel jutri.
  • Ne razlikujemo med pravičnikom ali krivičnikom, temveč med pravič­nostjo in nepravičnostjo. Mi sicer sovražimo nepravičnost, vendar ljudi ljubimo, tudi če narede krivico.
  • Nekateri še gledajo na križ kot na oviro, drugi ga imajo za norost, jaz pa sem bolj kot kdajkoli prepričan, da je križ Božja moč za rešitev družbe in posameznika.
  • Za preštevilne kristjane se versko življenje omejuje na nedeljsko praznovanje brez vsakršne povezave s ponedeljkom.
  • Najsilnejša moč v boju za ljudi je trpljenje. Nezasluženo trplje­nje je odrešenje. V trpljenju se skriva silna, preobraževalna moč.
  • Bog zna najti izhod iz brezizhodnosti. On spreminja včerajšnjo temo v jutrišnjo svetlobo in končno v žareči dan večnosti.
  • Za to, da se nas polaste velike skrbi, ni vzrok njihova velikost, ampak velikost naše nevere.
  • Ljubezen je edina moč, ki more sovražnika spremeniti v pri­jatelja.
    več ...

 

LETA 1975 UMRL FRANCE ONIČ

04 04 1975-France-OnicPESNIK, "NEZEMELJSKI" PROFESOR BIOLOGIJE (* 1901)

Pesnik France Onič, rojen v Petrovčah v Savinjski dolini, je kot profesor biologije poučeval v več krajih po Sloveniji; po drugi svetovni vojni v Ljubljani. Ob svojem poklicnem delu je pisal pesmi, za katere je značilna ekspresionistična razvnetost. Izdal je štiri pesniške zbirke, eno pred drug svetovno vojno, tri po njej.

nekaj njegovih verzov:

  • Mnogo sem pel o tem, / kar sem ljubil. Mnogo. / In zdaj sem tolikokrat sam / v gozdu moje žalosti. / Toliko dreves je v njem ranjenih, / nagrizle so jih gosenice / neodzivnosti v šotorih tržišča. // Govoril sem jim: Kako? / Je brez cene že moja ljubezen / na starih čolnih hrepenenja / pod antenami sanj?! — / Toda v šotorih tržišča / niso rekli ne na to ne na ono stran. // Vendar ves tak, kakor sem, / moram iti pod zvezdami, / kadar gredo in se utrinjajo. / da zbiram njihove odseve / kakor tople kaplje krvi / v gozdu moje žalosti. ... (V gozdu moje žalosti)
  • Glej, še je tu ista daljava / in isti popoldanski svit / in resje, ki v njem sva počila, / in drevja šumeči nakit. // Vse drugo ni več, le tišina, / ki v meni zajela je vse, / kar z mano nekoč je hotelo, / zdaj k zasutim srcem ne sme. // Le neki ptič poje v megli še, / in senca je hušknila v mrak, / svetloba bo v noč dogorela, / o, noč ima hiter korak. // Naj bo, že odhajam. Poglej / mi zvesto še, žena, v oči, / v njih temno, tožečo globino, / ljubezen, ki joče, v nje skrij. (Poglej mi v oči)

 

LETA 1979 UMRL TINE (VALENTIN) KOS

29 01 1894 Tine Valentin KosKIPAR (* 1894)

Zibelka mu je tekla v Češnjicah pri Moravčah. Poklicni študij je začel na obrtni šoli v Ljubljani, nadaljeval pa na kiparskem oddelku akademije likovnih umetnosti na Dunaju, a ga je zaradi vojske moral prekiniti. V javnosti je prvič nastopil leta 1919. Bil je med ustanovitelji Kluba mladih. Njegova dela so posejana po različnih krajih. V tridesetih letih je bil priljubljen kipar za cerkve. V Ljubljani je za Bežigradom njegova Pieta, na Rakovniku kip sv. Janeza Boska, na Kodeljevem velik kip sv. Terezije Deteta Jezusa.

 

LETA 1993 UMRL JULIJ SAVELLI

04 04 1993 Julij SavelliNARODNO PREBUDNI DELAVEC, OČE SLOVENSKE PESMI V ARGENTINI (* 1912)

Rodil se je 14. julija 1912. Po gimnaziji v Celju je na Univerzi v Ljubljani ob študiju prava študiral glasbo in sodeloval pri Akademskem pevskem zboru Franceta Marolta. Leta 1945 se je umaknil v Argentino in kmalu ustanovil Slovenski pevski zbor Gallus, ki ga je vodil 40 let; za njim ga vodi hčerka Anka. Zbor je močna opora slovenstva in vere med našimi rojaki v Argentini. Julij Savelli je leta 1992, ob svoji 80-letnici, prejel odličje sv. Cirila in Metoda, najvišje odlikovanje Slovenske škofovske konference.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh