14. november

LETA 1716 UMRL GOTTFRIED WILHELM LEIBNIZ

14 11 1716-Wilhelm-LeibnizNEMŠKI FILOZOF, FIZIK IN MATEMATIK (* 1646)

Najbolj znan nauk Gottfrieda Wilhelma Leibniza je monadologija: monade so žive, enostavne enote, iz katerih je sestavljena celota sveta, ki je po Leibnizovem mnenju "najboljši možni svet".

 

LETA 1838 ROJEN AVGUST ŠENOA

14 11 1838-Avgust-SenoaHRVAŠKI PISATELJ, "ČASTILEC" PREŠERNA († 1881)

Avgust Šenoa je eden največjih hrvaških pisateljev, ki je zaslovel predvsem s svojimi zgodovinskimi povestmi in romani. Njegova najbolj znana dela, ki jih imamo tudi v slovenskem prevodu, so: Zlatarjevo zlato, Kmečki punt, Varuj se senjske roke. Svojo povest Nagelj s pesnikovega groba je posvetil našemu Francetu Prešernu.

 

LETA 1840 ROJEN CLAUDE-OSCAR MONET

14 11 1840-Claude-Oscar-MonetFRANCOSKI IMPRESIONISTIČNI SLIKAR († 1926)

Impresionizem se imenuje umetnostna smer, ki se je razvila v Franciji v zadnji četrtini 19. stoletja; ime je dobila po naslovu Impression (Vtis), ki ga je eni svojih slik dal slikar Claude Monet (+ 6. decembra 1926). Slikarji te smeri so s pomočjo barvnih lis dajali predmetom izredno svežino. Slovenski impresionisti so bili Grohar, Jakopič, Jama in Sternen.

 

LETA 1863 ROJEN UMRL HRABROSLAV VOLARIČ

14 11 1863-Hrabroslav-VolaricSKLADATELJ ČITALNIŠKE DOBE († 1895)

Hrabroslav (Andrej) Volarič, rojen v Kobaridu, ki je postal učitelj, je glasbeni dar prejel od svojega očeta. Pisal je skladbe, ki jih je priredil slovenskemu gibanju čitalniške dobe. V glavnem so to svetne skladbe, ki so osvajajoče in ganljive; nekaj pa je tudi cerkvenih.

 

LETA 1895 ROJEN FRANC (p. KRIZOSTOM) SEKOVANIČ

14 11 1895 Franc Krizostom Sekovanicfrančiškanski duhovnik, pesnik, urednik, filozof

Na Bledu rojeni Franc Sekovanič je v mladih letih postal frančiškan z redovnim imenom Krizostom. Poleg raznih služb v svojem redu je urejeval mladinske nabožne liste Lučka z neba, Luč, Lučka. Pisal je pesmi, črtice, povesti in igrice. Pod naslovom Otroške igrice je izdal 8 knjižic (1931–1939) odrskih prizorov s pesmicami, v posebni zbirki pa pesmi Božji smehljaji (1943). Več njegovih pesmi je uglasbenih in jih pojemo pri bogoslužju (Tam stoji pa hlevček, Na kamelah jezdijo, Marija, ti pomagaj nam, Mogočno se dvigni, Pridi, ljubi Jezus).

 

LETA 1898 ROJEN FRANC SUŠNIK

14 11 1898-Franc-SusnikSLOVENSKI LITERAT, KNJIŽNIČAR, PEDAGOG, ZGODOVINAR IN PUBLICIST († 1980)

"Čeprav je bil po svojem poklicu kot profesor, pedagog, pisatelj, slovstveni zgodovinar in kulturni delavec uklenjen med učilniške stene ali v tihoto svoje delovne sobe, nikoli ni izgubil stika s preprostimi ljudmi. Tako je postal kulturni delavec v najžlahtnejšem pomenu besede vsej Koroški," je bilo zapisano ob 80-letnici dr. Franca Sušnika. "Bil je moder mož, zato mu je bilo enako pomembno modrovati z univerzitetnim profesorjem ali sproščeno kramljati s kmečkim ali delavskim človekom." (Miroslav Osojnik)

več:
S. Čuk, Franc Sušnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (1998), 20-21.

njegova misel:

  • Strašno prazno bi bilo, če bi nam nenadoma ostala mesta in vasi brez cerkev, brez romanj, brez očenaša, brez krsta in praznikov. Od zibelke do groba nas krščanstvo spremlja s svojimi obredi in najmodernejši svobodomislec se ga ne more izogniti...

 

LETA 1907 ROJENA 2002 UMRLA ASTRID LINDGREN

14 11 1907-Astrid-LindgrenŠVEDSKA PISATELJICA, 'MAMA' PIKE NOGAVIČKE († 2002)

Otroci vsega sveta poznajo švedsko pisateljico Astrid Lind­gren po številnih knjigah, name­njenih prav njim. Zlasti so se jim priljubile zgodbe o Piki Nogavič­ki — pegasti deklici s štrlečima kitkama, ki je polna vseh muh. Astrid Lindgren je ob svoji osemdesetletnici (1987) razkrila, da se morajo otroci za rojstvo Pike Nogavičke zahvaliti njeni hčerki Karin. »Bilo je teta 1941. Karin je imela sedem let in je zbo­lela. Ko je z vročino ležala v po­stelji, sem sedela ob njej in morala sem ji — kakor vse matere svojim otrokom — pripovedovati zgod­be. Nekega večera mi je rekla: 'Mami, povej mi kaj o Piki Noga­vički!' Debelo sem pogledala. To šaljivo ime si je Karin sama izmisli­la in k takemu imenu so se prile­gale samo zabavne zgodbe, ki sem si jih sproti izmišljala.« Tri leta kasneje je te zgodbe zapisala in jih podarila hčerki za deseti rojstni dan. Rokopis pa je poslala tudi neki založbi, ki ji ga je z obratno pošto vrnila! Leta 1944 je neki drugi založbi, ki je izdajala knjige za deklice, poslala zgodbo Mala Britt si olajša srce ter zanjo prejela drugo nagrado. Leto kas­neje je za neki natečaj otroške knjige ponovno poskusila srečo s Piko Nogavičko - in osvojila prvo nagrado.

»Od takrat se je začela zma­goslavna pot Pike Nogavičke in drugih mojih malih junakov v svet,« je povedala pisateljica, ki je poleti živela v svoji hišici v Furusundu severno od Stockholma, pozi­mi pa v stockholmskem stanova­nju. Doma je bila iz Vimmerbyja na jugu Švedske, kjer se je rodila 14. novembra 1907 kot kmečki otrok z imenom Astrid Ericsson. Po uspehu Pike Nogavičke je bila v letih 1946-1970 urednica za mladinsko literaturo pri osrednji švedski založbi. Napisala je okoli 40 del za otroke. V slovenščini poleg Pike Nogavičke poznamo še naslednje njene knjige: Detek­tivski mojster Blomkvist, Erazem in potepuh (tudi televizijska nada­ljevanka), Najboljši Kljukec na svetu, Ronja, razbojniška hči.

Poleg hčerke Karin, ki ji je dala pobudo za Piko Nogavičko, je imela še sina Larsa. Otroka sta ji podarila sedmero vnukov. Ven­dar se pri pisanju ni navdihovala ob njih. »Moja otroka in moji vnuki so prvi poslušalci mojih zgodb, ampak z njihovim nastankom ni­majo nič opraviti ... Zelo dobro se spominjam svojega lastnega otro­štva. Človek lahko piše le o tem, kar je sam doživel.« Njena dela so bila posneta na filmski trak in prirejena za televizijo, prinesla so ji tudi številna mednarodna priz­nanja. V svojem dolgem življenju je (z izjemo ene same knjige) pisa­la samo za otroke. »Otroci potre­bujejo knjige, ob katerih se lahko razživi njihova domišljija. Danda­nes otroci gledajo filme, poslušajo radio, sedijo pred televizijskimi sprejemniki, prebirajo risanke (stripe) - vse to je zanje razvedri­lo in vpliva tudi na njihovo domi­šljijo,, vendar pa so to le površna doživetja. Otrok, ki je s svojo knjigo sam, ustvarja ob branju nekje v globini skrite kamrice svo­je duše lastne podobe, ki vse pre­segajo. ..«

misel:

  • Da bi pisali knjige za otroke, ni pomembno imeti lastne otroke, le sami smo morali biti nekoč otroci in se spominjati, kako je takrat bilo.

 

LETA 1907 ROJEN P. PEDRO ARRUPE

14 11 1907-Pedro-Arrupe28. VRHOVNI PREDSTOJNIK DRUŽBE JEZUSOVE († 1991)

"Vsak človek je drugačen. Vsak ima nekaj samoniklega, ima svojo življenjsko zgodbo, v kateri se ne ponavlja zgodba koga drugega in se tudi ne bo ponovila." Tako je ob svojem petdesetletnem redovniškem jubileju (leta 1977) dejal pater Pedro Arrupe, 28. vrhovni predstojnik Družbe Jezusove. Njegova življenjska zgodba je bila silno razgibana. Po srednji šoli se je odločil za študij medicine; kot študent medicine je bil v Lurdu priča čudežnega ozdravljenja in to doživetje ga je tako pretreslo, da je vstopil v Družbo Jezusovo. Njegov življenjski sen se je uresničil, ko so ga predstojniki poslali na Japonsko, kjer je ostal do leta 1965, ko je bil izvoljen za vrhovnega predstojnika reda. Družbo Jezusovo je modro vodil v viharnih časih pokoncilske pomladi. Zadnjih deset let je bil v Jezusovi družbi na križu: od možganske kapi zadet je bil priklenjen na bolniški voziček, na katerem je "delal" z gorečo molitvijo in vdanim trpljenjem.

več:
S. Čuk, p. Pedro Arrupe. Od študenta medicine do trpina v Jezusovi družbi: Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2008), 34-35.

nekaj njegovih misli:

  • Bolj ko za koga trpiš, bolj ga ljubiš.
  • V globini duše išče človek odrešenika. Spoznati mora le to, da je edini Odrešenik Kristus.
  • Pojdimo z zaupanjem tja, kamor nas Bog vodi

 

LETA 1908 ROJEN LEOPOLD STANEK

15 10 1970 Leopold Stanekpesnik, literarni in gledališki kritik († 1970)

Rodil se je v Boračevi pri Radencih v družini kolarja. Po osnovni šoli pri Kapeli je obiskoval klasično gimnazijo v Mariboru. Na univerzi v Ljubljani je študiral germanistiko. Pred vojno je bil profesor na bežigrajski gimnaziji v Ljubljani, po vojni pa je učil na nižji gimnaziji v Sostrem. S pesmimi se je začel oglašati kot gimnazijec in sodeloval je v raznih revijah in koledarjih. V samostojnih knjigah je izdal zbirko otroških motivov Iz lepih starih dni in bibliofilsko zbirko pesmi Šiba bajanica.

 

LETA 1920 ROJEN ALOJZIJ ŠUŠTAR

14 11 1920-Alojzij-SustarLJUBLJANSKI NADŠKOF IN METROPOLIT († 2007)

"Nadškof Šuštar je neprestano spletal vezi miru, ljubezni in edinosti v Cerkvi in med verskimi skupnostmi, vezi resničnega prijateljstva med ljudmi, v globokem spoštovanju do vsakega človeka in njegovih prepričanj. To so potrdile dolge vrste ljudi, ki so se neprenehoma od njega poslavljale v teh dneh," je ob pogrebu upokojenega ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Alojzija Šuštarja 1. julija 2007 dejal njegov drugi naslednik nadškof Alojz Uran. Ko je breme prvega pastirja ljubljanske nadškofije pred desetimi leti preložil na ramena dr. Franca Rodeta, ki je kot kardinal vodil evharistično slavje za rajnega, se je naselil v Škofovih zavodih v Šentvidu. Zadnja leta je bilo njegovo glavno "delo" molitev. "V zavodski kapeli je na zadnji steni moj grb z geslom 'Božjo voljo spolnjevati'. Tako mi je to geslo, ki ga vsak dan ob obisku kapele gledam, hkrati izpraševanje vesti in prošnja, da bi mogel v teh razmerah spolnjevati Božjo voljo," je dejal v enem od pogovorov za Ognjišče (7/2004).

več:
F. Bole, dr. Lojze Šuštar se je vrnil iz Švice. Pogovor s tajnikom Sveta evropskih škofovskih konferenc: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1972), 6-10.
F. Bole, dr. Alojzij Šuštar se je vse življenje učil spolnjevati Božjo voljo - sedaj je to njegovo geslo. O novem slovenskem metropolitu govori njegova mama, brat, sošolec ...: Gost meseca, v: Ognjišče 4 (1980), 7-10.
F. Bole, Ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar je obiskal Slovence v Argentini. Pogovor ob prazniku Svete družine - dnevu izseljencev: Gost meseca, v: Ognjišče 1 (1983), 6-10.
F. Bole, "Prepričal sem se, kako imajo naši misijonarji prisrčen stik z ljudmi." Pogovor z ljubljanskim nadškofom dr. Alojzijem Šuštarjem o obisku v Afriki: Gost meseca, v: Ognjišče 11 (1986), 6-10.
S. Čuk, Nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar ima za sabo bogatih 70 let: Dogodek, v: Ognjišče 12 (1990), 22-23.
F. Bole, Nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar o bližnjem papeževem obisku. "Prepričan sem, da bomo doživeli izredne dneve": Gost meseca, v Ognjišče 5 (1996), 6-10.
B. Rustja, Upokojeni nadškof dr. Alojzij Šuštar. "Gluhota je huda preizkušnja": Naši Preizkušani bratje, v: Ognjišče 7 (2004), 24-26.

S. Čuk, Nadškof Alojzij Šuštar. "Moje geslo 'Božjo voljo spolnjevati' sem skušal vedno uresničevati": Pričevanje, v: Ognjišče 8 (2007), 20-21.
S. Čuk, Silvester. Nadškof Alojzij Šuštar. Ob stoletnici rojstva: Priloga, v: Ognjišče 11 (2020), 50-57.
knjiga:
A. Jamnik, Naš nadškof Šuštar. Eden od očetov slovenske samostojnosti, Ognjišče, Koper, 2016.

nekaj njegovih misli:

  • Vsakomur da Bog njegovo življenjsko nalogo. Komur da več talentov, bo od njega tudi veliko več zahteval.
  • Vse je treba izročiti Bogu in zaupati. Treba je moliti in prositi druge za molitev. Tudi v najhujših težavah vse izročati Bogu.
  • Kjer se v družbi kažejo znaki propadanja in razkrajanja, je to znamenje, da propada osebna odgovornost.
  • Pred Bogom ne veljajo človeške sodbe, osebni izgovori in opravičila, edino veljavna je božja sodba.
  • Pred ljudmi se človeku posreči marsikaj prikriti in si nadeti masko, pred Bogom nikoli.
  • Kdor ni pripravljen spraviti se z Bogom in z ljudmi, kdor zavrača ponujeno spravo in noče odpustiti, se notranje spreobrniti in s tem začeti novo življenje miru in ljubezni, sam sebi izreka obsodbo in se s tem izključuje iz življenja.
  • Komur je kaj do tega, da uresniči smisel življenja, da postane srečen in se vedno bolj razvija in živi v miru in zadovoljnosti v občestvu z drugimi, je za zapovedi in prepovedi ter za avtoriteto, ki jih oznanja in razlaga, hvaležen.
  • Ni normalno razvitega človeka, ki bi bil brez vesti. Ravno v vesti in njenem svobodnem odločanju in v njeni odgovornosti prihaja do izraza dostojanstvo človeške osebe.
  • Uveljavljanje lastne svobode ima svoje meje v spoštovanju drugih. Kar je drugim v škodo, tega človek v imenu svobode vesti ne sme storiti.
  • Človek mora iti vase, sebe iskreno in odkritosrčno spoznati, da bo vedel, kaj mora storiti. Ali ne ve mati iz svoje notranjosti, kaj je njena dolžnost do otroka?
  • Vest je kakor človekov obraz: vsak ima kljub vsej podobnosti z drugimi svoj čisto lastni obraz, ki je enkraten, poseben, nenadomestljiv in neizmenljiv.
    več ...

 

LETA 1980 UMRL MAKSIM GASPARI

14 11 1980-Maksim-GaspariPRILJUBLJEN SLIKAR, PESNIK SLOVENSKE POKRAJINE (*1883)

Težko bi našli slovensko družino ali dom, ki za božič in novo leto ne bi dobila voščila na razglednici Maksima Gasparija. Njegove razglednice dihajo domačnost: božične (pa tudi velikonočne) motive je postavil v slovensko okolje. "Pastirji so postali naši ljudje, odeti v ovčje kožuhe, pokrajina je alpska ali predalpska, predvsem pa zasnežena," piše etnolog Janez Bogataj. "Tudi darovi, ki jih prinašajo k hlevčku, so značilno naši." "Njegova umetnost je kot narodna pesem; ki vedno znova oživlja in vabi k bistvu, h koreninam slovenske duše" (Verena Koršič). Njegove riske in slike "govorijo slovensko". Na kratko je vsebino njegovih del povzel Emilijan Cevc: "Religiozno izročilo mu je bilo sveto že kot častitljivo dopolnilo slovenske resničnosti. Marije so se mu spremenile v svete matere z naših polj, zvonovi so zapeli k procesiji z vihrajočimi banderi; dekleta hite z jerbasi k velikonočnemu žegnu in na jutro velike nedelje je družina zbrana ob mizi z žegnom; koledniki zaigrajo v božične dni in Kristus se rodi v domačem hlevcu, kjer so pastirci nabrani z naših gorskih pašnikov..."
Pri založbi Ognjišče smo izdali monografijo Slovenska pravljica Maksima Gasparija (Marjan Marinšek, Koper 2007) v dveh knjigah. Prva, Povest o Gasparijevem življenju, prinaša zgodbo o našem najbolj pristnem slikarju, tudi veliko do sedaj še neobjavljenih dokumentov iz njegove zapuščine ... v drugi pa je več sto reprodukcij barvnih Gasparijevih razglednic, knjižnih ilustracij in jaslic, knjiga je še v prodaji - omejeno število izvodov)

več:
S. Čuk, Maksim Gaspari. Slikar voščilnic: Gost meseca, v: Ognjišče 1 (2003), 42-43.

misli  o njem:

  • Gasparijevi motivi so magnet, ki se ga ne da točno opisati. Mislim, da je imel nadnaravni dar, zraven pa veliko mero ustvarjalne volje in izredno fantazijo. Čeprav je živel v času slavnih impresionistov, ni šel v korak z njimi, kjer bi bolje zaslužil, ampak je vse življenje ostal zvest, geslu, ki si ga je zadal na Dunaju tam leta 1903: »Iz naroda za narod!« (Marjan Marinšek)
  • Gaspariju sem nesel pokazat vse, kar sem zbral, čim je bilo nekaj »novih« razglednic. Rad jih je pogledal in se čudil, kaj vse, da je naslikal. Veliko tega je že pozabil, saj je glavnina razglednic izšla med obema vojnama. Takrat sem jih še spravljal v album, in ko sem jih imel dvesto, sem spet šel k njemu, listal je po albumu, nato pa pripisal: »To je album mojega umetniškega ustvarjanja, ki ga je v mojih poznih letih zbral Marjan Marinšek, v moj spomin«: Nad mojim zbiranjem je bil navdušen in je vedno dejal: »Jaz pa sem vse razdelil in nimam nič!« (Marjan Marinšek)

 

LETA 1981 UMRL ANTON PODBEVŠEK

14 11 1981-Anton-PodbevsekPESNIK IN ESEJIST (* 1898)

Novomeščan Anton Podbevšek po sodbi literarnih zgodovinarjev kot pesnik spada med najradikalnejše avantgardiste, ki so v slovenski poeziji uveljavili poetiko futurizma. Glavne teme njegovih likovno oblikovanih pesmi so: vojna, razklanost povojnega človeka, grožnja nečloveške tehnike. Leta 1925 je izšla njegova pesniška zbirka Človek z bombami.

 

LETA 1990 UMRL MALCOLM MUGGERIDGE

14 11 1990-Malcolm-MuggeridgeANGLEŠKI ČASNIKAR IN PISATELJ, DUHOVNI OTROK MATERE TEREZIJE (* 1903)

Angleški časnikar, pisatelj in voditelj televizijskih oddaj Malcolm Muggeridge, je po svetu zaslovel s svojo knjigo Nekaj lepega za Boga (1971), v kateri opisuje svoja srečanja z materjo Terezijo iz Kalkute, zdaj že blaženo, ustanoviteljico Misijonark ljubezni, ki se posvečajo najbolj ubogim med ubogimi. Prav življenje te izredne žene je v njegovi notranjosti vzbudilo klic po Bogu. Skupaj s svojo ženo Kitty se je podal na pot iskanja resnice, ki se je končala v cerkvi Marije Pomočnice kristjanov na podeželju Sussexa. Tam sta 27. novembra 1982 slovesno izpovedala katoliško vero.

več:
S. Čuk, Malcolm Muggeridge, duhovni otrok matere Terezije: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2003), 16-17.

nekaj njegovih razmišljanj:

  • Mati Terezija po mojem mnenju predstavlja krščansko ljubezen v dejanju. Obraz ji sije v ljubezni do Kristusa, h kateremu teži vse njeno življenje, in njene besede sporočajo to veselo oznanilo svetu, ki je danes, bolj kot kdaj, potreben ljubezni.
  • Mati Terezija ima v svojem srcu prostor za vsakega in za vse. Zanjo so vsi božji otroci, za katere je Kristus umrl, in zato so vsi vredni ljubezni.
  • Še nikoli nisem občutil tako popolnega smisla za enakopravnost vseh kakor z materjo Terezijo sredi njenih revežev. Njena ljubezen do njih odseva božjo ljubezen in jih dela med seboj enake, kot brate in sestre iste družine, pa naj se še tako ločijo med seboj po razumskih in drugih lastnostih, po telesni lepoti in vedenju.
  • Krščanstvo ni statistično gledanje na življenje, kakor je nestatistično tudi zagotovilo, da je v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spokori, kot nad vsemi množicami pravičnih.
  • Za mater Terezijo je bila misel, da bi v kakšnih okoliščinah moglo biti preveč otrok, tako nerazumljiva, kakor če bi kdo trdil, da je v gozdu preveč zvončnic ali na nebu preveč zvezd.
  • Ali je življenje zmeraj in v vseh okoliščinah sveto ali pa je samo v sebi brez vrednosti, ni mogoče razumeti, da bi bilo v enih primerih to, v drugih pa drugo. Bog, h kateremu moli mati Terezija, je rekel, da niti vrabec ne pade na tla brez njegove vednosti.

zgodba:
Od kod vam moč, mati Terezija, v: Zgodbe za veselje so življenja 97-99; in:  Ognjišče 11 (2019), 65.

 

LETA 1996 UMRL JOSEPH BERNARDIN

14 11 1996-Joseph-BernardinNADŠKOF V CHICAGU, KARDINAL IN ORODJE BOŽJE OZDRAVLJAJOČE LJUBEZNI (* 1928)

"Stojimo pred enim najbolj izrazitim pričevalcem našega časa: tukaj se nekdo srečuje z grobim napadom na svoje dobro ime in zatem s smrtno boleznijo in se z obema sooča dostojanstveno, v globoki veri in vsej preprostosti," je zapisal kardinal Carlo Maria Martini, bivši milanski nadškof, v predgovoru knjige Pot miru, katero nam je tik pred svojo smrtjo podaril kardinal Joseph Bernardin, nadškof v Chicagu (v naši založbi je izšel njen slovenski prevod). V njej razmišlja o svojem življenju in delovanju v zadnjih treh letih. "Začnejo se z obdolžitvijo spolne nemorale v novembru leta 1993 in se nadaljujejo do zdaj, ko se pripravljam na zadnje obdobje svojega življenja, ki se je začelo junija leta 1995 z diagnozo hude oblike raka."

več:
S. Čuk, Kardinal Joseph Bernardin, orodje Božje ozdravljajoče ljubezni: Pričevanje, v: Ognjišče 9 (2004), 38-39.
knjiga:
J. Bernardin, Dar miru, Ognjišče, Koper, 2004.

nekaj njegovih razmišljanj:

  • Bog nam govori zelo nežno, kadar nas vabi, da mu v svojem življenju naredimo čim več prostora.
  • Z izpuščanjem mislim na sposobnost izpustiti iz rok tiste stvari, ki nas ovirajo pri razvijanju prisrčnega odnosa z Gospodom Jezusom. Dejansko je to proces, ki traja vse življenje.
  • Za premagovanje prepada med tem, kar sem in kar Bog želi od mene, se moram izprazniti in pustiti Jezusu, da pride in zavlada v meni. Molil sem, da bi razumel, kakšen je ta program zame.
  • V duhovnem življenju se da zlahka razločevati med bistvenim in obrobnim. Bistveno zahteva od nas, da zares pričujemo in druge ljubimo, nebistveno pa nas zapira v nas same.
  • V vsaki družini so časi, ko pride do ranjenosti, jeze in odtujenosti. Vendar od svoje družine ne moremo zbežati. Imamo samo eno družino in zato moramo ob vsakem prepiru storiti vse, da se spravimo.
  • Tako je tudi Cerkev naša duhovna družina.
  • Naše razumevanje trpljenja - ne zgolj njegove neizbežnosti, ampak tudi njegovega pomena in odrešenjske vrednosti - močno vpliva na naše služenje in spremljanje trpečih.
  • Če hočemo ljubiti, kakor je ljubil Jezus, se moramo kot kristjani najprej sprijazniti s trpljenjem. Kakor Jezus, tudi mi preprosto ne moremo biti hladni in odmaknjeni od svojih bližnjih.
  • Stvari, ki ljudi po naravi privlačijo in ki si jih najbolj zapomnijo, so skromna dejanja skrbi in pozornosti.
  • Najprej se moramo popolnoma izročiti v Gospodove roke. Verjeti moramo, da nas Gospod ljubi, nas objema, nas nikoli ne zapusti (zlasti ne v naših najtežjih trenutkih).
  • Kadar smo v miru, najdemo svobodo, da smo v polnosti to, kar smo, tudi v najtežjih časih. Izpustimo to, kar ni bistveno, in zajamemo, kar je bistveno. Izpraznimo sebe, da lahko Bog v nas popolnoma deluje. In postajamo orodje v Gospodovih rokah.

 

LETA 2011 UMRL MARJAN MARINŠEK

14 11 2011 Marjan MarinsekPRAVNIK, KULTURNIK, ZBIRATELJ, CITRAR IN PISATELJ (* 1941)

Rodil se je v Kozjem in mu ostal zvest vse življenje. Po izobrazbi je bil univerzitetni diplomirani pravnik s pravosodnim izpitom, a je kaj kmalu zajadral v kulturo. Leta 1975 je na pobudo velenjske kulturne skupnosti ustanovil Kulturni center Ivan Napotnik in v njem skrbel za kulturne prireditve. Organiziral in pripravil je številne festivale, humanitarne prireditve, v Velenje je pripeljal Piko Nogavičko in zasnoval Pikin festival. Kot citrar je bil tudi soustanovitelj Slovenskega citrarskega društva. Veliko je tudi potoval in prirejal številna predavanja, z razstavami gostoval po Evropi, S in J Ameriki in Avstraliji ... Bil je tudi navdušen zbiratelj in je ustvaril vrsto unikatnih zbirk: prva berila, računice, Gasparijeve razglednice, druge tiske, papirnate jaslice .... . Ohranil je več kot 400 prvih tiskov in 59 originalov Gasparijevih razglednic. Leta 1986 je prvič razstavil svojo zbirko razglednic, ki ji je sledilo še 52 razstav po slovenskih knjižnicah in galerijah  Zbiral je knjige o Piki Nogavički jih razstavljal in jih sedem tudi prevedel. Tudi v rodnem Kozju je zbiral fotografsko gradivo s Kozjanskega, spodbujal obnovo kulturnih spomenikov uredil muzejsko učilnico (Šola moje mame). Za svoje delo je prejel več nagrad (za postavitev razstave Jaslice sveta v Ljubljani, tudi apostolski blagoslov svetega očeta Janeza Pavla II. (2003).
Napisal je tudi več knjig (Na celjski gimnaziji zvoni, Astrid Lindgren, Med cvetjem in trnjem ... ), za Ognjišče je skupaj s pisateljem Ivanom Sivcem pripravil knjigo Slovenska pravljica Maksima Gasparija (I in II), ki je izšla leta 2007 in je še v prodaji.

več:
B. Rustja, Umetnik z Božjim navdihom. Pisatelja knjig o Maksimu Gaspariju Ivan Sivec in  Marjan Marinšek: Gost meseca, v: Ognjišče 3 (2007), 8-12.

knjiga:
M. Marinšek in I. Sivec, Slovenska pravljica Maksima Gasparija I. in II., Ognjišče, Koper, 2007.

njegove misli:

  • Mama je imela rada Gasparijeve razglednice, ker jo je vse spominjalo na veselo življenje na kmetih, odkoder je izhajala (Podsreda). Zato mi je vedno predlagala, da za domačo nalogo iz risanja prerišem kaj s teh razglednic. Sam ne vem, kdaj sem jih tako vzljubil, da sem za vse, kar je bilo treba narisati, prerisoval z razglednic in iz tudi knjig.
  • Razglednice sem začel zbirati takoj po prvem srečanju z Gasparijem. Istočasno sem kupil dve Gasparijevi sliki, začel pripravljati veliko razstavo o Gaspariju v naši galeriji in zbral vse knjige, ki jih je Gaspari ilustriral in ki so bile pri mojih starših in na moji knjižni polici. Zbirati sem začel na vseh koncih.
  • Ko je Ognjišče nekje ob koncu osemdesetih let objavilo več Gasparijevih razglednic tudi motivov, ki jih še nisem poznal, sem na vrat na nos dirjal v Koper do »očeta urednika« Franca Boleta, in jih dobil nekaj, ki jih še danes hranim.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh